»Obljuba dela dolg«

Avtoricine spremne besede ne morejo in nocejo prikriti grenkobe nad dejstvom, da bi brez njenega angazmaja ostalo nedokoncano obsezno delo, ki ga je leta 1971 v okviru raziskovalnega projekta zastavil Boris Paternu (sam navaja za zacetek letnico 1970) in je pritegnilo nad sto sodelavcev, med njimi 53 studentov piscev diplomskih nalog. Ideja o zbiranju in izdaji partizanskega pesnistva se je rodila ze med vojno pri Miranu Jarcu, po vojni pa je pobudo ponovil tudi Matjaz Kmecl. Raziskovalni projekt je predvideval izid stirih knjig pesemskih besedil, ki naj bi prinesle izbor, to je priblizno eno sestino zbranega kropusa 12.000 pesmi. Glede na prostor, cas in razmere nastanka bi knjige prinesle partizansko, zapornisko, taboriscno, izgnansko, mobiliziransko in zaledno verzificiranje. Doslej sta izsli sele dve knjigi partizanskega pesnistva, prva 1987, prav pred kratkim, torej po skoraj desetih letih, in pri drugi zalozbi pa se druga. Smemo dopolniti uvodne besede urednika Paternuja z domnevo, da so se nekatere zalozbe ustrasile partizanstva oziroma jih je postalo sram neverjetne medvojne verzifikatorske aktivnosti v lastnem narodu? Vsi morebitni zalozniski izgovori niso nic proti skodi v primeru, ce bi obsezno skupinsko delo ostalo neobjavljeno. Po treh knjigah Stanonikove se zdi, kot da bi bil posel zastavljen od zadaj naprej. Logicno bi bilo najprej dobiti v roke gradivo in potem njegovo monografsko obdelavo, zdaj pa se nam dogaja tako, kot studentu, ki gre v casovni stiski najprej brat spremno besedo in se sele potem loti besedila samega. Vse knjige Marije Stanonik so komentatorske in analiticne narave: prva je zastavljena kot zbirka odgovorov na anketo, kako je nastajala odporniska poezija, druga kot zbirka literarnozgodovinskih razprav in tretja kot literarnozgodovinska monografija oziroma disertacija na to temo.

Marija Stanonik je poprijela za popusceni projekt in tako opravila nehvalezno delo. Razlogi za njeno trmasto vztrajanje pri nic vec moderni in nic vec »politicno korektni« temi so raznoliki, vsi pa so v temelju eticne narave. Avtorica se je z odporniskim pesnistvom ukvarjala vse od svoje diplome naprej, v magisteriju in v disertaciji ter kot honorarna sodelavka pri omenjenem projektu na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ko je bila mentorica stevilnim diplomskim delom na to temo, zato ni cudno, ce je hotela delo tudi zakljuciti, da ne ostane torzo, kakrsnih je bilo in je med humanisticnimi raziskovalnimi projekti, prijavljenimi pri znanstvenem ministrstvu, kar nekaj. Trmo je treba pripisati etiki osebne delovne discipline in strokovne odgovornosti do predmeta, ki zahteva pripeljati zaceto delo do konca, katalogizirati pojav, ki pred tem se ni bil vzet v monografski pretres, ter objaviti rezultate raziskav. --- Drugi, v uvodih in v drugih priloznostnih zapisih (npr. v Nasih razgledih 1990, 710--11) izrecno imenovani razlog je moralni dolg do sodelavcev, tako do kolegic raziskovalk kot do raziskovanih avtorjev. Avtorica se zaveda, da energije, vlozene v pesnjenje med vojno, niso le energije minljivih posameznikov, ampak da je tako obsezna in intenzivna ljudska pesemska tvornost v casih nacionalne stiske in skrbi za nacionalno prezivetje pomembna tudi za naso danasnjo nacionalno eksistenco. Trpljenje v tezkih casih, izpovedano v pesmih, naj bo tisti povezovalni, spravni element, ki naj zaceli »hude rane slovenskega naroda«. Partizansko verzifikacijo spremlja pogosta obtozba, ces da pomeni »onecascanje poezije«, ker esteticno razseznost podreja politicnim ciljem. Strinjali se bomo raje z bolj tolerantnim nasprotnim mnenjem, da ne gre za slabo, ampak preprosto za drugacno poezijo, tako, ki je sugestivna zaradi nenavadnih, pretresljivih okoliscin nastanka, ki crpa svojo prepricevalno moc iz usodnega zivljenjskega konteksta, ob katerem se zazde prazni vsi pomisleki formalnoestetske narave. Avtorica je postavila sintagmo poezija konteksta kar na naslovno stran. Sam bi na njenem mestu vendarle raje zapisal kar preprosto poezija narodnega odpora ali poezija NOB ali poezija 1941--1945, saj za to koncno gre; izraz poezija konteksta pravilno napoveduje znanstveno obravnavo korpusa, prispeva pa tudi k motecemu pomisleku, da so celo v akademskem okviru jasna tradicionalna poimenovanja nezazelena. --- Vzroke za avtoricino vztrajnost lahko razberemo tudi skozi pet lastnosti, ki jih v spremni besedi k eni prejsnjih knjig pripisuje predmetu: neverjetna mnozicnost, sem in tja presenetljiva umetniska kvaliteta izdelkov, ki kaze na poznavanje slovstvene tradicije, brez dvoma izjemna nacionalna relevantnost korpusa, nastalega iz skrbi za nacionalno prezivetje, pricevanjska vrednost in njegova cloveska pretresljivost.

