Praktická ucebnice jazyka slovinského se slovníckem¹

Pri pregledu PU nas bo zanimal (1) sestavljalec, (2) tvarina, (3) obvestilnostna dopolnila tvarine, (4) koncept, (5) metodicna zasnova, (6) Skrbinskov opis ravnin slovenskega jezika in (7) lastnosti vaj.

1   Jozef Skrbinsek (15. 3. 1878 Sele pri Ptuju --- 16. 7. 1938 Zbraslav pri Pragi)⁷ se je ze kot gimnazijec v Celju zanimal za ceski jezik in knjizevnost. Znanje je poglobil, ko je kot student klasicnega jezikoslovja na Dunaju postal domaci ucitelj v Ceski Hlubosi. Po koncanem studiju je na ceskih srednjih solah pouceval latinscino in (po opravljenem dopolnilnem izpitu) tudi cescino. Z ustanovitvijo lektorata slovenskega jezika na praski univerzi (1914) je bil vec kot dvajset let (do 1935) njegov lektor. Poleg nasega ucbenika je sestavil se ucbenike in izbore besedil za ucenje hrvaskega/srbskega ter ceskega jezika.⁸ Skrbinskovo organizacijsko in kulturolosko delo je usmerjala zlasti skrb za studente iz takratne Jugoslavije v Pragi, bil je lektor cescine za tujce na Karlovi univerzi, urednik casopisa Jugoslavija ter odbornik Ceskoslovasko-jugoslovanske lige in Podpornega drustva za slovenske studente. Prevajal je pesmi S. Gregorcica in D. Ketteja, mladinsko prozo rojaka K. Meska, v rokopisu so ostali prevodi R. Murnika in J. Jurcica. Znacilnosti njegovega pedagoskega, ucbeniskega, kulturnoorganizacijskega in prevajalskega dela sta, da se je dogajalo na Ceskem in da je z njim nadaljeval delovanje Jana Lega (1833-1906).⁹

2   V tvarino PU spadajo: Glasoslovje (1-12) z Vajami (3 strani) in Pravopisnimi opombami (1 stran), Oblikoslovje (13-76) z Vajami (47 strani) ter Najpomembnejse prvine skladnje (78-108) z Vajami (21 strani).

3   Obvestilnostna dopolnila tvarine PU so Seznam besed k vajam 1-10 (109-129), Opombe k vajam 11-16 (129-130), Slovensko-ceski slovar (136-170), Kazalo (171-172), Seznam kratic (172), Popravki (172).

4   Koncept PU: Posameznim opisom osnovnih prvin glasoslovne, oblikoslovne in skladenjske ravnine slovenskega knjiznega jezika sledijo vaje kot dopolnilo PU na prakticnouporabnostni ravni.

5   Metodicna zasnova PU: Glede na uporabnika svojega ucnega pripomocka (tujejezicni zacetnik) je sestavljalec izpostavil osnovne prvine ciljnega jezika in izbrano opisoval protistavno s prvinami izhodiscnega jezika. Pri opisu se je osredinjal na razlicnosti jezikovnih prvin slovenscine v primerjavi s cescino. Izbrani metodicni postopek je bil izvedljiv zaradi avtorjevega teoreticnega in prakticnega znanja obeh jezikov. V tej metodi pa je tudi razlog za primere izkazanih slabosti v opisu v smislu prilagajanja opisovanega gradiva ciljnega jezika izhodiscnemu. Sestavljalec je zaradi naslovnikov ucbenika izbral za razlagalni jezik njihovo materinscino ter rabil latinsko jezikoslovno izrazje. (Zadnje ni bilo nujno, lahko bi bil latinska poimenovanja nadomestil s ceskimi in dodajal slovenske ustreznike).

