Kleceve eroticne pesmi

V razmisljanju o Klecevem ustvarjanju sem se prav zaradi tega omejila na zbirke s poudarjeno ali izpostavljeno eroticno tematiko (Kresnice, Nad decki sije sonce, Tavla, Radio), vzporedno pa poudarila problem upesnitve skrajnega vitalizma. Ravno ljubezen do zivljenja, ki se ocitno oblikuje v paneroticni povezavi stvari, zapise pesniku najvec eroticnih pesmi. Klec si za prostor telesnega stika izbere skladno naravo, kjer zavaruje harmonicno sozitje rastlin, zivali in ljudi pred naivno idealizacijo z novovesko zavestjo o dvojnosti subjekta in objekta. Pesnik skusa v doslednem zapisovanju telesnosti izmeriti srecne in sproscene polozaje, vendar se zacno zaradi ponavljanja izrabljati. Takrat se zacne zavedati monotonije posnemanja lastnega postopka, a se vztrajno isce nove izrazne moznosti v opevanju neproblematicnih telesnih stikov. Poezija zapisuje utripe lastnega obstoja (to se deloma zgodi ze v zbirki Nad decki sije sonce, najocitneje pa v Tavli in Radiu) z evforicnimi sredstvi vzklicnosti ali pa utihne v enakomernem zadovoljstvu.

Po tezenju k neverbalnosti so Kleceve pesmi podobne pesmim C. Zlobca, ki se tudi priblizujejo poeticni zadregi, kako kvalitetno opevati zadovoljstvo in sreco. To velja predvsem za pesmi, kjer lirski subjekt veckrat izrazi zeljo, da bi v intenzivni vseobsegajoci sreci utihnil, vendar uporabi to zeljo po molku le za novo gibalo pesmi.

Poetika srece

Vzrok za upadanje umetniskosti zapisovanja srece je treba verjetno iskati v sirsem evropskem prostoru, kjer je bilo izrocilo (ali filozofija) hedonizma vse do postmodernizma vecinoma zapostavljeno. Recepcija evropskega bralca je ze tako dolocena, da je bolj navajen »melodramaticne zasnove« ljubezenske literature (skoraj vsa pomembna ljubezenska besedila opevajo tragicno ljubezen). Ob njej se, glede na literarno dediscino in bralni spomin, zaveda, da stopnjevanje proti vrhu (ki ga psihofizicno mocno dozivlja) pelje proti usodni razdvojenosti ljubecih se. To bralca znova in znova prizadene in ocisti. Taksna ambivalentna zavest (pricakovanje nesrece, pretvarjanje, da do nje ne bo prislo, in katarzicna sprostitev ob njej) je seveda bolj razplastena kot meditiranje ob tihi, neeksplozivni predlogi. Torej se sprejemanje ljubezenskih besedil razlikuje od vzhodnjaskega, ki priznava bolj nacelo priblizevanja, ne pa oddaljevanja ljubimcev, zato ne vsebuje tako mocnega hrepenenja kot evropsko knjizevno izrocilo.

Po drugi strani pa zadovoljstvo najbrz nima dovolj ustreznih oznacevalcev. Tako opisovanje samo pozitivnega stanja ni dramaticno in razplasteno. Besedilo zadovoljstva hoce ugajati, polniti in prezemati z zanesenostjo, vendar ga ubeseditev stanja enakomerne moci ohrani lahko le na stopnji pasivnosti in monotonije. Ivan Colovic'¹ misli, da se pri moci veselja hitro pojavi banalizacija, saj naj bi moc zadovoljstva pomenila socasno vzburjanje cim vecje cutne povrsine z vsemi razpolozljivimi objekti. Tudi Hans Robert Jauss² v svoji Estetiki recepcije trdi, da ima pomen besede uzivanje priokus necesa nizjega. Ceprav je uzivanje kot nacin obvladovanja sveta in pridobivanja zavesti o sebi nekoc upravicevalo obcevanje z umetnostjo, se danes estetsko dozivetje steje za pravo sele, ko preseze uzivanje in se povzdigne na stopnjo estetske refleksije (to se je deloma preoblikovalo v postmodernizmu). Vendarle se mu zdi, da uzivasko razmerje, ki ga prebuja in omogoca umetnost, pomeni estetsko dozivetje v najboljsem smislu, ki obstaja v osnovi predavtonomne in postavtonomne umetnosti; po svoji strani mora postati predmet teoretskega premisleka, ce naj se spet omogoci pomen estetske prakse produktivnega, receptivnega in komunikativnega razmerja. Vzrok problematicnosti poetike srece pa tici tudi v njenih stalnih lastnostih (ki bi se lahko spremenile le s pospesenim ustvarjanjem umetniskih besedil zadovoljstva v sedanjem casu): enosmernost, zaljubljenost vase, uzitek ob sedanjem stanju in omejena dogajalnost, nekriticna do drugih sestavin ljubezenske zgodbe. Za umetnisko upodobitev uzitka je treba vec napora, saj nasprotuje ze ustaljenemu liternemu kodu, ki izhaja predvsem iz srednjeveskega izrocila. Pomembno jo je zaznamovalo manihejsko enacenje ljubezni in nesrece ter prepricanje, da sta telo in iz njega izvirajoca strast nujno zlo, ki mu lahko ubezis le z askezo. To je zelo ustrezalo evropskemu dualizmu,³ ki najocitneje zasije spet z mitom romanticne ljubezni.

