Veno Taufer -- zivljenje in delo

»Prerez skozi deset izvirnih pesniskih zbirk Vena Tauferja kaze, da gre za pesnika, ki scela pripada tako otroski kot zreli dobi slovenskega pesniskega modernizma. / ... V njih/ razkriva Taufer paradoksalno naravo clovekovega bivanja /.../. Ta poezija se zavzeto in notranje obcuteno bojuje za vecjo cloveskost sveta, zato ni cudno, da je njen poeticni naboj brezkompromisno odpiral prostor civilne druzbe in prostor brez ideoloskih obremenitev. Samokriticnost in radikalnost Tauferjeve pesniske govorice se obenem razkriva v uporabi razlicnih pesniskih postopkov, od eksperimenta, montaze, jezikovnih konstrukcij, mesanja razlicnih jezikovnih ravni do citatov in stilizacij starejsih pesemskih oblik.« (Delo, 7. februarja 1996, 8.)

Institucija vrhunske drzavne nagrade za zivljenjsko delo je prav gotovo dejanje, ki potrjuje pesnikovo kanonizacijo za enega od ocetov in klasikov slovenskega literarnega modernizma (v 50. in 60. letih) in za znanilca postmodernizma (v drugi polovici 70. let). Taufer velja za vztrajnega inovatorja, ki goji intelektualen, hermeticen pesniski izraz. Ce skusamo uvodoma ovrednotiti njegovo ustvarjalno biografijo, je potrebno opozoriti se na druge vidike te izrazito vsestranske in dejavne osebnosti, ki jih, vsaj nekatere, poudarja tudi obrazlozitev drzavne nagrade. Kot avantgardisticno usmerjeni prevajalec, kritik, urednik, gledaliscnik in organizator je Taufer vse od zacetka 60. let odpiral razglede po modernem svetu in pomagal pri mednarodnem uveljavljanju slovenske literature, pospeseval je izmenjavo med modernisti v nekdanji Jugoslaviji. Kot clan oporecniskih kulturnopoliticnih skupin se je --- ne le s kriticnimi razseznostmi svoje literature --- zavzemal za sirjenje svoboscin ter pripomogel k demokratizaciji in osamosvojitvi slovenske drzave ter se javno politicno izpostavljal, zlasti v 80. letih. Leta 1985 je osnoval mednarodno literarno srecanje Vilenica in tako sodeloval pri reafirmaciji srednjeevropske kulturne identitete.

Pricujoci zapis je, ce lahko uporabim naslov znane Tauferjeve zbirke, »naloga in vaja«. Nastal je na podlagi besedila, izdelanega po narocilu urednikov ugledne ameriske biografske enciklopedije (Dictionary of literary biography zalozbe Bruccoli), ki so od pisca teh vrstic zahtevali staromodni, vendar ponovno aktualni literarnovedni zanr (enciklopedijsko literarno biografijo). Do njega nisem nikoli gojil kaksnih metodoloskih simpatij in se v njem se nisem preizkusal, zato je bilo potrebnih kar nekaj vaj. Zgodba, ki skusa cimbolj sezeto povezovati Tauferjevo zivljenje in delo, se lahko opira predvsem na socialno biografijo, na javno dostopne podatke: njeno ogrodje je poskus sopostavljanja druzbenokulturnega konteksta avtorjevega delovanja z literarno simptomatiko njegovih del.

Veno (Venceslav) Taufer se je kot edinec rodil v Ljubljani 19. februarja 1933 ucitelju Venceslavu in uradnici Mariji, rojeni Bizjak. Otrostvo je prezivel v Zasavju. Oce je bil l. 1936 zaradi svojega sokolstva premescen iz Litije v bliznje hribe, v vas Dole, kjer je Veno potem obiskoval osnovno solo (1939-41) in jo med vojno nadaljeval v Gabrovki (1941-43). L. 1943 je oce, eden prvih organizatorjev odporniskega gibanja v Zasavju, v boju z okupatorji padel. Od l. 1944 je Veno Taufer obiskoval gimnazijo v Ljubljani. V povojnih letih (1945-51) je bil med aktivisti Zveze komunisticne mladine Jugoslavije in se udelezeval mnozicnih mladinskih delovnih akcij. V casih, zaznamovanih s kolektivizmom, se je na gimnaziji Moste druzil z literarno ambicioznejsimi sosolci. Pomladi 1952 so --- tekmovalno spodbujeni tudi z revijo Beseda, v kateri so se le nekaj let starejsi kulturni ustvarjalci ze dokaj uspesno otresli komunisticnega ideolosko-estetskega paternalizma --- pripravljali svoj almanah, ki pa ni izsel. Tega leta je Taufer na moscanski gimnaziji maturiral ter se vpisal na svetovno knjizevnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med studijem so o literarno-kulturnih vprasanjih in svojih delih precej razpravljali v skupini nekdanjih gimnazijskih almanahovcev ter studentov svetovne knjizevnosti in slavistike (v njenem trajnejsem jedru je bilo vec pozneje uveljavljenih pisateljev, kritikov in prevajalcev, mdr. Peter Bozic, Gregor Strnisa, Joze Snoj, Vladimir Kavcic, France Pibernik, Matjaz Kmecl, Janez Stanek). Z nalogo o odmevih Maksima Gorkega na Slovenskem je Taufer diplomiral l. 1960, priblizno dve leti po poroki z Jasno Skrinjar (1958) in leto po rojstvu svojega prvega sina Vita (1959). Po gimnazijskih zacetkih je v javno literarno zivljenje stopil kot student, l. 1956 in 1957, ko je svoje pesmi objavil v Besedi, Tribuni, Reviji 57 in Nasih razgledih ter se povezal z literarno-kulturnim krogom, ki je bil glavni nosilec modernizacije slovenske knjizevnosti.¹

Tauferjeva generacija je bila na svojih pesniskih zacetkih obremenjena s krutimi otroskimi izkusnjami nasilja in ideoloskih delitev med 2. svetovno vojno in po njej, ko se je na Slovenskem v upor proti okupatorju vtihotapljala komunisticna revolucija.² Taufer je kot sin padlega partizanskega borca dozivljal eticni razcep med pripadnostjo osvobajajocim socialisticnim idealom ter povojnimi ideoloskorepresivnimi mehanizmi, birokratizacijo, dogmami in inertnostjo »tihe vecine«. K rastoci kriticni zavesti te generacije so pripomogli ze okoli l. 1950 vzorci domace in prevodne literature, ki so s svojo modernostjo odstopali od tedaj uradno priporocanih, ceprav neobveznih (soc)realisticnih konvencij, oziroma bili tudi zgledi eticno neshematizirane literarne obravnave minule vojne (vrhunska dnevniska in novelisticna proza disidenta Edvarda Kocbeka, Vercorsove novele in Faulknerjevi romani itn.). Se odlocilnejsi pa so postali za mlade pesniki in misleci, ki so jih lahko prek prevodov in --- vcasih tudi ideolosko popacenih --- porocil spoznavali v revijah (zlasti v Besedi), veckrat pa tudi v srbskih oziroma hrvaskih publikacijah. To so bili Baudelaire, Lorca, Majakovski, Joyce, Kafka, Camus in Sartre, med Slovenci pa zlasti Bozo Vodusek, pesnik Odcaranega sveta (1939). Mladim so namrec razprli nezavarovana eksistencialisticna stanja gnusa, groze in absurda ter utemeljili moderni nihilizem; spodbujali pa so tudi radikalno kriticno in uporno zavest oziroma razvili nov pesniski jezik, se izogibali razcustvovanosti, upesnjevali moderno urbanost ali iracionalne, fantasticne svetove.³ Partija in njeni kulturni ideologi so bili v 50. in deloma se 60. letih sovrazni »zahodnjaskemu«, »burzuaznemu«, »dekadentnemu« modernizmu in eksistencializmu: teh idejno-estetskih smeri niso neposredno prepovedovali, so pa kritizirali, nadzorovali in po potrebi tudi zatirali njihove slovenske nosilce, kadar so ti s svojo kulturno dejavnostjo prekoracili nedefinirane meje partijskega monopola.⁴

