Bralna znacka^*
Petintrideset let gibanja za razvoj bralnih navad in bralne kulture med slovensko mladino

Gibanje Bralna znacka se je porodilo v solskem letu 1960/61, ko je na Osnovni soli Prevalje profesor slovenskega jezika in knjizevnosti Stanko Kotnik skupaj z ravnateljem, mladinskim pisateljem Leopoldom Suhodolcanom, ze obstojeci bralni krozek razvil v novo kvaliteto --- »tekmovanje za bralno znacko«. Ker jima ni bilo vseeno, da ucenci niso marali prebirati predpisanega solskega ctiva, sta iskala pot iz »sformaliziranih solskih prijemov«. K temu ju je vzpodbujal tudi razmah vseh mogocih sportnih tekmovanj in hotela sta jim dodati duhovno vzporednico, zamisel Bralne znacke pa je Kotniku pomagala zaokroziti omemba podobne literarnovzgojne oblike pri Cehih, na katero je naletel v nekem reportaznem zapisu.¹ Novo tekmovanje za bralno znacko je utemeljil takole: »Gre za plemenito kulturno tekmovanje mladine z vrstniki in samim seboj, na zunaj kronano z osvojitvijo znacke, na znotraj z izpopolnjenim osebnim profilom.«²

Kotnik in Suhodolcan sta pripravila tudi pravilnik za pridobitev bralne znacke, v katerega sta zapisala cilje, pravila in potek nove interesne dejavnosti.³ Mladi bralec, ki se odloci za sodelovanje, je delezen nacrtnega usmerjanja in mentorskega vodenja skozi vrsto let. Ucitelj mentor mu ponudi sirok seznam najboljsih in najprimernejsih knjig. Branje je poglobljeno, spremlja ga pisno oblikovanje bralcevih lastnih opazanj, mnenj in sodb, nekaksen dnevnik branja, temu pa v manjsih skupinah pod mentorskim vodstvom sledijo sprosceni pogovori o prebranem. O teh pogovorih je Stanko Kotnik zapisal: »Tu se v tovariskem, sproscenem stiku med oblikujocim se mladim clovekom in njegovim izkusenejsim uciteljem, do kakrsnega samo pri rednem ucno-vzgojnem delu pride dosti tezje, marsikdaj sele do kraja osvetlijo dotlej skrita gibala dejanj in nehanj posameznih knjizevnih oseb, vrednotijo posamezna dogajanja in ideje ter s tem razgrinja zivljenjsko jedro in tudi cena literarne stvaritve...«⁴ Precej pred razmahom delavnic kreativnega pisanja v Sloveniji je opozoril, da branje in pogovori o prebranem spodbujajo pri mladini tudi lastne ustvarjalne poskuse, in nakazal moznost povezovanja z delovanjem literarnega krozka. Sestavni del dejavnosti Bralne znacke so se literarne ure, priprave knjiznih razstav, srecanja in pogovori s pesniki in pisatelji, prevajalci, knjiznimi ilustratorji, literarnimi zgodovinarji, kritiki, uredniki in novinarji. Vsako obdobje branja sklene kulturna prireditev s podelitvijo znack, mentor pa nagrajene bralce lahko pelje tudi v gledalisce ali na literarno ekskurzijo.

Zbiranje kovinskih znack je bilo ob koncu petdesetih let med otroki priljubljen konjicek. Utemeljitelja gibanja sta to izkoristila in znacko s portretom domacega koroskega pisatelja Prezihovega Voranca povzdignila v priznanje za branje, v nekaksno malo odlicje. Vsak bralec je prejel se izkaznico Bralne znacke, najbolj zvesti pa tudi knjizno nagrado.

Kotnikova in Suhodolcanova zamisel o spoznavanju knjizevnosti na drugacen nacin se je izkazala kot osvezujoca in privlacna moznost literarne in knjizevne vzgoje, zato ne preseneca, da se je ze v naslednjih petih letih njuni Prezihovi znacki pridruzila se vrsta drugih znack, ki so jim lokalni mentorji dali podobo in imena pomembnih in priljubljenih literarnih ustvarjalcev, ki so ziveli in delovali na njihovih podrocjih. Vsaka znacka je podobno kot sportne medalje izdelana v treh variantah: bronasti, srebrni in zlati, kar motivira bralce in jim vsako leto ob podelitvah potrjuje osebni razvoj. Do danes se je ta seznam razsiril na 36 znack in tezko najdemo kako solo, kjer ne bi brali za bralno znacko.