Tudi Kleceve pesmi priznajo svojo nemoc, ce dalj casa opevajo samo pozitivnost priblizevanja ljubimcev v prostoru in casu, ki jo spremlja pomiritev custvene razplastenosti. Pesnik jim takrat vdela odsev lastne kriticnosti. Ta obrobna sestavina --- premislek o poeziji in jeziku --- se je postopoma zgoscevala in se v zbirki Tavla (1981) tematizirala v dualizem realnost --- kvazirealnost. Bralec seveda ze vnaprej ve, da umetnik svoje esence ne more zanikati s pesnjenjem, zato lahko v tej zbirki opazi se vztrajnejse ukvarjanje z besedami. Kleca zacne zanimati cutna zmoznost besede, njena eroticna zvocno-pomenska ucinkovitost ter nenavadnost, ki jo uspesno zdruzi z (eroticno) motivno-tematsko zasnovo. Ta skladna povezava ustvari najbolj inovativne eroticne pesmi, kjer je erotizacija⁴ izpeljana do konca. Ceprav se eroticne pesmi v vseh stirih zbirkah med seboj razlikujejo, vecinoma ustrezajo klasicnim knjizevnim dolocnicam literarnega erotizma, prilagojenega seveda zvrstni tipicnosti lirske pesmi. V uvajalnem pregledu se bom zato najprej omejila na pomembne lastnosti lirskega erotizma, da bom lahko natancneje opredelila Kleceve eroticne pesmi.

Lastnosti eroticne pesmi

V eroticni poeziji prevladuje telesna sestavina ljubezni, ki s podrejenim ali implicitnim dusevnim polom povzroci povecanje poimenovanja telesnosti. Tako kot druga eroticna besedila poudarja trajanje eroticne napetosti ter zavlacevanje koncne uresnicitve (retardacijo Klec izvaja z antropomorfizacijo okolja, navideznim, zgolj retoricnim izmikanjem pri zapeljevanju, vmesnimi refleksivnimi vrivki in zacasnimi odmiki od zelenega stika . . . ).

Eroticnost temelji zlasti na metaforicnem in metonimicnem nacelu kot nacinu izognitve telesnemu, kar preoblikuje govorico v aluzivno in konotativno. Eroticna pozornost je usmerjena v opis predmeta pozeljenja, kjer se vedno custveno/cutno razgiba. Vendar je ta predmet lahko zelo abstraktno odmaknjen, zato se oznacevanje ponavadi posveti tudi navzocnosti ljubimcev v prostoru in casu. Najbolj referencna je dejavna dvosmernost njunih razmerij, posebno takrat, ko se pesemska lika »zavedata« drug drugega in se med seboj sporazumevata. Te vrste eroticna pesem (z navzocnostjo para) vsebuje najvec preglednih in vizualnih podob, razlicna pomenska jedra so med seboj tesneje povezana, da lahko sporocijo novo ljubezensko resnico. Erotizacija je v taksni eroticni pesmi se najdoslednejsa, saj se je posvetila vsebinskemu in jezikovnemu gradivu. Ta literarni postopek izbira besedno gradivo predvsem iz eroticnega besednjaka poimenovanja telesnosti in spolnega priblizevanja. Pred opisom eroticnega stika (lahko je tudi reminiscencen) uredi z estetizacijo primerno okolje in priredi dogajalni cas. Eroticno ozracje, ki ga ustvari, zaznamuje tudi »intenziteta, ki iz notranje dinamike besedne umetnosti prehaja na sprejemalca in v njem custveno in telesno odseva«.⁵ Michele Zeraffa⁶ trdi, da je vsebina eroticnega govora uzivanje, ki naj bi bilo smisel hrepenenja. To pa se kot osnovno custvo eroticne pesmi pocasi uresnicuje in prilagaja vizualnim soodnosnicam (stisk roke, dotik, poljub), ki morajo paziti, da si dusevnost elegantno podrejajo, a je s tem ne izkljucijo. (Spolnost je namrec samo cilj, ne pa namen, slednje se zgodi sele v pornografski pesmi.) Uresnicenje hrepenenja rado posega v semantiko prekinitve/preprecitve (nemoc, prepoved, slovo), zato da bi se bolj poudarilo napetost med zazelenim in neuresnicenim ter podaljsalo trajanje eroticnega pricakovanja.

Eroticno stopnjevanje

Stopnjevano odlasanje in napetost, ki izvirata iz eroticnega pricakovanja, sta oblikovana s pomembnim elementom eroticne literature: stopnjevanjem. Oblikovano je s temo zavlacevanja, »tako da igra zelja doseze svoj polni pripovedni pomen v trenutkih intenzivne zadostitve. «⁷ Eroticna besedila so namrec teksti cakanja, priprave in rasti, ki nas vznemirjajo, medtem ko sami eroticni izpolnitvi sledita deflacija in razocaranje. Vecna skusnjava erotiziranega besedila je, da se bo zgodba prehitro stopnjevala do vrhunca --- zato naj bi bila besedilna energija pripovedi vedno na meji prezgodnje sprozitve.

