|
Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Iz moje delavnice |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Martina Ozbot |
Romanske jezikovne prvine v besedilu Rapsodija v treh stavkih Mirana Kosute
Rezultat razmeroma mocnega jezikovnega stika1 med slovanskim in romanskim elementom v Trstu in okolici so med drugim pojavi jezikovne interference, se pravi vplivanja romanskega jezikovnega sistema, kakrsen obstaja na Trzaskem, na jezikovni sistem slovensko govorecih v istem okolju oziroma nasprotno, ki jih zaznamo kot odklone od standardne slovenscine oziroma standardne italijanscine.2 Da bi pojave jezikovne interference raziskali, lahko analiziramo razlicna pisana in govorjena besedila, npr. ustrezne pisne izdelke dvojezicnih solarjev, pogovore med dvojezicnimi govorci, casopisne clanke, katerih avtorji so dvojezicni govorci, lahko se pa za tovrstno raziskavo posluzimo litararnega besedila, katerega pisec izhaja iz dvojezicnega okolja. Za slednje gre tudi v pricujocem clanku, kjer se ukvarjam z romanskim vplivom na slovenscino, kot ga je moc opaziti v proznem delu Mirana Kosute Rapsodija v treh stavkih iz leta 1989.3 Pri tem se je dobro zavedati, da gre za pisca mlajse generacije (r. 1960), ki je studiral na ljubljanski slavistiki in komparativistiki, kar za jezik njegovega besedila najbrz ne more biti brez pomena.4Na tem mestu naj opozorim, da raziskava, katere delni rezultati so predstavljeni v pricujocem clanku, ne more biti niti popolna niti izcrpna, kar se da utemeljiti takole: merjenje oziroma ugotavljanje vpliva nekega jezika na kak drug jezik v besedilih dvojezicnih govorcev je zapleteno.5 Vazno je upostevati, da neki jezikovni pojav lahko obstaja v razlicnih jezikovnih skupnostih, ne da bi ga zato morali imeti za rezultat medjezikovnega stika,6 ter da neko jezikovno realnost oblikujejo mnogi dejavniki, ki so v interakciji in jih je pogosto tezko ali nemogoce locevati med seboj. Med njimi so npr. zahteve sloga, zanra, vsebine dela itd., ki pogosto otezujejo odlocanje o tem, kaj naj stejemo v obmocje interference in cesa ne. Avtor vcasih lahko tudi namerno vpleta jezikovne elemente, ki so plod interference in kot taki znacilni za doloceno okolje. Taksne prvine so prisotne tudi v Kosutovi Rapsodiji v treh stavkih, ki je sestavljena iz jezikovno precej heterogenih besedilnih delov. V nekaterih izmed njih pisec namerno uporabi za trzasko slovenscino znacilne elemente,7 jasno pa je, da je meja med namenoma vpletenimi prvinami in onimi, ki so po vsej verjetnosti znamenje romanske interference na slovenskega pisca, nedolocljiva. Navedena dejstva se zdijo pomembna, saj kazejo na to, da niso vsi romanizmi v delu, kakrsno je Kosutovo, znak nezavednega romanskega vpliva na avtorja, ampak so med njimi tudi zavestno izbrani romanski elementi, in da zanesljiv in natancen odgovor na vprasanje, kaj spada v eno in kaj v drugo skupino, ni mogoc.
Pri obravnavi romanskih jezikovnih prvin v delu slovenskega trzaskega pisca »je seveda treba izlociti tisto romansko, kar ni tipicno trzasko« (Skubic, 1984: 315), npr. latinske citatne elemente (npr. »... naj me --- neutolazljivega --- tolazi Tvoja pietas, ko pristopam ad rem v tej --- Deo gratias! --- mrzli in skromni pisalnici, imenovani scriptorium, kjer je varljivi blisc posvetnega samo nezazelen brenceci mrces, slinavo gomazeca golazen, sanjavo neotipljiva mora.« (str. 11), in tiste latinske oziroma romanske prvine, ki imajo status mednarodnih izrazov in so kot izposojenke ali tujke prisotne tudi v slovenscini (npr. »subjekt«, »determinirati«; »intermezzo« itd.). Ukvarjala se bom izkljucno s tistimi romanskimi prvinami, ki jih povezujem z italijanskim oziroma trzaskim okoljem in zaradi katerih je jezik slovenskega pisatelja iz Trsta znacilno zaznamovan kot drugacen od standardne slovenscine. Po izvoru lahko delimo taksne romanske prvine v dve skupini: v prvo skupino sodijo prvine standardne italijanscine, npr.
