Prevajanje slovenske knjizevnosti. Prevajanje za kino in RTV: 19. prevajalski zbornik

Uredila Majda Stanovnik.
(Ljubljana: Drustvo slovenskih knjizevnih prevajalcev, 1995)

Uvodno misel, ki jo je izrekla Majda Stanovnik na lanskoletnem seminarju slovenskega jezika, literature in kulture, lahko potrdijo stevilni prispevki v 19. zborniku slovenskih knjizevnih prevajalcev. Vendar pa je prav v tem zborniku kar nekaj mnenj, ki ovrzejo zlasti zadnji del povedi. Andrej Blatnik v prispevku Kako pomagati slovenski knjizevnosti v tuje jezike meni, da slovenska literatura s svojimi prevodi deli grenkosmesno usodo vseh majhnih jezikov in knjizevnosti, saj Slovenci nimamo prevodnih objav pri velikih zalozbah, prav tako pa tudi manjse in za eksoticno knjizevnost specializirane zalozniske hise le redko povprasajo po nas. Eden izmed vzrokov je pomanjkanje prevajalcev. Temu sledi pomanjkanje prevodov. Tu pa je se tretji vzrok. Slovenska knjizevnost je resda bogata, vendar pa je njeno uveljavljanje v tujini prepusceno posameznikom, vcasih pa kar samim avtorjem. O tem pricata prispevka Janka Modra in Janeza Gradisnika. Prvi je pisal o svojih poskusih prodora slovenske knjizevnosti na Norvesko in Nizozemsko. Moder je po letu 1950 prevedel kar precej norveskih besedil (npr. Duunov roman Juvikfolke; Ibsenovega Branda itd.), tako da so Norvezani postali pozorni nanj in mu leta 1971 podelili odlikovanje kralja Olava. Poleg prevajanja v slovenscino si je prizadeval tudi za obratno pot. Zal pravega razumevanja za vzajemno sodelovanje ni bilo. Slovenski avtorji so bili za Norvezane enostavno nezanimivi. Da na Norveskem res ni bila prevedena nobena slovenska knjiga, je razvidno tudi iz preglednice, ki jo je Majda Stanovnik objavila v zborniku predavanj XXXI. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture v svojem clanku Stoletje upov in uspehov slovenske knjizevnosti v prevodih. Preglednica prikazuje stevilo bibliografskih enot slovenskega leposlovja, prevedenih v nejugoslovanske jezike do leta 1983. Med 39 nastetimi tujimi jeziki ni norveskega. Moder je skusal zanimanje za slovensko knjizevnost vzbuditi tudi na Nizozemskem. Ker je ze pred drugo svetovno vojno prevedel iz nizozemscine in flamscine kar nekaj del, mu je po vojni pomoc obljubil ravnatelj zavoda za pospesevanje prevajanja nizozemske knjizevnosti Joost de Wit.

Ko je Moder dobil stipendijo za Nizozemsko, si je zastavil dva cilja: doseci vsaj en prevod slovenskih avtorjev v nizozemscino in sproziti postopek za vzajemno prevajanje med obema ministrstvoma ali pa med dvema zalozbama. Mladinska knjiga je res 1975 izdala zbirko nizozemskih novel z naslovom Bolecine v trebuhu. Pri Nizozemcih pa slovenski avtorji kratke proze niso bili sprejeti. Urednistvo zalozbe Standart je slovensko novelistiko zavrnilo, ces da v nicemer ne presega domacih nizozemskih besedil. Ze prej omenjena preglednica prevodov kaze, da sta bili v nizozemski jezik prevedeni le dve bibliografski enoti. Ena izmed njiju je Potrcev roman Na kmetih.

Drug zasluzen moz, ki je seznanjal tujino z naso knjizevnostjo, je Janez Gradisnik.

