Lojze Krakar kot komparativist

1.  Raziskave Goetheja na Slovenskem do druge svetovne vojne

Prve poglobljene raziskave o Goetheju na Slovenskem segajo v obdobje po Funtkovem prevodu Fausta (1908). Leta 1915 je Avgust Zigon objavil spis K zgodovini Goethejevega Fausta v slovenskem prevodu. V clanku, ki je faktografsko preobremenjen, odstira Zigon usodi prvega slovenskega prevajalca Fausta Valentina Mandelca in njegovega neuspesnega naslednika Josipa Cimpermana.

Sele stota obletnica Goethejeve smrti je vzpodbudila nekatere pisce, da so obsirneje razpravljali o pomenu tega nemskega predromanticnega pesnika. Ljubljanski zvon (v urednistvu Frana Albrehta --- drugega slovenskega prevajalca Ifigenije na Tavridi) je leta 1932 objavil vec esejev in prevodov, ki so jih uvajale Jubilejne meditacije, v katerih je Josip Vidmar skladno z lastnimi estetskimi stalisci povelical zlasti pesnikovo nasprotovanje pretirani idejnosti v umetnosti. Vladimir Bartol pa je v svojem eseju Med clovekom in Bogom razclenil Goethejev odnos do Lili. Svoji izvoljenki naj bi se odpovedal zaradi ljubezni do knjizevnosti; k temu ga je prisilil demonicno-pesniski dar. Sodobna literarna zgodovina ima ta spis za miselni vir, brez katerega ni mogoce razumeti ne kljucnih novel Al Arafa ne Alamuta (Bajt, 1991: 80-81). Oba slovenska esejista sta ponotranjila Goethejeve pogovore z Eckermannom ali njegovo avtobiografijo Dichtung und Wahrheit in nasla v njih ociten navdih za lastno ustvarjanje.

Poleg jubilejne esejistike moramo na kratko spregovoriti tudi o nekaterih socasnih komparativisticnih raziskavah, ki se dotikajo usode Johanna Wolfganga Goetheja v slovenski izvirni in prevodni umetnosti. Poudariti velja, da je Anton Ocvirk prav v jubilejnem letu zagovarjal svojo doktorsko tezo Levstikov dusevni obraz, v kateri je izcrpno spregovoril o Levstikovem zgledovanju pri nemskem pesniku. V svoji Teoriji primerjalne literarne zgodovine (1936) pa je porocal o delih, ki raziskujejo evropski odziv na Goetheja. Navedel je tudi studijo Goethe et les Yougoslaves Milosa Trivunca, ki je izsla leta 1932 v Revue de littérature comparée in imela na slovenske znanstvenike nemajhen vpliv, vzbujajoc tudi nekaj razocaranja, saj so bila nekatera slovenska imena v francoscini natisnjena nepravilno. Iz omenjene razprave je crpal tudi Anton Debeljak, ki je v clanku Goethe in Jugoslovani ponovil, da je weimarski pesnik prvi uvedel srbske narodne pesmi v nemsko slovstvo, zgodba zavrzene Hasanaginice pa mu je bila morda blizu zaradi lastnega odnosa do Friederike Brion. Omeniti velja tudi jubilejno stevilko revije Zivljenje in svet, ki jo je urednistvo posvetilo »Goetheju-vsecloveku«, uvajal pa jo je clanek Goethejev vpliv na jugoslovanske literature v dobi preporoda Jakoba Kelemine, sicer prvega ljubljanskega univerzitetnega profesorja germanistike, ki je med viri citiral Trivuncevo delo Gete (1931).

Na podlagi primerjave Debeljakovega in Keleminovega clanka lahko sklenemo, da je slovenska komparativistika pred Krakarjem raziskovala zlasti Goethejev vpliv v jugoslovanskem okviru (najbrz tudi zaradi vezi med Kopitarjem in Karadzic'em), hkrati pa je brez sinteticnega vrednotenja nastela nekatera nesporna slovenska vzorovanja pri nemskem piscu (Levstik, Stritar), pac v skladu s predpostavko, da je pred »prevratom« vsak razumnik prebiral Goetheja v izvirniku.