Taufer, ki je v l. 1957 urejal literarno prilogo studentske Tribune, je postal tudi literarni urednik prelomne Revije 57 (1957-58), v kateri so mladi hoteli »realizirati in urediti svet novih, lastnih vrednot« (Vital Klabus 10. avgusta 1957 v Nasih razgledih) ter nadaljevati z modernizacijskimi in pluralizacijskimi teznjami politicno ukinjene Besede (1951-57). Kljub temu da so k sodelovanju povabili nekatere najvidnejse besedovce in da so z zunanjo opremo izzivalno zaznamovali kontinuiteto nasilno prekinjenega toka, pa je bila nova, t. i. »kriticna generacija«⁵ v svoji modernosti radikalnejsa: za razliko od nekaj let starejsih pesnikov Besede se pred kolektivisticnim duhom socializma niso hoteli zatekati v intimo in custvenost. Distinkcijo med pravim modernizmom mladih in navideznim »modernizmom« besedovcev je v intervjuju za Tribuno (14. marca 1957) se pred ustanovitvijo Revije 57 programsko poudaril ravno Taufer, ki je v isti stevilki objavil tudi tretjo pesem iz cikla Melanholija drugega esalona; ta je postala paradigmaticna izpoved eksistencialnozgodovinske situacije kriticne generacije. Tovrstne samooznake in samorefleksije bo treba poslej bolj upostevati pri periodizaciji povojnega modernizma.⁶ Revija 57 je pluralizem z zgolj idejnokulturnega podrocja sirila tudi v politiko,⁷ kar je oblast izzvalo, da je 1958. revijo ukinila, njene sodelavce pa zaslisevala, preiskovala in nekatere obsodila (Taufer je v zaporu odsedel dober teden konec zime 1959).⁸

Znacilno za nastop pesniskega modernizma na Slovenskem je, da sta knjizna prvenca dveh izmed vodilnih pesnikov kriticne generacije, Daneta Zajca (Pozgana trava) in Vena Tauferja (Svincene zvezde) l. 1958 zaradi ideoloskega vpletanja v urednistva oziroma svete zalozb morala iziti v samozalozbi. Kriticna generacija je alternativo estetsko okostenelim in idejno nadzorovanim institucijam nasla tudi v neinstitucionalnem gledaliscu --- ustanovila je avantgardno-eksperimentalni Oder 57 (1957-64). To malo gledalisce, ki naj bi bilo podobno kot Revija 57 medij za osvescanje obcinstva, je krstilo nekaj pomembnih slovenskih novitet, vpeljalo moderne dramske zanre (antidramo, poeticno, eksistencialisticno, politicno dramo itn.). Med letoma 1962-64 ga je v prostorih urednistva Perspektiv vodil Veno Taufer, ki je bil tedaj ze brez redne sluzbe. 1961 se je bil namrec zaposlil kot napovedovalec in nato kulturni urednik na RTV Ljubljana, a ze novembra t. l. sel v svobodni poklic,⁹ ker ni maral politicnega vmesavanja v svoje delo.

Perspektive (1960-64) so po premoru dobrega leta nadaljevale z gibanjem Revije 57 in njenega odra. V Perspektivah je bil Taufer med najdejavnejsimi, nosilnimi sodelavci, ceprav ni bil nikoli v uredniskem odboru. Liberalnejsa partijska struja okrog Borisa Kraigherja je revijo »dvorne opozicije« (tako so jo oznacevali nasprotniki) nekaj casa tolerirala kot laboratorij idej.¹⁰ Revija 57, Oder 57 in Perspektive so bili zivahni socializacijski mediji trdno povezane, v temeljnih usmeritvah in strategijah enotne skupine umetnikov, knjizevnikov, sociologov, filozofov in kritikov (mdr. Primoz Kozak, Dominik Smole, Dane Zajc, Gregor Strnisa, Peter Bozic, Marjan Rozanc, Rudi Seligo, Lojze Kovacic, Janko Kos, Taras Kermauner, Veljko Rus, Joze Pucnik, Vital Klabus). Skupna jim je bila izrazitost eksistencialisticne (Camus, Sartre, Heidegger), mladomarxovske oziroma djilasovske eticne refleksije, kriticne zavesti, ki je hotela slovensko druzbo osvoboditi pritiska vsakrsnih ideoloskih mitov in inertnosti ter jo prenoviti z odprtim dialogom.¹¹ Taufer je v obeh revijah objavil kljucna besedila svojega zgodnejsega ustvarjalnega obdobja, v Perspektivah prakticno vse pesmi iz Jetnika prostosti. Perspektive, jedro porajajoce se kulturnopoliticne opozicije, je oblast ukinila pomladi 1964, spet ob spremljavi politicnih sodnih procesov. Tega leta, ko se je Tauferju rodil drugi sin, Matej, so po insceniranih izgredih zoper Rozancevo Toplo gredo --- ta agitka je hotela z dramaturskimi izrazili kar prevec nevarno siriti Pucnikove disidentske ideje --- ukinili tudi Oder 57. Tako je morala politicno alegoricna, poeticna drama Prometej ali tema v zenici sonca, ki jo je Taufer pisal v l. 1963/64 in jo uvrstil na repertoar tega gledalisca, cakati na prvo objavo vse do l. 1966 (v reviji Problemi).¹²

Tudi za Tauferjevo zivljenje in delo pomeni ukinitev Perspektiv zlom skupinskega, utopicno resnobnega projekta eticne prenove in pluralizacije slovenske druzbe. Poslej se je veliko vec posvecal prevajanju. 1966 je objavil svoj prvi knjizni izbor iz T. S. Eliota, pesnika, ki mu je se leta pozneje namenjal najvec prevajalskih naporov, saj ga je nedvomno tudi kot ustvarjalca pritegnil s svojim zgodovinskim cutom za citiranje tradicije, z intelektualno distanciranim obvladovanjem izraza, ironijo in sarkazmom, s smislom za neestetske pojave moderne industrializirane civilizacije, s cutno nazornostjo podob in rabo mitov kot univerzalnih podlag sodobnih stanj. Od srede 60. do srede 80. let je Taufer veliko prevajal moderno hrvasko, srbsko in makedonsko poezijo ter se ob njej zelo verjetno tudi pesnisko navdihoval.¹³ Poleg tega se je Taufer za nekaj let umaknil iz Slovenije. Od septembra 1966 do avgusta 1969 je delal v Londonu kot napovedovalec v jugoslovanski sekciji BBC in obenem intenzivno spremljal tamkajsnje moderno gledalisko zivljenje. Svoje kritiske vtise je zbral v knjigi Ob londonskem gledaliskem poldnevniku (1970). Po ponovni zaposlitvi na kulturni redakciji RTV Ljubljana (1969-90) se je kot kritik v tedanji Jugoslaviji in tujini udelezeval raznih pisateljskih kongresov, gledaliskih in pesniskih festivalov.¹⁴ V knjigi Avantgardna in eksperimentalna gledalisca (1975) je zbral in komentiral tiskano dokumentacijo o delovanju Odra 57 in drugih neinstitucionalnih gledalisc med l. 1955-67, ko je bilo izhodisce odrskih raziskav se vedno besedilo. Pozneje se je sproti in naklonjeno posvecal slovenski »gledaliski pomladi« (1969-77), ki jo oznacuje odmik od verbalnega gledalisca, ter jugoslovanskim in svetovnim modernim gledaliskim trendom. Kritike in eseje o tem je zbral v knjigi Odrom ob rob (1977), kjer je objavil tudi »dramoletizirani esej« Birnamski gozd o eticnih, idejno-estetskih dilemah avantgardnega gledalisca (npr. o mimeticnosti, psihologizmu, idejnosti, tendencnosti, eksperimentu, mitu in ritualu).