Vsa eroticna besedila nimajo tako zgledne arhitektonike, da bi se lahko stopnjevanje hitro opazilo. Ce je globoko implicitno, ga napovedujejo zadrzevalne prvine, ki zadrzujejo izbruh cutno izrazitejsih jezikovnih mest. Obenem pa besedilo nenehno polnijo z napeto dinamiko. V nasprotju z drugimi literarnimi zvrstmi ima eroticna pesem vrh in razplet samo impliciten ali povrsno izpeljan. To ustreza zastrtosti ali aluzivnosti eroticnega besedila, ki ga ravno polisemicnost locuje od pornografije, kjer je vse podrejeno obsezni eksplikaciji razresevanja spolne privlacnosti in napetosti. V eroticnem besedilu vlada cutna napetost,⁸ ki izhaja iz vsebinskih razmerij ali kakrsne koli navzocnosti telesnosti. Le-ta vedno vznemiri pripovedni tok, lahko pa tudi spremeni njegovo smer ali ga konotira. Telesnost namrec vsebuje veliko spodbujevalnih refleksov, ki zaradi neposrednosti identifikacijskega nacela delujejo na bralca nasilno in hitro. Prozno eroticno stopnjevanje se razlikuje od pesemskega, saj predvsem zgoscenost in omejenost obsega lirske pesmi ne omogoca pravega stopnjevanja ali zadrzevanja (slednje skoraj vedno izpade). Tako postane eroticna govorica v pesmi se bolj reminiscencna in vecplastna.

Milko Valent⁹ imenuje postopek zadrzevanja napetosti v eroticnem besedilu coitus reservatus. Razume ga kot knjizevni nadpostopek, ki zbira svojo procesualnost v fikcijskem mesu (besedilu, oziroma pisanju), in hkrati rafinirani postopek stanja pred katastroficnim propadanjem v dovrsnost pozelenja. Coitus reservatus je dejavni kotrolor postopkov, urejevalec in usmerjevalec prvotne erotike.

Pomen narave v Klecevi poeziji

Eroticni pesniki vcasih izrabijo tudi patolosko ali morbidno stanje in z njim razsirijo (tesne) pomenske meje eroticne lirike. Tega se je Klec v svojih pesmih vedno izogibal, saj ga ravno vztrajnost harmonicnega orisa ljudi in zivali locuje od drugih slovenskih piscev. Ze v njegovi drugi zbirki (Kresnice, 1978) so moc, mladost in lepota uravnovesili cutno energijo besedila na anticni nacin skladnosti srednje poti. Tesna povezanost cloveka z naravo je spolni privlacnosti izbrisala perverzni predznak. Lirske osebe so prijetno zlite z okoljem, tako da prevzamejo celo nekatere njegove lastnosti; jezikovne plasti se poloti antropomorfizacija (drevesa odlocajo o visini neba, dezela pomaga pri spolnem stiku, koza zivi s smrekami). Golo telo je najpomembnejsa vrednota, ki odpravlja represivnost. Je zacetek in sredisce clovekovega bivanja (Kresnice, Dezela, str. 8), ki mu ustreza preprosta izjavnost. Njegova slecenost je simbol radozivosti in odprtosti, domacnosti in darovanja. Golota kot modus vivendi crpa svoje vzporednice iz anticne pastoralne idilike: »tukaj/sva se slekla/tukaj sva potem doma.« (Kresnice, Gozdna vila, str. 9.)

Nestrastna erotika je vezana na izkusenjski svet otrok (decki, deklice, pastirica, angeli), ki se odzivajo pristno in spontano ter se tudi svobodno veselijo svoje golote. Srecna zavest telesa ohrani prvinsko, nepohotno cutnost cutnega panteizma in razkrije optimisticno vizijo eksistence, ki sama sebe radosti. Spolni detajli v taksni poeziji ne izstopajo, saj so podrejeni glavnemu pripovednemu toku eroticnih pesmi in ciklov. Njihova nazorna referencnost (pri eroticni in pornografski literaturi ponavadi spodbudi identifikacijsko nacelo) je utisana z rastlinskim svetom in lirskim subjektom, ki svoje eroticne nagibe rajsi nakazuje kot izpolnjuje.

Klec se zelo posveca estetizaciji (predvsem v zbirkah Kresnice in Nad decki sije sonce), s katero olepsa eroticni stik. Predvsem telo je vedno obsijano s soncem ali prijetno svetlobo, da ga bralec lahko obcuduje na »anticni nacin« estetskega predmeta: »ko pleses med njimi/moje seme in moja koza/nosita sonce« (Kresnice, str. 8). Najlepse pri obcudovanju pesemskih likov je to, da se nekateri sploh ne zavedajo svoje lepote ali celo golote. Slecenost je pogoj za vstop v ta idilicni svet, zaznamuje pa odprtost in sproscenost udelezencev. Vsi seveda niso nosilci samo pozitivnih custvenih stanj, zato jim predvsem lirski subjekt hoce odgnati sram, strah ali zadrzanost, telesno priblizevanje pa prikazati cim nazorneje, s primesmi mikavne skrivnosti: »in ko sem se koncno sklonil,/sem zvedel skrivnost,/ki naju je tako trdno zvezala/«; ali »skrivnost bom razkazal/tudi tebi, kar nazaj/se ulezi.« ( Kresnice, str. 48 in 49.)

Med erotiko in naravo je spleteno premosorazmerno razmerje. Narava poskrbi za prijetno pocutje cloveskega para, le-ta pa ji oddaja sprosceno razpolozenje. Klec je ze v Kresnicah, najbolj pa v zbirki Nad decki sije sonce (deloma tudi v Tavli), ustvaril idilicni svet z dosledno redukcijo naravnih prvin na tiste, ki imajo visoko pesnisko vrednost zaradi svoje estetske pomenskosti: prirejene gozdne in travne povrsine, prepletene z rekami, ribniki; smreka, jelka, gozdne jagode, borovnice, divji mak, jabolko, zito; ovce, koze, muce, konji, zajci, ptici . . .

