Vzhodnoslovanizacija hrvaskih glagolskih liturgicnih knjig v 17. in 18. stoletju

Vzhodnoslovanski vpliv je, prvic, omejevala namembnost tekstov, v katerih so se pojavljali vzhodnoslovanski jezikovni elementi. Vzhodnoslovanizacija je bila namrec pri Hrvatih vezana zgolj na cerkvene tekste, na glavne liturgicne knjige --- misale in brevirje (ter na nekaj poskusnih in spremnih del), nikoli pa ni prodrla v jezik posvetne literature.

Drugic, na razsirjenost pojava je vplival izbor pisave --- glagolice, ki je vzhodnoslovanizacijo ze v osnovi povezal z glagolsko liturgijo in z glagolskim jezikovnim miljejem in jo locil od latinskega cerkvenega obredja na vecjem delu hrvaskega ozemlja. Zozenost rabe vzhodnoslovaniziranih tekstov v okviru same sakralne literature je pogojevala se tretjo --- geografsko omejitev vzhodnoslovanskega vpliva na skofije in nadskofije z glagolsko liturgijo, predvsem v Hrvaskem primorju, Istri in v delu Dalmacije.

Vzhodnoslovanizacija hrvaskih glagolskih tekstov ni bila »ziv« jezikovni pojav: ni nastala na osnovi zelja ali prestiznosti nekega jezika nad drugim med samimi govorci slednjega, niti ni bila povezana s sirsim kulturnoprosvetnim in jezikovnim delovanjem vzhodnoslovanskih uciteljev na hrvaskem ozemlju. Bila je plod tuje in umetne (tudi politicne) dejavnosti cerkvenih vrhov v Rimu in nekaterih hrvaskih zagovornikov cistega in enotnega cerkvenoslovanskega jezika za vse Slovane. Vzhodnoslovanizacija hrvaskih cerkvenih tekstov tudi ni nastala kot posledica prodora posameznih elementov tedanjih vzhodnoslovanskih jezikov v hrvaski jezik, ampak se je osredotocila predvsem na preoblikovanje jezika po sprejetih pravopisnih in slovnicnih normah vzhodnoslovanskih slovnic cerkvenoslovanskega jezika.

Vzhodnoslovanizacija hrvaskih glagolskih tekstov se je pricela leta 1631 z izdajo Levakovic'evega misala (deloma ze 1629 s poskusnim delom --- bukvarjem istega avtorja z naslovom Azbukividnjak / slovinski, / ize opc'enim nacinom / psalteric' nazivaet se, v katerem je avtor predstavil zbir vseh graficnih znakov in natisnil nekaj obicajnih molitev, ki jih je kasneje nespremenjene vkljucil v misal) in se zakljucila z izdajo Misala 1893, v katerem je Dragutin Parcic' ponovno uvedel znacilne jezikovne prvine hrvaske redakcije cerkvene slovanscine. Cetrt tisocletja trajajoce vzhodnoslovanizacijsko obdobje so zaznamovala liturgicna dela Rafaela Levakovic'a (Misal 1631 in Brevir 1648), Ivana Pastric'a (Brevir 1688 in Misal 1706) in Mateja Karamana (Misal 1741 in Brevir 1791). Stopnja uveljavljenosti in pogostosti vzhodnoslovanskih graficnih, foneticnih in morfoloskih prvin je v posameznih spomenikih razlicna. Pogojena je bodisi z neenako jezikovno razgledanostjo omenjenih avtorjev misalov in brevirjev bodisi z razlicnim pojmovanjem cerkvenoslovanskega jezika, vrednotenjem vzhodnoslovanskih jezikovnih elementov in na splosno vzhodnoslovanske redakcije cerkvene slovanscine kot prvotne in tako najcistejse razlicice cerkvenoslovanskega jezika.

Vse vzhodnoslovanizirane izdaje liturgicnih tekstov so nastale v Rimu, v tiskarni Kogregacije za sirjenje vere (»Typographia polyglotta s. Congregationis de Propaganda Fide«). Prav dejstvo, da so bili teksti natisnjeni v Rimu in ne v glagolskih tiskarnah v Hrvaskem primorju (hrvaski glagoljasi so se zavzemali za ustanovitev tiskarne na Reki; Pandzic', 86-87), je odlocilno vplivalo na pojavitev vzhodnoslovanizacijskih tezenj in na dokoncno odlocitev odbora Kongregacije za sirjenje vere, da se bogosluzni teksti natisnejo v vzhodnoslovanski razlicici cerkvene slovanscine. Prvotna --- hrvaska usmeritev, da se bogosluzne knjige natisnejo v glagolici in v hrvaskem jeziku (Pandzic', 90), na sticiscu z mocnimi politicnimi teznjami katoliskega vrha in pod velikim vplivom v Vatikanu sprejetega prepricanja, da je vzhodnoslovanska razlicica cerkvene slovanscine najprimernejsa za tiskanje slovanskih liturgicnih knjig, ni mogla vzdrzati. Rimska Kongregacija za sirjenje vere je zelela tiskanje liturgicnih knjig izkoristiti v propagandne namene: z izdajami bogosluznih tekstov v slovanskem jeziku je zelela okrepiti katoliski vpliv na pravoslavno cerkev in utrditi temelje za dokoncno unicenje protestantske dejavnosti (Radonic' I, 28, in II, 11). Knjige so sicer natisnili v glagolici --- v tipicni pisavi vecstoletne hrvaske rokopisne in tiskane tradicije, vendar pa v za to pisavo neznacilnem jeziku --- v cerkveni slovanscini vzhodnoslovanske redakcije (ki je bila ze od najzgodnejsih vzhodnoslovanskih spomenikov vezana na cirilski zapis). Ceprav naj bi po nacrtih rimske Propagande izdaje bogosluznih knjig sluzile slovanskemu obredju tudi izven meja hrvaskega glagolizma, se zaradi neustrezne pisave na obmocja pravoslavne liturgije niso razsirile. Tudi na Hrvaskem knjige niso bile delezne ugodnih ocen. Glagoljasko duhovnistvo izdaj, natisnjenih v tujem jeziku in v glagolici, ki so jo izdajatelji misalov in brevirjev uskladili s cirilskim crkopisom (prilagojenim grskemu alfabetu), ni moglo uporabljati. Zato so se glagoljasi vedno pogosteje zatekali k tekstom, natisnjenim v razumljivem hrvaskem jeziku in v latinici, k t. i. sc'avetu --- schiavetto (Jezic', 31). Tako so vzhodnoslovanizirane izdaje liturgicnih knjig pripomogle k zatonu vecstoletne hrvaske glagolske tradicije. Japundzic' je obdobje vzhodnoslovanizacije oznacil kot una triste pagina nella storia del glagolismo croato (navedeno iz: Hamm, 219). Vendar je po Hammovem mnenju vzhodnoslovanizacija le odstranila glagolico iz javnega in kulturnega zivljenja Hrvatov in tezisce prenesla na latinico (Hamm, 219) in tako ni vplivala na oblikovanje hrvaskega knjiznega jezika. Na sreco je do nje prislo prepozno: hrvaska glagolska knjizevnost je ze v 15. in 16. stoletju izpolnila svojo nacionalno misijo in ustvarila osnove, na katerih se je naprej razvijala knjizevnost v latinici (Hamm, 218).

