|
Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Ocene in porocila |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Marko Terseglav |
Monika Kropej, Pravljica in starnost. Odsev stvarnosti v slovenskih ljudskih pravljicah in povedkah ob primerih iz Strekljeve zapuscine.
Zbirka ZRC 5, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana 1995, 279 str.
Pravljice so ze po definiciji nekaj »laznega«, so torej zvrst, v kateri tudi vsega navajeni ljudski pripovedovalec cuti, da dogajanje in moc oseb v resnicnem zivljenju nista mogoca. Zaveda se, da gre za izmisljeno »storijo« oziroma za pravljico. (Pri)povedka pa spada v tisto zvrst, v kateri so nenavadni in cudezni dogodki v zavesti ljudi mogoci in celó »resnicni«. Celotno dogajanje, posebno v pravljicah, je postavljeno v domisljijski svet, ki je dalec od resnicnosti in vsakdanjega zivljenja. In kaj imata potem skupnega pravljica in stvarnost, saj gre za pojma, ki si nasprotujeta? Iz literarnega zornega kota najbrz nic, v folkloristiki pa sta pojma zdruzljiva, saj je ustno slovstvo pac taksne narave, da rado »pomesa« zgodovinska dejstva z umisljenimi, resnicnost z domisljijo in cudezno pravljicnost z vsakdanjostjo.V nasi zavesti zivijo pravljice kot literatura, kar tudi so. Ker pa gre za ljudsko slovstvo, je literarnost lahko drugotnega pomena, v ospredje stopi funkcionalnost. In enega od funkcionalnih vidikov ustnega proznega izrocila se je v svoji zanimivi knjigi lotila etnologinja dr. Monika Kropej, ko nas popelje v nekoliko drugacen svet pravljic in povedk. Osvetli jih skozi klasicno triado gmotne, druzbene in duhovne kulture oziroma nam predstavi, kako se te prvine kazejo v pravljicah in povedkah. Z razclembo znova potrdi dejstvo, da je ustno slovstvo izredno bogat vir raznovrstnih informacij za etnologe, saj se v njem najde marsikaj o nasi preteklosti in o nasem nacinu zivljenja ter o delu, nacinu razmisljanja in verovanja. V prvem vecjem razdelku nam avtorica pokaze odsev gospodarskih razmer, poljedelstvo, zivinorejo, obrt, trgovino, promet in prehrano.
Druzbene razmere, ki jih odsevajo pravljice in povedke, so predstavljene v drugem razdelku; obravnavane so pravne sestavine, sege in navade, igre in zabava, izobrazba, domace zdravilstvo in ljudska umetnost. V tretjem razdelku se srecamo z ljudskim verovanjem, in to ne le s krscanskimi prvinami, temvec gre se za carovnistvo, kozmoloske prvine in prerokbe rojenic in desetnikov.
Avtoricine besede o stvarnosti v ljudskih pravljicah ter njene teze, analize in ugotovitve lahko bralec sproti preverja v dodanem gradivu. Knjiga namrec prinasa sto zapisov ljudskih pravljic in povedk, vecinoma iz 19. stol., ki jih je avtorica odbrala iz Strekljeve zapuscine. Besedila niso le dokumentarni vir osnovni razpravi, temvec pomenijo samostojne enote, ki jih z veseljem beremo same zase kot privlacne »zgodbe« ljudske ustvarjalnosti in domisljije. Gradivo je objavljeno v izvirni obliki in zato ponuja nekaj moznosti za dialektolosko izobrazevanje. Knjiga ima se eno pricevalno vrednost, saj so zapisi skrbno opremljeni z vsemi osnovnimi podatki o kraju in casu nastanka, o zapisovalcih in informatorjih, s cimer »literarna« besedila dobijo svoj dokumentarni okvir, oziroma svoj zivljenjski ali etnoloski kontekst. Besedila so oznacena se z Aarne in Thompsonovim kazalom pravljicnih motivov, ki nam kazejo, koliko mednarodno znanih motivov vsebuje slovensko ljudsko pripovednistvo. Ob vsem tem pa zapisi, skupaj z avtoricino bogato studijo, odkrivajo posebno narodno podobo (slovensko) nekega mednarodnega motiva. In prav zaradi posebnih elementov je neka pravljica slovenska, ceprav je motiv lahko razsirjen po vsej Evropi ali se cez.
Ce smo bili do sedaj bolj navajeni brati pravljica zgolj kot literaturo ali kvecjemu se kot jezikovni dokument nekega casa, bomo ob razpravi dr. Monike Kropej zacutili nase pravljice se kot sirsi kontekstualni pojav, tudi kot odsev nacina zivljenja Slovencev v preteklosti. In za to v knjigi Monike Kropej tudi gre.