Cetudi nosi pesnik v sebi vec pekla kot neba, nam ga preceja skozi gosto rastlinsko odejo. Ucinka taksnega postopka sta presenecenje in zacudenje, ki spoznavne vrednote pesmi relativizirata, nenavadna zasnova ali razsnova pripovedne linije pa bralce sokira in poskrbi, da jih ne bi »skrceni« rastlinski svet prevec uspaval. V pesmi Zemlja, ptic (Kresnice, str. 24) sta glavni prvini kratke pesmi v nenormalnem razmerju: ptic je vecji od zemlje. Ta singularna resnica je seveda brez univerzalne vrednosti, vendar zato z nenavadnim razpletom presenetljivo pomnozi estetske razseznosti. Iracionalna razmerja se najbolj odkrivajo v daljsih pesmih z izpeljano zgodbo. V pesmi Se zajec (Kresnice, str. 55) Klec ze s stimulacijskim vprasanjem (»Kaj je pocel na jasi,/skoraj ne bi verjel/svojim ocem:«) napove imaginarno dozivetje, ki nosi nekatere lastnosti nadrealisticne kombinatorike. Vendar je ta navzoca samo v dramaticnem razpletu, tako da ne razdira, marvec se pomaga graditi trdno fabulativno osnovo. Kot drobna iluminacija ima kljucno graditeljsko moc, saj podeljuje pesmim drugacno resnicnost. V tej pesmi je igriva, ljubka in pravljicna kot polpozabljene zelje iz otrostva, saj lirski subjekt zasleduje zajca, s katerim se potem dvigne v zrak in leti. Razumski dejavnik vnese v pesem dvom (zenska ne verjame tej zgodbi) in tako polemizira z idealizacijo, ki bi neproblematizirana spominjala na otrosko pesem.

Ustvarjanje neke prvinske tu-biti, neke harmonicne urejenosti, je preoblikovalo bivanjsko stisko v nedolocljivo negotovost (ali splosno tesnobo, ki se pojavi v nas tudi takrat, kadar smo najbolj sprosceni) oz. v nedoumljiva razmerja naravnih stvari (Kresnice, pesmi: Pes, Zenska je odpovedala, Nagi moz, Praznik). »Edino ljubezen je resena refleksivnih prokupacij, prav tako tudi emocionalnih, zato pa je napolnjena z zgoco elementarnostjo.«¹⁰ Pozorno opazovanje pove, da so negativna stanja v taksnih razmerjih samo obrobna, prekrita z vitalisticno mocjo anticnega cescenja telesa kot estetskega predmeta in vira uzitka. Tu se Kleceva filozofija stika s Svetinovo, le da ni izrazena himnizirano in atributivno, saj je prilagojena visoki stopnji komunikativnosti.

Lirski subjekt je zaradi zdrave odprtosti tudi spolno strpen, saj nagovarja oba spola. Moski v pesmi Jeleni v morju (Kresnice, str. 46) so popolnoma naravno razsirili njun intimni prostor, medtem ko je v pesmi iste zbirke Zena, mladenic, str. 61, homoseksualna situacija iracionalno motivirana. Konec tega motiva uvede klasicno etiko heteroseksualnosti,¹¹ saj izpovedovalec prizna nelagodnost. Homoseksualni nagibi so bolj razviti v zbirki Nad decki sije sonce (1979), kjer je avtorju ta ljubezen najvisji cilj hrepenenja. Pesniski jaz je do deckov obziren, saj podpira njihovo konvencionalnost s skrivanjem za iracionalne izpeljave in obcutke nelagodnosti. Po drugi strani pa hoce mosko ljubezen ustaviti samo na najbolj »naravni« razvojni fazi --- ma zacetnem prebujanju spolnosti v puberteti. Tudi v Tavli (1981) in Radiu (1991) je moska ljubezen visje vrednotena; ceprav je iz njiju izginila kot konkretna podoba ljubecih moskih --- navzoca je se samo v nostalgicnih, kratkotrajnih utrinkih spomina. Verjetno je vzrok temu paneroticna povezava stvari, ki je pospesila razvoj homoeroticne motivike, izzivalni naboj pa je le delno izpeljala zaradi sublimacije v poeticno pastoralnost (podobno pri I. Svetini). Iz nje kljub spontanosti (presenetljivo!) prodira konvencionalno obzalovanje zaradi krsenja »prave« --- heteroseksualne etike. Sele z Mozeticem, ki je v svoji radikalnosti sledil Salamunu in se otresel sramu, je slovenska poezija nadoknadila zapozneli razvoj homoerotike ter njeno obcutno manjso navzocnost kot v prozi. Slovenske pesnike, ki se jim je ta motivika zapisala, pa povezuje njena izstopajoca prvina --- svezost nove osvetlitve eksistence.

Najbolj je homoeroticna motivika navzoca v zbirki Nad decki sije sonce. Pesnik jo izrazi z dialogom provosebnega subjekta in deckov ali s pomocjo »opazovalne razdalje,« ki mu omogoca, da nam ustvari poeticne podobe mladih moz.