V 19. zborniku slovenskih knjizevih prevajalcev je natancneje predstavil svoje delo v prispevku Nekaj izkusenj s prevajanjem v anglescino in nemscino. V ta dva jezika Gradisnik ni prevajal proze, pac pa poezijo. Ko je leta 1956 prisel v Anglijo, se je odlocil za takrat drzen poskus: spraviti nekaj prevodov pesmi na BBC. Da se je cilj uresnicil, sta mu pomagala Krsto Cviic', tedaj napovedovalec na BBC, in Ian Fletcher, ki je pesmi pregledal. Fletcher se je prav navdusil za nekatere izmed pesnikov in skupaj z Gradisnikom sta izbrala po nekaj pesmi Boza Voduska, Antona Vodnika, Ceneta Vipotnika in Jozeta Udovica. Oddaja, ki je imela naslov Stirje slovenski pesniki, je bila na sporedu 1. 6. 1957. Gradisnikovo delo je bilo dobro znano tudi Janku Lavrinu. Gradisnika je pritegnil k svojim nacrtom za drugo razsirjeno izdajo antologije slovenskega pesnistva z naslovom Parnassus of a Small Nation. Knjiga je izsla leta 1965 pri DZS.

Zahodnonemska drzavna ustanova Inter Nationes je odkrila Janeza Gradisnika tudi kot prevajalca nemske literature. To mu je omogocilo seznanitev z nemskim pesnikom Dieterjem Leisegangom in grafikom Horstom Heiderhoffom, ki je opremljal Leisegangove knjige. V zacetku poletja 1967 se jim je porodila misel, da bi izdali v nemscini obseznejso antologijo slovenske poezije. Zal se nobena zalozba ni navdusila nad izdajo antologije. Vendar pa vse le ni bilo izgubljeno. Med vsemi prevedenimi pesmimi so se Leisegangu zdele Kocbekove pesmi taksne, da bi zanje lahko tvegal tudi samostojno izdajo. Heiderhoff je ustanovil svojo zalozbo in pri njej sta leta 1968 v zbirki »Ars poetica« kot prvi zvezek z naslovom Die Dialektik dvojezicno izdala deset Kocbekovih pesmi, med njimi tudi Lipicance. Leta 1971 je Liesegang izdal zbirko svojih pesmi in aforizmov z naslovom Unordentliche Gegend. V njej je na koncu objavil po eno pesem petih ali sestih slovenskih pesnikov.

Zanimivo bi bilo statisticno pogledati, koliko slovenskih del je bilo prevedenih v anglescino in nemscino. Ze prej omenjena preglednica do leta 1983 navaja 62 prevodov slovenske literature v anglescino, v nemscino pa kar 151.

Poleg Janeza Gradisnika sta v anglescino prevajala tudi ze prej omenjeni Janko Lavrin in Henry Leeming. Slednji je s prispevkom Skirmishes with the muse razkril vzrok svojega prevajanja iz slovenscine. K temu ga je nagovoril Lavrin, ki je tudi organiziral slavisticni studij v Londonu. Leeming, sicer soavtor Slovensko-angleskega slovarja, je poleg poezije (npr. Presernove pesmi Turjaska Rozamunda, Zdravilo ljubezni, Od zelezne ceste itd.) prevajal tudi prozo in dramatiko (vec Cankarjevih dram in povesti, Potrcev roman Na kmetih, Zupanov Menuet za kitaro, Grumov Dogodek v mestu Gogi in Smoletovo Antigono).

Z velikim stevilom prevodov slovenske knjizevnosti se lahko pohvali tudi Madzarska. O tem pise Orsolya Gallos v svojem prispevku Recepcija slovenske literature na Madzarskem. Prva slovenska knjiga v madzarscini je bila povest Ivana Cankarja Hlapec Jernej in njegova pravica, objavljena pri Nygatu leta 1937 v prevodu prekmurskega Slovenca Avgusta Pavla. Delu je spremno besedo napisal Mohacsi, ki se je o tej knjigi v Varsavi pogovarjal z Martinom Andersenom Nexojem. Zanimivo je, da je po hladni vojni leta 1949 prav ta knjiga prvo slovensko delo, ki je izslo v madzarscini; to pot v Novem Sadu. Po letu 1964 sta tesneje zaceli sodelovati budimpestanska zalozba Evropa in Pomurska zalozba. V vec kot tridesetletnem sodelovanju je vsaka izdala vsaj po eno knjigo na leto. Madzari se, kot smo ze zapisali, lahko pohvalijo z nemalim stevilom prevedenih slovenskih del. To je razvidno tudi iz ze omenjene preglednice prevodov. V madzarski jezik je bilo prevedenih 94 bibliografskih enot.

