Filozofska fakulteta v Ljubljani
»Kako berejo ucenci po svetu in pri nas?«
Pred kratkim je v knjigi* izslo porocilo o prvi mednarodni primerjavi bralnih dosezkov nasih ucencev z ucenci v drugih solskih ureditvah. V stiriinpolletnem mednarodnem raziskovalnem projektu, ki je potekal v okviru Mednarodne zveze za preverjanje izobrazevalnih dosezkov (IEA), v Sloveniji pa ga je izvajal Pedagoski institut v Ljubljani, so primerjali t. i. bralno pismenost 9- in 14-letnih ucencev v 32 drzavah sveta (Belgija, Bocvana, Ciper, Danska, Filipini, Finska, Francija, Grcija, Hongkong, Indonezija, Irska, Islandija, Italija, Kanada, Madzarska, Nemcija, Nigerija, Nizozemska, Norveska, Nova Zelandija, Portugalska, Singapur, Slovenija, Spanija, Svedska, Svica, Tajvan, Trinidad in Tobago, ZDA, Venezuela, Zimbabve). Predstavljena knjiga je nastala na podlagi knjige W. B. Elleyja How in the world do students read (1992), kateri pa sta slovenska (so)avtorja dodala razclembo in interpretacijo dosezkov slovenskih ucencev.
Znano je, da precej ucencev pri nas in drugod po svetu konca solanje funkcionalno nepismenih oziroma nefunkcionalno pismenih, tj. slabo berejo oziroma tezko razumejo zapisana besedila in imajo tezave pri tvorjenju le-teh, kar jih ovira pri uspesnem udejstvovanju v druzbi. Kot del funkcionalne pismenosti je v knjigi predstavljena bralna pismenost: raziskovalci so jo definirali kot »sposobnost razumeti in uporabiti tiste pisne jezikovne oblike, ki jih zahteva delovanje v druzbi in/ali so pomembne za posameznika« (19).
Glavni namen raziskave je bil torej presoditi razlike v bralnih dosezkih ucencev v vsakem od 32 solskih sistemov in skusati pojasniti razlike z razlikami v solski praksi posameznih drzav. Za poskusne osebe so bili izbrani 9-letniki (pri nas 3. razred) in 14-letniki (pri nas 8. razred): prvi zato, ker se je v preteklih raziskavah pokazalo, da pridejo v tej starosti dejavniki poucevanja branja najbolj do izraza, drugi pa zato, ker se pri tej starosti v vecini drzav konca obvezno solanje.
Bralne naloge, ki so jih dobili ucenci, so vsebovale tri podrocja pismenosti: umetnostna besedila (imenovali so jih »pripovedi«), poljudnostrokovna besedila (»razlage«) in sporocila kot kombinacija jezikovnih in nejezikovnih prvin (»graficna sporocila«; npr. preglednice, diagrami, grafikoni, zemljevidi).
Ena od najvecjih tezav, ki so se je raziskovalci zavedali, je bilo sestaviti za ucence z vseh koncev sveta enoten test bralne pismenosti. V knjigi so podrobneje navedeni ukrepi, ki so bili sprejeti, da bi bili testi kolikor mogoce primerni za vsako »kulturno skupino« (npr. vsaka drzava je lahko predlozila besedila, ki so se ji zdela najustreznejsa, temu pa je sledilo usklajevanje; vse drzave so sodelovale pri poskusnem testiranju, »problematicna« vprasanja so kasneje izlocili itd.). Vecina drzavnih koordinatorjev je dala prednost izbirnim vprasanjem (obkrozi pravilen odgovor), nekaj je bilo dopolnjevanja in le po dve (za vsako skupino) vprasanji odprtega tipa.
Vsega skupaj je sodelovalo priblizno 210 000 ucencev z 9000 sol po vsem svetu, iz nase drzave je bilo zajetih 6649 ucencev z 219 sol (vzorec, ki je povsem ustrezal mednarodnim standardom, je zajel cele razrede, ne pa npr. samo najboljsih). Ucenci so naloge resevali v dolocenem casu (ki vsaj za nase ucence vecinoma ni bil prekratek).
Najzanimivejse ugotovitve, zlasti za nas, so naslednje:
- Pri obeh skupinah ucencev se je najbolje odrezala Finska; precej dobri so bili tudi svedski, francoski, ameriski in novozelandski solarji.
- Slovenski devetletniki so se med 32 drzavami uvrstili komaj na 20. mesto (dosegli so od 405 do 562 »tock«; povprecje je bilo 500), bolje so se odrezali slovenski stirinajstletniki z 11. mestom (dosegli so 476 do 614 »tock«).
- Pokazalo se je, da sta obe slovenski skupini precej slabsi v branju/razumevanju poljudnostrokovnih besedil (dosegli so 20. mesto), medtem ko jim umetnostna besedila povzrocajo manj tezav (dosegli so 14. mesto). (Ker spadajo med poljudnoznanstvena tudi ucbeniska besedila, se lahko vprasamo, koliko (in ali sploh) nasi osnovnosolci razumejo besedila v svojih ucbenikih.) --- Razumevanje graficnih sporocil je pri Slovencih zadoscalo za 17. mesto.