Ceprav sodijo tri knjige na podrocje literarne vede, se avtorica ne skriva za prvo osebo mnozine ali pasivnimi stavcnimi formami, znacilnimi za znanstveno pisanje; nesramezljivo se izpostavi s prvo osebo ednine, v naslovih poglavij (»Pozdravljeno, trpljenje...«, Obljuba dela dolg), v motu in v spremnih besedah dovoli custvu, da spregovori z znanosti tujim jezikom, pripoveduje o lastnih raziskovalnih stiskah in dvomih. Na zadnji strani zadnje knjige celo v pisani grafiji deklarira osebno pretresenost nad vojno in izpove optimisticno vero v boljse. Neupostevanje in celo izlocanje opazovalca iz opisa pojava je bilo v strokovnem pisanju do nedavna obicajno. Izhajalo je iz prepricanja v moznost objektivnega popisa realnosti. Danes je vsaj na podrocju analize kulturnih pojavov pogost dvom v absolutno objektivnost spoznanja in je cenjeno prizadevanje, da se skupaj s pojavom opise tudi stalisce opazovalca. Slika pojavnosti v nasi zavesti je namrec v veliki meri odvisna prav od tega, kako je ta zavest strukturirana. Zakaj bi torej odmisljali osebo opazovalca, ko pa le-ta zavedno ali nezavedno sooblikuje sliko pojava. Zavedajoca se zapletenega razmerja med subjektom raziskovanja in njegovim predmetom, Marija Stanonik citira izjavo, da je zgodovina mit, ki ga ne doloca zgodovinska veda, kakor bi si lahko po solsko predstavljali, ampak ga doloca prej politicna publicistika pa tudi leposlovje. Zagonetnost zgodovinskih studij je v tem, da jim zgodovinska distanca sicer priskrbi vecjo objektivnost, obenem pa pomeni odpoved podrobnostim, ki sploh omogocajo celostno razumevanje zgodovinskih dogodkov. V prvi knjigi »poezije konteksta« zeli M. Stanonik uzavestiti prav to dramaticno, zasebno, pricevanjsko dimenzijo, cetudi je slika preteklosti v oceh udelezenca veckrat izrazito drugacna od uradnozgodovinske podobe.