V zvezi s Kosutovim besediscem je morda zanimivo to, da je v tekstu opazna tudi raba jezikovnih prvin, za katere bi glede na dejstvo, da so v italijanscini leksikalizirane kot citatne besede, lahko pricakovali, da imajo taksen status tudi v slovenscini, kar pa v resnici ne drzi. Taksna primera sta npr. francoska leksema »deshabillé« (»... v topih, neizraznih oceh je komaj kancek zadrege za laneni deshabillé ...«, str. 184) in »tailleur« (»Zakaj?, [...] ko pa ze nosis tisti mlecnati tailleur?, str. 23), ki sta zgled za vnasanje francoskih prvin v slovenscino preko italijanscine kot jezika posrednika.
Med razmeroma stevilnimi kalki se naslednji zdijo vredni, da jih na tem mestu navedem:
a) »grde novice« (it. »brutte notizie«; sl. »slabe novice«):
»--- Grde novice? sprasuje soseda z gosje iztegnjenim vratom nad telegramom.« (str. 185);
b) »civilno« (it. »civile«; sl. »kulturno«, »spodobno«);9
»... postavis me pred dejstvo in zdaj bi se rada trezno pogovarjala z mano?! Civilno ne? Olikano.« (str. 38);
c)»kolkovan papir« (it. »carta bollata«; sl. »kolkovana prosnja«):
»Prosim te, naj vlozim prosnjo na kolkovanem papirju za pogovor s tabo?« (str. 34);
c) »deska za likanje« (it. »asse da stiro«; sl. »likalna deska«):
»Skromneje opremljena delovna soba, na sredini deska za likanje in likalnik ...« (str. 20);
d) »modri princ« (it. »principe azzurro«; sl. »princ /+ svojilni pridevnik/ sanj«, »princ na konju«):
»Saj je scenarij vedno isti: moz prezaposlen, ni vec dialoga, zakonska enolicnost, nerazumevanje, prvi prepiri, [...] dokler ne nastopi modri princ ...« (str. 38-39);
e) »oglas na Piccolu« (it. »annuncio sul Piccolo«, sl. »oglas v Piccolu«):
»Ko stopa zgrbljen k pisalni mizi po pero in papir za oglas na 'Piccolu'...« (str. 196);
f) »ce ne za ...« (it. »se non per«, sl. »razen za«):
»Odtlej sva bila kakor dan in noc, nikdar drug ob drugem, [...] ce ne za kratek hip v lebdecem somracju zarje ali zatona ...« (str. 18).
g) Morda je treba med kalki upostevati tudi naslednji primer:
»Izgubljen dan. Izgubljeno razpolozenje. Izgubljeni mi.« Tu bi namrec lahko slo za dobeseden prevod italijanske delezniske konstrukcije »Persi noi«, ki je strukturno enaka frazeologemu »Beati voi/noi«. Ker njenega pomena v slovenscini verjetno ne bi izrazili tako, kot je to storil Kosuta, lahko domnevamo, da gre za kalk po navedenem italijanskem vzorcu (prim. Skubic, 1984: 322).
Kot utegne biti razvidno ze iz zgornje obravnave, mnogih kalkov ne moremo ustrezno obravnavati le s stalisca semantike, saj sprozajo vprasanja, ki zadevajo hkrati oblikoslovnoskladenjsko problematiko. Oglejmo si tale primer:
»Pesem je bila nedvomno namenjena njej, grajskemu angelu modrih oci ...« (str. 31).
V standardni slovenscini bi namesto sintagme »angel modrih oci« najbrz uporabili jedrni samostalnik in ob njem levi prilastek, »modrooki grajski angel« ali »grajski modrooki angel« ali morda predlozno zvezo »angel z modrimi ocmi«, ne pa genitivne zveze. Zdi se, da gre po Kosutovi obliki za konstruiranje po italijanski analiticno grajeni besedni zvezi »angelo dagli occhi blu«.10 Navedenemu je podoben tudi naslednji zgled:
»Tudi na Ulici Carducci je dnevno gomazenje avtomobilov, sunkovito prestavljanje, zaviranje [...] kakor daljnji odmev v planinah.« (str. 152)
V slovenscini so imena ulic pogosto tvorjena iz ustreznega svojilnega pridevnika, izpeljanega iz lastnega imena, in samostalnika »ulica«, medtem ko je v italijanscini obicajno sopostavljanje samostalnika »via« in lastnega imena. Kosutova besedna zveza je tvorjena v skladu z italijanskim vzorcem (»Via Carducci«) in zato od obicajne slovenske rabe, kjer bi bila pricakovana sintagma »Carduccijeva ulica«, odstopa.