Kelemina pa je v omenjenem clanku v zvezi z vrednotenjem narodne poezije navedel Baldenspergerjevo tezo, da literarna epoha prevzema tiste tuje pobude in zglede, ki zive latentno v nji sami in ki jih sama zeli organsko razviti.

2.  Nekatera komparativisticna izhodisca Krakarjeve raziskave

Fernand Baldensperger, eden od utemeljiteljev primerjalne knjizevnosti, je svoje temeljno delo posvetil prav Goethejevi usodi v Franciji. Krakarjeve raziskave kljub temu ni mogoce primerjati z delom Goethe en France (1904), saj se njuni metodi raziskovanja razlikujeta. Baldenspergerja je zanimalo, kdaj je perifraza »auteur de Faust«, s katero je francoska recepcija istila Goethejevo osebnost, zamenjala svojo predhodnico --- »auteur de Werther«, zato je kronolosko raziskoval zlasti vplive posameznih Goethejevih motivno-tematskih sklopov. Francoski komparativist je torej preuceval doloceno Goethejevo delo v trenutku njegovega najvecjega ucinka, hkrati pa je ze sledil pronicanju tujega motiva v francosko knjizevnost vse do tocke njegove pojavitve (Carré, 1920: VII-VIII). Krakar pa se je bil prisiljen zaradi znatno manjsega gradiva osredotociti na celotno recepcijo Goetheja pri posameznih piscih in prevajalcih.

Leta 1965 je prisel Lojze Krakar na univerzo J. W. Goetheja v Frankfurtu poucevat slovenski jezik in knjizevnost. Pet let kasneje je v pesnikovem rojstnem mestu obranil v nemscini pisano disertacijo Goethe in Slovenien, ki je se isto leto izsla pri zalozbi Rudolfa Trofenika v Münchnu. Dve leti zatem je v Ljubljani izsla tudi slovenska varianta, ki se od izvirnika razlikuje po obsirnejsem navajanju slovenskih primerov in njihovih dobesednih prevodih v nemscino.

Krakar je v svojem delu uporabil nekatere raziskovalne postopke komparativistike, ki jih lahko povzamemo v naslednjih treh tockah.

2.1  Posrednistvo

Komparativistika definira pojem posrednistvo kot vse tisto, kar pogojuje kulturni transfer, bodisi da gre za materialna sredstva bodisi za dejavnost nekaterih oseb (Chevrel, 1989: 54). Krakar uposteva obe zvrsti posrednistva. Pri prvi ga zanimata stevilo Goethejevih knjig v licejski knjiznici ter obravnava njegovega dela v gimnazijskih ucnih programih, pri drugi pa se usmeri na vlogo Jerneja Kopitarja. Le-ta je bil namrec brezimni posrednik med Goethejem in srbsko ljudsko knjizevnostjo, saj je skusal v duhu avstroslavizma priblizati Srbe germanskemu vplivu. Krakar je v weimarskem arhivu odkril Kopitarjeve dobesedne prevode srbskih pesmi skupaj s pismom (podpisanim le s Kop.), ki ga je leta 1815 poslal Goetheju. Posiljka po Krakarju ni dosegla zeljenega ucinka, saj je bil Goethe v tistem casu zaposlen z nekoliko bolj vzhodnjaskim Divanom. Sele osem let kasneje je najbrz Goethe s Kopitarjevo predlogo pomagal prevajalki von Jakob (TALVJ), katere prevode je slovenski filolog kasneje pohvalil. Omenimo, da je Fritz Strich v svoji knjigi Goethe und die Weltliteratur Kopitarjevo posrednistvo povsem zanemaril, ceravno je bil seznanjen s Trivuncevim clankom, ki natancno opisuje zasluge Jerneja Kopitarja.