Opis in pojasnitev zgodovinskih dogajanj

1.  Polozaj in teznje rimokatoliskega vrha. V 16. stoletju je mocno reformacijsko gibanje, ki je pripeljalo do protestantizma, presenetilo katoliski vrh v Rimu. Severnonemske drzavice so se locile od rimokatoliske cerkve, kar je zelo pretreslo, predvsem pa zamajalo trdnost rimskega papestva. Cerkveni vrh je ucinkovito ukrepal. Papez Pavel III. je sklical cerkveni zbor v Tridentu, ki je trajal s prekinitvami od 1545 do 1563, s ciljem, da dokoncno sprejmejo stalisce rimokatoliske cerkve o reformaciji in o razlicnih reformisticnih teznjah v sami katoliski cerkvi (Radonic' I, 3; ELZ 6, 451). Na koncilu so bile dolocene cerkvene dogme, sprejeta pravila cerkvene discipline, Vulgata kot cerkveni tekst Svetega pisma in latinscina kot obredni jezik cerkve (Jezic', 118). Vendar se Tridentinum ni zavzemal le za ucinkovito obrambo pred protestantizmom, ampak tudi za obnovo in sirjenje katolicizma v Evropi, na Daljnem vzhodu in v nanovo odkritih cezmorskih dezelah (Radonic' II, 5). S spreobrnitvijo heretikov in z razsiritvijo katolicizma na obmocje pravoslavne vere so zeleli ublaziti izgubo katolikov na Nemskem, Svedskem in Danskem (Radonic' II, 19).

Cerkvena obnova, bolj znana pod imenom protireformacija, je zahtevala dobro organizacijo institucij in povecanje jurisdikcije papeskega dvora v Rimu. Tridentinski zbor je vse svoje odlocitve vezal na Apostolski sedez v Rimu, papez je imel kot namestnik Jezusa Kristusa in apostola Pavla vso zakonodajno, izvrsno, sodno in financno oblast (Radonic' I, 3). Veliko pozornosti je Tridentinum namenil tudi organiziranju misijonarstva po svetu, poudaril pomen te dejavnosti pri sirjenju katolicizma in utrdil vlogo misijonarjev v cerkveni obnovi. V ta namen je papez Gregor XV. (1621-1623) 22. junija 1622 ustanovil Kongregacijo za sirjenje vere (Congregatio de propaganda fide), ki je vodila delo misijonarjev po celem svetu in skrbela za ustanavljanje katoliskih sol. Ze po tretjem sestanku Kongregacije, katere clani so bili najuglednejsi kardinali s kardinalom prefektom na celu, je bilo misijonarstvo razporejeno po celem svetu. Izbrani misijonarji so se odlikovali po svojih pridigarskih sposobnostih in strogi moralnosti. Izobrazevali so se predvsem v kolegijih v Rimu, Loretu in Fermu in so po zaprisegi misijonarskemu redu in pred odhodom na doloceno podrocje prejeli natancna navodila o ciljih misije (Radonic' I, 27). Njihova naloga je bila krepiti in siriti vpliv katoliske vere po svetu ter boj proti hereziji --- protestantizmu in shizmi --- pravoslavju (Radonic' II, 8). Podrejeni so bili papeskim nuncijem, ki so o uspehih in delovanju misijonarjev redno porocali Kongregaciji za sirjenje vere (Radonic' I, 27). Misijonarstvo so podprli razlicni cerkveni redovi, med njimi najbolj jezuiti, franciskani in pavlini (Jezic', 118).

Precej pozornosti je Kongregacija za sirjenje vere posvetila tudi razmeram na Balkanskem polotoku, kjer je obstajala nenehna nevarnost sirjenja protestantizma iz germanskih dezel (Radonic' I, 3-4). Poleg tega pa je bilo balkansko podrocje za katoliski vrh pomembno tudi zato, ker je cezenj potekala meja med pripadniki katoliske in pravoslavne vere. Mejno podrocje je Kongregacija izkoristila kot iztocnico svojega delovanja in na njem organizirala sredisca za misijonarsko dejavnost v obmocjih turske nadvlade (Jezic', 118). Hrvasko duhovnistvo je imelo tako enak polozaj kot poljski in ukrajinski katoliski duhovniki, prek katerih je katoliska cerkev skusala prodreti v vzhodnoslovansko pravoslavje. Zato je bilo na tem podrocju treba dobro organizirati katolisko duhovnistvo in misijonarje, da bi se lahko kasneje spopadli s protestantizmom, ki je prodiral iz severozahodnih juznoslovanskih podrocij. Tako se je npr. papez Gregor XIII. (1572-1588) zavzemal za obnovitev in utrditev katoliske cerkve v juzni Dalmaciji, posebno v Dubrovniku in Kotorju, da bi prek nje zaustavili prodiranje protestantizma na Balkanu, obenem pa prodrli na vzhod --- na podrocje Peske pravoslavne nadskofije, ki so jo hoteli z unijo zdruziti z Rimom (Radonic' I, 4).

V zacetku svojega delovanja se Kongregacija ni zavzemala toliko za spreobrnitev posameznih protestantov, kolikor za sirjenje rimskega vpliva na pravoslavno cerkev in unicevanje protestantizma. Ze v zacetku delovanja te organizacije je papez Gregor XV. poudaril znanje jezika kot posebno kvalifikacijo za uspesno delo misijonarjev. Na njegovo pobudo so izdali ukaz, da med duhovniki izberejo poznavalce ilirskega (srbskega) in arabskega jezika, da bi tako lazje navezali stike s pripadniki pravoslavne in islamske vere. V ta namen so zaceli odpirati sole in pripravljati ucence za misijonarsko delo (Radonic' I, 28).

Rimska Propaganda se je zavedala, da je poleg dobro organiziranega misijonarstva zelo pomembno izdati dobre obredne knjige: misal, brevir, ritual, evangelij in katekizem (Radonic' II, 10). Pri juznih Slovanih so se cerkveni obredi vrsili ze od casov slovanskih apostolov Cirila in Metoda in njunih ucencev v cerkveni slovanscini in v dveh pisavah --- glagolici in cirilici. Kongregacija je kmalu ugotovila, da lahko s slovanskim obredjem pridobi pravoslavne vernike pri juznih Slovanih, obenem pa unici plodno tiskarsko dejavnost (v glagolici, cirilici in latinici) juznoslovanskih protestantov v 16. stoletju. Potreba po novi izdaji cerkvenih obrednih knjig v cerkvenoslovanskem jeziku je bila vedno vecja, zato je Kongregacija zacela obsezno akcijo pripravljanja in izdajanja bogosluznih knjig, ki jo je na eni strani podprl cesar Ferdinand II. na Dunaju, na drugi pa duhovnistvo v Dalmaciji, kjer je mocno primanjkovalo cerkvenih obrednih knjig, posebno v glagolici (Radonic' II, 11).