Avtoricina eticna drza in dikcija nimata korenin v metodoloski refleksiji slovenske akademske literarne vede. Ta je deklarativno znanstvena, objektivna, distancirana. Opraviti si daje z besedilom, interes za avtorja se je umaknil prav na obrobje, pa tudi z banalnostmi statisticne bralske realnosti se noce ukvarjati. Preden se utegne roditi sum, da Mariji Stanonik ocitam metodolosko neustreznost, neznanstvenost ali kaj podobnega, naj opozorim na sorodne metodoloske postopke v sodobnih socialnih vedah. Socialni znanstveniki so se naenkrat zavedli neodgovornosti lastnega znanstvenega pristopa, ki je izrabljal raziskovane socialne in kulturne pojave zato, da je lahko prispeval v zakladnico svoje, na znanosti in tehnologiji temeljece civilizacije. Nemoralnost in nereflektiranost svojega tradicionalnega pocetja ilustrirajo z ironicnimi verzi, ki jih na racun antropologov, lingvistov, sociologov itd. sestavljajo »raziskovani« domacini. Raziskovalci pridejo mednje s kupi opreme in subvencijskimi denarji, posnamejo, kar hocejo slisati in videti, in se potem, ko jim denarji skopnijo, jadrno vrnejo nazaj v varno zavetje svoje civilizacije, ne da bi pomislili na nadaljnjo usodo studijskega »predmeta«. --- Danes je tako stanjo presezeno. Od socialnih ved se pricakuje humanisticna drza v smislu zahteve, naj bi bili rezultati studij v prvi vrsti koristni raziskovani kulturi. Jezikoslovec naj mimogrede napise slovnico, slovar in osnovna besedila izumirajocega jezika in tako pripomore k njegovi ohranitvi, rezultate raziskav naj najprej objavi v jeziku domacinov in sele potem v anglescini, antropologi naj poskrbijo za ustrezno pravno zascito marginalnih kultur ... Znanstveniki nacrtujejo svoje projekte na daljsi rok tako, da pridejo zivet v tujo kulturo in postanejo njeni reprezentanti ter posredniki njenih interesov in zelja nasproti vsiljivi in lepljivi privlacnosti zahodne civilizacije; v lastni kulturi artikulirajo pravico tuje kulture do drugacnosti. Raziskovalec se primerno oddolzi svojim virom le tako, da jim pomaga vzdrzevati njihovo kulturo -- vzemimo pri tem v misel kanadskega slavista in raziskovalca rozanskega narecja Toma Priestleyja ter njegove redne obiske Sel v Rozu: moz je tam takorekoc domacin.

V literarni vedi na Slovenskem se taka eticna vprasanja niso mogla zastavljati, ker pripadata literarni zgodovinar in pesnik isti kulturi in prispevata s svojim delom v isti kulturni koncept, ceprav navzven rada poudarjata svojo avtonomnost in posebnost. Zgledno sodelovanje je zagotovljeno vse dokler se literarna veda omejuje na elitno literaturo in se ubada z njeno estetsko dimenzijo. Do tovrstnega sprasevanja pa lahko pride tedaj, ko se literarna veda loti predmetov »druge kulture«, kamor sodi tudi izbruh ljudske, amaterske literarne tvornosti med drugo svetovno vojno. Ta popularna kreativnost je izhajala iz prepricanja, da bo poezija pomagala ohraniti narod v tezkih trenutkih preizkusenj. Danes so njeni avtorji stari in mrejo, razocarani in zagrenjeni, ker se dvomi v smiselnost njihove borbe, trpljenja in zrtve ter se jim celo ocita. Raziskovalec se znajde v boleci blizini smrti: informatorje obisce tik preden ti umrejo, vcasih ga smrt prehiti pri obisku. Z zeljo, zadnji trenutek dobiti od informatorja besedila, se zdi podoben nestrpnemu in nehvaleznemu dedicu, kadar je prepozen, spominja na mrliskega oglednika. Tedaj ni cudno, ce eticno ozavesceni raziskovalec reagira custveno in se socialno angazira, da bi pesnikom vrnil vero v smiselnost nekdanjega njihovega pesnjenja in sebe opral moralne krivde, ker ni nic storil za promocijo njihovega pesnjenja.

Sorodno sodobnim socialnoznanstvenim vodilom avtorica visoko ceni skupinski (timski) znacaj projekta in kooperativnost raziskav. Slavospev tovariskemu sodelovanju je zapisala kar v moto za drugo knjigo poezije konteksta.

K metodam dela. V prvi knjigi poezije konteksta gre za fleksibilno odprto anketo, ki naj ne omejuje anketiranca s pretirano zeljo po formalizaciji odgovorov, ampak naj kar najbolj spodbudi njegovo spominjanje; odgovori so oblikovani raznoliko, kakor se je anketirancem samim zdelo najbolj primerno. Za statisticno analizo so zato manj ustrezni, do izraza pride njihova pricevanjska dimenzija. Da bi avtorica vedela, kam sploh nasloviti vprasanja, je bilo potrebno bibliografsko, arhivsko in terensko, vcasih detektivske sposobnosti zahtevajoce identificiranje virov (od skupaj 2437 registriranih avtorskih imen jih je nagovorila 127).