- Ker so dosezki pri preizkusih bralne pismenosti tesno povezani z razvojnimi kazalci posamezne drzave (npr. gospodarskimi, zdravstvenimi, kulturnimi), so raziskovalci s posebnim vprasalnikom zbrali tudi te podatke. Na kratko lahko tukaj zapisemo, da si drzave z visokim druzbenim bruto proizvodom (BDP) lahko privoscijo vec za dvig kakovosti izobrazevanja uciteljev, za svetovalne sluzbe in boljso opremo sol (primerjajmo BDP npr. na Finskem /18.590 dolarjev/ in v Sloveniji /6500 dolarjev/; izdatki za izobrazevanje na ucenca: Finska 1824 dolarjev, Slovenija 374 dolarjev); visja zivljenjska doba prebivalstva kaze stopnjo zdravstvenega varstva v dani druzbi (Finska: 75 let, Slovenija: 73); stevilo prodanih casopisov na 1000 prebivalcev (Finska: 551, Slovenija 151) in odstotek pismenih odraslih sta podatka o pismenosti kot vrednoti v dani druzbi (Finska: 99, Slovenija: 99) itd. Da bi bila interpretacija razlik med drzavami pravicnejsa, so te in se druge podatke »zdruzili« in tako dobili »razvojni indeks drzave«: Slovenija je glede na svoje podatke pristala na 17. mestu --- na podlagi tega bi lahko rekli, da dosezki njenih otrok niti niso tako slabi ---, vendar pa je treba povedati, da so ucenci iz Madzarske, Singapurja in Hongkonga dosegli precej boljse izide od nasih otrok, ceprav so po »skupnem razvojnem indeksu« uvrsceni za naso drzavo.
- Z boljsimi dosezki pri preverjanju bralne pismenosti so povezani tudi naslednji dejavniki: redna izposoja knjig v bogato zalozenih knjiznicah, pogosto tiho branje v razredu, uciteljevo glasno branje ucencem in vecje stevilo ur, namenjenih pouku materinscine.
- 9-letne deklice so v vseh drzavah dosegle boljse izide kot decki, vecinoma se je to zgodilo tudi pri 14-letnicah.
- Mestni otroci so dosegli boljse izide od podezelskih v vecini izobrazevalnih sistemov in tudi pri nas (v najbolj razvitih drzavah so se podezelski otroci zelo priblizali mestnim otrokom ali jih celo presegli).
Na koncu poglejmo se, kje vidijo raziskovalci razloge za velik uspeh finskih »predstavnikov« in manjsi uspeh nasih:
- Za finscino je znacilno najskladnejse razmerje med crko in glasom od vseh v raziskavi »sodelujocih« jezikov (slovenscina je »uvrscena« z italijanscino, portugalscino, spanscino in madzarscino na »drugo mesto«; najmanjsa skladnost je posebnost anglescine), kar naj bi bila ena od prednosti za finske otroke.
- Finska ima enega najvisjih druzbenih bruto proizvodov na prebivalca, za solstvo izda vec denarja kot vecina drugih drzav (lahko si privoscijo majhne razrede), pismenost pa je na Finskem cenjena vrednota (med vsemi sodelujocimi drzavami imajo v ljudskih knjiznicah najvec knjig na prebivalca).
- Glede solskega pouka pa tole: po stevilu ur materinscine Finska sicer zaostaja za vecino drugih v raziskavi sodelujocih drzav (priblizno isto je stevilo tudi v nasi drzavi), vendar se dosledno drzi vodila Vsak ucitelj je tudi ucitelj maternega jezika (to je zapisano v ucnem nacrtu za posamezne predmete, hkrati pa je tako zasnovano tudi izobrazevanje uciteljev). Slovenska soavtorja knjige Kako berejo ucenci po svetu in pri nas? vidita razloge za slabse rezultate pri nasih (9-letnih) ucencih med drugim v pomanjkljivi jezikovni vzgoji pri predmetu slovenski jezik (delo vecinoma z umetnostnim besedilom, usvajanje slovnicnih struktur ze v najnizjih razredih osnovne sole), premajhnem stevilu ur slovenskega jezika, nepovezanosti jezikovnega pouka z drugimi solskimi predmeti in neposvecanju pozornosti slovenskemu jeziku pri drugih predmetih).
V tem smislu predlagata spremembe, katerim lahko le pritrdimo. Slovenski jezik naj v nasi soli postane glavni predmet in spostovan jezik.
Opombe
- *
- (Warwick B. Elley, Ana Gradisar, Zdenko Lapajne (1995). Kako berejo ucenci po svetu in pri nas? Mednarodna raziskava o bralni pismenosti. Ljubljana: Zalozba Educa, 168 str.)