Katoliska cerkev ni svojega delovanja usmerila le na slovanski jug, ampak je poskusala prek Poljske prodreti tudi proti vzhodu --- v Rusijo. Po shizmi 1054 so si cerkvene oblasti v Rimu veckrat prizadevale prevladati nad pravoslavno cerkvijo in prek nje razsiriti svojo oblast na slovanske dezele in Bizanc. Pri tem so izrabljale tezek polozaj bizantinskega cesarstva, katerega neodvisnost so nenehno ogrozali Turki (BSE 44, 244).

Med glavnimi teznjami rimskega cerkvenega vrha je bilo ustanavljanje t. i. cerkvenih zvez --- unij (Radonic' II, 9). Te so predstavljale zdruzitev pravoslavne in katoliske cerkve: pravoslavna cerkev je priznala patronat rimskega papeza, vendar je obdrzala notranji cerkveni ustroj in obred, kot obredni jezik pa ze ustaljeni cerkvenoslovanski jezik (BSE 44, 244). S cerkvenimi unijami je Kongregacija za sirjenje vere (v povezavi s Kongregacijo »pro Ecclesia Orientali«) nameravala zdruziti z Rimom pravoslavne Slovane na Balkanu, Vlasko, Moldavijo in Moskovsko Rusijo (Radonic' II, 10).

Nesteti poskusi ustanovitve cerkvenih unij so zaradi nasprotovanja pravoslavnih vernikov propadli, tako npr. Lionska unija iz leta 1274 in Florentinska iz 1439 (Radonic' II, 10-11).

Po dolgotrajnem prizadevanju je bila na sinodi v Brest-Litovsku od 8. do 10. oktobra 1596 (23. decembra 1595 sta nadskofa Kirill Terlecki in Ipatij Potej po tajnem dogovoru s kraljem odsla v Rim in priznala nadvlado papeza) ustanovljena na ozemlju tedanje Poljske t. i. Brestska unija (Lex. Theol., 676-677; REIU 1, 197). Program unije so sprejeli vidni predstavniki pravoslavja v Ukrajini: nadskofi Gedeon Balaban, Leontij, Kirill Terlecki, Ipatij Potej, Dionisij in kijevski metropolit Mihail Ragoza. Z unijo je mnogo pravoslavnih vernikov priznalo papeza in dogme katoliske cerkve (BSE 6, 85). Unija je kmalu zazivela. Bila je dobro povezana z Rimom, uniati so prihajali v Rim in opravljali misijonarsko delo, predvsem pa so zaradi interesov Rima uzivali velik ugled v katoliskem vrhu. Prav prek ukrajinskih uniatov se je v Ukrajini zacela siriti zahodna --- evropska kultura, znanost, razgledanost in omika, ki je kasneje s postopnim prikljucevanjem Ukrajine k Rusiji (1686 --- ozemlja vzhodno od Dnepra s Kijevom, 1774 --- predela med Dneprom in Bugom, 1783 --- Krima, 1791 --- ozemlja med Dnestrom in Bugom, po drugi delitvi Poljske 1793 pa se preostalih delov Ukrajine; ELZ 6, 518) prodirala dalje na vzhod.

Po razdelitvi Poljske (1795) in prikljucitvi preostalih delov Ukrajine k Rusiji (razen Galicije) so bili uniati leta 1839 zdruzeni s pravoslavno cerkvijo (BSE 44, 244), kar je povzrocilo, da je uniatstvo zacelo upadati (Oxf. Dict., 1212). Mocan udarec je prizadel uniatstvo po koncu druge svetovne vojne, ko so sovjetske oblasti uniate zacele preganjati in siliti v pravoslavje. Visje duhovnistvo so izgnali ali usmrtili; koncni rezultat ustrahovanja pa je bila uradna razpustitev Brestske unije v Lvovu marca 1946 (Enc. Rel. 15, 140). Uniatstvo se je dalje razvijalo v emigraciji, zadnja leta pa je ponovno zazivelo tudi v Ukrajini. Danes je ukrajinska cerkev najstevilnejsa uniatska cerkev nekdanjega bizantinskega sveta (Enc. Rel. 15, 139), ki se je v stoletjih razvila v pomembno clanico rimokatoliske cerkve (Enc. Rel. 12, 489).

2.  Hrvaske potrebe po novih izdajah liturgicnih knjig in prve priprave na tiskanje glagolskih knjig. Protestantstvo se je sirilo tudi na Hrvaskem. Proti protestantom se je v duhu Tridentinskega koncila dvignil zagrebski nadskof \uro Draskovic'. V casu njegovega vodenja zagrebske nadskofije (od 1563 do 1578, v letih 1567-1578 je bil tudi hrvaski ban) so bile v Zagrebu tri cerkvene sinode (1570, 1573 in 1574), na katerih so se dogovarjali o uspesnem boju zoper protestante na Hrvaskem. Na tretji sinodi so izdali ukaz, da se v hrvaskem jeziku tiskajo samo knjige v strogo katoliskem duhu. Nadskof Draskovic' je v hrvaskem saboru nastopil s predlogom, da vsakogar, ki je zapustil katolisko vero, izobcijo in mu odvzamejo pravico posedovati kakrsno koli imetje, sluzbovati ali prejemati casti in nazive. V Zagrebu so odprli semenisce, kjer so mlade duhovnike vzgajali v latinskem jeziku. Veliko je k popularizaciji latinscine prispevala gimnazija ali latinska sola po vzoru podobnih sol v zahodni Evropi, ki so jo ustanovili jezuiti leta 1607 v Zagrebu. Zaradi tega je slovansko bogosluzje v zagrebski nadskofiji pocasi zamiralo do zacetka 18. stoletja, ko so glagoljasi povsem izginili iz te nadskofije (Strohal, 14-15).

Protestanti so zaradi strogih ukrepov nadskofa Draskovic'a zapuscali zagrebsko nadskofijo in se zaceli siriti po senjski skofiji. Zato je bilo treba ukrepati tudi tam. Senjsko-modruski nadskof Ivan Agatic' Recanin je 1620 (Radonic' II, 11: navaja letnico 1622; Broz, 119, in Pandzic', 87, navajata 1624, vendar letnico ze Pandzic' oznacuje kot napacno) sklical cerkveni zbor svoje nadskofije v Bribiru. Zavzeli so se za slovansko liturgijo in za tiskanje novih bogosluznih knjig (Strohal, 15), ker je bilo v zacetku 17. stoletja v mnogih nadskofijah Dalmacije, Hrvaskega primorja in Istre veliko pomanjkanje liturgicnih knjig v hrvaskem jeziku. Rimskega misala, obnovljenega po ukazu Tridentinskega koncila 1570, sploh se niso prevedli, tako da so se vedno uporabljali stare izdaje, ki pa so poleg tega postajale iz leta v leto redkejse. Enako je bilo z brevirjem, obnovljenim 1568. Glagoljasi niso imeli niti katekizmov, da bi lahko natancneje in jasneje razlagali verske nauke (Pandzic', 85).