6   Opis ravnin slovenskega knjiznega jezika v PU se zacenja z navadnim poglavjem Glasoslovje. Pisceva uvrstitev pripisa k sestavu slovenske abecede (z njo se uvodno poglavje zacne), da le-ta ne vsebuje dvoglasnikov, je sicer v skladu s slovnicno normo,¹⁰ vendar nekako kaze na nelocevanje glasov od njihovih pisnih znamenj. Mogoce je tudi, da je na uvrstitev glasu med crke vplivala primerjalna delovna metoda (ceski glasovni sistem ima dvoglasnik ou). Ker razlik v izgovoru sl. in c. samoglasnikov ne povzroca kolikost, temvec v sl. njihova razlicna razvrstitev glede na kolikost, naglas in naglasno mesto, je sestavljalcevo pravilo, da so v slovenscini »naglaseni zlogi dolgi ali kratki, a nenaglaseni vedno kratki« (3), zelo ustrezno. Zaradi avtomaticno predvidljivega ceskega naglasnega mesta je kljub nevezanosti sl. naglasnega mesta na dolocen zlog, s stetjem od zadnjega zloga k prvemu, dolocil stiri naglasna mesta (molcím, domovína, prebrísanost, máterino). Med naglasenimi zlogi je izpostavil dva, zadnjega in predzadnjega. Na zadnjem je mogoce razvrscanje dolgih in kratkih naglasenih samoglasnikov (Skrbinsek sicer nenatancno pravi naglasov, npr. gospód, otrok), medtem ko so v drugih zlogih vecinoma samo dolgi (gospóda, otróka¹¹; veckrat). Predzadnji zlog, ki naj bi bil med vsemi najpogosteje naglasen,¹² pa v PU ni imel zaznamovanega naglasa. Tu so napake, sestavljalec ni zaznamovaval naglasa (npr. castitljív, gladím, izgubím, oglasím, potrdím) oz. v neskladju s svojo pogostostno dolocitvijo oznaceval naglasna mesta (razumem, glasnó). Tudi enozloznih besed ni naglaseval. Glede na kolikostno razvrscanje naglasenih samoglasnikov v edinem zlogu, kjer se seveda ti lahko razlikujejo tudi v kakovosti (grád/gad; pél/plel, konj/kónj), vidimo v tem nezaznamovanju kakovosti pomanjkljivost. Zmanjsati je ne more niti mozna naslonitev uporabnikov PU na cescino, zaradi razlik je prej nasprotno. Sam sestavljalec se je tezavnosti sl. naglasa zavedal. Zato je pri posebnostih naglasevanja v umetnostnem jeziku besedil v PU, ki nastajajo zaradi vplivov narecij na pisce, ali v dvomljivih primerih, usmerjal uporabnike PU v Pletersnikov slovensko-nemski slovar kot v strokovno korektnejsega. V poglavjih O samoglasnikih (5) in O soglasnikih (8-9) se v skladu s tedanjo mladogramaticno jezikoslovno smerjo in Skrbinskovim studijem klasicnega jezikoslovja pojasnjujejo razlogi za razlicne rezultate premen posameznih glasov in glasovnih skupin v sl. in c. z navajanjem iz praslovanscine. Pravopisne opombe (11-12) vsebujejo stevilne primere, ki naj podprejo dolocilo o foneticnosti slovenskega pravopisa, medtem ko se zgodovinsko in etimolosko nacelo ne omenjata. Izstop iz takratnega predpisa¹³ je sestavljalcevo stalisce »tuje po tuje« za pisanje prevzetih besed v slovenscini, kjer niso izvzeta tudi ze poslovenjena latinska in grska lastna imena (npr. Caesar: Cezar). Pri tem se je avtor skliceval na navajanje A. Askerca in J. Tominska v Ljubljanskem zvonu,¹⁴ a zelo verjetno so vplivala ceska pravopisna dolocila.¹⁵