2.2  Prevajalci

Chevrel obravnava prevajalce v okviru pojma posrednistvo, vendar so slovenski prevajalci Goetheja le redko objavljali svoje prevode, razen nekaterih izjem (Valjavec, Koseski), tako da niso mogli odigrati zgodovinske posredniske vloge, kar zaradi dvojezicnosti slovenske intelektualne elite ni imelo negativnih posledic.

Krakar je razglasil Janeza Nepomuka Primica (1785-1823), sestavljalca Nemsko-slovenskih branj, za prvega slovenskega prevajalca kake Goethejeve pesmi. Primic je namrec med prvimi prevajal odlomke iz Wertherja in dobesedno slovenil drugo Mignonino pesem (Le kdor shelé posná, /Véj kaj terpim!), katere faksimile krasi nemsko izdajo Krakarjeve disertacije. Podobno kot Baldensperger, ki v poglavju Le mal du siecle razpravlja o citatih Wertherjeve osebe v francoski liriki, tudi Krakar analizira uporabo navedkov Wertherja in Lotte v Primicevi pesmi Shalostni Lubzhik kot primer pesnikovega prevzema tujega custvovanja in izraznih sredstev.

V zgodovinskem pregledu Goethejevega prevajanja na Slovenskem zaznava Krakar vprasanja, s katerimi se tudi sicer srecujejo raziskovalci literarnega prevoda. Zlasti relevantna je Krakarjeva teza, da je Stanko Vraz prevajal tudi Goethejevo poezijo (npr. Jelsev kralj, Pevec) v prepricanju, da je Slovencem poleg izvirne knjizevnosti potrebna tudi prevodna. Na primeru jezikovne analize Koseskega prevoda Jelsevega kralja pa Krakar dokazuje, da so se morali njegovi bralci vracati k izvirniku, saj slovenitev ni bila prepricljiva. Nadalje navaja Krakar se nekaj primerov prevajalskih »svoboscin«. Matija Valjavec - Kracmanov je v svojem prevodu Ifigenije na Tavridi (1856) izlocil vsa sporna mesta, ki bi lahko kvarno delovala na dijake. Medtem ko je Valjavec obvaroval prevod nemoralnosti, pa je ze omenjeni Valentin Mandelc v svojem prevodu Fausta nasilno domacil nekatera imena. Drugace pa je Krakar mnenja, da je Mandelcev prevod dokaj ustrezen ter da je njegov manj nadarjeni naslednik Josip Cimperman s svojo popravljalsko vnemo znatno pripomogel, da prvi slovenski prevod Fausta ni prisel v javnost.

Krakar navkljub nekaterim odmikom od izvirnika (moralisticni zadrzki, akulturacija) ne navaja taksnih oblik svobodnega prevajanja Goethejevega dela, kot jih je zaznal Baldensperger v raziskavi zgodnje francoske recepcije nemskega pisca, kar prica o slovenski prevajalski zvestobi izvirniku.

2.3  Goethejevi vplivi na slovensko poezijo

Krakar je natancno orisal Goethejeve vplive predvsem na tri slovenske pesnike --- Preserna, Levstika in Jenka. Pri Presernu ga je zlasti zanimalo, v koliksni meri si je slovenski pesnik ob morebitnem branju Goethejeve poezije izoblikoval lastne estetske poglede. Po Krakarju bi lahko bile Xenien ena od vzpodbud za Presernov obracun z literarnim okoljem. Prva od Epistol pa je morda v Presernu utrdila zavest o kvarnosti utilitarne umetnosti, ki jo izraza Nova pisarija. Tudi pesem Der Sänger naj bi bila pomembna pri genezi Glose, ki se podobno dviga nad materialne dobrine.