Zmoznost izmikanja (vecinoma retoricnega, ki pa vedno razgiba predigro), sredstvo dramaticnosti, gradi na privlacnosti in odboju. Obredje sprenevedanja¹² vodi mosko nacelo, ki energicno podira ovire v otrocih. Lestvica nestanovitne custvenosti posega tudi po agresivnih tonih, da oporeka zadrzanemu (zenskemu) nacelu deckov. Zanimivo grajena igra napolni besedilo z eroticno napetostjo. Najvidnejsi kazalnik vznemirjenosti je koza: »sem ji ponujal/in stegoval/kozo/ki se je nabirala v izvir,« (Nad decki sije sonce, str. 49); koza je nabrana, napeta koza, skrivajo kozo, ki se se bolj odpira; odprimo se, odprta koza. Lirski jaz je najglasnejsi v istoimenskem ciklu Nad decki je sijalo sonce, kjer je zapeljevanje deckov podobno klasicnemu dialogu erasta in ugodnika.¹³ Pesnik velikokrat samo retoricno preverja svoje zapeljevanje s faticno funkcijo: »verjemite, verjemite . . . ali me slisite/ali me slisite«. Dvorjenje deckom vsebuje hudomusno avtorefleksijo o nujnosti povisevanja ljudi, ki jih hvalimo. Decki so namrec nagajivo skepticno zadrzani, kar podziga moc zapeljevalca, da jih se bolj obcuduje in hvali. Najbrz se, ceprav zelo nerazumsko, zavedajo, da lahko namerno zadrzujejo stopnjevanje privlacnosti. Satirski subjekt jih zeli zvabiti iz vinograda v travo (gozd), ki je primernejsa za ljubljenje. Medbesedilne eroticne konotacije prinasata besedilu tudi trta in grozdje, dionizijska atributa, ceprav nista skrbno vpeta v zapeljevanje (zaradi asociacijske logike). Pesniskemu jazu pa se kljub potentni (moski) zanesenosti rusi samozavest, kar je izrazeno v negotovosti vprasalnih povedi in spokorniski drzi spovedi. Razpadanje trdnosti vseeno ohranja mik njegove velicine, pesnisko prevedene v slovesnost in kult vztrajnosti. Tako si na primer v ciklu Smreke darujejo zelena jabolka (zbirka Nad decki sije sonce, str. 13) razlagamo vrocicno menjavo podob in pospeseni ritem besed z vznemirljivostjo in eroticno nestrpnostjo. A ta zacetna idilicna slika se nam spremeni v ljudsko baladno negotovost. Taksen temacni zasuk, predvsem pa sprememba pesnikovega trdnega stalisca v modernisticno negotovo in nedolocljivo nas preseneti. To vpliva tudi na lirske osebe, saj postanejo manj svobodne in spontane, v njihova razmerja se naselita negotovost in strah.

Pri pesniskih likih je Klec posebej poudaril njihovo mladost. Adolescenti nabijejo besedilo z nostalgijo po nepovratnem cutenju, zapisanem v sentimentu vzklicnosti, in dajejo moznost vrnitve v minulost. Analiza udelezencev spolne igre je pokazala, da so zaradi svoje nestalne eksistence vecinoma posredniki. V ciklu Smreke darujejo zelena jabolka (str. 13) je smreka prevodnik telesne privlacnosti, saj prinasa deckom ljubezen deklic. Prav tako jim jo prinasa rahlo narcisoiden lirski subjekt v ciklu Nad decki je sijalo sonce (str. 54), kjer polaga deckom deklice celo v narocje, saj si jih sami ne znajo poiskati (pa tudi ne morejo, ker jim je pesnik omejil gibljivost in svobodo). Cloveski in antropomorfizirani dejavniki prek svoje spolnosti (ki je znamenje njihove prvobitnosti/narave) prihajajo v stik z naravo. Tako je posebej izpostavljeno njeno katarzicno poslanstvo, katerega ne zanimajo zapleteno zgrajeni sistemi eroticnega stopnjevanja. Decki in deklice, angeli in pastirice, so spolno nedolocljivi osebki in kot taki idealni za uvedbo avtoritativne poze v smislu usmerjanja, poucevanja, razporejanja.

Refleksija o pesnjenju in uzitek v besedilu

Ze v pravkar obravnavani zbirki (Nad decki sije sonce) izzarevajo lirske podobe neko larpurlartisticno samozadostnost; hedonisticna redukcija je razredcila predstave na vsecne, polepotene in namenoma idilicne, ter jim je odvzela bivanjske razseznosti. Veliko je k temu prispevala tudi satirskost lirskega subjekta, s katero Klec izpoveduje zeljo po uzitku, izrazeno tudi v ugodju samega zapisovanja. Izpovedovalec se zato hitro prilagodi vsem novim mikavnim polozajem in pri tem veckrat menja svoje vloge.

Razprsenost izpovedovalca omogoca veliko pesniske svobode. Njegova preobrazbena zmoznost izhaja iz zelje vracati se v besedilo, ga ocenjevati, se z njim stapljati, a pri tem ohranjati preglednost. Iz vseh teh graficnih sledi pa izseva cutni uzitek nad postopkom, zvenom besed in njihovim ucinkom. Neangaziranost Klecevih pesmi je podobna Baudelairjevi misli, da poezija nima drugega cilja kakor samo sebe. Vredna svojega imena je samo tista pesem, ki jo pesnik pise iz uzitka, da pise pesmi. Klec se je na tej tocki zelo priblizal pomembnemu ustvarjalnemu nacelu postmodernizma (ustvarjati besedilo zadovoljstva in uzitka), predvsem predstavnikom francoske nove kritike, med katerimi je najpomembnejsi Roland Barthes. Le-ti analizirajo ze obstojeca besedila zadovoljstva in preucujejo moznosti njihove uresnicitve. Pri tem pa izhajajo iz prepricanja, da naj se besedilo razume kot ko-eksistenca, pri kateri pisec ni osebnost v mescanskem oziroma moralnem smislu, ampak telo (tu prepoznamo Freudovo predpostavko, da je celotno telo erogena cona, in Lacanovo prizadevanje za povezavo psihoanalize in strukturalizma). Roland Barthes se zaveda, da je besedil zadovoljstva malo. Taksno postavko je oprl tudi na samo definicijo zadovoljstva. Ce naj bi bilo taksno besedilo ubeseditev stanja enakomerne intenzivnosti, bi lahko obstal na neki stopnji pasivnosti in monotonije, dvomljiva bi bila tudi vloga ucinka na bralce. Zato Barthes predlaga boljso oznako: besedilo za zadovoljstvo (namesto besedilo zadovoljstva) --- to naj bo besedilo, ki ugaja, polni in prezema z zanesenostjo (z besedilom zadovoljstva se povezuje tudi poetika srece, o kateri sem pisala ze v uvodu).