V oblikoslovje PU so, razen medmetov, vkljucene vse besedne vrste. Njihov opis¹⁶ ni enako izcrpen (najvec ga je pri pregibnih besednih vrstah, najmanj pri veznikih),¹⁷ pa tudi ne »po redu iz slovnic, ampak z ozirom na potrebno« (13). Zacne se z glagolom, naprej s tvorbo casov (opozorila na razlicne gl. koncnice pri casih, na izjeme in pisanje nikalnega sedanjika) in naklonov (tudi stava pogojnega bi ob nikalnem ne) in nadaljuje z opisom vseh neosebnih oblik. Med gl. kategorijami sta izpuscena obema jezikoma lastna nacin (za trpnik se sicer navaja oblikoslovno stredstvo za njegovo tvorbo) in vid. Gl. vida, kjer razlicni morfemi ustvarjajo bogastvo in izniansiranost pomenov nedovrsnikov in dovrsnikov, ne bi bilo niti treba uvrscati v osnovno tvarino prirocnika. Bilo bi ga mogoce prikazati tudi v slovensko-ceskem slovarju PU, tam bi se sl. glagolom dodajal tovrstni slovnicni kvalifikator in neoporecen prevod. Prehodnost, v kateri razlike v vezavi sl. in c. glagolov povzroca sklonska neenakost samostalniskih dopolnil, je avtor uvrstil v skladenjsko poglavje o predmetu. Tam je pogosteje rabljene sl. glagole razvrstil glede na nepredlozna in predlozna predmetna dopolnila, jih prevedel v cescino in ponazoril njihovo rabo. Natancen opis samostalnika uvajajo opombe o spolu (vkljucen je tudi raznospolski sam. pot), sklonu (kljub sl. sestsklonskosti ima zaradi c. zvalnika v preglednicah 7 sklonov, kjer sta 1. in 5. enaka, opozorilo na samo predlozni sl. orodnik, raba nikalnega rodilnika), stevilu (pomen dvojine) in zivosti (omejenost na sam. m. sp.). Zgleda za sklanjatev sam. m. sp. sta sam. mlin in konj. Zaradi t. i. trdega in mehkega sklanjatvenega tipa v c. je prvi model trde in drugi mehke sklanjatve. Med premenami osnove ne uposteva samo podaljsave z -j- (abonmaja, taksija) in izgube polglasnika v nenictih sklonskih oblikah (starca, psa), opozori pa na sicnisko premeno (otroci, pri otrocih), nadomestno osnovo (ljudje) in dve osnovi (dne, dneva). Pri premenah koncnic manjkajo samo sam. na -a. Hkrati s 1. m. je obravnavana tudi 1. s. z zgledoma mesto/polje, navajajo se dv./mn. rod. »brez koncnice« (43), nacini podaljsav osnove (polglasniska /oken/, ijevska /poslopij/, ajevska /tal/ ter primeri raznospolske sklanjatve s hkratno raznopomenskostjo pri sam. s. sp., npr. oko --- ocesa/oci). Pri sl. sam. z. sp. je zgled za trdi in mehki tip v nasprotju s cescino en sam (riba). Z razlicnim razvojem psl. glasov se s primeri pojasnjujejo razlogi za razlike v sklonskih koncnicah, opozori na podaljsave osnov z -er- (mati, hci), polglasnikom (sester : znamk), -i- (skarij), -á- (desák) in podaljsave koncnic (gospá, gorá, besedí). V i-jevski sklanjatvi sta zgleda sem uvrscenih samostalnikov nit in kost, pri drugem se poudari naglasevanje ter je govora o koncnicah -ijo, -ima, -imi pri sam. s polglasnikom v im./toz. ed. Pojav dvooblikovnosti v rod. dv./mn. (kleti : kletij), ki je pospremljen z opombo, da je prva oblika pogostejsa, kaze avtorjev izbor nezastarelega jezikovnega sredstva.¹⁸ V dodatku o sklanjatvi lastnih imen so obravnavani sam. m. sp. na -a, -o, -i, -ski (Trdina, Janko, Kosi, Koseski), med katerimi se ne omenjajo tisti na -u, -e (Premru, Kette). Izpuscena je sklanjatev zenskih lastnih imen. Pri pridevniku se sistematicno obravnava, kar je razlicno. Zgled bel, -a, -o velja v sl. za vse pridevnike ne glede na izglasje (c.: nov/dnesní), za vse vrste pridevnikov, tudi svojilne, ter z izjemo pridevnikov m. sp. v im./toz. ed. za vse pridevnike ne glede na dolocno/nedolocno obliko. Poudarja se preglas o-ja pri tvorbi svojilnih pridevnikov (sl. mozev : c. muzv). Pri njihovem trojnem ujemanju s samostalniki je opozorjeno na rabo zanikanega rod., pri izpustu sam. pa na navezovalni tozilnik. Ker imajo c. imenske in sestavljene oblike drugacno funkcijsko razporeditev, se ponazorjeno s stevilnimi primeri in tudi nemskima clenoma (ein, der) dajejo osnovna pravila za rabo pridevnikov v dolocni/nedolocni obliki. Za vse vrste stopnjevanja so podani nacini tvorjenja, zaradi sirsega obsega rabe c. priponskih primernikov/preseznikov (tudi vrstni, zaznamujoci barve, po nastanku delezniki) so navedene izjeme v rabi slovenskih. Omejen samo na oblikoslovno prvino in njen pomen je v PU zapis o drugih besednih vrstah. Podajajo se sklonske oblike veljavnih zaimkov takratne norme. Pri osebnih (in povratnem osebnem) je opozorjeno na dvooblikovnost (ed.: z menoj, s teboj, s seboj/z mano, s tabo, s sabo; dv.: naju, vaju/naji, vaji; mn.: mi, vi/me, ve) ter na tvorjenje naslonskih in naveznih oblik. Zaradi po obliki enakih c. vprasalnih in oziralnih zaimkov (kdo---co) je pojasnjen pomen in raba sl. dvojic kdo---kdor, kaj---kar. Zaimek ki se s primeri navaja kot uvajalec odvisnih stavkov (takrat tudi v predloznih sklonih). Pri glavnih in vrstilnih stevnikih se poleg sklanjatev govori o njihovi pisavi, pri locilnih, mnozilnih, delilnih (po dvoje) in prislovnih (enkrat/prvo pot/prvic) se podajajo njihove oblike in pojasnjuje pomen. Prislove lastnosti (dobro, slovensko) je pisec uvrstil med pridevnike, opozoril na njihovo skladenjsko rabo (govori dobro/slovenski/po slovensko) in dal zglede za njihovo stopnjevanje.