Zato so si glagoljasi nadvse zeleli novih izdaj cerkvenih knjig. Pobudnika tiskanja hrvaskih liturgicnih knjig sta bila nadskof Ivan Agatic' in predvsem Franjo Glavinic' (Kanfanar, 1585 --- Trsat, 1652), tedanji provincial franciskanske province »Bosne hrvatske«, ki je imela sredisce v Ljubljani ali na Reki. Na cerkvenem zboru v Bribiru so se dogovorili, da na Reki odpro tiskarno in v njej tiskajo potrebne knjige. To je bilo lahko izvedljivo, saj je bila v Gradcu zaplenjena protestantska tiskarna iz Uracha z glagolskimi in cirilskimi crkami. Morali so le pregovoriti cesarja Ferdinanda II., da jim tiskarno podari in dovoli prevoz tiskarne iz Gradca na Reko (Pandzic', 85-86).

Franjo Glavinic' je svoje sluzbeno potovanje na Dunaj (1620) izkoristil tudi za to. Ustavil se je v Gradcu pri nunciju Erasmu Paravicinu, prijatelju nadskofa Agatic'a in ga prosil, naj v njegovem imenu zaprosi cesarja za tiskarno. Cesar Ferdinand II. (1619-1673) je brez oklevanja privolil v nacrt hrvaskih glagoljasev (se posebno, ker so glagoljasi svojo prosnjo podkrepili z dejstvom, da veliko katolikov obiskuje pravoslavno cerkev, ker se obred vrsi v »lingua illyrica«, glagoljasi pa nimajo niti primernih knjig; Jagic' I, 46) in se odlocil, da bo vse stroske urejanja tiskarne in tiskanja knjig krila cesarska blagajna (Pandzic', 86-87).

Glavinic' se je zadovoljen z delom tiskarne vrnil na Reko in se takoj lotil pripravljalnih del in prevajanja tekstov. Vendar tiskarne ni mogel odpreti, saj obljubljeni denar z Dunaja ni in ni prisel. Ceprav je se do leta 1625 upal, da bo lahko pricel s tiskanjem misala, do odprtja tiskarne ni prislo. Vzrok je bila apostolska vizitacija v Dalmaciji, ki jo je po ukazu papeza od novembra 1624 do aprila 1625 opravljal zadrski nadskof Oktavijan Garzadoro. Ko je uvidel tezek polozaj glagoljaskega duhovnistva in njihovo neuslisano zeljo po tiskarni na Reki, je nemudoma prosil rimsko Propagando, naj ona pripomore k ureditvi razmer v Dalmaciji. Ko je Propaganda izvedela za protestantsko tiskarno, se je odlocila, da preprica cesarja, da svojo odlocitev spremeni in tiskarno dodeli Rimu (Pandzic', 87-88). Zdelo se ji je bolje, da sama nadzira priprave in tiskanje novih liturgicnih knjig; poleg tega je bil v tistem casu v Rimu Ivan Tomko Mrnavic', ki se je Kongregaciji za sirjenje vere ponudil, da natisne misal in brevir (Jagic' I, 46, Strohal, 15; Radonic' II, 12 in 21). Cesar je prosnji Propagande ugodil in ukazal, da se celotna tiskarna (del tiskarne, ki jo je na Reko odpeljal Franjo Glavinic', in preostali del v Gradcu) prepelje v Rim, kamor je v resnici v zacetku avgusta 1626 tudi prisla v nanovo ustanovljeno tiskarno z imenom »Typographia polyglotta s. Congregationis de Propaganda Fide« (Pandzic', 88-89) v spremstvu Rafaela Levakovic'a (Radonic' II, 17).

Glavinic' je bil sicer zelo razocaran, ko je moral oddati tiskarno, saj je prevedel celoten misal. Ker pa je bil preprican, da je najbolj pomembno to, da se misal in brevir tiskata, je v zacetku 1626 v pismu nunciju opisal svoje misli o potrebi tiskanja liturgicnih knjig v hrvaskem jeziku. Poudaril je, da je v Dalmaciji veliko pomanjkanje teh knjig, saj misali in brevirji niso bili tiskani v »ilirskem« jeziku ze dobrih 96 let. Tisti, ki jim bo tiskanje knjig zaupano, morajo dobro poznati italijanski, latinski in »ilirski« jezik. V pismu ni zahteval, da upostevajo njegovo dosedanje delo, ceprav je misal ze pripravil za tisk. Zelo pomembno pa je, da se knjige tiskajo v starem jeziku (sv. Hieronima) --- torej v jeziku starih misalov. Misal mora biti tiskan v glagolici, ker uporabljajo katolicani teh krajev samo to pisavo. Resda nekateri Bosanci zagovarjajo uporabo cirilice, vendar je bil Glavinic' proti tiskanju knjig v cirilici (Pandzic', 89-90; Radonic' II, 14).

Propaganda je na svoji skupscini 3. marca 1626 preucila Glavinic'evo pismo in ga povabila, naj pride s svojim prevodom misala v Rim. Glavinic' je svoj prihod potrdil in podal svoj nacrt dela. Nacrt je zanimiv predvsem zato, ker je v njem zastopal drugacno stalisce do jezika. Ni vec zagovarjal starega jezika, ampak predlagal, da se oblikuje odbor stirih ali petih ljudi iz razlicnih hrvaskih in srbskih govorov, ki bi skupaj pripravili misal v »univerzalnem« jeziku za vse juzne Slovane (Pandzic', 90; Sgambati, 105; Radonic' II, 16).

Kljub povabilu Franjo Glavinic' ni odsel v Rim. Pravega vzroka ni sicer nikjer navedel, vendar pa je med pripravami na odhod izvedel, da bi bil v Rimu le pomocnik Ivana Tomke Mrnavic'a. Glavinic' je bil uzaljen ze, ko so mu odvzeli tiskarno, ne da bi ga vprasali za mnenje, ceprav je napravil nacrt za tiskarno in za tisk v celoti pripravil misal. Prvo razocaranje je lahko prebolel, posebno potem, ko so ga povabili v Rim, drugega udarca, da bi samo pomagal pri tiskanju glagolskih knjig, pa ni prenesel. Izgovoril se je, da ima veliko dela v svoji provinci in v Rim poslal svojega pomocnika, franciskana Rafaela Levakovic'a, ki je postal prvi Propagandin poklicni prevajalec in knjizevnik (Pandzic', 90-91).

Takoj po prihodu v Rim je Levakovic' izrazil svoje mnenje o tiskanju hrvaskih liturgicnih knjig. Poudaril je potrebo po novih knjigah, saj je ze veliko katolicanov sprejelo protestantsko ali pravoslavno vero, ker so zaradi pomanjkanja knjig uporabljali protestantske ali pravoslavne liturgicne knjige. Knjige morajo biti natisnjene v »starem« jeziku, iz katerega bi izlocili vse besede, ki niso vec v rabi. Zagovarjal je tiskanje knjig v glagolici in cirilici. Glagolico uporabljajo katolicani, zato bi bile knjige v glagolici namenjene predvsem njim. Ce bi knjige natisnili tudi v cirilici, bi jih lahko uporabljali tudi pravoslavni in tako postali katolicani. Ker pa nekateri duhovniki ne znajo niti glagolice niti cirilice, bi bilo dobro razmisliti o tem, da bi misal in brevir natisnili tudi v latinici (Pandzic', 91; Radonic' II, 18).