Hlapec Jernej in druga Cankarjeva dela so dozivela velik uspeh ne samo na Madzarskem, ampak tudi drugod. Leta 1959 je Hlapec Jernej izsel v poljskem prevodu. Kot prevajalka je podpisana Ela Mole, verjetno pa ji je pri delu pomagal soprog Vojeslav Mole, sicer predavatelj umetnostne zgodovine na krakovski Jagelonski univerzi. Skupaj sta ze pred vojno pripravila izbor Cankarjevih crtic. O prvem poljskem prevodu Hlapca Jerneja je v zborniku pisala Katarina Salamun - Biedrzycka. Cankarjeva dela so dozivela prevode kar v 31 jezikov. Izmed slovenskih piscev ga prekasa le Preseren, ki je bil preveden vsaj v 33 jezikov.

V prvi del zbornika, ki predstavlja Prevajanje slovenske knjizevnosti v tuje jezike, so bili vkljuceni se trije clanki. Dva izmed njih sta se ukvarjala s podobnim teoreticnim vidikom prevajanja. Prispevek Marjana Strojana se je soocil s poezijo zgubljeno v prevodih, drugi, avtorja Leva Detele, pa s spremembami izvirne literature v tujejezicnih prevodih. Zadnji avtor v prvem delu zbornika je svicarski Slovenec Andrej Spendov. Predstavil je zacetek svojega prevajanja romana Basel Lojzeta Kovacica v nemscino.

Drugi del zbornika se ukvarja s prevajanjem za kino, radio in televizijo. V njem je svoja razmisljanja objavilo pet avtorjev. Prvi je Vasja Cerar s prispevkom Prevod kot del filmskega teksta. O filmskem prevajanju je pisala tudi Irena Kovacic. Zanimal jo je predvsem jezik televizijskih podnapisov. Filmsko prevajanje ni le prevajanje iz enega jezika v drugega, ampak je tudi prenos iz ene zvrsti v drugo (iz govora v zapis). Slednje povzroca stevilnim prevajalcem nemalo tezav, saj ima govorni jezik drugacne zakonitosti in znacilnosti kot pisni jezik. Ob vsem tem se postavlja se drugo vprasanje. Sorazmerno nenaporno je prevesti zvrstno »nevtralno« besedilo. Zadrega se pojavi, ko je potrebno prevesti govor oseb, ki uporabljajo izrazito nizji zvrstni govor ali celo sleng. Kaj storiti v takem primeru? O podobnem vprasanju je razmisljala tudi Dusanka Zabukovec v prispevku Neznosna lahkost prevajanja v oceh narocnikov. Resitev vidi v splosnem kulturnem pogovornem jeziku, ki naj bi ga ustvarili strokovnjaki za jezik.

Poleg ze omenjenih treh avtorjev sta drugi del zbornika obogatili se Nives Vidrih s prispevkom Prevajanje za TV-podnapisi ali sinhronizacija ter Suzana Prosenc s prispevkom Zanke in zadrege prevajanja v casovni stiski.

19. zbornik prevajalcev je posvecen tudi prevajanju tuje knjizevnosti v slovenscino. Tone Smolej je zacel svoj prispevek Karlinovo prevajanje podobja v Baudelairjevih kratkih pesmih v prozi z vprasanjem, ki si ga je zastavil ze komparativist Yves Chevrel: Je prevod povsem avtonomno delo ali samo njegov dvojnik? Smolej je Karlinove prevode primerjal z izvirnikom ter ugotovil, da je Pavel Karlin prevedel vseh petdeset Baudelairjevih kratkih pesmi v prozi v ustreznem zbornem jeziku in z izbranim obcutkom za njegovo poeticno funkcijo.

Poleg Toneta Smoleja je v tretjem delu zbornika objavil svoj prispevek tudi Janez Gradisnik. V clanku Prevajanje in spoznavanje slovenscine je Gradisnik poudaril, da so prevajalci med poglavitnimi soustvarjalci slovenskega jezika in zato tudi soodgovorni za njegov razvoj ali za njegovo nazadovanje.

To nedvomno drzi, zato upajmo, da bodo svoje izkusnje cim pogosteje sporocili javnosti, predvsem pa strokovnjakom za jezik, s katerimi naj bi vzajemno sodelovali.