Potrebna bi bila nadrobna analiza rabe italijanskih samostalniskih besednih zvez, ki imajo prilastek, prepozicionalni ali nominalni, desno od jedra, in njihovih standardnoslovenskih in trzaskoslovenskih ustreznikov. Najbrz gre za mesto, kjer je razlika med sinteticnostjo slovenscine in analiticnostjo italijanscine razmeroma dobro vidna in kjer so v jeziku slovenskih govorcev ob zahodni meji odmiki od standardne slovenscine razmeroma pogosti. Za Kosutovo besedilo to nedvomno drzi, kar je dobro opazno ob imenih mesecev, kjer se vcasih rabi v slovenscini nezaznamovana konstrukcija, torej z levim pridevniskim prilastkom, vcasih pa tista, ki razodeva mozen italijanski vpliv, t. j. z rodilniskim prilastkom desno od jedra, npr.:
a) »Karkoli se je ze ukresnilo tisti hip med njima, je moralo imeti divjo viharnost tramontane, razbeljeni zar avgusta, deroco nezadrznost hudournika ...« (str. 27);
b) »Vcasih, v razbeljenem zaru avgusta, se savane vnamejo zaradi hladne steklene crepinje ...« (str. 171);
c) »Tako kakor se kocka ledu tali v avgustovskem zaru, ji plahni zdaj samozavest ob misli ...« (str. 195-196).
Distribucija tovrstne rabe je neznana, mozni so stilisticni razlogi, npr. to, da ima v prvih dveh zgledih sintagma »zar avgusta« ze en levi prilastek, v tretjem pa ne, vendar se ti ne zdijo zadostni za kakrsnokoli posplosevanje v zvezi z omenjenim vprasanjem.
Dejstvo, da s stalisca standardne slovenscine pisateljeva raba sklonov ni vedno povsem idiomaticna, naj ilustrirajo naslednji primeri:
V standardni slovenscini bi bila neidiomaticna tudi raba predloga »za« v naslednjem zgledu:
Podrobnosti v zvezi z izrazanjem finalnosti v italijanscini in slovenscini niso jasne, kar med drugim pomeni, da ni povsem znano, do kaksne mere se slovenska situacija pokriva z italijansko in kje so odstopanja glede na sredstva, ki so za to v obeh jezikih na voljo.
V zvezi s problematiko glagola oz. rabe glagolskih paradigem je analiza pokazala, da zanesljivih zgledov za bistveno odstopanje od standardne slovenske rabe ni. V tem okviru zelim omeniti dvoje:
1. Ker se slovenski in italijanski povratni glagoli ne pokrivajo popolnoma, mestoma pride do interference, kakrsna je opazna v spodnjem zgledu:
»... tako je tisti cas brencalo okrog mene veliko mogocnikov, s katerimi sem prijateljeval, jahal, lovil, dvobojeval na viteskih turnirjih ...« (str. 13). V italijanscini bi tu lahko zapisali glagol »duellare«, ki ni refleksiven in ki ima slovenski ekvivalent v glagolu »dvobojevati se«.
2. Zaradi diskrepanc med slovenscino in italijanscino, ki zadevajo sosledico casov (prim. Miklic, 1992; Skubic, 1984: 328-329, Skubic, 1985: 96-101), se pri dvojezicnih govorcih pogosto pojavljajo neustreznosti. Ker s stalisca italijansko-slovenske kontrastivne analize consecutio temporum predstavlja kriticno cono, bi lahko tudi v Kosutovem pisanju pricakovali odklone od slovenske knjizne norme, do cesar pa dejansko ne pride. Avtor dosledno uposteva slovanski sistem, in to ne le na tistih mestih, kjer gre za zadobnost v preteklosti in kjer bi bila v slovenscini raba pogojnika zaradi interference z italijanscino pricakovana, toda napacna, ampak tudi tam, kjer posnemanje italijanskega vzorca ne bi pomenilo krsitve slovenske norme, namrec pri preddobnosti v preteklosti, kjer je anteriornost tudi v slovenscini mogoce signalizirati z rabo predpreteklika, ceprav je ta pogosto stilno zaznamovana. Kosuta predpreteklik zapise le sporadicno, sicer pa na mestih, kjer bi bila v italijanscini obvezna raba »trapassata prossima«, na preddobnost z uporabljeno glagolsko paradigmo ne opozori, kar je dobro opazno v stavku:
»Zadnji oproda dolge, kacaste vojaske karavane [...] se ni prestopil rusevin starega devinskega gradu, ko je v moji soprogi odrumenel sklep, ki se mu je zaobljubila na stolpu.« (str. 26-27)
Paradigmama »se ni prestopil« in »se je zaobljubila«, ki se nanasata na preddobni dejanji glede na »je odrumenel«, bi v italijanscini ustrezal »trapassato prossimo«.