V drugi knjigi M. Stanonik sama poimenuje metodo s semanticnim in pragmaticnim strukturalizmom. Besedilo samo po sebi je ne zanima, njegov pomen se vedno oblikuje v avtorskem in bralskem kontekstu (828). Opis in klasifikacija gradiva poteka po naslednjih kriterijih: razdelki so posveceni po vrsti metodologiji, folklorizaciji, ideologiji, slovstvenim vplivom in verski tematiki. Motivna in tematska analiza se po vrsti loteva motiva delavca, Tita, zenske, svobode, Preserna, primerjalne analize vplivov (zlasti Gregorcica) in monografskega opisa pesniske osebnosti (npr. Miha Klinarja). Pri vsakem poglavju pove, na koliksen del korpusa se sklicuje, npr. pri verski tematiki duse in vecnosti na polnih 450 besedil. Tematologija in motivologija sta nedvomno podrocji, kjer se literarna veda lahko nauci marsikaj koristnega od folkloristike, zato je literarnemu zgodovinarju to prijetno in poucno branje.

Osrednje poglavje tretje knjige ima naslov Empiricna analiza. Ker pri M. Stanonik ne gre ne za metodo ponovljivih poskusov, kar bi pod naslovom pricakovali naravoslovci, ne za uporabo tehnologije, kakor izraz povrsno razumemo danes (prim. moj clanek Kolicinske in empiricne raziskave literature, SR 1995, 319-340), je ocitno, da izbira izraza temelji na obseznem korpusu besedil in na nacrtu natancne klasifikacije in sistematicne analize. Izraz tudi deklarira avtoricino simpatijo do socialnovedne analiticne tradicije -- v socialnih vedah se izraz empiricen namrec pogosteje uporablja kot v humanistiki. Prvi del empiricne analize zanima socialna funkcija odporniskega pesnistva, natancneje njen psiholoski, predmetni, literarni in socioloski (zgodovinski, politicni) kontekst. V drugem, obseznejsem delu z naslovom Vrstni sistem slovenskega odporniskega pesnistva 1941--1945 pa k predmetu pristopi z nam bolj domace strani: kazalo razkriva literarnovedno vrstno klasifikacijo po tipu lirskega izjavljanja: nagovor (budnica, satira, himna/oda, nagrobnica/posmrtnica ali elegija, pismo), imenovanje (kronika, reportaznica, vloznica, slika in balada -- ta ima srediscno in umetnisko najbolj uspelo mesto v sistemu slovenskega odporniskega pesnistva) in govora (domovina, misel, narava, ljubezen, razpolozenje). Vsako od nastetih form obravnava po stalnem vzorcu: sporocilo, motivika, izraz(je), naslovi, izjavni subjekt, kompozicija, zvrstnost in funkcija, pri cemer so vcasih problemi zdruzeni, vcasih pa ostane kaksna rubrika tudi prazna. Izbrana metoda je ob obseznosti korpusa najbolj primerna za prestevalno analizo. Skoda se mi zdi, da ta priloznost ni bila optimalno izrabljena. Poleg absolutnih kolicinskih in odstotkovnih podatkov je namrec najti tudi tipicno humanisticno priblizno dolocanje pojavnosti z izrazi prevladati, prevladujejo, najvec, redko, najbolj, vcasih, vedno, signifikantne, malodane stalnica, sem in tja je najti, v vecini primerov, manj tipicno, zares standardno, izjemne, je tezisce, mogoca tudi individualna odstopanja, dalec pomembnejsi. Ne trdim, da je zaradi takih humanisticnih kvantifikatorjev rezultat monografije drugacen, kot ce bi avtorica ubrala pot stevilcnega dolocanja. Pravim le, da bi bilo lepo, ce bi »humanisticni opis« temeljil na predhodnem stevilcnem opisu lastnosti. Sicer pa pretiravam: skoraj v vsakem poglavju najdemo natancno odstotkovno izrazeno udelezbo kategorij, le tabelarnega prikaza pogresamo, ki bi takim podatkom bolj ustrezal kot linearni opis. Analiza ni mogla upostevati celotnega korpusa 12.000 besed; izvolila si je reprezentativen vzorec 3000 pesmi, ki jih je avtorica vecinoma sama tudi zbrala. Poudariti je treba tudi primerjalni vidik avtoricine studije, saj znacilnosti slovenske medvojne poezije ves cas preverja ob sorodnem gradivu pri drugih narodih.