Ko so se druzbenopoliticne razmere l. 1965 z vzponom liberalisticne struje slovenske komunisticne partije (S. Kavcic) --- ki se je sicer pri svojem uveljavljanju razmeroma nesrecno zapletla v ukinitev Perspektiv --- zacasno otoplile (oblasti so do kulture kazale pragmaticno tolerantnost),¹⁵ se je Taufer z delom nekdanjih perspektivovcev pridruzil reviji Problemi (1962-), vendar je bil z njo povezan veliko ohlapneje, pa ne le zaradi bivanja v Londonu. V Problemih je namrec dobivala prevladujoco vlogo ze mlajsa generacija, ki je uvajala francoski novi roman, konkretno umetnost, neoavantgarde, strukturalizem, neomarksizem, socioloski funkcionalizem in liberalni pragmatizem, Heideggerja in Derridaja. Taufer je ze v Jetniku prostosti pripravljal pot dvema neoavantgardisticnima tokovoma, ludizmu (igri s tekstualnimi kodi) in reizmu (katalogiziranju predmetov in znakov), vendar pa ju je v Vajah in nalogah (1969) ter Podatkih (1972) eticno revidiral.

Taufer se je ze v obdobju 1958-72 uveljavil kot eden od vodilnih modernisticnih pesnikov, pri cemer ga je afirmativno obravnavala kritika njemu idejno-estetsko bliznjih krogov, drugi, konservativnejsi, pa so mu ocitali cerebralnost, hermetizem in verbalizem. V tem obdobju je Taufer modernisticno poetiko, ki jo od vsega zacetka ocitno kazeta opuscanje interpunkcije ter uveljavljanje paralelisticne, iteracijske kompozicije besedil, vpeljal in radikaliziral. Izognil se je neoromanticnemu custvovanju in neposredni izpovednosti na racun nihilizma, eksistencializma in nadrealizma, koncno pa v eksperimentalni igri oznacevalcev in zaznav spodnesel vsakrsno idejno sporocilnost.

V Svincenih zvezdah (1958) pesnik ze skusa slikovno objektivizirati crnovalovsko mesanico melanholije in eksplozivnega, uporniskega gneva zoper represivnost in ideoloski monizem povojnih socialisticnih druzb. Eksistencialisticna stanja tesnobe, groze pred nicem, urbane ravnodusnosti ali absurda evocira z animiziranimi krajinskimi ali mestnimi prizori, mitoloskimi (Pigmalion) in literarnimi aluzijami. Iz stanj ogrozenosti se skusa pesnik resevati v ljubezen, erotiko: s pesniskim nagovarjanjem poustvarja ljubezensko intimnost, z metaforiko narave ali jazzovske eksotike zadrzuje eroticno intenziteto, custveno zaupnost in blizino, a samo zacasno. Cikel Melanholija drugega esalona o sinovski obremenjenosti z medvojnim zrtvovanjem ocetov (izraza jo simbolika vigilij, vojnih zrtev in streljanja talcev) je prvoosebna, mnozinska izpoved »kriticne generacije«. Motive Taufer veckrat nadrealisticno, groteskno deformira ter nihilisticno sprevraca drzavniske pesniske zanre, komunisticno ikonografijo in casopisno lakiranje resnice. Absurd s pesnikovim samorefleksivnim distanciranjem od lastnega donkihotstva, idealizma in volje do moci ze izgubi prizvok heroicne tragicnosti, postane nekaj igrivega.

Pesnik se v svoji drugi zbirki sicer --- na ozadju obmorskih ali mitoloskih motivov --- precej posveca krizni dramaturgiji ljubezni, zblizevanju in odtujevanju ljubimcev ter vdiranju totalitarnega nadzora in reifikacijskih silnic v obmocje intime, erotike. Vendar pa naslov Jetnik prostosti (1963) aludira predvsem na Sartrovo etiko odlocitve: ali po brodolomu metafizicnih in zgodovinskih, revolucionarnih vizij kot jetnik pasivno trpeti grozo pred nicem, biti konformist, se bati problematicnih avtoritet in se zatekati v slepila, zasebnost ali pa tvegati in z dejanjem, usmerjenim v druzbo, drzno realizirati svojo eksistenco in notranjo svobodo. Do prvega, inertnega pola izbire Taufer zavzema vecinoma ze humorno ali ironicno distanco, njegovo bedo razgalja v grotesknih podobah, iz katerih delujoce osebe veckrat izginejo (npr. cikel Slovenski sonetje). V dejanju pa kljub vsej refleksivni skepsi vidi avtenticen nadomestek razpadle metafizike, kar daje zbirki samozavesten obcutek pripadnosti uporniski, notranje svobodni generaciji Perspektiv --- to eksistencialno odlocitev simbolizira z arhetipom sejalca: »v zemljo sejem semena/ v sebe sejanje«. V ciklu sonetov o vojni mladosti se pojavljajo prvine toka zavesti, v krajsih modernisticnih pesnitvah se realna motivna izhodisca fantasticno preoblikujejo ali geometricno stilizirajo z rabo kontrastne, lorcovske barvne simbolike, skozi sodobnost pa presevajo anticni in biblicni miti. Kot znamenje racionalne oblikovne distance Taufer v zbirki vpelje sonet in tercino.

Tauferjev Prometej ali tema v zenici sonca (1966/68) je tako po zanru (»poeticna igra«) kot po problematiki (razmerje intelektualec --- oblast) znacilen primer dramatike perspektivovcev. Taufer v njej z barocno bogato, ponekod hoteno komicno metaforicnostjo modernizira in travestira grski mit. Prometej je alegorija za problem humanisticnega intelektualca v sodobni, socialisticni druzbi, kjer se ortodoksni komunizem v 60. letih umika samoupravljanju. Prometej je kot »inzenir dus« dedic revolucije, ustvarjalec ognja idej, ki naj druzbo kot celoto osmislijo in ji prinesejo napredek. Toda kriza vrednot, razkroj obcestva na mnozico privatniskih interesov in funkcionalisticna trivializacija velike razsvetljenske pripovedi o napredku spodkopljejo njegov fanaticni idealizem. Prometej propade predvsem zato, ker je v njegovi metafiziki skrito nihilisticno jedro, volja do moci, »tema v zenici sonca«.