Goethejevi pogledi na pesnikovo poslanstvo naj bi po Krakarju nasli ugoden odziv tudi pri Levstiku, ki se je pri pisanju pesmi Hrup vzoroval pri Goethejevi pesmi An die Günstigen. Znacilnost obeh pesmi je pesnikova zelja po javni predstavitvi svojih custev. V poglavju o Franu Levstiku Krakar ne more zatajiti neskladij med pogledi primerjalne (Ocvirk) in nacionalne literane zgodovine (Slodnjak), ki se kazejo v razlicnih razlagah npr. geneze Levstikove pesmi Vzdihljaji. Vendar se Krakar bolj pribliza Ocvirkovemu razlikovanju med Levstikovim naivnim zaznavanjem in Goethejevim kozmicnim dojemanjem narave, ki je nastala na podlagi primerjanja pesmi Ein Gleiches in V gozdu. Krakar omenja tudi Jenkovo svobodno slovenitev pesmi Gefunden, ki pa jo moramo zaradi pesnikovega predrugacenja konca skladno z lastno usodo razumeti globlje.

Krakar zakljucuje svojo disertacijo s poglavjem Ausblick, v katerem skopo opise Goethejevo usodo na Slovenskem po prvem prevodu Fausta. Zal tudi za slovensko razlicico ni pripravil obsirnejse raziskave Stritarjevih vzorov pri Goethejevih romanopisnih osebah. Z danasnjega gledisca pogresamo npr. tudi obravnavo Goethejeve teme v Mrakovem Kleistu ali komentar k Ziherlovemu marksisticnemu gledanju na pomen Goethejevega dela, ces da pripada prosvetljenemu delovnemu ljudstvu jutrisnjega dne.

Lojze Krakar je prvi strnjeno orisal usodo J. W. Goetheja na Slovenskem, hkrati pa je obudil iz pozabe nekatere knjizevne prevajalce. Njegovo delo Goethe na Slovenskem pa je nemskim in slovenskim bralcem dokazovalo zgledovanje slovenskih klasikov pri svetovni knjizevnosti, ki je po Goetheju literarni sejem, na katerega prihajajo narodi izmenjevat svoja duhovna bogastva, skratka posrednik v duhovni izmenjavi dobrin (Strich, 1957: 17). Ze med pisanjem disertacije o Goetheju pa se je Krakar ukvarjal tudi z raziskavami Schillerjevih vplivov na Preserna ter odmevov na prve slovenske uprizoritve njegove dramatike.

3.  Lojze Krakar in primerjalna literarna slavistika

Po letu 1972 se je zacel Krakar posvecati slavisticnim raziskavam ali bolje receno primerjalni literarni slavistiki. Vecina razprav je izsla leta 1978 v knjigi z znacilnim naslovom Prepletanja. Lahko bi jih uvrstili v dva sklopa: spisi o prevajanju slovenske poezije v slovanske jezike ter razprave o odnosih med slovensko literaturo in drugimi slovanskimi knjizevnostmi.

Med prvimi velja omeniti zlasti Krakarjevi kriticni analizi Paljetkovega prevoda Presernovega Sonetnega venca ter treh ruskih prevodov Zupanciceve pesmi Tiho prihaja mrak. Med razpravami, ki se dotikajo vezi med slovensko literaturo in drugimi slovanskimi knjizevnostmi, navedimo obsezno razpravo Lermontov in Slovenci, v kateri umesca Krakar prva slovenska srecanja z ruskim romanticnim pesnikom, ki je kasneje znatno vplival na slovensko moderno, v leto 1864 (Veselov prevod Smreke). V clanku Boji balkanskih narodov s Turki in slovenska romantika pa je posegel tudi v primerjalno knjizevno balkanologijo in izrisal razvoj podobe Turkov v slovenski kulturni zavesti od Trubarja (ki je v njih videl sibo bozjo) prek Jarnika (ki je opeval osvobojeno »Helenijo«) vse do romantike. Krakar je dokazal, da se je podoba Turkov, prisotna ze v ljudski tradiciji, kjer nastopajo kot okrutni nekristjani, nadaljevala v romanticni umetni knjizevnosti. Zlasti Vraz se je zanimal za grski osvobodilni boj in v nekem odlomku primerjal tursko vojsko s tulpami na polju. Krakar se s to za slovensko zgodovino problematicno osebnostjo srecuje tudi v razpravi Stanko Vraz kot slovanski filolog.