Pri interpretaciji bralnega uzitka Klecevih pesmi sem ugotovila, da je vsecnost pogojena s pomenskimi zasuki, ki veckrat ne morejo/znajo/nocejo izrabiti dramaticnih ucinkov. Ravno ta brezoblicna sprepletenost vecmodalnosti pogostokrat resuje besedilo pred banalnostjo. Po drugi strani pa se vzporedno s tem trudom polepotena praznina, ki za evokacijo izrazite podobe pokrajine uporablja predvsem geminacijo, vztrajno priblizuje kicu. Hitra menjava podob zabrise njihovo referencnost, tako da jim ostane le se zunanja, sinesteticna lupina. Zelja ugajati bralcu in ga zabavati z iracionalnimi, idealiziranimi predstavami ni popolnoma brezpredmetna. Ponuja nam novo osvetlitev eksistence: zavestno poigravanje (odsev vitalizma) in prepuscanje ugodju oznacevanja. Pri branju taksnega besedila nasa pozornost tava, izkljucuje konotacije referencialne vrste in razbija enotnost lirskega subjekta. Obsedeni ritem ponavljanja, lasten vsem obredom, se stopnjuje do pretiravanja, bralcu pa daje moznost izgube identitete. Prepustiti se tej izgubi sebe, nicu oznacenega, prinasa poseben uzitek. Roland Barthes v knjigi Zadovoljstvo v tekstu taksno obstajanje besed oznaci za eroticno. Meni, da je beseda lahko eroticna, ce sta izpolnjena nasprotujoca si pogoja:

1)  beseda je ponavljana do izcrpanosti,
2)  beseda je nepricakovana, socna v svoji novosti.

Tudi nekatere besede v Klecevih zbirkah vsebujejo neko cutno energijo, ceprav ne prinasajo eroticne vsebine. Pridobijo jo predvsem s ponavljanjem t. i. evokativnih prvin (smreke, jagode, borovnice; ovce, muce; decki, deklice, pastirica ...) oziroma podobnih motivno-tematskih zasnov (pesniski subjekt nagovarja stalne udelezence pesmi k telesni sprostitvi in hkrati obcuduje njihovo otroskost; miniaturne, zgolj estetske slicice narave; provokacijski pomenski zasuk ...). Pesmi so zaradi navzocnosti prvega Barthesovega pogoja eroticne (k ponavljanju spada seveda prej omenjeni obredni ritem), vendar take niso samo zaradi te vrste intenzitete ali t. i. cutne sugestije (ki se mi zdi preskromno dolocilo eroticnosti), marvec tudi zato, ker upostevajo se vsebinski vidik --- besede z eroticno vsebino. Ko se pesnik posveca besedam, da bi jim kakor koli dodal cutni impulz, ne pozabi na osnovno eroticno razmerje do stvari. Najrajsi naceli zdruzi, tako da refleksijo v poeziji, tematizirano kot beg od pesmi, napolni z erotiko.

