Oblikoglasje in oblikoslovje sentruperskega govora
(Doktorska disertacija, Ljubljana 1994, mentor prof. dr. Tine Logar)

Jedro disertacije vsebuje naglasno tipologijo oblik pregibnih besednih vrst (I. del) in nadroben sinhroni opis oblikoslovja (II. del) tega vzhodnodolenjskega tonemskega govora. V III. delu je abecedni seznam (po besednih vrstah) vseh v analizo zajetih besed v knjizni oziroma poknjizeni in narecni obliki s kazalkami na naglasne in pregibalne vzorce; zdruzeval naj bi prejsnja dva dela (oblikoglasje in oblikoslovje). V dodatku pa so pojasnila k nekaterim strokovnim poimenovanjem.

Kakor je narecje nekaksna abstrakcija, izhajajoca iz razclembe posameznih krajevnih govorov, tako je tudi krajevni govor abstrakcija vecjega stevila idiolektov, nekaksnih osebnih, posameznikovih narecij. Za ugotovitev temeljnih lastnosti krajevnega govora na posameznih jezikovnih ravninah je torej treba analizirati vecje stevilo idiolektov, v ta namen pa zbrati zadosten vzorec govorcev oziroma nosilcev teh idiolektov. Tako je bilo v to nalogo zajetih blizu 30 informatorjev; od tega jih je 5-8 odgovarjalo na vprasalnik (glavni informatorji; po merilih za izbor 'idealni'), govor drugih pa je analiziran iz njihovih pripovedi. Stevilo informatorjev pa je bilo dejansko dosti vecje, saj sem zapisovala tudi posamezne zanimive oblike iz nakljucnih pogovorov z domacini in jih nato preverila med glavnimi informatorji. Oblike, ki je drugi informatorji niso potrdili, v analizo nisem uvrstila, saj je ta lahko samo posebnost idiolekta, ne pa nujno tudi krajevnega govora v celoti.

Tezisce raziskovanja je bilo na oblikospreminjevalnem naglasu, v sentruperskem govoru tonemskem. Za to so potrebne deloma drugacne metode oziroma drugacni nacini preverjanja. Znano je, da lahko na tonemski naglas posamezne besede v stavku vpliva stavcna intonacija, prav tako kakrsna koli custvena prizadetost govorca. (Npr. T: s za:me s smrkac. : Smrkac ti grdi!). Te vrste drugacnosti tonemskega naglasa ne moremo imeti za naglasne dvojnice. Za dolocitev dejanskega, pravega tonema naglasenega samoglasnika v besedi ali njeni obliki lahko v naglasnih vzorcih (tabelah) upostevamo samo nevtralen polozaj v besedilu ob odsotnosti custvene prizadetosti govorca. --- Sicer so naglasne razlicice besede (osnovne, slovarske oblike) --- kar zadeva samo nasprotje v poteku tona naglasenega samoglasnika --- redke (str:sna : str:sna), vec jih je pri nekaterih njenih oblikah (npr. D/M samostalnikov m. sp. na á:s : na :zi); pogostejse pa so glede na kolikost naglasenega samostalnika (npr. le --- ule, us: --- us, pucá(:)sn) oziroma se pogostejse glede mesta naglasa (npr. mgla --- mgla). --- Prvim (razlicna tonema) bi tezko dolocili skupen vzrok; druge (enak tonem, razlicna dolzina) so odvisne od hitrosti govora, se bolj od posameznih govorcev, tretje (razlicno naglasno mesto) lahko pripisemo generacijski pripadnosti oziroma dovzetnosti za vpliv novosti.

Veliko stevilo naglasnih tipov, ki so na eni strani posledica razlicnosti govora, na drugi pa izredne notranje razvojne dinamike, ter raznovrstnost koncnic (koncajev) pregibnih besednih vrst, ki jih povzrocajo tesna povezanost v razvoju kratkih samoglasnikov s soglasniki, moderni samoglasniski upad in razna glasovna prilikovanja, sta zahtevala gospodarno obravnavo, kar je omogocil prav preglednicni prikaz. Vsaka preglednica je v bistvu najbolj zgoscen povzetek analize gradiva, zato mora biti res premisljena in dobro preverjena. Hkrati ze samo njihovo stevilo govori o preprostosti (ce jih je malo) oziroma zapletenosti pojava (ce jih je veliko). Gospodarnost prostora pa ne pomeni tudi gospodarnosti casa pri analizi --- nasprotno: za izdelavo preglednice je treba dosti vec casa kot za se tako nadroben opis. Bistveno pa preglednice skrajsajo cas pri razbiranju ugotovitev (pri sintezi), posebnosti, zakonitosti, pri primerjavah, pomagajo k preglednosti, in ker so ostevilcene (poimenovane), je sklicevanje nanje preprosto. Omogocajo tudi ugotavljanje vseh moznih kombinacij koncnic oziroma naglasov pri posameznih kategorijah. --- Kljub preglednicam in shemam pa je ostalo se dosti posebnosti z raznih jezikovnih ravnin; te so pri glagolu navedene in opisane pod podtockama opombe oziroma posebnosti (za vsakim razdelkom); pri drugih besednih vrstah so tovrstna pojasnila v opombah pod crto (zaradi bistveno manjse pogostosti).

