Boza Krakar - Vogel: Teme iz knjizevne didaktike
(Ljubljana: Zavod RS za solstvo, 1995)

V uvodu knjige je avtorica zapisala:

»Gradivo, zbrano v tem snopicu, je namenjeno ze delujocim in bodocim uciteljem. Slednjim zato, da bi se lazje pripravili na prve poucevalne izkusnje na nastopih in na izpit iz knjizevne didaktike. Ze delujocim uciteljem pa zato, da bi imeli zbrano teoreticno ogrodje ter nekatere sugestije za prakso na enem mestu.« (1995: 5)

Temu namenu in temeljnima ciljema pricujocega strokovnega gradiva, to je navajanju uciteljev k poglobljenemu studiju ob citirani strokovni literaturi ter povezovanju poglavitnih idej v pregledno sintezo teoreticnega in prakticnega vedenja iz knjizevne didaktike, sta prilagojena tudi vsebinska zasnova in obseg celotnega besedila. In to zelo uspesno, saj je avtorici s pomocjo sinteticnih preglednic, skic, povzetkov ipd. uspelo zajetno in poglobljeno znanje, pridobljeno z dolgoletnim znanstveno-raziskovalnim delom in preverjanjem v praksi, podati na samo 76-ih straneh, ki so zaradi jedrnatosti, sprejemljivega besedisca in ponazoritvenega gradiva dostopne slehernemu ucitelju, ki zeli skupaj s svojim ucenci vstopiti v svet besedne umetnosti.

Knjigo sestavlja osem razlicno dolgih poglavij, ki si sledijo v naslednjem zaporedju: 1. Kaj je knjizevna didaktika; 2. Razseznosti uciteljeve usposobljenosti za poucevanje kniizevnosti; 3. Didakticna struktura in uporabna nacela pouka knjizevnosti; 4. Splosni cilji pouka knjizevnosti na posameznih solskih stopnjah; 5. Obravnava leposlovja po metodicnem sistemu solske interpretacije; 6. Uciteljeva priprava na obravnavo knjizevnosti; 7. Ustvarjalno pisanje; 8. Preverjanje znanja in sposobnosti pri pouku knjizevnosti.

Posamezna poglavja so ze v kazalu natancneje razdelana, zakljucek knjige pa prinasa pregled strokovne literature, ki naj bi jo ucitelji praktiki dejansko poznali in jo tudi uporabljali pri pripravah na ucne ure in druge oblike pedagoskega dela.

Prva stiri poglavja so namenjena predstavitvi teoreticnih izhodisc knjizevne didaktike. Cetudi po zunanjem obsegu jedrnata, so vsebinsko dovolj povedna, saj v sinteticni obliki miselnih vzorcev in preglednic podajajo spoznanja in ugotovitve, o katerih je avtorica natancno razpravljala ze v citiranih strokovnih clankih in publikacijah. V prvem poglavju Kaj je knjizevna didaktika zgosceno in nazorno razlozi pomen vede, na kateri temelji poucevanje knjizevnosti tako v osnovni kot srednji soli. Zgoscenost izraza, hkrati pa jasnost misli in sistematicnost podanega besednega in graficnega gradiva so nasploh odlike celotnega besedila. Pozornost zasluzi tudi dodatek Za razmislek, ki zakljucuje vecino poglavij s pobudami uciteljem za poglobljen in tehten pristop k strokovnim vprasanjem knjizevnega pouka.

V miselnem vzorcu Razseznosti uciteljeve usposobljenosti za poucevanje knjizevnosti na zacetku drugega poglavja so kot temeljne zahteve za poucevanje knjizevnosti izpostavljene literarno-strokovna, splosna pedagoska in knjizevnodidakticna usposobljenost ucitelja. Natancnejsa razclenitev posameznih prvin je hkrati tudi njihova razlaga, miselna shema pa dodelana in pregledna, kar velja tudi za graficno skico Didakticna struktura pouka knjizevnosti, s katero se v tretjem poglavju smiselno nadgrajujejo prejsnja spoznanja in ugotovitve. Temeljne sestavine didakticne strukture pouka knjizevnosti, ki jih avtorica opredeli kot »hierarhicno in soodvisno prepletenost njegovih poglavitnih setavin: ciljev (smotrov), vsebin in metod« (1995: 12), posebej utemelji z razlago posameznih sestavin, predvsem njihove hierarhicnosti in odvisnosti. Ker pa je prirocnik namenjen predvsem studentom in uciteljem praktikom, so v samostojnem podpoglavju razclenjeni tudi cilji, metode in vsebine knjizevnega pouka. Za razumevanje celotnega didakticnega ustroja je zlasti pomembna razlaga temeljnih ciljev pouka knjizevnosti, to je:

• razvijanja knjizevnih sposobnosti (sposobnost knjizevne recepcije in sposobnost knjizevne »produkcije«),

• pridobivanja knjizevnega znanja,

• poglabljanja knjizevne kulture in

• doseganja sirsih vzgojnih smotrov.