Iz izkusnje nasilnega razbitja perspektivovstva ter iskanja nove pesniske identitete v »vmesdomovini« oziroma v kontekstu ludisticnih in reisticnih neoavantgard izhaja Tauferjeva najvirtuoznejsa pesniska zbirka Vaje in naloge (1969). V pesemskih ciklih in pesnitvah uvaja izrazila konkretne in vizualne poezije, kolaziranje, prepletanje mitov in sodobne kontingencnosti, kopicenje aluzij na politicno dejanskost, medbesedilnost, parodijo ter motivno-tematsko abstrakcijo oziroma registriranje predmetnosti brez urejajoce subjektivne perspektive. Krizna stanja po porazu skupinskega projekta Perspektiv (izgubljenost, samozatajevanje, razkroj jaza, zatekanje v intimo, spomine, misli na samomor) izrazajo pesmi z raznimi medbesedilnimi navezavami, zlasti na Krst pri Savici Franceta Preserna (motiv poraza), na folkloro (Kralj Matjaz) in na evangelije (Petrovo zatajevanje Kristusa). Izrazito polemicen pa je zato pesnik do sil, ki po njegovem onemogocajo ali zastirajo bivanjsko, druzbeno in pesnisko avtenticnost. Toda kritika izhaja ze iz zavesti po »jezikovnem obratu«. Nasprotne moci vidi namrec kot diskurze, zato parodicno karnevalizira njihove znakovne embleme, krilatice in dikcijo. Ravno v njih se namrec utelesajo tako sodobna represija, agresivna politicna in antimodernisticna ideologija ter potrosniska inercija z lazno zavestjo kot breme nasilne politicne zgodovine in omejujoca, na zunajestetske vloge vezana literarna tradicija. Parodicnost je ponekod satiricno sarkasticna, ponekod pa bolj humorna ali --- zlasti ko meri na Preserna in nanj oprto slovensko mitologijo --- celo spostljivo resnobna. Pesniku je slo pac za to, da bi sintagmam predhodnikov »odvzel ideoloskost ali izrabljenost in jih skusal v novem kontekstu nekako umiti«.¹⁶

Ultramodernisticni Podatki (1972) so v Tauferjevi poeziji skrajna tocka antimimeticnosti in lingvizma. Soneti kot tradicionalno visoka literarna vrsta so notranje minirani, nimajo vec niti urejajoce perspektive subjekta niti razvidne ideje. To so abstraktne, hermeticne montaze prekrivajocih se cutnih vtisov, spominov, umetniskih, publicisticnih in mitoloskih drobcev iz zasebne in politicne realnosti. Gre za asociativno registriranje dni, v katerih so bili soneti zapisani. V ljudsko konotiranih stirivrsticnicah pa je ustvarjalni postopek izrazito znotrajjezikoven: naslovne besede v pesmih, ki simulirajo enciklopedicna gesla, sprozajo metaforicno, metonimicno in frazeolosko-terminolosko igro oznacevalcev.

L. 1972, ko je ortodoksna partijska linija prisilno upokojila Staneta Kavcica, glavnega akterja »liberalizma«, se je ponovno stopnjevala politicna kontrola in represija nad kulturo (t. i. svincena sedemdeseta leta). Prav v tem letu je moral Taufer zapustiti Probleme, z njim pa se nekateri nezazeleni sodelavci (mdr. Taras Kermauner ter heideggerjanski filozof in literarni teoretik Dusan Pirjevec). Taufer poslej celo desetletje, vse do ustanovitve Nove revije (1982), v slovenskih revijah poezije sploh ni objavljal. Kljub temu pa ni protestiral s popolnim kulturnim molkom. Priobceval je kritike, prevode, izdal do l. 1980 stiri knjige pri »uradnih« slovenskih zalozbah ter za svoje pesnisko in prevajalsko delo prejel celo dve drzavni priznanji, nagrado Presernovega sklada (1974) in Sovretovo nagrado (1975). 1979 se mu je kot tretji otrok rodila hcerka Lara Simona.¹⁷

L. 1980 je bil Taufer med pobudniki za ustanovitev nove revije. Pobudo, ki je izsla v Delu 10. junija, imamo lahko za enega od prvih slovenskih manifestov postmodernizma, znacilno vpetega v obnovljeni politicni projekt perspektivovstva. Nova revija naj bi po mrtvilu, razprsenosti in zavrtosti 70. let, po konvencionalizaciji in akademizaciji modernizma ponovno strnila prizadevanja za ustvarjalno avtonomijo ter idejno-estetski in politicni pluralizem, in to ze izrecno v duhu postmodernizma in postmoderne dobe (konec metafizike, ideologij, zgodovine, kulta inovacije; nadomestil naj bi jih soobstoj tradicije in modernosti ter drugih razlik).¹⁸ Taufer je takoj postal eden vodilnih pesnikov novoustanovljene Nove revije (1982-), kjer se je oglasal tudi z eseji, prevodi in publicistiko. Do konca 80. let je izdal se tri pesniske zbirke: za Vodenjake (1986) je l. 1987 prejel najvisjo nagrado (Jenkovo) pisateljskega drustva za poezijo.

Nova revija se je izoblikovala v eno glavnih torisc procesa politicne demokratizacije in nacionalnega osamosvajanja Slovenije ter stopala v tvegane konflikte z oblastjo, ki je postopoma --- tudi zaradi propadanja komunisticnih rezimov --- postajala bolj pripravljena na dialog, celo na delitev oblasti s formirajoco se opozicijo. Poleg novorevijevcev in raznih civilnodruzbenih gibanj se je v 80. letih politicno aktiviralo tudi Drustvo slovenskih pisateljev. K temu je mnogo pripomogel Taufer, ko je ponovno stopil v areno zivljenja: k javnemu zavzemanju zoper partijski monizem ga je --- kot je interpretiral naknadano --- gnal njegov »temeljni poetoloski odnos do zivljenja jezika, do pluralnosti resnic«.¹⁹ Med 1985-89 se je izpostavljal kot tajnik Drustva in predsednik njegove Komisije za zascito misljenja in pisanja, ki se je z izjavami, peticijami in javnimi tribunami odzivala na represivne posege oblasti zoper opozicijo najrazlicnejsih usmeritev.²⁰

Med znatnim delom slovenske inteligence se je sredi 80. let kot reakcija na srbsko-jugoslovanski unitarizem in restalinizacijske teznje uveljavljala srednjeevropska usmeritev. Taufer je od l. 1985 vsako leto organiziral srednjeevropsko pisateljsko srecanje Vilenica, urejal njegove vecjezicne zbornike literarnih prispevkov, esejev in disputov ter bil clan zirije za mednarodno literarno nagrado (prejeli so jo Fulvio Tomizza, Peter Handke, Peter Esterhazy, Jan Skacel, Tomas Venclova, Zbigniew Herbert, Milan Kundera, Libuse Monikova, Josip Osti in Adolf Muschg). L. 1987 je v Tauferjevo zivljenje in ustvarjanje bolece zarezala nedoumljiva tragicna smrt mlajsega sina Mateja, ki je zaznamovala nekaj najpretresljivejsih elegij v Crepinjah pesmi (1989) in verjetno spodbudila tudi moderno dramsko obravnavo motiva po svetu blodecega Odiseja, Telemahovega iskanja ter ogrozene druzine (Odisej & sin ali Svet in dom je bil uprizorjen in knjizno objavljen l. 1990). Toda kmalu je Tauferja spet potegnil vase vrtinec druzbenih dogajanj, imenovan »slovenska pomlad«. Od l. 1988 je bil clan Odbora za zascito clovekovih pravic, ki je protestiral proti vojaskemu sojenju slovenskim publicistom. Poslej je bil redno med organizatorji protestnih pisateljskih vecerov in velikih manifestacij za svobodo in suverenost Slovencev; 1989 je bil med ustanovitelji ene prvih slovenskih opozicijskih strank, Slovenske demokraticne zveze, katere intelektualno jedro so bili novorevijevci oziroma nekdanji perspektivovci, sodeloval je pri pisanju Majniske deklaracije in t. i. pisateljske ustave, ki sta bila temelj konstitucije poznejse demokraticne in samostojne Slovenije, bil kot predstavnik pisateljev na okrogli mizi, kjer so se z reformisticno slovensko partijo dogovarjali o delitvi oblasti. Od januarja 1990 (aprila t. l. je na prvih demokraticnih volitvah zmagala nekomunisticna opozicija) do aprila 1995 je bil Taufer kot vladni svetovalec zaposlen v zunanjem in v kulturnem ministrstvu drzavno osamosvojene Slovenije, zdaj (1996) pa je ze leto dni direktor Vilenice. Prejel je dve visoki nagradi: decembra 1995 je na Dunaju dobil Srednjeevropsko nagrado za delo pri Vilenici in sodelovanje pri duhovnem preporodu in demokratizaciji Slovenije, februarja 1996 pa najvisje drzavno priznanje za podrocje umetnosti --- Presernovo nagrado za zivljenjsko delo. L. 1996 je izsla njegova najnovejsa pesniska zbrika, Se ode.