Od poezije se je poslavljal ze v prejsnjih zbirkah, saj jo je zanikal, nenehno nadziral in presojal, vendar tega ni se nikoli tako natancno opisal kot v mottu zbirke Tavla: »izjave in pesmi/slovo od poezije«. V tej zbirki se je tudi refleksija poezije najlepse stopnjevala, medtem ko se je pesnik ves cas zavedal, da je svojo poetiko ze skoraj izrabil. Najbolj pa je izrabil njeno temeljno vprasanje: poezija ali zivljenje, iz katerega izvirajo nekatere nepoglobljene eksistencialne stiske. Iz teh nakljucnih in obrobnih polozajev sklepamo, da mu beg od poezije ne pomeni prave ustvarjalne krize, ki pa je gaugainovska povezava golih ljudi in prijetne narave tako in tako ne bi prenesla. »Klecevo razmerje do poezije je ambivalentno --- hoce jo resiti pred vsesplosnim pozabljanjem, po drugi strani pa se ji hoce izogniti. Torej tudi telo in pozeljivost ne moreta zagotoviti, da bi se pesnik spremenil v kljuc, ki bi odklenil zakladnico sveta, v kateri pociva poezija.«¹⁴ Ta dvojnost je izrazena tudi s pesnikom, ki je kot izrazito cutno bitje (vendar ne erotomansko, kot v zgodnjih Svetinovih pesmih) razpet med zensko in pesmijo. Ze iz hudomusnega posmeha naivnosti ponuja pravo alternativo, ki jo nekje na polovici zbirke Tavla lahko parafrazirano poenostavimo: pesnik zensko odzene, saj mu ni »izpisala« se nobene pesmi. Njegova satiricnost osvrkne zensko (predvsem njeno pozeljivost) in jo oznaci za manjvredno bitje, ker ni nadarjena za pesnjenje. Nedemokraticno razmerje med zensko in pesnikom obnavlja klasicno dvojnost: zenski nagon/moska ustvarjalnost. Vrednostno oznacevanje cloveskih odnosov odseva nostalgijo po moski ljubezni, ki je bila ze v zbirki Nad decki sije sonce najvisje uvrscena. Ceprav tvori zenska most med fiktivnostjo in resnicnostjo, je najvecja stopnja prijaznosti do nje hudomusna poucevalnost. Patriarhalna vecvrednost moskega se v naslednji zbirki Radio tako stopnjuje, da ji pesnik prizna samo telo in jo tako popolnoma izrine iz nadcutnega (predvsem umetniskega) prostora. V razmerju med moskim in zensko pa zaradi taksnega vrednotenja pozelenje ne izgine. Klec celo gradi njegovo stopnjevanje ravno na tej dvojnosti in zenski zelji po pesniku kljub njegovemu odmikanju. Posebej je to hrepenenje izpostavljeno v zbirki Tavla, kjer je obogateno se s pozitivno privlacnostjo med lirskim subjektom in ciganko ali pastirico. Temeljno eroticno nacelo Tavline pravljicnosti je neizogibni magnetizem, uresnicen z opisom konkretiziranega ali reminiscencnega priblizevanja. Nacin pristopa spolno nasprotnega ljubimca razvrsti pesmi na dve sirsi skupini. Prva glavni dogodek (ljubezenski stik) postavi v preteklost, da lahko o njem poroca. V teh prozaicnih pesmih je lepo viden cloveski par (prvoosebni subjekt in zenska), ki zeli sokirati z nenavadnostjo. Pesnik se posveti cutnemu brez custvenih nagibov; v izrazito prvobitnem, nagonskem razmerju izrazi moski celo ironicno razmerje do zenske kot objekta pozelenja. Vse to pogojuje svobodnejse in cutno nazorno besedisce (vecinoma) enosmernega hrepenenja: zenska si zeli pesnika, ki jo privlaci zaradi avreole nadcutnosti. Govorica druge skupine eroticnih, najlepsih pesmi zbirke (str. 45, 48, 51, 55) je v primerjavi s prvo bolj aluzivna. Umirjena liricnost izpostavlja nov pesniski lik (ciganka, angel) ali mnozinski subjekt. Opis izrise lepso arhitektoniko okolja (nasadi oljk in cipres; pokrajina, obsijana z zvezdami; morje in valovi; voda, obrascena z mahom). Heteroseksualna dvojica, ce je prepoznavna, neopazno prehaja v naravne pojave, ki pa so vcasih tudi brez opozorilnega prenosa personificirani.

V prejsnih zbirkah je bil pesnik najpomembnejsi zbiralnik in oddajnik eroticnega vznemirjenja, v Tavli ga razbremenijo zenske, moski in narava. Zelo rad je sam, v osamitvi je podoben vracu (Koca, str. 9), predvsem z obrednostjo (maziljenje z diseco mastjo, cakanje, uporaba dragocenih predmetov). Locen od ostalega sveta se hoce odreci poeziji, pred njo se brani s cutnostjo: ogleduje se gol pred ogledalom, posveca se svojemu telesu, spogleduje se z naravo --- na morebitni prihod ali odhod poezije se je torej pripravil kot na srecanje z zensko. Beg od pesmi je najbolj agresiven takrat, ko zacne zenska ponujati svoje telo; v tem polozaju se zacne samoozavesceni komentar o eksistenci poezije locevati od drugega gradiva in se zmanjsevati. To se zgodi tudi zaradi izrabljenosti lastnih vzorcev --- kar najbolj nazorno opazimo v zadnji obravnavani zbirki Radio (1991). Tu Kleceva potencirana komunikativnost ze popolnoma izcrpa pastoralnost in avtorefleksijo, zato se pesnik odpre samo resnicnosti in jo zelo veristicno upoveduje. Jezik pricne posnemati samega sebe, izgubi se v mimeticnosti lastnega postopka in povzroci otopelost poganskega evdemonizma prejsnih zbirk. Drobne cutne utrinke Klec v tej zbirki ubesedi povsem nakljucno, tako da njihovi agresivni podtoni ne problematizirajo spolnosti, marvec jo samo bulvarsko obarvajo. To zmanjsuje stevilo eroticnih pesmi (v vsek zbirki sta samo dve: na strani 46 in 70) in tudi njihovo umetnisko vrednost. Ostrina tega razprtega, golega besedja (podobna »skrajnemu realizmu« Bukowskega ali Salamuna) se dotakne bralca samo pri prvem branju. Cetudi med verzi razbira ironijo, se rajsi nostalgicno spominja prejsnjega (eklekticno anticnega in renesancnega) pesniskega sveta. V pesmih zbirke Radio pa poisce samo se odgovore na vprasanja trajnosti mika in uzitka.

Tako je v zadnji obravnavani zbirki Kleceva samosvoja poetika, ki je vztrajala v idiliki skladne narave, priznala svojo nemoc. Namesto skrbno izbranih estetskih prostorov, predmetov in pesemskih oseb se je zatekla v ohlapni verbalizem z nedodelanimi stilnimi izpeljavami. Prejsnje tri zbirke (Kresnice, Nad decki sije sonce, Tavla) so dosti bolj inovativne od Radia tudi v razmerju do erotike, ko izpostavijo katarzicen in netravmaticen spolni stik. Eroticne pesmi teh zbirk sporocajo vitalisticno resnico svojega miniaturnega sveta. Taksne »idile« pa pesnik ne zna vec umetnisko nadgrajevati, pa tudi prenavljati je noce, saj mu tega ne dovoli resnejse in bolj skepticno razmerje do sveta.