Kakor se zdi iz jezikoslovne ali iz folkloristicne ali iz socialnovedne perspektive analiza obseznega korpusa besedil standardna, v slovenski literarni vedi, ki je dve desetletji dajala prednost imanentni interpretaciji estetsko izbranih besedil, jo je bilo potrebno posebej utemeljiti. Avtorica se je pri tem oprla na ustrezne izjave Mukaovskega, Jaussa in drugih, ki govorijo o vzajemnosti socialne in estetske funkcije literature in stremijo k pozitivnemu razmerju med estetiko in sociologijo. Odporniska poezija sicer estetsko razseznost ima, vendar najveckrat le na deklarativni ravni in v podrejenem razmerju do socialne in moralne funkcije. Avtorica jo identificira per negationem kot tisti ostanek, ki zanj ni najti mesta med psiholoskimi, predmetnimi, socioloskimi, literarnozgodovinskimi in recepcijskimi kategorijami. Iz navedenega razloga le pogojno steje obravnavane vrste v liriko.

Odpornisko poezijo je tezko jasno in enoumno zanrsko klasificirati; veliko bolj se ji prilega tematska klasifikacija na ljubezensko, bivanjsko, razpolozenjsko itd. liriko. Po eni strani se lirika zanrski klasifikaciji nasploh upira, po drugi strani posel otezujeta socialno-estetska hibridnost in zanrski sinkretizem konkretnega pesemskega gradiva. Kljub nacelnim dvomom je knjiga urejena prav po zanrskem principu. Zanrski sistemi se namrec ne oblikujejo toliko po estetskih kot po zunajliterarnih znacilnostih in imajo tudi nedvomno regulativno vrednost: usmerjajo avtorje pri pisanju in bralcu dolocajo nacin branja. Laze je bilo klasificirati nagovorna besedila (npr. budnico in odo) s poudarjenimi psihosocialnimi funkcijami, teze pa besedila v sklepnem razdelku lirskega govora (ljubezensko, refleksivno, osebnoizpovedno in razpolozenjsko liriko), kjer je estetska funkcija v okviru take ali drugacne osebne poetike ze sposobna preseci vse ostale. Stanonikova vidi vecino narodnoodporniskega pesnjenja na podrocju, ki ga imenuje »literarjenje«, tj. nekje med nezapisano literarno folkloro in pravo umetnisko literaturo. Literarjenje je razpeto med dve skrajnosti, med publicisticno, angazirano, neosebno, propagandno ... na eni strani in »zlahtni« intimizem, brezinteresno poezijo, »poezijo kar tako« na drugi strani -- kakor je lepo razvidno s sheme na koncu knjige.

Namen dela Marije Stanonik je bil navzven skromen: arhivirati in popisati gradivo za bodoce etnologe, folkloriste, antropologe in literarne zgodovinarje. V prvi knjigi konteksta upa celo, da bo pretresljivo gradivo vir umetniskim kreacijam, da bo torej knjiga prispevala tudi k literarni kulturi, ne le k literarni vedi (ob tem namenu se ni cuditi pogostemu avtoricinemu sklicevanju na avtoritete iz sveta poezije in esejistike v opombah). Ob vsem nastetem pa ima pisanje v temelju eticni namen: postaviti droben spomenik v zahvalo vsem stevilnim obravnavanim pesnikom in jih iztrgati iz spon »ideoloskih uzd«, da bi se razkrila njihova cloveska vrednost in stiska. Naloga bo dokoncno opravljena, ko bo podobno raziskana tudi poezija, nastala v casu prve svetovne vojne, in ko bo na enak nacin obdelana tudi slovenska kolaboracionisticna, protiodporniska poezija druge svetovne vojne; vsaj v obrisih je upostevana ze v avtoricini drugi knjigi na temo medvojne poezije.