Tauferjeva poezija se v 70. in 80. letih trdno umesti v kanon moderne slovenske knjizevnosti, odmevna pa je postala tudi v bivsi Jugoslaviji in zacela prodirati v svet. Avtor je postal sicer znana javna osebnost, vendar pa njegovo delo ni prodrlo med popularnejse bralce; pomisleke do njegove hermeticnosti, intelektualizma in tematske obremenjenosti so v 80. letih poleg tradicionalistov zaceli izrazati tudi nekateri mlajsi, postmodernisticni kritiki.²¹ Po l. 1975 se zacno v njegovem opusu na modernisticne in avantgardisticno eksperimentalne poetoloske podlage vezati zamisli, tematika in postopki, ki nakazujejo postmoderno stanje. Modernisticni ostajajo vseskozi inkoherenca, pomenska nedolocljivost, fragmentarizacija in redukcija izraza ter zvocna napetost in eksplozivnost. Pesnik se ne ozira na postmodernisticno ugajanje bralcu, pac pa hoce »pesem cutiti fizicno, kakor zidar, ki zida hiso«.²² Postmoderni pa so ze Tauferjev cut za »fragmentarnost /.../ resnic«,²³ poudarjanje medbesedilnega »spomina« pesmi, simboliziranje nemetafizicne biti in ozivljanje navzocnosti jaza kot osebe, marginalnega glasu. Tauferjevo pesnistvo tega obdobja se --- vsaj deloma vzporedno s Tauferjevo »notranjo emigracijo« v svincenih 70. letih --- vecinoma odreka satiricno-humornih osti in druzbenopoliticnih aluzij, postaja cedalje bolj univerzalisticno, filozoficno in refleksivno.

Pesmarica rabljenih besed (1975) je zamisljena kot zbirka sodobnih variacij na slovenske ljudske pesmi, zlasti na balade. S paralelisticnim kontrapunktiranjem, z zvocno-ritmicno nabitostjo in z minimalisticnim slogom skusa pesnik ustvariti moderne ekvivalente arhetipskih polozajev. Njihov ton je liricen ali baladen, ironicno-humoren ali grotesken, najveckrat pa grozljivo brezoseben. Poleg osamljenih aluzij na studentska gibanja in revolucijsko zgodovino Taufer z imazisticnim fokusiranjem na drobce starodavnih predlog evocira pretezno nepoliticno tematiko --- vecumnost, neulovljivost resnice ter eksistencialna in ontoloska vprasanja, ki vznikajo iz heideggerjanstva: bivanje za smrt, grozo nica, hrepenenje, unicujoco igro biti itn. Tine Hribar je zbirko samo in pesnikov spremni esej O rabi rabljenih besed razglasil za zacetek slovenskega postmodernizma.²⁴

Ravnanje zebljev (1979) se deloma se redundantno ukvarja z jezikovnim eksperimentiranjem, zlasti s sonetno in tercinsko obliko (npr. s konstelacijami verzov ali s poetizacijo zgolj funkcijskih slovnicnih besed v ciklu Sonetja). Vendar pa ciklizirana pesnitev Ravnanje zebljev reisticno registriranje predmetnosti in izrazni minimalizem okrona z novo pomenljivostjo, z izredno izpovedno mocjo. Marginalna, nepoeticna predmetnost (zabijanje, puljenje ... zebljev) postaja z antropomorfizacijskimi projekcijami nosilec simbolike, ki tematizira paradokse clovekove osebne in druzbene eksistence (razmerje med posameznikom in vecino, med pritiskom oblasti ter vztrajnostjo, odpornostjo, prodornostjo, zvitostjo posameznika itn.). Zbirka je zarodisce dveh naslednjih Tauferjevih pesniskih knjig.

En cikel je v precej razsirjeni obliki (ciklizirana pesnitev) ponovno objavljen v samostojni zbirki Vodenjaki (1986). Naslovna beseda je neologizem, ki poimenuje clovekolika bitja z arhaicnih izkopanin pri Lepenskem viru. Besedila posnemajo mitski govor in logiko, stilizirajo ljudske in svete zanre (otroske igrivke, uganke, izstevanke, uspavanke, zarotitve, prerokbe, biblicno dikcijo) ter ustvarjajo svoj mitoloski svet, moderno ustreznico Apokalipse. Pesmi s hoteno skromnimi postopki belezijo zgodbo o kaosu, zatonu civilizacije in njenih socialnih oblik, kulture, verovanj, idej, vrednot ter o razpadu subjekta in identitete. To groteskno svarilo pred atomsko vojno je implicitno tudi kritika antropocentrizma moderne civilizacije, heideggerjanska polemika z njeno voljo do moci, uteleseno v tehnicnem obvladovanju sveta.

Nekatere tercine Ravnanja zebljev pa napotevajo v izrazito filozofsko, postmetafizicno refleksivno pesnistvo, ki prevladuje v naslednjih treh zbirkah. Zasnova Tercin za obtolceno trobento (1985) je kljub poetoloski raznolikosti pesmi, napisanih med l. 1972-84, konceptualno in oblikovno (same tercine) enovita. Gre za hommage poeziji pesnikov, ki za Tauferja ostajajo »zivi«. Tako skozi »spomin« njegovih tercin mestoma palimpsestno presevajo motivni drobci, stilemi, razpolozenjskost, vrednostna drza ali tematika, znacilni za slovensko tragicno romanticno tradicijo (Preseren, Jenko, Cankar), za predhodnike in klasike pesniske modernosti 20. stol. (Murn, Vodusek, Kosovel, Kocbek). Naslovi ciklov so filozofski (Pesmi brez metafizike, Pesmi o transcendenci, Dialektike), bralca uvajajo v dramaticno in paradoksalno dogajanje v posameznikovi smrtni eksistenci: bijejo se sledi metafizicne, religiozne, zgodovinske ali estetske transcendence s profanimi vdori odcaranega sveta, ki ga obvladujejo polucija, entropija, bolezen in vrednostna dezorientacija. Pesmi --- v njih se marginalno, kot eden od motivov v celanovski fugi, spet pojavlja prvoosebni glas²⁵ --- vse transcendentno relativizirajo, profanizirajo (npr. tako, da izenacijo bancno in simbolno menjavo: »züricher transzendenzbanka«, ali da »bozji pastir« postane garjav). Spodnasanje smisla v kozmicnem karnevalu ne prizanese niti dostojanstvu refleksije o ocetovi in svoji smrti (resnobna groteskna parodija Ketteja v Pise epitaf). Po drugi strani pa skusa Taufer danost transcendirati s hermeticnimi simboli biti in casa, z mitoloskimi aluzijami (na Odisejo, Mojzesove knjige), predvsem pa z abstrahiranjem in kozmicnim posplosevanjem veristicnih motivnih drobcev, stvarnih dozivljajskih izhodisc. Tako lirski subjekt v trenutnih razpolozenjih, ko je stopljen z naravo (polji, reko, morjem, otoki, zimskimi pobocji) oziroma izgubljen na njenih brezpotjih, vendarle zasluti nekaj preseznega, kar je onkraj njegove zavesti in jezika (simbol ozke zimske gazi med »dojkami gnoja«). Sugestivno delujejo tudi besedne igre, zvocna metaforika, abstraktni pojmovni neologizmi, pomenljiva in vecumna verzna razzlogovanja besed (npr. o/kri/staljen).