Zaporedje obravnav posameznih besednih vrst se od navadnega loci v tem, da je glagol postavljen na prvo mesto. To upravicujemo z dejstvom, da je tudi obravnava oblikoslovja te besedne vrste posebna; podrejena je oblikoglasju, ki ima v tem govoru prav pri glagolu najvecji vpliv na oblikoslovje. Delitev narecnega gradiva po naglasnih tipih in pregibalnih vzorcih je dala razporeditev, podobno Shemi za dinamicni naglas in oblikoslovje --- glagol iz uvodnega dela SSKJ. Tako so v posamezen naglasni tip zajete vse osnovne glagolske oblike (nedolocniske, sedanjiske in delezniske) kot celota. --- Sheme za dinamicni naglas in oblikoslovje ter sheme za tonemski naglas so podlaga naglasni tipologiji tudi pri drugih (pregibnih) besednih vrstah; seveda z odmiki, ki jih je zahtevalo gradivo iz sentruperskega govora. Taka obravnava potrjuje, da je skrbno pretehtane slovarske sheme, prilagojene obravnavanemu govoru in dopolnjene, mogoce in priporocljivo uporabiti tudi na narecnem gradivu.

Sentruperskemu govoru dajejo prostorski okvir farne meje, ki se vecinoma ujemajo z mejami krajevne skupnosti Sentrupert; ta obsega dvajset vasi s stevilnimi zaselki, v katerih zivi okrog 2000 prebivalcev. Mocna povezovalna vloga srediscne vasi Sentrupert skozi vso zgodovino (sedez prafare, stevilne gostilne, sejmi, sola ...) je ohranjala homogenost govora, hkrati pa mu omogocala pospesen razvoj. Tudi nasploh je imel vzhodnodolenjski govor pred prevlado stajerskih prvin v posavskem narecju bolj srediscen polozaj v dolenjski narecni skupini in zato hitrejsi razvoj; to se posebej velja prav za severni del vzhodnodolenjskih govorov v gosto naseljeni Mirnski dolini.

Ker je setruperski govor na severu v sosedstvu z netonemskim sevnisko-krskim govorom posavskega narecja, je bilo v obikoglasju zaslediti nekatere prehodne stopnje, ki blazijo oster prehod med stajerskimi netonemskimi narecji in tonemskim dolenjskim narecjem. Tako so podani: obseg izravnave akuta s cirkumfleksom na zadnjem besednem zlogu in njen oblikoslovni pomen, obseg (vzhodno-)dolenjskih metatonij in njihov vpliv na naglasne tipe ter vloga tonemskih nasprotij na kratkih besednih zlogih. Ugotovljeno je, da tonemska nasprotja omogocajo popoln samoglasniski upad tudi tistih samoglasnikov, ki so morfemi, saj lahko tonem prevzame vlogo morfema. Tudi glede stopnje in vrste naglasnih umikov se sentruperski govor razlikuje od knjiznega jezika.

Sledi nekaj temeljnih ugotovitev te raziskave v oblikoglasju (I) in oblikoslovju (II).

I. 1. Vecina glagolov v sentruperskem govoru ima kratko obliko nedolocnika (-t < t), nekaj glagolov kratko in dolgo (sosedstvo s posavskim narecjem z dolgim nedolocnikom!), le brezpredponski glagoli na -íti -ím (kus:t kus:m) samo dolgo (-t < -ti). Pri zadnjih gre za prevzem namenilnika v vlogo nedolocnika, za kar govori vedno cirkumflektirana, torej metatonirana oblika, ki je znacilna za namenilnik. Dolge dvojnicne nedolcniske oblike h kratkim so akutirane (sdt/s(sd:t s(sd:m : grm s(sd:t).

2. Zanimiv je vpliv dolzine naglasenega samoglasnika v zadnjem zlogu v m. obliki del. -1 na tonemski naglas drugih oblik tega deleznika: a) ce je kratek, je zenska edninska oblika metatonirana (torej cirkumflektirana), vse druge pa akutirane: rana rana:la raná:, tako se: gna abrkva, avnu; to velja tudi za tiste del., ki m. ed. oblike niso podaljsali tako kot v knj. jeziku: bu, b:la b:, enako: abu, stu, ju, zato pri njih prihaja do razlik; b) ce je dolg (cirkumflektiran), so tako naglasene vse druge oblike razen zenske, ki je dolgoakutirana: zga: zgá:la zga:. Tako se naglasujejo tudi del. gl. bati se in stati, ker je ba: sta: --- v nasprotju s knjiz. jezikom, ki ima vse oblike del. akutirane.