V dobrem desetletju obstoja se je Bralna znacka kot gibanje za pospesevanje bralnih navad in sirjenje bralne kulture razsirila po vsej Sloveniji in v slovenske manjsinske sole v Italiji, Avstriji in na Madzarskem ter med izseljence po svetu. Ni se hotela podrediti uniformnim formalnim in vsebinskim okvirom; z leti jo je ustvarjalno sooblikovala in nadgrajevala mnozica uciteljev materinscine, knjiznicarjev, ravnateljev sol, skratka vseh navdusenih bralcev, ki so v okviru te prostovoljne dejavnosti zbirali okrog sebe sorodne otroske duse in nanje prenasali svojo ljubezen do knjig. Z njenim razrascanjem se je pojavila potreba po povezovanju in koordinaciji. To nalogo je prevzela neprofesionalna Zveza bralnih znack, ki ima svoj sedez v okviru Zveze prijateljev mladine Slovenije, nevladne organizacije, ki zdruzuje vse dejavnike, ki delajo za mlade. Svet Zveze bralnih znack se preko mreze obcinskih izpostav povezuje s solami, kjer je Bralna znacka ponekod del delovne obveznosti pedagogov ali knjiznicarjev, drugod pa delo tece v okviru interesnih dejavnosti. Na vseh ravneh pa je njihov delez prostovoljnega brezplacnega dela zelo visok.

Zaradi priljubljenosti med mladimi, pozitivnih odzivov javnosti in podpore pedagoskih svetovalcev so se v gibanje Bralna znacka vkljucevali novi in novi mentorji, med njimi tudi taki, ki kot zacetniki niso imeli posebnih izkusenj, ali taki, ki niso imeli posebne afinitete do knjig, a so se nove naloge lotili iz cuta dolznosti. Vsi skupaj so si zadali nalogo utrjevanja bralnih navad pri kar se da siroki populaciji ucencev, ki sicer ne bi tolikokrat vzela knjig v roke. Tako je po dveh desetletjih uspehov, ko je bilo vanj vkljucenih najvec mentorjev in mladih, prisel cas krize gibanja, kritike in samosprasevanja. Mentorjem se je ocitalo, da so pozabili, zakaj se je Bralna znacka sploh porodila, in da v svoje delo z bralci vse preveckrat vnasajo prezivele solske metode ali ohranjajo nacine dela, ki so bili v zacetku se dokaj uspesni, novih generacij televizije in racunalnikov pa ne privlacijo vec. Vsiljevanje zaprtih seznamov knjig, ki jih morajo otroci prebrati, pisanje obveznih stereotipnih »zapisnikov branja« in izpitna oblika preverjanja ucencevega poznavanja prebrane literature so odbijali prav najbolj navdusene bralce. Nezadovoljni pa niso bili le solarji, kriticne ocene so padale z vseh strani: s posvetovanj starsev in pedagogov, pisateljskega srecanja, »unicujoce« sodbe so objavljali novinarji ... Marsikaj je bilo izreceno zelo custveno, bolj poglobljenih empiricnih raziskav problematicnosti gibanja Bralna znacka pa ni izdelal nihce.