Predstavitev teoreticnih izhodisc knjizevne didaktike in njihove uporabnosti v solski praksi zakljucuje cetrto poglavje Splosni cilji pouka knjizevnosti na posameznih solskih stopnjah, ki v obliki preglednega miselnega povzetka navaja diferencirane dejavnosti/cilje in nacela za izbiro in razvrstitev obveznih vsebin za posamezne stopnje izobrazevanja (tretje triletje OS, maturitetni programi, 4-letne sole z zakljucnim izpitom). Poseben izziv ucitelju so premisljeno oblikovana vprasanja v dodatku Za razmislek, iz katerega tokrat za pokusino navajam primer:

»Kaj menite o trditvi: ce je ucitelj ustvarjalen, ne potrebuje ucnega nacrta (dokumenta, ki opredeljuje cilje, in --- bolj ali manj zaprto --- tudi vsebine in metode pouka).« (1995: 19)

Drugi del prirocnika (od 5. do 8. poglavja) je namenjen prenosu teoreticnih spoznanj v ucno prakso, zato so razlage dopolnjene s prakticnimi zgledi. Peto poglavje Obravnava leposlovja po metodicnem sistemu solske interpretacije je kljub svojemu pomenu predstavljeno v strnjeni obliki, kar avtorica v uvodu utemelji z dejstvom, da se s solsko obravnavo literarnega dela ukvarja obsezna, uciteljem dostopna strokovna literatura. Vecji del poglavja je zato namenjen prikazu moznih interpretacij besedila v solski praksi. Kljub pragmaticnim poudarkom pa je za ucitelja nepogresljiva do potankosti premisljena shema solske interpretacije besedila, ki temelji na komunikacijskem modelu pouka knjizevnosti, saj vkljucuje bralca, literarno delo in kontekst, izpostavlja pa dozivljanje, razumevanje in vrednotenje besedila. Boza Krakar - Vogel shemo vpelje s prikazom posameznih stopenj solske interpretacije knjizevnega teksta, dopolni pa s tremi prakticnimi primeri:

• s primerom obravnave besedilnih odlomkov;

• s prikazom obravnave odlomka iz besedila kot motivacije za branje celotnega dela in

• s predstavitvijo primera celovite interpretacije literarnega besedila.

Predzadnji razdelek Ustvarjalno pisanje je informativnega znacaja, prirocnik pa zakljucuje najdaljse poglavje Preverjanje znanja in sposobnosti pri pouku knjizevnosti. Avtorica mu je namenila posebno pozornost, ker gradivo kot celota do te objave se ni bilo predstavljeno v taki obliki.

Razlagi knjizevnodidakticnega termina sledi prikaz nacinov in oblik preverjanja knjizevnega znanja in sposobnosti. Glede na izbiro metod in vsebin za preverjanje je to lahko tradicionalno ali sodobno, po kompleksnosti preverjanih vsebin in dejavnosti pa delno in celovito (celovito je lahko notranje ali zunanje, to pa spet enkratno ali veckratno). Preverjanje glede na prenosnika avtorica ponazori z miselno shemo, ki ponuja natancen vpogled v oblike pisnega (pisna naloga esejskega tipa, test, kontrolna naloga) in ustnega (preverjanje brez besedilne predloge in preverjanje ob umetnostnem besedilu) preverjanja znanja; temu sledijo dodani cilji, ki jih z uporabo posameznih oblik lahko dosezemo.

Nadaljnja razclenitev je namenjena predstavitvi posameznih pisnih in ustnih oblik preverjanja, med katerimi je najbolj razdelana pisna naloga esejskega tipa. Pregled ciljev in vsebin, sporocevalnih postopkov, tipov eseja, tehnike pisanja in kriterijev za ocenjevanje avtorica povzame v miselnem vzorcu, ki ga dopolnjujeta se povzetek in razpredelnica utemeljenih pricakovanj v sedanjosti in prihodnosti. Teoreticna razlaga je ponazorjena s primeroma navodil za ocenjevalce razpravljalnega (poskusna matura, junij 1994) in interpretativnega eseja (junijska matura 1995) ter vzorcem splosne ocenjevalne sheme. S pomocjo predstavljenega gradiva lahko ucitelji samostojno oblikujejo vsebinske sestavine solskih pisnih izdelkov in merila za njihovo analiticno vrednotenje, kar brez dvoma prispeva k ucinkovitejsi pripravi dijakov na pisni del maturitetnega izpita iz knjizevnosti v celotnem obdobju srednjesolskega izobrazevanja.

Prakticno uporabnost ima tudi shema priprave testa ob umetnostnem besedilu, prirocnik pa zakljucuje pregledica ustnega preverjanja znanja s ponazoritvijo tradicionalnega in sodobnega nacina preverjanja ob pesniskem besedilu.

Strnjen pregled moznih oblik in nacinov preverjanja znanja in sposobnosti z natancno razclenitvijo meril za vrednotenje smo ucitelji v solski praksi mocno pogresali, zato je odlocitev avtorice, da mu v prirocniku nameni posebno pozornost, prav gotovo utemeljena.

Razclenitev knjige Teme iz knjizevne didaktike Boze Krakar - Vogel je torej potrdila ze zapisano misel, da je prirocnik zaradi vsebinske polnosti, preglednosti in uporabnosti nepogresljiv pri sodobnem pouku knjizevnosti. Posebno mesto med knjizevnodidakticnimi prirocniki pa ima tudi zaradi tega, ker je avtorica teoreticno-znanstvena spoznanja oplemenitila z bogatimi izkusnjami iz prakse, zato so se cilji, metode in vsebine, ki jih knjiga prinasa, ze potrdili kot uspesni pri pouku knjizevnosti.