D. Cedilnik: Cikcak po pravopisu (1995)

Prirocnik ne skusa biti niti poljudnejsa predstavitev vseh pravopisnih pravil niti prakticno »dopolnilo« obstojecemu Slovenskemu pravopisu (DZS, Ljubljana 1990), temvec se avtorica ustavlja predvsem ob novostih SP 1990 in obravnava tudi nekatere druge »jezikovn/e/ potreb/e/ zaposlenih v gospodarstvu, zavodih, upravi itn.« (5), ki jih je podrobneje spozna(va)la kot voditeljica seminarjev slovenskega jezika za omenjene skupine ljudi. Prirocnik ima podnaslov: »Za boljso slovenscino na delovnem mestu«.

Pravopisna poglavja v prirocniku si sledijo takole: Velika in mala zacetnica, Pisanje skupaj, narazen in z vezajem, Locila, Glasoslovje, Deljenje, Krajsave, Tujke. Slovnicne in slovarske tezave so uvrscene v poglavji Pogoste napake v oblikoslovju (v bistvu gre za oblikoslovno-skladenjske napake, op. M. B.) in Zvrsti slovenskega jezika. Na koncu je se Slovarcek ustreznejsih izrazov in poglavje Voscila, zdravice, sozalnice. Prav to poglavje je novost v nasih prirocnikih, zlasti zaradi stevilnih konkretnih primerov, tako (ne)pravilnih kot (ne)ustreznih/(ne)primernih. Tu se ze prepletata poslovno in zasebno dopisovanje.

Snov je v prirocniku predstavljena na »klasicen« nacin, in sicer induktivno (pravilom sledijo vaje /vecinoma z vstavljanjem ali izbiranjem pravilne resitve/, vajam pa resitve), vendar v »okvirju«, tj. v obliki pisnega dvogovora (dopisovanja) med dvema tajnicama: prva marsicesa ne zna, a je vedozeljna in hitro ucljiva, druga pa pozna »vsa« (pravopisna /in slovnicna/) pravila, zna pripravljati vaje in na koncu vsakega poglavja pripravi tudi pregledni »test«. Da besedilo ni prevec suhoparno, skrbijo: radovedni fant Aha, ki ga zanimajo »odtenki« oz. nadrobnejsa pravila, nevedni in nekoliko naivni moz Brenk ter njegova vsevedna in zato vcasih nekoliko prevec pokroviteljska zena Brenka.

Odlika prirocnika Cikcak po pravopisu ni le v zivahni predstavitvi obravnavane problematike, temvec tudi v izbiri konkretnih problemov, ki zadevajo slovenski jezik »na delovnem mestu«. Ker je snov predstavljena zivo in duhovito, si jo bo bralec zlahka zapomnil. Primeri v vajah niso prepisani iz starejsih knjig, temvec so novi in odbrani iz prakse. S knjigo lahko preverimo svoje znanje oz. se ne nazadnje tudi cesa novega naucimo. Npr. da pisemo Rimske Toplice in Dolenjske Toplice drugace kot Cateske toplice, ker da v zadnjem primeru ne gre za naselbinsko ime, temvec za nekdanje ime »podjetja«, ki se danes imenuje Terme Catez (22).

Na koncu bi rada opozorila se na nekaj nadrobnosti, ki bi jih bilo pri vnovicni izdaji prirocnika treba odpraviti. Zdi se, da manjkajo vaje iz sticnosti locil (v knjigi se tri pike ves cas pojavljajo levosticno, npr. str. 56, 57, 62, 68, 70, 83, 101, 102; vejica ni zapisana levosticno ob drugem delu dvodelnega pomisljaja, npr. 55; ni presledka za vsako okrajsano besedo v besedni zvezi, tako npr. beremo t.l., 116; t.m., 45, 59, 64, 114; op.prev., 116) in tudi iz nadpovedne skladnje --- oboje je vsekakor pogosta tezava v t. i. uradovalni zvrsti besedil.

Kljub poljudni naravi prirocnika se je njegova avtorica vecinoma drzala strokovnega izrazja; nastejmo nekaj odmikov: --- »zensko ime sklanjamo, priimka pa ne: Dusica Kunaver/Dusice Kunaver« (16), »/z/a strokovni jezik /so/ znaciln/i/ /.../ zapleteni stavki« (120), med tujkami so obravnavane besede, ki so po definiciji sposojenke (124 sl.), vecbesedna zemljepisna naselbinska imena avtorica imenuje »sestavljena« (20).

Pri natancnejsem pregledu (predvsem vaj) se da ugotoviti nekaj napak; npr. raba vezaja namesto pomisljaja (57). V primeru zapisovanja dvodelnih zemljepisnih imen z nesticnim vezajem (npr. Smarje --- Sap) avtorica ni upostevala spremenjenega pravila iz novejse izdaje SP (⁴1994), isto velja za pisanje prvotnega in privzetega priimka (po SP 1994 nesticni vezaj, npr. Olga Kunst --- Gnamus). Zakaj je narobe redko kdaj, malo kdaj (35), skupaj pa prav? Osebno lastno ime Petrarca po SP 1990 slovenimo v Petrarka, torej tudi Petrarkov nam. Petrarcov (100). V poglavju o deljenju pise avtorica zavajajoce: »V obeh delih dobljene besede mora biti vsaj po en zlog, ne pa po ena crka. Torej ne u-ra ali Mur-a.« (113); v prvem primeru ima zlog eno samo crko.

Ne glede na te drobne pripombe je treba na koncu poudariti, da je avtorica s knjigo Cikcak po pravopisu ustregla predvidenemu naslovniku in da jo je vredno vzeti v roke.