Svet Zveze bralnih znack je ocenil, da so opozorila upravicena, vitalnost in koristnost tega gibanja pa ne dopuscata, da bi nad njim naredili kriz, saj je na sreco se mnogo sol, na katerih se dejavnosti Bralne znacke oplajajo z izvirnimi zamislimi mentorjev in pobudami bralcev. Potrebno je bilo na teh dosezkih graditi naprej in tako povezovati natrgano nit izvirnih idej ustanoviteljev gibanja. Zveza bralnih znack z organizacijo predavanj in pedagoskih delavnic, na katerih sodelujejo inovativni ucitelji praktiki, knjiznicarji, pedagoski svetovalci in strokovnjaki s podrocja mladinske knjizevnosti in knjizevne didaktike, mentorjem pomaga do kvalitetnejsega dela z mladimi bralci. Na ta nacin podpira usmeritve in oblike dela, ki gibanje demokratizirajo. Nepriljubljenega obveznega prebiranja vnaprej dolocenih knjig in mentorjevega strogega izpitniskega preverjanje branja je vse manj. Izrivajo ju klubsko sestajanje, kjer prevladuje dialog ljubiteljev knjig, in povezovanja udelezencev tega gibanja z ostalimi solskimi interesnimi dejavnostmi (z delavnico kreativnega pisanja, urednistvom solskega glasila, literarnim, novinarskim in dramskim krozkom, projektnimi in raziskovalnimi nalogami itd.) in delom solske knjiznice. Tekmovalne prvine, v zacetkih se sestavni del gibanja, so se scasoma izkazale za motece in nepotrebne, zato so odpadle. Nacelo individualizacije ima svojo vlogo tudi pri branju za znacko, zato stevilo kot tudi naslovi knjig niso vec strogo doloceni.⁵ Tako kakor pedagog poskusa navdusiti ucence za knjige, ki so mu vsec, je odprt tudi za priporocila otrok. V oporo mentorjem Bralne znacke v ljubljanski Pionirski knjiznici ze desetletje pripravljajo obsezne anotirane priporocilne sezname mladinskega ctiva ter jih sproti objavljajo v pedagoskih casopisih, v tematski stevilki revije Solska knjiznica⁶ pa so zbrani na enem mestu. Z njihovo pomocjo se ucitelji in mentorji seznanjajo s kakovostnimi klasicnimi in sodobnimi deli slovenske in svetovne beletristike, s koristnimi poljudnoznanstvenimi knjigami in prirocniki.

Da bi olajsala organizacijo spremljevalnih prireditev, Zveza bralnih znack od 1993. izdaja knjizico, v kateri so predstavljeni programi nastopov literatov, glasbenikov, igralcev, ilustratorjev, publicistov in drugih ustvarjalcev. Tako se ti lazje tvorno vkljucujejo v gibanje Bralna znacka in s svojimi literarnimi, glasbenimi in gledaliskimi nastopi, pogovori ali predavanji bralcem sirijo vidike branja.

Ena najpomembnejsih vrlin gibanja je, da je odprto in dovzetno za vse, kar bi ga lahko obogatilo. Zato ne preseneca, da se je v njegov mozaik pred stirimi leti vkljucil tudi mednarodni knjizni kviz, ki ga vodi nemska bralna ustanova Stiftung Lesen iz Mainza. Kviz dviguje bralno kulturo najsirse mnozice mladih, predvsem osnovnosolcev, saj je dosegel tudi mnogo tistih, ki jim redni solski programi in branje za bralno znacko knjige ne uspejo priblizati, ter jih skozi igro in druzenje pripeljal v knjiznico in h knjigi.

Ker kovinska znacka kot motivacijsko sredstvo zadnje case ni vec tako ucinkovita, so na pobudo ucencev pri Zvezi bralnih znack kot alternativo ali dopolnilo dosedanjim priznanjem za branje izdelali mape S knjigo v svet. Vanje otroci prvih stirih razredov osnovne sole vsako leto v prazna okenca pritrdijo novo samolepilno slicico, poimenovano po enem izmed priljubljenih literarnih junakov, in tako nazorno ponazorijo svoje sirjenje razgleda v svet literature. Premik literarne osebe v ospredje in odmik pisateljevega portreta, ki mu je bila pri oblikovanju znacke posvecena osrednja pozornost, v gornji kot slike na nalepki pomeni tudi priblizanje otrokovemu dojemanju literature. Zbirko stirih slicic lahko dopolni se majica s simbolicno podobo Ostrzka in z napisom S knjigo v svet, predstavlja pa nagrado otroku za prizadevno branje v prvem obdobju in spodbudo za naprej. Med bralce visjih razredov osnovne sole pa je letos prisla mapa, v katero bodo lahko spravljali gradivo (razglednice, casopisne izrezke, literarna pisma, znacke in druga priznanja ipd.), povezano s prebranimi knjigami, in v njej hranili svoj dnevnik branja. K temu jih spodbuja nekaj ze potiskanih in ilustriranih listov, ki jih na igriv nacin usmerjajo h knjigi, a jim tudi pomagajo k bolj poglobljenemu branju. Nagovarjajo jih, naj cim vec sodelujejo (napisejo lestvico svojih in prijateljevih najljubsih knjig, izdelajo druzabno igro na temo literature, resujejo logicne uganke, zbirajo in zapisujejo literarne anekdote, posnemajo pesnikove ustvarjalne postopke in sami spesnijo nekaj verzov ipd.), po drugi strani pa jih usmerjajo v novo branje.