3. Vecji obseg kot v knjiznem jeziku ima metatonija v z. obliki del. -l; tako se je govor izognil enaki obliki z m. dvojinsko: d:lala (z. ed.) : d:lala (m. dv.).

4. Predvsem v samostalniski sklanjatvi je vec primerov za morfemizacijo tonema (tonem v vlogi morfema): kava:c (I ed.) : kavá:c (I mn.), stva:r (I ed.) : stvá:r (D ed.). V zvezi s tem je tudi (ne)upad koncnice v D/M ed. sam. m. in s. spola; razmerje I/T : D/M je lahko dvojno: cirkumfleks : akut in upadla koncnica (sut : (u) sut) oz. cirkumfleks : cirkumfleks in neupadla koncnica; ali akut : cirkumfleks in enaka koncnica (p:sm : (u) p:sm) oziroma akut : akut in razlicni koncnici (p:sm : (u) p:smi).

II 1. Nalicno po glagolih na -ati -am in -áti -am (delati, placati) v velelniku vsi glagoli na -ati posplosujejo koncnico -aj in s tem nedolocnisko osnovo (br:saj br:sajte, lagej laga:jte).

2. Pri tvorbi nedovrsnikov iz dovrsnikov je najproduktivnejsi nacin tvorbe enak tvorbi ponavljalnih glagolov tipa skakati --- poskakovati, poskakujem, torej z nedol. pripono -ová-/-evá-, st. -va- in sedanjisko -:je; tudi pri glagolih, kjer v knj. jeziku tak nacin ni obicajen: p(sscvat --- p(ssc:j(sm, (da)s(sgvat --- (da)s(sg:j(sm, pusajvat --- pusaj;j(sm, akupvat --- akup:j(sm.

3. Zaradi preglasa za funkcionalno mehkimi soglasniki, zaradi samoglasniskega upada in nato prilikovanja (asimilicije) nekaterih glasovnih skupin (npr. -ev, -vi oziroma -el, -li prek - > -u, npr. bukev, misel) in zaradi samega samoglasniskega upada je predvsem v zenski sklanjatvi zaslediti velik sovpad koncnic ali t. i. homomorfijo. Tako imamo pri 1. z. skl. z mehkim koncajem osnove samo dve koncnici: -()e < -a, -e, -o v I, R, T, O (b:ce) in -o < -i v D/M ed. (b:c), enako pri 2. z. sklanjatvi zaradi sovpada -o-te in -i-jevske koncnice: npr. c(sl:st v I, R, D, T, M in c(sl:stje v O ed.

4. Velika soodvisnost kratkih samoglasnikov od sosednjih soglasnikov, predvsem pa pozicijski razvoj kratkih o (< o, ), to je ukanje za dvoustnicnimi, zobnoustnicnimi in mehkonebnimi, akanje za trdimi in preglas za (funkcijsko) mehkimi soglasniki, je povzrocil vecjo raznovrstnost koncnic pa tudi premen osnovnega samoglasnika, kar zasluzi posebno obravnavo.

5. Sentruperski govor ne pozna orodniskih oblik samostalniskih zaimkov z mano, s tabo, sabo, ampak samo z mnuj, s t(sbuj, s(sbuj. Drugacna od knjizne je tvorba naveznih (predloznih) oblik za 3. os. ed. in mn.: cézenj: ciziga, céznje : cizj(sx; v st. govoru je asimiliran prvi in ne drugi del zaimka, tako da sklonska koncnica ostane.

6. Pri krajevnih prislovih smeri je pogosta tvorba vecdelnih sklopov, ki v knj. jeziku niso mogoci; omogoca jih samoglasniski upad in razna prilikovanja: k(sdalcis (< *tjadolicez), tla:k(sdal (< *tuletjadoli), tla:k(sdalsku:s (< *tuletjadoliskozi), tla:kje (< *tuletja).

S pomnozitvijo doslej zbranega (ceprav ze kar obseznega) besednega in besedilnega gradiva se odpirajo nove moznosti raziskave besedotvorja in skladnje, brez dvoma pa bi veliko novega prinesel tudi slovar tega zanimivega govora. Taka vsestranska raziskava govora naj bi dokazala, da nasa narecja se vedno skrivajo vecja bogastva, kot je sodobno jezikoslovje pripravljeno priznati.