Lojze Krakar je v svoji akademski karieri raziskoval zlasti sorodnosti med slovensko knjizevnostjo in tistimi literaturami, ki jih je spoznaval bodisi kot prevajalec bodisi kot lektor in univerzitetni profesor. V ospredju njegovega zanimanja je bilo raziskovanje Goethejevih vplivov na slovensko liriko kakor tudi traduktoloske studije o slovenskih prevodih nemske pa tudi ruske poezije. S komparativisticnimi razpravami se je poleg svojega pesniskega in prevajalskega dela nedvomno uveljavil tudi kot evropsko razgledan znanstvenik.



Viri in literatura:

Drago Bajt (1991). Problem Bartolove esejistike. V: Pogledi na Bartola. Ljubljana: Revija Literatura, str. 77-85.

Fernand Baldensperger (1920). Goethe en France. Paris: Hachette.

Vladimir Bartol (1932). Med clovekom in Bogom. Goethejeva usodna ljubezen. Ljubljanski zvon LII, str. 257-266 in 321-327.

Jean-Marie Carré (1920). Goethe en Angleterre. Paris: Librairie Plon.

Yves Chevrel (1989). La littérature comparée. Paris: PUF.

Anton Debeljak (1931/32). Goethe in Jugoslovani. Mentor XIX, str. 199-204.

Jakob Kelemina (1932). Goethejev vpliv na jugoslovanske literature v dobi preporoda. Zivljenje in svet V, str. 310-315.

Lojze Krakar (1968). Zu Koseskis übersetzungen Schillerscher Gedichte in den Laibacher Kmetijske in Rokodelske Novice in den Jahren 1844-1847. V: Slavistische Studien zum VI. internationalen Slavistenkongress in Prag 1968. München: Rudolf Trofenik.

Lojze Krakar (1969). Das Echo der ersten Aufführung Schiller'scher Dramen am slowenischen Theater zu Laibach. V: Studia slovenica monacensia in honorem Antonii Slodnjak septuagenarii. München: Rudolf Trofenik, str. 65-73.

Lojze Krakar (1970). Goethe in Slovenien, die Rezeption seines Werkes bis zur ersten Ubersetzung von »Faust I«. München: Rudolf Trofenik.

Lojze Krakar (1972). Goethe pri Slovencih. Ljubljana: DZS.

Lojze Krakar (1975). Preseren und Schiller. V: Festschrift für Alfred Rammelmeyer. München: Wilhelm Fink Verlag.

Lojze Krakar (1978). Prepletanja Ljubljana: CZ.

Ante Murn (1991). Bibliografija radova Lojza Krakara. Zadarska revija XL/1, str. 9-17.

Anton Ocvirk (1933). Levstikov dusevni obraz, inavguralna disertacija. Ljubljana: Univerzitetna tiskarna.

Anton Ocvirk (1936). Teorija primerjalne literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno drustvo.

Fritz Strich (1957). Goethe und die Weltliteratur. Bern: Francke Verlag.

Milos Trivunac (1932). Goethe et les Yougoslaves. Revue de littérature comparée XII, str 159-174.

Josip Vidmar (1932). Jubilejne meditacije. Ljubljanski zvon LII, str. 193-199 in 286-293.

Boris Ziherl (1957). Ob dvestoletnici Goethejevega rojstva. V: Knjizevnost in druzba. Ljubljana: CZ.

Avgust Zigon (1915). K zgodovini Goethejevega Fausta v slovenskem prevodu. Slovan XIII, str. 265-273 in 310-315.