Tako se je v rimski Propagandi vnela razprava, v kateri pisavi je najbolje natisniti liturgicne knjige (latinico je Kongregacija sama izlocila ze konec 1626. leta; Radonic' II, 22). Na prvem sestanku so dolocili odbor za pripravo in nadziranje tiskanja knjig. V njem so bili Ivan Tomko Mrnavic', Rafael Levakovic' in Franjo iz Kotora. Glede pisave se je Kongregacija za sirjenje vere odlocila, da knjige tiska v glagolici, t. i. pisavi sv. Hieronima. O tem, ali je potrebno knjige tiskati tudi v cirilici (v mislih so imeli t. i. srbsko cirilico, katere crke so bile v protestantski tiskarni iz Uracha), pa se je Kongregacija odlocila, da za mnenje povprasa dalmatinske nadskofe. Zanimalo jo je tudi, ali je koristno tiskati v cirilici iste knjige kot v glagolici, ali pa je morda bolje prevesti grsko liturgijo v »ilirski« jezik in ta prevod tiskati v cirilici. Glede jezika je bilo odloceno, da se »starega« jezika misalov in brevirjev ne spreminja, pac pa se vse dele s popravki rimskega misala, sprejetimi na Tridentinskem koncilu, ponovno prevede v stari hrvaski jezik (Pandzic', 92 in 94).

Razprava o pisavi se je vlekla eno leto. Nekateri nadskofi so zagovarjali cirilico iz treh razlogov: prvic, cirilica je bila bolj razsirjena, drugic, majhno stevilo glagoljasev bi se zlahka naucilo cirilice in tretjic, pravoslavci, ki bi zaradi pomanjkanja svojih knjig uporabljali katoliske, bi prestopili v katolicizem. Za razliko od njih so pristasi glagolice poudarjali, da je potrebno misliti predvsem na glagoljase, saj so knjige namenjene predvsem njim, poleg tega pa pravoslavci sovrazijo vse, kar prihaja iz Rima, tako da knjig rimske Propagande ne bi sprejeli. S tiskanjem knjig v cirilici bi samo skodovali glagoljasem, saj bi pretrgali njihovo tradicijo. Pojavilo se je tudi tretje mnenje, da je potrebno liturgicne knjige tiskati tako v glagolici kot v cirilici (Pandzic', 94-95).

Kardinal Guido Bentivoglio, upravitelj Propagandine tiskarne, je 1. decembra 1627 sklical sestanek, na katerega so bili povabljeni Ivan Tomko Mrnavic', Rafael Levakovic' in Nikola Novatius Ukrajinec. Tudi oni niso bili enotnega mnenja. Ivan Tomko Mrnavic' in Rafael Levakovic' sta se zavzemala za glagolico, Nikola Novatius Ukrajinec pa za cirilico. Ker je kardinal Bentivoglio podprl Mrnavic'a in Levakovic'a, je prevladalo mnenje, da je liturgicne knjige bolje tiskati v glagolici. Dogovor je 17. decembra na sestanku potrdil se sam papez Urban VIII. in Levakovic' je dobil privoljenje za pripravo in tiskanje misala (Pandzic', 96; Sgambati, 108).

3.  Pricetek vzhodnoslovanizacije hrvaskih liturgicnih knjig. Kongregacija za sirjenje vere se je konec 1627. leta prvotno odlocila, da misal natisne v jeziku hrvaskih liturgicnih knjig --- v cerkvenoslovanskem jeziku hrvaske redakcije (Sgambati, 121). Vendar se je obenem zavzemala, da bi bile knjige primerne za cim vecji krog uporabnikov (in ne le za glagoljase v Dalmaciji), saj bi jih le tako lahko uporabila za boj proti protestantski in pravoslavni cerkvi pri juznih in vzhodnih Slovanih. Zato se je v Rimu kmalu izoblikovalo prepricanje, da je potrebno knjige natisniti v zivem in za vecino uporabnikov razumljivem jeziku (Sgambati, 104).

Hrvaski glagoljasi so bili prepricani v avtohtonost hrvaske liturgije in v slovanskost sv. Hieronima, ki je bil po legendi dalmatinskega porekla in je sestavil glagolico in prevedel Sveto pismo. Teza o sv. Hieronimu se je izoblikovala ze v 13. stoletju, zato je papez Inocent IV. 29. marca 1248 prav na podlagi te legende dovolil skofu Filipu slovansko bogosluzje v senjski skofiji (Jagic' I, 21). Prepricanje, da je hrvaska glagolska tradicija nasledstvo sv. Hieronima in da vsi slovanski narodi izvirajo iz »ilirskih« Slovanov, so nasledili tudi izdajatelji prvih liturgicnih knjig v Rimu --- Glavinic', Mrnavic', Levakovic' (Sgambati, 108-109). Zato je Levakovic' zagovarjal uporabo hrvaske redakcije cerkvene slovanscine, kakrsna je bila v rokopisnih in tiskanih misalih do reformacije (Hamm, 17). Vendar je v Kongregaciji za sirjenje vere v teznji po »univerzalnem« jeziku za vse Slovane (Glavinic' se je zavzemal za »univerzalni« jezik juznih Slovanov) pod vplivom ukrajinskih uniatov v Rimu prevladalo mnenje, da je knjige bolje natisniti v jeziku vzhodnoslovanske redakcije cerkvene slovanscine.

Uniati (Vasilij Novak, Filipp Borovik, Josafat Isakovic in kasneje Metodij Terlecki itd.) so v Rimu uzivali ugled kot predstavniki naroda, ki bi lahko zaradi svojega obredja in predvsem jezika najlazje pripomogel k prikljucitvi vseh vzhodnih Slovanov v cerkveno unijo (Sgambati, 106 in 110). Ze leta 1627 se je interes Propagande zacel nagibati k vzhodnoslovanski redakciji cerkvene slovanscine, saj bi se moznost uspeha njene apostolske dejavnosti precej povecala.