V poglavju Najpomembnejse prvine skladnje pa je prislovom v skladenjski vlogi dolocil kraja, casa, nacina in vzroka pripisal ceske ustreznike. V to poglavje so uvrsceni tudi predlogi; sestavljalec jih je razvrstil po abecedi in s sl. primeri, ki jim je dodajal sopomenske ceske predloge ter prikazal njihovo sklonsko vezavo.

7   Vecina vaj v PU po obliki (posamezni stavki in besedila) in vsebini (vsebujejo v slovnicnem delu obravnavane jezikovne oblike) kaze, da se njena metoda ucenja osredinja predvsem na branje, prevajanje ter ucenje slovnice. Vendar bi bilo treba poudariti, da je v Skrbinskovi zasnovi vaj se danes kaj ustreznega. Urejene so po nacelu postopne zahtevnosti, npr. prva vaja se zacne z enostavcno povedjo /Vidim vlak./, druga je odlomek ljudske pesmi, zadnja vsebuje celotno umetnostno besedilo /Martin Krpan/. Druga vrednost vaj je v funkcijskozvrstni razlicnosti besedil: so prakticnosporazumevalna (obvestila in naznanila iz Ljubljanskega zvona), publicisticna (komentarji iz LZ, Bleiweisovega Zbornika, Slovenskega naroda), strokovna/znanstvena (odlomki iz besedil J. Sketa, J. Tominska in J. Grudna) in umetnostna (ljudske pesmi, pesmi Preserna, Jenka, Askerca, Gregorcica, odlomki iz proze Jurcica, Stritarja, Cankarja, Levstikov Martin Krpan). Taka izbira besedil je naslovnike PU pri branju in prevajanju spoznavala s funkcijskimi zvrstmi slovenskega jezika, hkrati pa tudi z rabo jezikovnih oblik in struktur, ki so bile poprej obravnavane v slovnicnem delu. »Stara« sola se v vajah PU v nekem smislu presega z oblikoslovnemu delu dodanimi nalogami --- vprasanji (10-20) na teme iz besedil, ker je resevanje nalog, t. j. oblikovanje odgovorov, ucece gotovo usmerjalo in navajalo na ustno sporocanje.