Zvezi bralnih znack le od casa do casa uspe, da zalozbe po dogovoru znizajo cene otroskim knjigam, ki so na njenih priporocilnih seznamih, zato poskusa olajsati dostop do njih z organiziranjem bolsjih sejmov, na katerih otroci in njihovi starsi menjajo, prodajajo in kupujejo knjige. Taka izmenjava knjig med mladimi naj bi v prihodnosti postala obcasna dejavnost Bralne znacke v solah in razredih.

Da bi pri resevanju vprasanj, povezanih s knjigo in branjem nasploh, povecali vlogo in vpliv mladih bralcev, je po vzoru uspesne Glasbene mladine Slovenije prislo do pobude za organizacijo »Bralna mladina«. Vanjo se bodo lahko vkljucili vsi, ki bi radi aktivno sodelovali na podrocju dviga bralne kulture --- osnovnosolci in srednjesolci. V njenem okviru se ponuja priloznost, da bi se izkusnje gibanja Bralna znacka uspesneje prenasale tudi med srednjesolce, zato se prilagajajo tudi njihovim zeljam in potrebam.

Kot vidite, zamisli za pozivitev gibanja Bralna znacka zlepa ne zmanjka. Izkazalo se je, da je zares zilavo in zivo na vseh solah, kjer se zaradi vneme bralcev in mentorjev ni moglo sablonizirati. In takih sol je na sreco veliko. Zaradi cilja, navdusiti ucence za branje dobre leposlovne in poljudnoznanstvene literature in jih nauciti, da bodo imeli potrebo ziveti s knjigo tudi potem, ko ne bodo vec solarji, pa je ob koncu 20. stoletja Bralna znacka se bolj nepogresljiva, kot je bila pred 35 leti, ko je bila zasnovana.

Literatura

Stanko Kotnik (1988). Spodbude. Maribor: Zalozba Obzorja.

Petra Dobrila (1991). Ob tridesetletnici bralne znacke. Solska knjiznica I/2.

Berta Golob (1987). Gibanje za bralno znacko potrebuje osvezitev. Vzgoja in izobrazevanje XVIII/1.

Berta Golob (1986). Vsak poskus se ne posreci, a poskusati je treba. Glasilo DPM 3.

Igor Longyka (1991). Bralna znacka. Solska knjiznica I/2.

Miha Mohor (1986). Bralna znacka in solsko glasilo. Kulturni porocevalec XVIII/76.

Joze Zupan (1991). Prehojena pot bralne znacke. Solska knjiznica I/2.

Igor Longyka in Manca Perko (ur.) (1994/1995). Bralna znacka: 35. sezona. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije.

Leopold Suhodolcan (ur.) (1976). Bralne znacke danes. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenija.

Joze Zupan (ur.) (1985). Kulturno izrocilo bralnih znack. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Opombe

^*

Referat z 9. evropske konference o branju, ki je bila med 23. in 27. julijem 1995 v Budimpesti.

¹

Stanko Kotnik, Deset let rasti bralne akcije med mladino (1970), v knj. Spodbude, Zalozba Obzorja, Maribor 1988, s. 54.

²

Stanko Kotnik, Prezihova znacka (1961), v knj. Spodbude, Zalozba Obzorja, Maribor 1988, s. 27.

³

Stanko Kotnik, Plemenita znacka (1960), v knj. Spodbude, Zalozba Obzorja, Maribor 1988, s. 24-25.

⁴

Stanko Kotnik, Izkusnje in perspektive (1963), v knj. Spodbude, Zalozba Obzorja, Maribor 1988, s 36.

⁵

Berta Golob (1987). Gibanje za bralno znacko potrebuje osvezitev. Vzgoja in izobrazevanje XVIII/1, s. 39-41.

⁶

Solska knjiznica I/2 (1991).