Prepricanje o privilegiranem polozaju in lepoti vzhodnoslovanske redakcije cerkvene slovanscine je zaslediti ze v 15. stoletju pri Bolgaru Konstantinu Kosteneckemu (Konstantin filozof ali gramatik), ki je v zacetku 15. stoletja zivel na dvoru srbskega despota Stefana Lazarevic'a. V svojem traktatu Skazanie izjavljenno pismeneh je zapisal, da v osnovi cerkvenoslovanskega jezika lezi »najbolj prefinjeni in najlepsi« ruski jezik (tncaisii i krasnisii ruskyi jezyk) in ne »grobi« bolgarski ali »visoki« srbski (Jagic' III, 376 in 396; Jagic' II, 26, in Derganc I, 322). O privilegirani vlogi »slovanske pisave« pri vzhodnih Slovanih pise neznani avtor iz 16. stoletja: »(...) i prijasa serby, slvjane i bolgary pismena grceskye, daze i vlsi. a cehove, modzovljane (Sgambati predvideva: moravljane), podgorjane i poljane pismena i vr t rimljan. a rsia daze i do ñne derzat pismena slvenskaja, a vra u nih edina grceskaa, jakoze i sperva predana vsm slvjanm« (Jagic' III, 697; Sgambati, 112). /ja = graficni zapis ; = /

je eden prvih originalnih vzhodnoslovanskih gramaticnih ucbenikov in prvi poskus sistematizacije cerkvenoslovanskega jezika (Nimcuk I, 3). Natisnjena je v Vilnu 1596. leta in vsebuje pravopis , prozodijo in oblikoslovje , kratek opis metrike in razlago ocenasa (skladnje nima). Napisana je v cerkveni slovanscini, razen nekaterih razlag v stari ukrajinscini. Zgradba, definicije in slovnicne kategorije so podobne kot v drugih slovnicah klasicnih jezikov. Pomembno je, da je pri sklanjatvah locil orodnik kot poseben sklon --- ; ob dajalniku pa navaja obicajno dve obliki: dativno in lokativno (Derganc II, 71-72).

sodi med najpomembnejse stvaritve »starega« slovanskega jezikoslovja (Nimcuk II, 22). Nastala je 1619. leta v Jevju pri Vilnu v casu drugega juznoslovanskega vpliva s pravopisom, preoblikovanim po grskem vzoru in z jezikovnimi posebnostmi, znacilnimi za jugozahodnorusko redakcijo cerkvene slovanscine. Druga izdaja slovnice, predelana po pravilih velikoruske norme cerkvenoslovanskega jezika, je nastala na velikoruskem podrocju (Moskva 1648). Tretja izdaja slovnice je bila prav tako natisnjena v Moskvi (1721), vendar je izdajatelj Fedor Polikarpov (v casu tretjega juznoslovanskega vpliva) za osnovo svoje izdaje vzel original iz leta 1619 in tako uvedel jugozahodnorusko normo na velikoruskem podrocju (Uspenski, 201, 242 in 277). Ta obsirna gramatika cerkvenoslovanskega jezika vsebuje pravopis , oblikoslovje , skladnjo , prozodijo in na koncu poglavje o metriki. Slovnica je izcrpnejsa od predhodne: Smotricki je samostalnike razdelil na stiri sklanjatve z mnogimi primeri za posamezne podtipe, kot posebna sklona je zapisal mestnik in orodnik, razlozil je kategorijo zivosti in nezivosti, opustil clen kot posebno besedno vrsto; obsirno je obdelal glagolske oblike (vendar je posamezne oblike preteklih casov mesal med seboj) itd. (Derganc, II, 73-75).

Poleg tega je bilo uvajanje cerkvenoslovanskega jezika v liturgicne knjige za ukrajinske uniate nekaj povsem obicajnega, saj je bil po vecstoletnem obdobju diglosije pri vzhodnih Slovanih to se vedno edini pravi knjizni jezik. K temu je pripomoglo tudi trdno prepricanje o nedotakljivosti in svetosti jezika liturgicnih knjig (Sgambati, 116-117; Uspenski, 18-21). Nasprotno je bil cerkvenoslovanski jezik hrvaske redakcije za Hrvate »mrtev« jezik, ki se je pasivno prenasal prek liturgicnih tekstov (Sgambati, 113). Hrvati so imeli ze v 16. stoletju razvito knjizevnost v hrvaskem jeziku v (stokavskem) Dubrovniku in od 16. stoletja dalje v Dalmaciji. /Pri Hrvatih je ljudski jezik prodrl v knjizevnost ze v 14. stoletju, pri vzhodnih Slovanih v casu vladavine Petra I. (1689-1725), pri Bolgarih in Srbih sele v prvi polovici 19. stoletja (Jezic', 23)./ Glagolske tekste je v zelji, da bi bogosluzne tekste priblizal vernikom, kroatiziral ze Simun Kozicic' Benja (Zadar, 1460 --- Zadar, 1536). Prav tako v hrvaskem jeziku (v cakavskem narecju) sta svoje glagolske tekste tiskala protestanta Stipan Konzul Istranin (Buzet, 1521 --- najverjetneje okolica Zelezna, 1579) in Antun Dalmatin (umrl v Ljubljani 1579; Sgambati, 104-105 in 117; Jezic', 98).

Vsi zgoraj navedeni razlogi so pogojevali dokoncno odlocitev Kongregacije za sirjenje vere, da glagolske liturgicne knjige natisne v vzhodnoslovanski redakciji cerkvene slovanscine.

Znacilnosti vzhodnoslovaniziranih izdaj misalov in brevirjev²

Misal 1631. Prva glagolska izdaja rimske Kongregacije za sirjenje vere je delo Rafaela Levakovic'a (okoli 1597-1649) Missale romanum slavonico idiomate --- Misal rimski va ezik slovenki (Kongregacija je pripravo misala sicer zaupala Ivanu Tomku Mrnavic'u, vendar je vsa pripravljalna dela in tiskanje misala vodil njegov pomocnik Rafael Levakovic'; Pandzic', 96). Misal, ki je izsel konec leta 1631 v obsegu 670 strani, je Levakovic' prilagodil novi izdaji latinskega misala. V njem je prvic v glagolskem tisku uporabljena notacija za petje po gregorijanskem vzoru (EJ 5, 521).

Jezikovno pomeni Levkovic'ev misal se vedno nadaljevanje hrvaske redakcije cerkvene slovanscine, ceprav so v misal ze vkljucene posamezne vzhodnoslovanske jezikovne znacilnosti. V misalu so vidni trije jezikovni elementi --- osnova je tradicionalna cerkvenoslovansko-cakavska jezikovna plast, na katero se tu pa tam nalagajo kajkavski elementi (Levakovic' je izhajal iz kajkavskega govornega podrocja) in prvine vzhodnoslovanske redakcije cerkvene slovanscine (Hamm, 215-216).

Najverjetneje so Levakovic'u dolocili tudi nekaj pomocnikov ali svetovalcev za »rutenski« jezik; to so bili ukrajinski uniati, slusatelji grskega kolegija v Rimu, npr. Josafat Isakovic in Filipp Borovik. Sgambati (107-108) predvideva, da je pri izdajanju misala sodeloval tudi »oce Nikola« --- Nikola Novatius (prokurator ukrajinske uniatske cerkve v Rimu od 1626 do svoje smrti 1633), ki je 1627. leta zagovarjal tiskanje liturgicnih knjig v cirilici. Uniati niso bili toliko pomocniki kot cenzorji in korektorji Levakovic'evega jezika. Pri vnasanju vzhodnoslovanskih jezikovnih elementov v misal niso bili dosledni (vzhodnoslovanske poteze so vezane predvsem na vokalizacijo velarnega polglasnika v predlogih in predponah), kar kaze na to, da tudi ukrajinski uniati niso bili dovolj vesci cerkvenoslovanskega jezika vzhodnoslovanske redakcije in da so elemente tega jezika vstavljali najverjetneje naknadno (po sestavitvi misala), morda po priporocilu posebne komisije, ki je od leta 1627 nadzirala izdajanje misala in v kateri so prevladovali ukrajinski uniati.