Kar zadeva besedni red, v glavnem velja, da se Kosuta drzi slovenske norme, vendar v Rapsodiji v treh stavkih najdemo tudi naslednji zgled: »Med povratkom postanek na avtocesti za kosilo. V avtogrillu. Je ceneje.« (str. 95)
Pricakovali bi morda »Ceneje je« (prim. Skubic, 1984: 326), ceprav tudi v standardni slovenscini gornji besedni red ne bi bil izkljucen. Iz sobesedila sklepamo, da gre najbrz za pisateljevo zavestno odlocitev, saj je verjetno, da zeli v odlomku, katerega del je tudi gornji stavek, prikazati ali celo karikirati nekatere poteze, znacilne za slovenscino ob zahodni meji. Zanimivejsi utegne biti stavek »Toda Ana se znajde kmalu« (str. 199), kjer se zdi, da ne more iti za namerno posnemanje neke variante slovenscine, pa tudi s stalisca clenjenja po aktualnosti ni razloga za uporabljeni besedni red. Zelo verjetno je, da gre za vpliv italijanscine, kjer bi bil stavek »Ma Anna s'arrangia presto« popolnoma obicajen.
Potencialen romanski vpliv je v Kosutovem besedilu zaznati se na nekaterih drugih mestih, npr. v naslednjem zgledu, kjer se pri tvorbi elativa najbrz posluzi italijanskega vzorca, saj omenjeno stopnjo izrazi s ponavljanjem osnovnikove oblike pridevnika: »Poslusajte [...]. Ta je sveza sveza z nase nove satiricne predstave ...« (str. 122). Taksna konstrukcija je v italijanscini idiomaticna in razmeroma pogosta.
Nekatere posebnosti Kosutovega teksta, za katere se zdi smiselno, da jih omenim, spadajo predvsem na podrocje besedotvorja. Npr. glagol »salmodirati« (it. »salmodiare«) v stavku »Tisti mestni, ki prihajajo na 'bndimo' za zabavo, bodo salmodirali o nekaksni ruralni Arkadiji ...« (str. 116) je skovan iz romanskega korena in neromanskega glagolskega priponskega obrazila. Podobno lahko trdimo za naslednji primer: »Zajadras v portic in se nasmejes vsemu ...« (str. 75), kjer je beseda »portic« sestavljena iz italijanskega korena »porto« in slovenskega manjsalnega sufiksa.