8   Sklep. Praktická ucebnice slovinského jazyka s slovníckem (PU) Jozefa Skrbinska podaja glasoslovne, oblikoslovne in skladenjske prvine slovenskega knjiznega jezika. Namenjena je bila tujejezicnim (= ceskim) zacetnikom, cemur je v PU ustrezno prilagojen koncept (opisu jezikovnih prvin se dodajajo vaje kot dopolnilo na prakticnouporabnostni ravni), metoda opisa (protistavna), dopolnila tvarine (povecujejo obvestilnost) ter izbira izhodiscnega jezika (cescine) za razlagalni jezik PU. Protistavno metodo, temeljeco na razlikah v sestavu slovenscine in cescine, je omogocilo avtorjevo teoreticno in prakticno znanje obeh jezikov. Obseg opisa izbranih jezikovnih prvin je bil glede na primernost/potrebnost za naslovnike PU tudi opisovan: najnatancneje oblikoslovne prvine (med njimi pregibne besedne vrste), najmanj skladenjske. Pomanjkljivosti v opisu zadevajo naglasavanja --- gre za nezaznamovanje kakovosti naglasenih samoglasnikov, enozloznih besed in besed z naglasom na predzadnjem zlogu --- ter v pomanjkljivosti obvestil o mestu naglasa pri posameznih besednih vrstah. Predvidevanje sl. naglasnega mesta, sedemsklonski sistem v preglednicah, dolocanje mehkega/trdega sklanjatvenega vzorca so slabosti, ki jih je v opisu povzrocilo prilagajanje ciljnega jezika izhodiscnemu. Slovnicnemu delu dodane vaje v obliki stavkov, besedil in nalog odlikuje postopna tezavnost in izbor funkcijskozvrstno razlicnih besedil. Metoda ucenja branje/prevajanje/slovnica je presezena z vajami, ki z zahtevo po oblikovanju odgovorov usmerjajo in navajajo naslovnike PU na govorno sporocanje.

Opombe

¹

Jozef Skrbinsek (1912). Praktická ucebnice jazyka slovinského se slovníckem. V Praze: Ceská grafická akc. spolecnost »Unie«.

²

Slovenski biografski leksikon. III. knjiga, 335.

³

Frantisek Vymazal (1884). Slowenische Grammatik. Brno; Jan Lego (1888, ²1893). Mluvnice jazyka slovinského. Praha.

⁴

Janez Nepomuk Primic je na graskem liceju pouceval slovenscino na osnovi svojih v Gradcu izdanih ucnih knjig. To sta Abeceda za Slovence (Gradec, 1812) in Némsko-Slovénske branja (Gradec, 1812). Prim. Slovenski biografski leksikon. II. knjiga, 579.

⁵

Francosko pisan osnutek slovnicnih pravil Jerneja Kopitarja ima v zgodovini poucevanja slovenskega jezika poseben polozaj, ker velja za zacetni koncept njegove slovnice Grammatik der slawischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (1808/1809). Prim. Slovenski biografski leksikon. I. knjiga, 504.

⁶

Mladen Pavicic (1995). O sodobnih ucbenikih slovenskega knjiznega jezika za tujce. Zbornik predavanj XXXI. Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezik in knjizevnosti, 32-33.

⁷

Biografski in bibliografski podatki o J. Skrbinsku, v: Slovenski biografski leksikon. III. knjiga, str. 335; Jií Polívka (1912). Listy filologické. Praha, 71-72; Oton Berkopec, Jutro 1936, st. 70; Jutro 1938, st. 62; Boris Urbancic (1993). Slovensko-ceski kulturni stiki. Ljubljana: Mladika, 28.