Mesanica jezikovnih elementov tako ni toliko krivda Rafaela Levakovic'a kot ukrajinskih uniatov, ki so zaradi povrsnosti in neznanja popravljali samo nekatere (najvidnejse, npr. sa v so, ka v ko itd.) jezikovne znacilnosti hrvaskega jezika v misalu, medtem ko so druge ostale nespremenjene (Hamm, 217).

Po svojih graficnih in pravopisnih posebnostih pomeni Misal 1631 nadaljevanje hrvaske graficne tradicije. Vendar pa v osnovo svojega graficnega sistema Levakovic' ni postavil tipicnih grafemov in norm prvih hrvaskih tiskanih misalov (npr. Misala 1483), ampak se je zgledoval po delih protestantske tiskarne v Urachu (kar seveda ni presenetljivo ob dejstvu, da je bila Levakovic'u za tiskanje bogosluznih del v Rimu na voljo prav ostalina uraske tiskarne). Tako se v rabi nekaterih znacilnih grafemov ujema s Konzulovimi glagolskimi izdajami: (), (), (), --- --- (c' --- s^c'. --- sc'), (), (é) in dz(); od tega so , , s^c'., , é v Konzulovem bukvarju Tabla za dicu prvic uporabljeni.

V misalu prevladujejo refleksi hrvaske redakcije cerkvene slovanscine z za to redakcijo znacilnimi elementi cakavskega narecja, npr. pslov. ^*t, ^*kt, ^*gt > c' (veselec'emu, hoc'ete, noc', moc'i), pslov. ^*ske, ^*sk, ^*st > cak. sc' (npr. plasc'eniceju, stisc'enima, nisc'im, otpusc'u), gr. g' > cak. j (npr. evanelie, Arhanelu), otrditev r' > r (npr. vecerajuc'em, pastira), pslov. > cak. e in a za c, (z) in j (npr. propetaja, sablaznet se : prijase), pslov. > e in cak. i (npr. telo, rese, vseh in s obima, svic'ami), pslov. ^*-er- > -re- in cak. -ri- (npr. vremene, streguc'e in vrime), pslov. y > i (npr. sin, jazika), razvoj glasovne skupine r > cak. ar (zartva), vokalizacija , > a (npr. satnik, vsad) vokalizacija predloga v > cak. va (npr. va dvor) in kaj. vu (npr. vu grad) itd. Med znacilne prvine hrvaske redakcije cerkvene slovanscine lahko uvrstimo tudi refleks ul > l (npr. dulzno, pulku).

Nesporno vzhodnoslovanskih elementov je malo (ob vsakem se pojavlja hrvaska glasovna razlicica). Prvi prepoznavni vzhodnoslovanski foneticni refleks je o < , npr. togda, vozopi, cerkov, vopel, ko, so (ob pogostejsih oblikah z vokalizacijo polglasnikov, tudi sekundarnega, v a: dan, danasnego, ta, cerkav, ka, sa, esam). Vzhodnoslovanski razvoj izpricujeta: r > re, npr. kresc'enie, okrest, srebrenik itd. in l za sumniki > el (zelciju). Do mesanja vzhodnoslovanskih in hrvaskih foneticnih (in morfoloskih) prvin prihaja tudi v samih besedah, npr. vozlezase, vozlezec'ago, sozidae, vozdaemo itd.

Najopaznejsi odstopanji od starocerkvenoslovanske sklanjatvene norme sta koncnica -i v lok. sg. (in -i- v lok. pl.; v enem primeru tudi v akuz. du. n.) samostalnikov moskega in srednjega spola o-sklanjatve (na dvori, o mantizi, o gresih; na pocali, na celi, v édinstvi; akuz. du. n. koleni) ter pojavitev koncnic a-sklanjatve pri samostalnikih zenskega spola a-sklanjatve in pri nedolocnih oblikah pridevnikov trdih osnov (gen. sg. Cin misse, lok. sg. na Missi, nom. pl. sluge, akuz. pl. v ruke, akuz. du. za laniti in pri pridevnikih: gen. sg. f. blazene Marie, akuz. pl. m. va blagdanocastne dni, vse svete; koncnica a-sklanjatve je tudi v akuz. pl. f. zaimka ona: na one ze beside). Obe odstopanji sta znacilnosti hrvaskega jezika (v prvem primeru razvoja > i v cakavskem narecju) in hrvaske redakcije cerkvene slovanscine (prodor koncnic a-sklanjatve v a-sklanjatev). S hrvasko glagolsko tradicijo je povezana tudi sicer nepravilna oblika dat. sg. m. gospodeve (RHSJ III, 300). Nesporno hrvaskega izvora so se naslednje sklonske oblike: obliki lok. sg. f. dolocnih oblik pridevnikov in stevnikov s koncnico -o (blazeno Marii in o deveto ze godini), obliki lok. (du.) in instr. stevnika trje, tri (triju in trimi) in oblike zaimkov (dat. sg. osebnega zaimka za 2. osebo tebi, obliki nom. sg. m. kazalnih zaimkov si in ti, instr. sg. n. tim, pri zaimku vs pa oblike nom. sg. m. vas, gen. in dat. pl. vsih, vsim; poleg stcsl. oblike oziralnega zaimka ize se v spomeniku pojavlja tudi cakavska oblika ki, kogo).

V glagolskem sistemu je prvina hrvaske redakcije cerkvene slovanscine koncnica -mo, ki je obenem tudi edina koncnica (v spomeniku ni stcsl. koncnice -m) za izrazanje 1. os. pl. indikativa prezenta in imperativa (ugotovimo, vidimo, molimo, blagoslovimo in idimo, vozdavamo). Med hrvaske znacilnosti sodijo tudi oblika 1. os. sg. indikativa prezenta ispovedam se (obicajne oblike so s stcsl. koncnico - > -u: otvergu, lobzju itd.), oblika glagola pocimati (3. os. sg. pocimlét se) in oblika imperativa atematskega glagola dati (2. os. sg. da). V spomeniku je posplositev -i- (-imo, -ite) v pluralnih oblikah (primerov dualnih oblik ni) imperativa pri vseh glagolih: idimo, idite, bdite, pocivate, molite, jadite itd. Starocerkvenoslovanska norma je v vseh spomenikih najbolje ohranjena v spregatveni shemi preteklih casov. Zato ne preseneca, da lahko iz celotnega glagolskega sistema preteklih casov v tem spomeniku za hrvasko obliko oznacimo samo 3. os. sg. imperfekta imijase (nastalo po razvoju > i v --ase > -ijase). Znacilnost hrvaskega jezika je pojavitev pripone -si oziroma -vsi (znacilne za nom. sg. f.) v nom. sg. m. aktivnih participov preteklega casa I. v prislovni funkciji: reksi, vozdvigsi, sotvorivsi, skoncivsi itd.