Crepinje pesmi (1989) se v koherentnejsem, ponovno bolj poeticno enovitem izrazu posvecajo predvsem slikovitemu, poundovskemu presevanju govorice grskih mitov, arhaicnih predstav (Orfej in Evridika, Odiseja, Atlantida) ter davne, napol bajeslovne preteklosti, katastrof in vojnega nasilja v postmoderno sodobnost, v njeno ontolosko, eticno in druzbeno problematiko. Iztirjenost in degradiranost sveta, kjer vlada surova moc, zaznamujejo --- v pogosto vloznicnih pesmih --- groteskne profanizacije arhetipov (nemocnega, slepega vidca in astrologa npr. na smrt muci srbecica), patos objektivisticnega podajanja krutih podob, kopicenje grdih nadrobnosti (odpadkov, nerabnih predmetov), anahronisticno zlivanje preteklosti in sodobnosti, predvsem pa simboli oziroma remitizacijska metaforika, ki moralni premislek umesca »sub specie aeternitatis« (npr. »kot kadeci se bik drvi planet/ z verige v gorecem bozjem hlevu snet«). Miti, ki jih »jemo z mrtvih bozjih ust«, so vendarle nujni, da bi lahko preziveli v monstruoznem kolesju nica. Sredi prave eksaltacije spleena, gnusa in avtodestruktivne groteske pa so v zbirki najcistejse elegicne pesmi, v katerih se skrajno zadrzano, a silovito izrazajo fizicna bolecina, zgrozenost, nemoc in molk ob nepojmljivi smrti mlajsega sina: reducirane dozivljajske, povsem konkretne ali imazisticno simbolne motive (sveca, nocne more ob ikarovskem padcu, rjovece morje, skrito v vsem, beli osat med zelenimi travnimi bilkami) podcrtuje zvocno-ritmicna instrumentacija. V prav taksni litoticni poetiki pa pesnik izpoveduje tudi hvalnico lepim, preseznim trenutkom minljivega zivljenja.

Igra Odisej & sin ali Svet in dom (1990) obnavlja Odisejevo in Telemahovo zgodbo. Citatno ohranja cele kose Homerjevega besedila, ga dopesnjuje in dramatursko cleni v fragmente, ki so zanrsko raznoliki (delo nosi shakespearovsko ironicen podnaslov »tragical-comical-historical-pastoral«). Vanje pesnik intervenira s pesmimi in sansoni, ki zgodbo aktualizirajo, socialnokriticno poantirajo, prenasajo v kozmicne razseznosti metafizicnega nihilizma. Osnovna tema je Odisejeva dvojnost (tragicna obsojenost na vecen nemir, a tudi krutost, racionalnost) in kriza druzine, Telemahova potreba po ocetu.

V najnovejsi zbirki Se ode (1996) prevladujejo soneti, ki se formalno zblizajo s tercinami (oblika 33332). Okvirjata jih dve angazirani politicni pesmi v tercinah, ki s fugo pretresljivih slik obsojata barbarske urbicide Vukovarja in Sarajeva med vojno v bivsi Jugoslaviji. Taufer, najvidnejsi in najbolj novatorski modernisticni sonetist, se naposled loteva tudi sonetnega venca, na Slovenskem prestiznega zanra visoke, enciklopedicne izpovedi. Ob nerazsipnem aparatu izbranih reminiscenc na domaco tradicijo od Brizinskih spomenikov do Balantica, na Staro zavezo in Hölderlina ter s pomocjo simbolnega, fragmentarnega nakazovanja prepleta Taufer vec tem: bivanjsko in umetnisko kljubovanje civilizacijski stihiji ter grozi nica, historiozofijo Slovencev pod razpadajoco transcendenco, postkomunisticni imoralizem, odnos do Boga. Poleg venca ter ekspresivnih liricnih prizorov iz narave in mesta (sneg, samota, vrisc ptic cez obzorje, ulice s casopisi, umazanijo, odjuga, blato, morje) dajeta knjigi pecat izrazito refleksiven ton in osebna moralna prizadetost. Pesnik ironizira mnozicne medije, izgubo realnosti in entropijo, getoizacijo lepote, predvsem pa premislja dozivetje smrtno nevarne bolecine. Ravno v bolecini in smrtni grozi, kakrsno v pesmih povzroca tudi »bodalo jezika«, ki vrta k avtenticnosti eksistence, se Tauferju razpre bit ter bogastvo, »kristal« minljivega bivanja. Od tod naslov, ki nakazuje skepticno vztrajanje pri pesniski hvalnici.

Tauferjev literarni opus je torej izraz eksistence, ki je na rusevinah metafizike in zgodovinskih eshatologij soocena z bitjo in nicem (simbolizira ju najpogosteje morje): ekistenca se zaveda smrti in svoje spoznavne zamejenosti oziroma neulovljive pluralnosti, fragmentarnosti resnic, zato je krhka, vendar obenem hrepeneca, celo upornisko bojevita, dinamicna. Taufer skusa paradoksalnost eksistence upesniti cimbolj avtenticno, v vedno novih poetoloskih resitvah, ki se spiralasto razvijajo od zgodnjega do poznega modernizma s prvinami postmoderne. Kot modernist zahteva od bralca napor in sodelovanje. Njegova poezija in dramatika v imenu kriticnega razgaljanja bivanjske avtenticnosti nihilisticno demitizirata ali humorno relativizirata povprecne nacine zivljenja, druzbene in religiozne avtoritete, mite in ideologije ter embleme in konvencije literarnega kanona. Razdirata nacela tradicionalne mimeticnosti in izpovednosti, problematizirata estetsko zaokrozenost literarnih del. Namesto tega uveljavlja Taufer ironicno samorefleksijo, depersonalizacijo, fragmentarnost, medbesedilnost, asketizem in minimalizem, inkoherenco, vecumnost in pomensko nedolocljivost, montazo, grotesko in profanizacijo, paradoksalno-dramaticne napetosti v kompoziciji, zvocno eksplozivnost ter jezikovno in oblikovno eksperimentiranje, ki pa se prezema z diskretno miselno in dozivljajsko prezenco pesnika.

Tematske fiksacije, vrednostne perspektive in estetsko-formalne spremembe v Tauferjevem pesnisko-dramskem opusu zgovorno povzemajo naslovi njegovih knjig. Svincene zvezde in Jetnik prostosti govorijo o absurdnosti, odtujenosti in nezavarovanosti posameznikove eksistence pod prazno transcendenco ter bremenom reificiranih in politicno instrumentaliziranih idealov. Clovek se lahko realizira le z dejanjem, oprtim na lastno odgovornost, notranjo svobodo. Poeticna drama Prometej ali tema v zenici sonca aktualizira anticno mitologijo, v velikih pripovedih o razsvetljevanju druzbe in spodbujanju napredka pa razkriva njihovo nihilisticno bistvo, voljo do moci. Vaje in naloge s Podatki se distancirajo od prizadetega humanisticnega angazmaja in ga mutirajo v humorne, igrive etude s tradicijo pisave oziroma v depersonalizirano, strukturalisticno evidentiranje sveta. Pesmarica rabljenih besed izdaja zavest o literaturi izcrpanosti, ki omogoca pisanje le na nacin citatnega variiranja ze zapisanega. V Ravnanju zebljev se na mejah poeticnega ostri cut za marginalno in razkriva paradoksalna odpornost »minimalnega jaza«. Tercine za obtolceno trobento humorno, a v visoki pesniski formi nakazujejo soocanje obrabljenega, banalnega sveta z oslabljenimi sledmi transcendence. Vodenjaki obujajo mitsko zavest, da bi apokalipticno opozorili na kataklizmicni konec antropocentricne civilizacije. Crepinje pesmi elegicno izrekajo razbitost sveta in krhkost poezije, fragmentarnost in pluralnost resnic. Poeticna drama Odisej in sin ali Svet in dom dramatizira arhetipsko razmerje med clovekovim racionalizmom, osvojevalnim gonom ter njegovo zasebnostjo, druzino. Se ode vztrajajo pri pesniskem slavljenju lepote v trpljenju izbrusenega kristala bivanja.