Omembe se zdita vredna tudi naslednja primera:
Bolj k besedilni kot stavcni sintaksi sodi vprasanje12 Kosutovega nominalnega stila, ki da je znacilen za sodobna italijanska besedila. To splosno razsirjeno mnenje je treba najbrz jemati z rezervo, saj je posebno pri taksni jezikovni dejavnosti, kakrsna je literarno ustvarjanje, ogromno odvisno od pisateljevega specificnega sloga, vsebine in oblike njegovega dela ipd. Zato je romanski vpliv na marsikaterem mestu, kjer se pojavlja nominalni stil, in ta je pri Kosuti precej pogost, lahko mocno vprasljiv, menim pa, da vsaj naslednjega odlomka, za katerega sta znacilni elipticnost in kopicenje posamostaljenih pridevnikov, v standardni slovenscini ne bi mogli imeti za idiomaticnega:
»V nekaksno marmorno otopelost vecnega, negibnega in nespremenljivega puhti z nebulozo nikotina, ki spiralasto osvaja dvorano, tudi dim misli in besed --- koprenasta sivina odlajnanega, slisanega, prezvecenega: neobstojna lahkost kica. Seja. Ena tolikih, ki mrcvarijo z razbeljenimi klescami leksikalnega mozgansko tkivo tretjine clovestva. Seja odbora.« (str. 53)
Vse, kar je bilo doslej omenjeno, lahko predstavlja le nekaj nastavkov za nadaljnje raziskave. Da bi se dokopali do natancnejse ocene o tem, koliksen in kaksen je romanski vpliv na jezik Mirana Kosute v njegovem pripovednem delu Rapsodija v treh stavkih ali tudi na jezik kakega drugega pisca z zahodnega roba slovenskega etnicnega ozemlja, bi morali storiti naslednje:
1. Med seboj bi morali primerjati jezik razlicnih sodobnih trzaskih pisateljev, npr. Borisa Pahorja, Alojza Rebule, Marka Kravosa, Miroslava Kosute. Tako bi dobili kvantitativno zanesljivejse podatke o tem, koliksen je romanski vpliv na jezik posameznega pisatelja glede na ostale besedne ustvarjalce. Ce bi pri tem upostevali npr. generacijske razlike skupaj z nekaterimi zgodovinskimi in biografskimi dejstvi, bi prisli do podatkov v zvezi z morebitnim padanjem ali narascanjem tega vpliva. Najbrz bi bilo smiselno upostevati tudi zanrske razlike, saj bi podrobnejsa raziskava utegnila potrditi domnevo, da je distribucija romanizmov delno pogojena tudi literarnozvrstno.
2) Jezik slovenskih trzaskih pisateljev bi bilo morda dobro primerjati z jezikom tistih slovenskih pisateljev, pri katerih predpostavljamo, da nanje ni vplival romanski jezikovni sistem. Ce bi se v jeziku obeh skupin piscev pokazala odstopanja, ki bi utegnila zadevati doslej se nezaznane probleme v zvezi z romanskim vplivom na jezik slovenskih pisateljev, bi pomislili na nove interference in bi probleme v tej luci tudi proucili.
3) Ce bi se zeleli ukvarjati z vprasanji romanskega vpliva na besedilno zgradbo ali slog Kosutovega dela, bi morali poznati znacilnosti besedilne zgradbe oz. sloga v delih slovenskih pisateljev, za katere domnevamo, da nanje ni vplival romanski element, in one v delih italijanskih pisateljev, in nato v tej luci prouciti besedilo slovenskega trzaskega pisatelja. To je seveda precej tvegano pocetje, saj posebej v literarnih besedilih pogostoma ni mogoce prepoznati vseh dejavnikov, ki vplivajo na besedilno zgradbo in sooblikujejo slog nekega pisatelja oz. nekega dela. Zato obstaja pri tovrstnih raziskavah velika moznost posplosevanj, ki temeljijo na subjektivni presoji in zato niso zanesljive.
Do nadaljnjih raziskav ostaja romanski vpliv na jezik Kosutovega dela nesporno dejstvo, katerega podrobnosti pa so se neopisane.
Bibliografija
Fabjan Bajc, Diomira (1992). »O laznih prijateljih.« Primorska srecanja 134-135/'92, str. 401-404.
Filipovic', Rudolf (1986). Teorija jezika u kontaktu. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, Skolska knjiga.
Il grande dizionario Garzanti della lingua italiana (1987). Milano: Garzanti.
Miklic, Tjasa (1992). »La Consecutio Temporum in sloveno e in italiano: alcune osservazioni.« V: L'Europa linguistica: contatti, contrasti, affinita di lingue. (Societa di linguistica italiana. 30). Roma: Bulzoni.
Palazzi, Fernando (1986). Novissimo Dizionario della Lingua Italiana. (Edizione a cura di Gianfranco Folena). Milano: Fabbri Editori.
Skubic, Mitja (1984). »Romanski jezikovni vplivi v trzaski knjizni slovenscini. Jezik Borisa Pahorja.« Linguistica XXIV, str. 315-334.
Skubic, Mitja (1985). »Interferenze linguistiche sintattico-semantiche slavo-romanze sui territori limitrofi. La lingua di Alojz Rebula.« (Incontri linguistici. 10). Pisa: Giardini editori e stampatori, str. 89-103.
Skubic, Mitja (1988). Romanski jeziki. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Skubic, Mitja (1991). »Romanstvo in slovenstvo na Goriskem.« Primorska srecanja 116/'91, str. 171-174.
Slovar slovenskega knjiznega jezika (1980-1991). I-V. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.
Weinreich, Uriel (1963). Languages in contact. (Findings and Problems). The Hague: Mouton & Co.
Opombe
