Prisank in Kofce

Tako je F. Ramovs ime Prisank (v tej obliki!) razlagal iz Pris(snik, pri cemer naj bi bil -l- zlogotvoren in naj bi presel naravnost v -o-, torej Pris(snik > Prisonik, ta oblika pa zaradi redukcije glasu -i- v zadnjem zlogu ter akanja v Prisank.

Pravilno je to ime razlozil Ivan Tominec. Iz prvotne oblike Prisolnik (= »gora pri soncu«) se je razvila oblika Prisank (zaradi akanja, ki je tako znacilno za zgornji konec Savske doline, in po izpadu samoglasnika -i-). Mlajsi rod (po drugi svetovni vojni) je zacel opuscati drugi del dvoglasnika -a-, zato zdaj Kranjskogorci govore Prisank; ni pa res, da bi to povzrocili nemski turisti, ki so zahajali v Julijske Alpe. Saj so tudi se po drugi svetovni vojni starejsi domacini govorili Prisank in tudi danes so se zivi nekateri osemdeset- ali devetdesetletniki, ki govorijo tako (nekaj jih poznam osebno). Zdaj ze devetdesetletni domacin mi je pred vec kot 15 leti takole dejal: »Veste, ta str ld so pa rékl Prísank« in zategnil se enkrat: »Prísawnk«). Sam sem slisal starega gorskega vodnika Kopiscarja, rojenega Trentarja, 22. VII. 1948 na vrhu Mojstrovke, kako je skupini mlajsih planincev razlagal, da bo delal novo pot na »Prisank«, in to ime je tedaj prav v tej obliki veckrat ponovil.

Tudi H. Tuma v svojem »Imenoslovju Julijskih Alp« omenja to ime in pravi, da domacini nekako zamolklo izgovarjajo Prisaonk. Tu se je H. Tuma zmotil (jezikoslovec bi takoj vedel, da tisti »zamolkli -o-« izhaja iz -l-) --- mislil je, da -o- izhaja iz -j- in je uveljavil ime v obliki Prisojnik, ki pa je zgresena!

Dvoglasnik -a- se v zgornjegorenjskem narecju lahko skrci v -a- (drugi del je lahko zelo sibek in izpade). Tako npr. nemsko besedo Almosen (gr. ) najdemo na Zgornjem Gorenjskem v treh oblikah »áimozna« (Bled), »ámozna« (Jesenice) in »ámozna« (Dolina). Hisno ime »pri Travnikarju« (Nemski Rovt v Bohinju) domacini izgovarjajo »pr trânkarj«, a tudi »pr trânkarj«. In se zanimiva izgovorjava besede »cigav«: »dzgá je tâle otrk?« (Vrba), toda: »n bo, dzgâvr wce.«

Vendar poznamo tudi gorsko ime Prisojnik. To je vrh nad Trbizem, kjer stoji TV-pretvornik. Slovensko se ta gora imenuje Prisojnik (z naglasom na prvem zlogu), Nemci (teh je na Trbizu precej) so ime popacili v Prisenig, Italijani pa so iz nemske oblike naredili Monte Prisenicco. Zaselek Breznik (slovensko ime) pod to goro ima tudi nemsko ime Prisenig, kar je ocitno (pomotoma in po analogiji) povzeto po omenjenem gorskem imenu.

Kakor torej poznamo Prisolnik/Prisank in Prisojnik, tako poznamo tudi Osojnik (Osojnica) in Osolnik (= »kraj ali gora, ki je obrnjena proc od sonca«), npr. Osolnik nad Skofjo Loko.

Ce bi se ravnali togo po pravilih etimologije (oz. knjiznega jezika), bi pravzaprav morali pisati Prisolnik. Ker pa te oblike nihce ne pozna in ker domacini danes dosledno govorijo Prisank, se pri tem imenu ravnamo prav tako kakor pri imenu Kofce nad Trzicem. Tudi ime te planine marsikomu ni jasno. Tu je treba prav tako upostevati razvoj v narecju: iz prvotne oblike Klopce (klop v naravi, zlasti v gorah, pomeni »terasa, polica«) se je v zgornjegorenjskem narecju razvila najprej oblika kwopce (zaradi svapanja), iz tega pa je po redukciji glasu -w- in po prehodu -p- v -f- (kakor npr. »na xrfcx« = Na hribcih na Bledu ali na »xfto« = na hrbtu) nastalo Kofce (na Gorenjskem ljudje sedajo na »kp«, jedo »kobáse« in se pokrivajo »s kobúkam«!!). Ker pa so ljudje vedno poznali le Kofce, Klopce bi bilo tuje, tako tudi pisemo.

V zadnjih letih so sicer nekateri skusali ime Kofce pisati »Kovce«, ces da so pisavo »Kofce« povzrocili Nemci, ki naj bi bili pravilno izgovorjavo Koce popacili v Kofce. Pri tem so se isti avtorji sklicevali na ledinsko ime Na Kovceh (na Uskovnici v Bohinju), kakor je to ime zapisano v nekaterih planinsko-turisticnih zemljevidih Bohinja. Toda med imenoma Kofce in »Kovce« je velika razlika. V imenu Kofce je -o- ozek, v imenu »Kovce« (Na Kovceh) pa sirok, kajti to bohinjsko ime je nastalo iz »Na Kalcih«, kakor je v starejsih zemljevidih tudi veckrat knjizno pravilno zapisano. Sem spadajo tudi manj znana bohinjska (na zemljevidih ne vedno zapisana) imena: kowúza < Kaluza, kowznjek < Kaluznik (Gorjuse), planina Kal na Komni je narecno Ko itd.

Pa se nauk iz tega: iz takih cisto zgresenih poskusov »popravljanja« imen, katerih etimoloskega razvoja in s tem osnovnega pomena ljudje (niti domacini) danes zelo pogosto sploh ne razumejo vec (devetdeset odstotkov ljudskih »etimologij«, kakor vemo, je popolnoma zgresenih), vidimo, da so se v zadnjih dveh stoletjih historicno in pomensko pravilne oblike imena menjavale z nepravilnimi, prikrojenimi »razumevanju« zapisovalca (neredko so to geodeti). Zato bi bilo vendarle prav zapisovati ime etimolosko pravilno (ce namrec etimologijo poznamo) ali vsaj danasnji narecni obliki pripisati po izviru pravilno obliko. Kajti napak je cedalje vec, a tudi pametnjakov, ki vse »prav razumejo«, je cedalje vec.