Literatura

A. Knjige Vena Tauferja

--- Poezija

Svincene zvezde (Ljubljana: /samozalozba/, 1958).

Jetnik prostosti (Ljubljana: Cankarjeva zalozba, 1963).

Vaje in naloge (Maribor: Obzorja, 1969).

Podatki (Maribor: Obzorja, 1972).

Prigode: /Izbor/ (Ljubljana: Cankarjeva zalozba, 1973).

Pesmarica rabljenih besed (Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije, 1975).

Ravnanje zebljev in druge pesmi (Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije, 1979).

Sonetje: /Izbor/ (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1979).

Pesmi: /Izbor/ (Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije, 1980).

Tercine za obtolceno trobento (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1985).

Vodenjaki (Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije, 1986).

Crepinje pesmi (Maribor: Obzorja, 1989).

Nihanje molka: Izbrane pesmi. Ur. Matevz Kos (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994).

Se ode (Ljubljana: Cankarjeva zalozba, 1996).

--- Dramatika in gledaliske izvedbe

Prometej ali tema v zenici sonca: Pesniska igra s prologom (Maribor: Obzorja, 1968); uprizorilo Slovensko ljudsko gledalisce, Celje, 1973.

Odisej & sin ali svet in dom (Ljubljana: Slovenska knjiga, 1990); uprizorilo Slovensko mladinsko gledalisce, Ljubljana, 1990.

--- Eseji in kritike

Ob londonskem gledaliskem poldnevniku: Gledaliski vtisi v petih aktih z odmori (Ljubljana: Mestno gledalisce ljubljansko, 1970).

Avantgardna in eksperimentalna gledalisca: Opis tiskane dokumentacije = Zivo gledalisce III: Pogledi na slovensko gledalisce v letih 1945-1970. Ur. D. Tomse (Ljubljana: Mestno gledalisce ljubljansko, 1975).

Odrom ob rob (Ljubljana: DZS, 1977).

O rabi rabljenih besed, v: France Pibernik: Med tradicijo in modernizmom (Ljubljana: Slovenska matica, 1978): 244-265.

--- Za otroke

O jej krokodil (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983).

Kaj kdo je in kaj kdo kuha (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1986).

B. Knjizno objavljeni Tauferjevi prevodi

T. S. Eliot (1966). Pesmi in pesnitve. Prevedel, spremno besedo in opombe napisal Veno Taufer. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.

T. S. Eliot (1967). Umor v katedrali. Poezija in drama. Prev. Veno Taufer. Maribor: Obzorja.

T. S. Eliot (1977). Iz pesmi, dram in esejev. Izbral, prevedel in spremno besedo napisal Veno Taufer. Ljubljana: Cankarjeva zalozba.

T. S. Eliot (1982). Pesmi. Izbral, prevedel, spremno besedo in opombe napisal Veno Taufer. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Ezra Pound (1973). Pound. Izbral, prepesnil in spremno besedo napisal Veno Taufer. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Afrika, mati moja: Crnska umetna lirika. (1976). Prev. Ales Berger in V. Taufer. Maribor: Obzorja.

W. B. Yeats (1983). Izbrano delo. Izbral, prevedel in spremno besedo napisal Veno Taufer. Ljubljana: Cankarjeva zalozba.

Wallace Stevens; Ezra Pound; T. S. Eliot; Stanley Kunitz; Theodore Roethke; Robert Hass. Prev. Veno Taufer. V: Antologija ameriske poezije 20. stoletja. (1986). Izbral in belezke o pesnikih napisal Miha Avanzo. Prev. Andrej Arko et alii. Ljubljana: Cankarjeva zalozba.

Ted Hughes (1988). Ted Hughes. Izbral, prevedel in spremno besedo napisal Veno Taufer. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Tomas Venclova (1991). Prev. N. Jez in V. Taufer. Ljubljana: Drustvo slovenskih pisateljev.

Novejsa hrvaska poezija: Antologija. (1971). Izbral in uredil Radoslav Dabo. Prev. Ivan Minatti, Veno Taufer et alii. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.

Slavko Mihalic' (1974). Zadnja vecerja. Prev. V. Taufer. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.

Tin Ujevic' (1975). Ujevic'. Izbral Veno Taufer, prevedla V. Taufer in Bozo Vodusek. Ljubljana: Mladinska knjiga.

A. B. Simic' (1975). Pesmi. Prev. V. Taufer. Maribor: Obzorja.

Vesna Parun (1978). Pesmi. Prev. V. Taufer. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.

Moderna srbska poezija: Antologija. (1973). Izbral in uredil Radoslav Dabo. Prev. Ciril Zlobec, Veno Taufer et alii. Maribor: Obzorja.

Miodrag Pavlovic' (1977). Svetli in temni prazniki. Prev. V. Taufer. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.

Branko Miljkovic' (1980). S smrtjo nad smrt. Prev. V. Taufer. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.

Vlada Urosevic' (1975). Neko drugo mesto. Prev. V. Taufer. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.

Radovan Pavlovski (1977). Rdeci in crni petelin. Prev. V. Taufer. Maribor: Obzorja.

Bogomil Dzuzel (1985). Riba smisla. Prev. V. Taufer. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.

Modern poetry in translation. No. 8: Slovenia. (1970). Prev. in ur. Michael Scammell in V. Taufer. London: Modern poetry in translation Ltd..

Contemporary Yugoslav Poetry. (1977). Ur. Vasa D. Mihailovich, prev. V. Taufer et alii. Iowa city: University of Iowa press.

Srecko Kosovel (1985). La barca d'or. Uvod V. Taufer et alii. Barcelona: Edicions del Mall.

Tomaz Salamun (1988). The selected poems. Prev. V. Taufer et alii. New York: The Ecco press.

Dane Zajc (1990). Ashes. Ur. Richard Seehuus, prev. V. Taufer et alii. S. l.: Richard Seehuus; A Poetry Miscellany Yugoslav Chapbooks.

C. Obseznejsi intervjuji

Tine Hribar (1984). Pogovor z Venom Tauferjem. Nova revija, 26-27: 2991-3018.

Ales Berger (1993). Kovana zmuzljivost jezika. Literatura, 21: 37-45.

Ivo Svetina (1990). Pot na Itako je se dolga: Pesnikujoci pogovor s pesnikom Venom Tauferjem. Slovensko mladinsko gledalisce: Program, sezona 1989/90, predstava 1 (Ljubljana) /Veno Taufer: Odisej & sin ali Svet in dom/.

Nela Maleckar, Tea Stoka (1996). »Pesem moram cutiti fizicno --- kakor zidar, ki zida hiso«. Razgledi, 3 (7. februarja): 4-9.

C. Bibliografija

Bibliografija /ni popolna/, v: Veno Taufer (1994). Nihanje molka: Izbrane pesmi. Ur. Matevz Kos. Ljubljana: Mladinska knjiga, 230-236.

D. Biografija

Joze Koruza (1980). Veno Taufer. Slovenski biografski leksikon, 12. Ljubljana, 12-13.

E. Uporabljena literatura o Tauferju (odnosnice)

Marjan Dolgan (1976). Tauferjeva (neobrabljena) pesmarica rabljenih besed: Poskus interpretacije. Sodobnost, 1: 63-75.