⁸

Strucná mluvnice jazyka srbochorvatského (1924), Praha; Srbochorvatská cvicebnice a cítanka (1924), Praha; Ceská cítanka pro cizince (1932), Praha; Einführung in die tschechische Sprache (1937), Praha.

⁹

Jan Lego je bil v casu bivanja v Sloveniji (1857-1862) pobudnik in soorganizator druzabnega zivljenja (Ljubljana: zacetki Slovenskega planinskega drustva, Trst: Slovensko pevsko drustvo, slovenska citalnica), po preselitvi pa v Pragi (Cesko-slovensko drustvo, ceska podruznica Slovenskega planinskega drustva, avtorstvo vodnika Prévodce po Slovinsku, 1887, poverjenistvo Slovenske matice). V Sloveniji in na Hrvaskem je pouceval cescino, v Pragi pa slovenscino, cemur je bila namenjena tudi njegova slovnica. J. Lego ni veliko prevajal, F. Cegnarju je pomagal prevesti Babico Bozene Nmcové. Redno je obvescal o novostih/zanimivostih s Ceskega bralce casopisov (Novice, LZ, Slovan, Popotnik, Uciteljski tovaris) in sestavljal slovenska gesla za Riegrov in Ottov znanstveni slovar. Zaradi vnetega povezovalnega dela so J. Lega v Pragi imenovali »slovenski konzul«, v Ljubljani pa »apostol slovensko-ceske vzajemnosti«. Prim. Slovenski biografski leksikon. I. knjiga, 631-632; Anton Askerc, LZ 1903, 616; LZ 1906, 638; Boris Urbancic (1993). Slovensko-ceski kulturni stiki. Ljubljana: Mladika, 23-24.

¹⁰

Anton Janezic --- Jakob Sket (1900). Slovenska slovnica za srednje sole. Osma, predelana izdaja. Celovec: Tiskarna Druzbe sv. Mohorja.

¹¹

Ker so nadsegmentalne lastnosti samoglasnikov v PU oznacene samo z ostrivcem in krativcem, je ostala kakovost naglasenih samoglasnikov nezaznamovana, kar ni v skladu s takratno slovnicno (Janeziceva slovnica) in slovarsko (Pletersnikov slovensko-nemski slovar) normo.

¹²

A. Janezic --- J. Sket, Slovenska slovnica za srednje sole, 18.

¹³

F. Levec je latinske/grske prevzete besede zapisoval na osnovi zamenjave latinskih/grskih crk s slovenskimi in z upostevanjem slovenskih pisnih nacel. Prim. F. Levec (1899). Slovenski pravopis. Dunaj, 5.

¹⁴

J. Skrbinsek, Praktická ucebnice slovinského jazyka s slovníckem, 12.

¹⁵

J. Gebauer (1902). Pravidla hledící h ceskému pravopisu a tvarosloví s abecedním seznamem slov a tvar. Praha, 107-111.

¹⁶

Kot vir za svoj ucbenik je J. Skrbinsek navedel dve slovnici J. Gebauerja; prva (z raznocasijskim opisom ceskega jezika) je Historická mluvnice jazyka ceského (2. opr. vydání, Praha, 1909), a druga je istocasijska Mluvnice ceská pro skoly stední. Vydání ctvrté poopravené (Praha, 1905), od slovenskih slovnic pa osmo izdajo Janeziceve slovnice.

¹⁷

Vezniki v PU niso obravnavani samostojno, ampak vkljuceno med drugo oblikoslovno gradivo. Ob sedanjiku, prihodnjiku, pogojniku in spodbujevalnem clenku naj se omenja veznik da kot uvajalec nacinovnih odvisnikov, primerjalna kot in kakor pri primerjanju ob stopnjevanju pridevnikov.

¹⁸

A. Janezic je v svoji slovnici med obema sklonskima koncnicama podpiral rabo -ij zaradi njene starosti in razlikovanja samostalniskih besednih zvez (vrednosti cednosti/cednostij), kljub drugacni rabi v »ljudskem govoru«. Prim. A. Janezic, n. d., 40.