Literatura

A

Barthes, Roland (1975). Zadovoljstvo u tekstu. Gradina: Biblioteka Misao.

Barthes, Roland (1979). Sade, Fourier, Loyola. Beograd: Biblioteka Zodijak.

Barthes, Roland (1977). Fragments d'un discours amoureux. Paris: Ed. du Seuil.

Barthes, Roland (1979). Knjizevnost, mitologija, semiologija. Beograd: Nolit.

Barthes, Roland (1989). Carstvo znakova. Zagreb: Biblioteka Mixta.

Basler, Roy P. (1948). Sex, Symbolism and Psychology in Literature. New Brunswick: Rutgers University Press.

Charney, Maurice (1981). Sexual fiction. London & New York: Methuen.

Drakulic'-Ilic', Svenka (1979). Erotika, pornografija. Zagreb: Polet.

Freud, Sigmund (1969). Iz kulture i umetnosti. Beograd: Matica srpska.

Lacan, Jacques (1980). Stirje temeljni koncepti psihoanalize. Ljubljana: Cankarjeva zalozba.

Marcuse, Herbert (1985). Eros i civilizacija. Filozofsko istrazivanje Freuda. Zagreb.

Stratton, Jon (1987). The Virgin Tekst, Fiction, Sexuality & Ideologiy. Great Britain: The Harvester Press.

B

Bogataj, Matej (1989). Umetnost, trivialno in mnozicno. Dialogi 10-11, 85.

Grafenauer, Niko (1981). Tavla. Teleks 66, 10.

Juvan, Marko (1990). Teorije medbesedilnosti. Primerjalna knjizevnost 1, 27-44.

Petrovic-Vernikov, Borut (1992). Novo ubesedovanje eroticnih sanj. Delo 53, 14.

Simcic, Samo (1980). Sijaj pesniskih likov. Milan Klec, Nad decki sije sonce. Dnevnik 71, 8.

Skrbis, Zlatko (1989). Zenska med goloto in skritostjo. Problemi 9/10, Eseji 11/12, 73.

Poniz, Denis (1991). Valovne dolzine pesmi. Milan Klec, Radio. Delo 223, 13.

Zeraffa, Michele (1979). Erotika/Estetika. Treci program IV/43, 28.

Opombe

¹

Ivan Colovic' (1990). Erotizam i knjizevnost. Ogledi o markizu de Sadu. (Biblioteka Savremeni jugoslovenski pisci). Beograd.

²

Hans Robert Jauss (1978). Estetika recepcije. (Knjizevnost i civilizacija). Beograd: Nolit, str. 374-409.

³

Andrej Capuder (1987). Spremna beseda v knjigi Francesco Petrarka, Lirika. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 148.

⁴

Erotizacija je postopek povezovanja nevtralnega jezikovnega ozadja z eroticnimi plastmi, ki besedilo napolnijo s psihofizicno mocjo.

⁵

Taksno oznako jezika eroticne literature podaja Roland Barthes, povzema pa jo Ivan Cesar(1988), v clanku Pornografija kot besedilo, Sistem pornografskih besedil, Sodobnost, st. 11, str. 1063.

⁶

Michele Zeraffa (1977). Erotika/Estetika. Treci program, br. 43, IV, str. 285.

⁷

Peter Cryle (1990). Enunciation and Ejaculation. Telling the Erotic Climax. Style, Volume 24, Number 2, Summer, str. 187-199.

⁸

Peter Cryle, n.d..

⁹

Milko Valent (1988). Erotologike. Osijek: Bozidar Maslaric, str. 25-42.

¹⁰

Peter Kolsek (1978), Milan Klec, Kresnice. Sodobnost, st. 1, str. 1146.

¹¹

Klasicna etika heteroseksualnosti priznava samo ljubezen do nasprotnega spola, saj se ji edino ta zdi naravna in moralna. Vse druge razlicice ljubezenskega razmerja (mogoce) delno sprejema, vendar ji zbujajo nelagodnost ali nerazumevanje. O tem, posebno pa o homofobiji ali strahu pred homoseksualci, ki je posledica napacnega druzbenega sprejemanja drugacnih ljudi, razmislja Brane Mozetic (1989) v spremni besedi Zapisi na robu knjige Drobci stekla v ustih, Antologija poezije 20. stoletja s homoeroticno motiviko, Ljubljana: Aleph, str. 167.

¹²

Zapeljevanje v Klecevih pesmih spominja na obrede dvorjenja primitivnih ljudstev, kjer s primerno slovesnostjo proslavijo doloceno spolno zrelost. Prevladujoci ljubimec (ponavadi moski) se priblizuje izbranemu ljubimcu (ljubimki), a se pri tem energicno od njega (nje) odmika, ga zanika in prezre, kot da ga ne mara. Vse to je seveda samo igra, ki naj naredi srecanje bolj zanimivo ter ga podaljsa do nestrpnosti.

¹³

Nacin pristopa do deckov je podoben grski (anticni) navadi, ko si je izobrazeni ali premozni moski (erast) poiskal decka (ugodnika). Tega je pouceval, ga uvajal v skrivnosti znanosti in umetnosti, scasoma pa tudi ljubezni in erotike. Takrat to pedofilicno razmerje ni bilo moralno negativno oznaceno, samo vcasih so ga hudomusno zasmehovali; obtozevati so ga zaceli sele kasneje. O tem izvemo veliko iz Platonovega Simpozija (predvsem uvodne besede A. Sovreta) ter Petronijevega Satirikona.

¹⁴

Ivo Svetina (1981). Radost muke, muka radosti. Delo, st. 252, str. 4.