Ales Gabric (1995). Socialisticna kulturna revolucija: Slovenska kulturna politika 1953-1962. Ljubljana: Cankarjeva zalozba, 38-52, 58-76, 132-139, 174-184, 193-202, 222-228, 268-280.

Niko Grafenauer (1974/75). Branje nove (in stare) poezije: Prelomne razseznosti v poeziji Vena Tauferja /o: Podatki/. Jezik in slovstvo, 6: 145-155, razsirjeno kot Pesniski modernizem: o poeziji Vena Tauferja, v: N. Grafenauer (1982). Izrocenost pesmi. Maribor: Obzorja, 101-123.

Tine Hribar (1984). Sodobna slovenska poezija, v: Isti: Sodobna slovenska poezija. Maribor: Obzorja, 173-283.

Tine Hribar (1985). S pesmijo globoke rane, v: Veno Taufer: Tercine za obtolceno trobento. Ljubljana: Mladinska knjiga, 67-77.

Marko Juvan (1985). Knjizevne odnosnice v poeziji Vena Tauferja. Slavisticna revija, 1: 51-70.

Taras Kermauner (1976). Tocka avtoblokade /o: Prometej ali tema v zenici sonca/, v: Isti: Od igre do telesa. Ljubljana: Mestno gledalisce ljubljansko, 109-145.

Taras Kermauner (1980). Zebljasta pesem /o: Ravnanje zebljev/. Problemi, 7: 43-53.

Taras Kermauner (1995). Perspektivovci. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno sredisce.

Vital Klabus (1995). Pricevanje o Reviji 57 in Perspektivah. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno sredisce.

Janko Kos (1982). Sodobna slovenska lirika 1950-1980. Sodobnost, 12: 1098-1115, ponatisnjeno pod istim naslovom v: Janko Kos (1983). Sodobna slovenska lirika 1950-1980. Ljubljana: Mladinska knjiga, 133-155.

Matevz Kos (1994). Razpokane besede, v: Veno Taufer: Nihanje molka: Izbrane pesmi. Ur. M. Kos. Ljubljana: Mladinska knjiga, 207-226.

Boris Paternu (1963). Tauferjev Jetnik prostosti. Problemi, 11: 979-988.

Boris Paternu (1967). Drugi povojni val mladih med novim ekspresionizmom in nadrealizmom; Veno Taufer, v: Boris Paternu, Helga Glusic, Matjaz Kmecl: Slovenska knjizevnost 1945-65, 1: Lirika in proza. Ljubljana: Slovenska matica, 171-173; 182-190.

Joze Pogacnik (1973). Eksistencializem in strukturalizem, v: Joze Pogacnik in Franc Zadravec: Zgodovina slovenskega slovstva. Maribor: Obzorja. 507-579.

Joze Pogacnik (1972). Obrazi sodobnih slovenskih pesnikov II: Veno Taufer. Sodobnost, 2: 194-198.

Denis Poniz (1986). Jetnik besed, jetnik sveta: Utrinki o poeziji Vena Tauferja, v: Isti: Molk in pisava. Ljubljana.

Bozo Repe (1990). Obracun s Perspektivami. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno sredisce.

Bozo Repe (1992). »Liberalizem« v Sloveniji = Borec 44/9-10.

Ivo Svetina, ur. (1990). Veno Taufer: Odisej & sin ali Svet in dom: Slovensko mladinsko gledalisce: Program, sezona 1989/90, predstava 1. Ljubljana.

Mitja Velikonja (1995). Druzbeno kriticni dialogi slovenskega perspektivovstva: Elaborat. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno sredisce.

Franc Zadravec (1967). Moderno in revija Perspektive, v: Joze Koruza, Franc Zadravec: Slovenska knjizevnost 1945-65, 2: Dramatika ter knjizevna esejistika in kritika. Ljubljana: Slovenska matica, 271-276.

Opombe

¹

Podatki so povzeti po Koruzovi biografiji (1980), Tauferjevem intervjuju s Hribarjem (1984) in njegovih informacijah podpisanemu (marec 1996).

²

O zaznamovanosti tega rodu z vojnimi travmami je pisal ze Paternu (1967).

³

O teh vplivih je govor v Tauferjevem intervjuju Hribarju (1984).

⁴

O tem gl. Gabric (1995).

⁵

To ime se je mladih prijelo po clanku Staneta Sakside in programskem eseju Tarasa Kermaunerja Razmisljanja o upornih generacijah in povojnem rodu v 1. st. Revije 57.

⁶

Podatki o zacetkih Revije 57 so povzeti po Klabusu (1995) in Tauferjevem intervjuju Hribarju (1984).

⁷

Gabric, 1994: 280.

⁸

Klabus, 1995: 8.

⁹

Koruza, 1980.

¹⁰

O politicnem kontekstu ustanavljanja in ukinitve Perspektiv povzemam podatke po Repetu (1990), Gabricu (1995: 225-228), Klabusu (1995) in Velikonji (1995).

¹¹

Idejni in deloma estetski kod perspektivovstva je prikazal Kermauner (1995).

¹²

O nastanku in objavi te poeticne drame gl. intervju Tauferja Svetini (1990).

¹³

Zgolj v ilustracijo naj opozorim na kar nekaj motivno-tematskih in oblikovnih vzporednic z Ivanom V. Lalic'em, ki ga je Taufer tudi prevedel v antologiji Moderna srbska poezija (Maribor: Obzorja, 1973): vloznicna perspektiva lirskega subjekta, potopljenega v grski mit ali daljno zgodovino, motiv konca iskateljskega potovanja Argonavtov, glas v katastrofi umrle zenske (Pompeji), raba tercin itn.

¹⁴

Koruza, 1980.

¹⁵

O t. i. liberalizmu kot gibanju ZKJ sredi 60. let in vlogi S. Kavcica v njem gl. Repe (1992).

¹⁶

Intervju V. Tauferja v Razgledih, 1996: 4.

¹⁷

Biografski podatki so po Koruzi (1980), Biografiji v M. Kosu (1994: 228-29), dopolnjeni s Tauferjevimi ustnimi podatki podpisanemu v marcu 1996.

¹⁸

Besedilo je objavljeno v Marjan Dolgan (ur.) (1990). Slovenski literarni programi in manifesti: Fanfare in tihotapci. Ljubljana: Mladinska knjiga, 206-16.

¹⁹

Intervju Bergerju, 1993: 43.

²⁰

Biografski podatki o 80. in 90. letih so po biografiji v M. Kosu (1994), kratki biografiji v gledaliskem listu k Odiseju & sinu (1990), iz intervjuja A. Bergerju (1993: 43), Tauferjevih ustnih informacij piscu teh vrstic (marec 1996) in po vec intervjujih in clankih v casopisju, ki jih zaradi narave tega spisa ne kaze nadrobno navajati.

²¹

Razmeroma odmevno je bilo eno izmed mladostnih »sesuvanj« Marka Crnkovica: Dotolcena retrobenta. V. Taufer, Tercine za obtolceno trobento, Teleks 42/14 (3. april 1986), 25.

²²

Intervju v Razgledih, 1996.

²³

Intervju v Literaturi, 1993: 39.

²⁴

Hribar, 1984: 229-236, 259. Kljub Hribarjevim argumentom v prid postmodernizma se zdi ta pesniska zbirka, ki gotovo isce poti iz reizma, ludizma in drugih ultramodernisticnih tokov, celo po svoji medbesedilni zasnovi blize modernisticnim koncepcijam Ezre Pounda.

²⁵

Na Paula Celana in njegovo Mrtvasko fugo namiguje ze naslov cikla Male vesele fuge o smrti, ki je bil sicer objavljen ze v Ravnanju zebljev.