Samo dve odstopanji od normiranih starocerkvenoslovanskih oblik lahko povezemo z vzhodnoslovanskimi jezikovnimi vplivi. Prva posebnost je oblika kazalnega zaimka s: se (poleg si). Oblika je normirana v vzhodnoslovanskih slovnicah. Druga znacilnost --- oblike pasivnih participov preteklega casa s podvojenim -nn- (rozdenna, recennoe, izbrannih : ugotovanu, oskorbleni, ucinénago) --- sicer ni evidentirana v vzhodnoslovanskih slovnicah, je pa od 17. stoletja znacilna (umetna) pravopisna manira ruskega jezika.

Brevir 1648. Leta 1648 je Rafael Levakovic' izdal svoje drugo pomembnejse liturgicno delo --- Breviarium romanum slavonico idiomate --- Casoslov rimskii slavinskim jazikom. Njegov pomocnik pri tiskanju in jezikovnem urejanju besedil je bil ukrajinski skof Metodij Terlecki, ki je bil nedvomno dobro seznanjen s sprejeto pravopisno in slovnicno normo vzhodnoslovanskih liturgicnih tekstov.

Levakovic' je brevir v celoti pripravil za tisk ze leta 1635, vendar je Kongregacija za sirjenje vere zaradi pomanjkanja denarja in pricakovane revizije rimskega brevirja tiskanje glagolskega brevirja za nekaj casa odlozila. K urejanju brevirja se je Levakovic' vrnil sele leta 1642 in kmalu ugotovil, da se psalmi v brevirju ne ujemajo z Vulgato Klementa VIII., po kateri so bili popravljeni psalmi nedavno izdanega rimskega brevirja. Tako je bilo potrebno psalter v celoti popraviti (Pandzic', 106-107). Poleg tega se je Propaganda odlocila, da za pomoc pri tiskanju brevirja poprosi ukrajinskega skofa Metodija Terleckega, ki je od svojega prihoda v Rim 1629 uzival veliko spostovanje papeskega dvora. Leta 1643 se je odpravil v zahodno Rusijo, da bi prevzel uniatsko skofijo v Chemu, vendar se je po povabilu Kongregacije za sirjenje vere vrnil v Rim in z Levakovic'em popravil brevir (Radonic' I, 62-66 in 217). Terlecki je k revidiranju brevirja pristopil drugace --- v prepricanju, da se je izvirni cerkvenoslovanski jezik ohranil v vzhodnoslovanskih bogosluznih knjigah, medtem ko je v starih hrvaskih glagolskih misalih in brevirjih cerkvenoslovanski jezik popacen in pokvarjen z elementi hrvaskega ljudskega jezika. Zato je bilo, po njegovem mnenju, nujno vse elemente hrvaskega jezika zamenjati s »cistimi« po zgledu na vzhodnoslovanske tekste (Pandzic', 107-108).

Jagic'evi predpostavki, da je Levakovic' moral poznati slovnico cerkvenoslovanskega jezika Meletija Smotrickega (Jagic' II, 39) in Nimcukovi trditvi, da je Levakovic' svoj brevir popravil po tej slovnici (Nimcuk II, 108), oporeka Sgambati in svoje stalisce pojasnjuje s podatkom, da je Pastric' omenjal slovnico Smotrickega kot novost sele konec 17. stoletja (Sgambati, 115). Vendar pa Pastric'evo nepoznavanje slovnice ni dokaz, da Levakovic' slovnice ni poznal (bil je vendarle obkrozen z ukrajinskimi uniati), poleg tega je jezikovno predelavo brevirja vodil Terlecki, pa je zato pomembneje, ali je bil s slovnico Smotrickega seznanjen Metodij Terlecki.

Levakovic' ni bil zadovoljen z izdajo brevirja, kar je moc razbrati v stavku iz njegovega uvoda k izdaji brevirja: »Az sotvorih, jako povelno mi bist, a udobne bse mn obc'im jazikom nasim pisati« (Jagic' II, 39; Nazor, 76). Levakovic' se je pac moral pokoriti zeljam in zahtevam rimske Kongregacije za sirjenje vere.

Levakovic' (Terlecki) je cirilskim znakom iz vzhodnoslovanskih slovnic ustvaril glagolske ekvivalente, npr. (y) = cir. , () = cir. , () = cir. , () = cir. (medtem ko obicajni znak oznacuje ja), () = cir. in posebne znake (), (), (e) in (i). Edini »zadrzani« znacilni znak iz Misala 1631 je (s^c'.) poleg (c' in s^c'), npr. vzys^c'.etsja : noc' in vozvs^c'aja. Za razliko od Karamanovih del je v Brevirju 1648 samo en polglasnik dz (v transliteraciji ).

Foneticno povezuje Brevir 1648 s hrvasko redakcijo cerkvene slovanscine samo razvoj: pslov. ^*t, ^*kt > c' (sudjac'ei, pomoc'nik) in pslov. ^*ske, ^*sk, ^*st > sc' (vzysc'etsja, na sedalisc'i, vozvsc'aja).

Razvoj drugih pslov. glasov izpricuje: a) juznoslovanske reflekse, ki so z drugim juznoslovanskim vplivom prodrli v vzhodnoslovanske cerkvene tekste in so normirani v vzhodnoslovanskih slovnicah cerkvene slovanscine postali edino pravilni proti nedopustnim vzhodnoslovanskim refleksom (npr. vzhodnoslovanskemu polnoglasju): ^*-er- > -re- (vremja, srebro), ^*d > zd (kazdo); b) prvotne vzhodnoslovanske reflekse (normirane v vzhodnoslovanskih slovnicah Zizanija in Smotrickega): npr. gr. g' > g (ot Angel), ohranitev r' (smatrjaesi, prju), pslov. > 'a (uvjaze, ot zmja, sobrasasja), pslov. > (npr. zlo, vsm, svt), pslov. y > y (prebyvaet, jazyci, grsnyh) in pojavitev -y- na morfemskem sivu predloga in glagolov iti in iskati (vzysc'etsja, prydet), vokalizacija > o in > e (togda, krpok in de, lev), razvoj glasovnih skupin: r > er (oderzanie, verh), r > or (v gordosti), l > ol (dolgoterpeliv) in r > re (okrest), l > le (npr. slezami).

Oblikovno je vzhodnoslovanski vpliv v spomeniku viden v treh plasteh. Prvo plast tvorijo pricakovane starocerkvenoslovanske koncnice, ki so preoblikovane po pravopisnih pravilih vzhodnoslovanskih slovnic dobile znacilno razpoznavno obliko: npr. koncnici gen. in dat. pl. samostalnikov moskega spola -v in m: psalmv in vkm, grsnikm (odgovarjajoci zapis z -- = cir. v pluralnih oblikah je v nom. pl. f. ksti in v gen. pl. f. vd; prim.: Ziz. nom. sg. m. in nom. pl. m.; Smot. gen. sg. m. in gen. pl. m.); pod vplivom slovnice Smotrickega je prislo do variantnega zapisa koncnic lok. pl. m. in n. -h in -eh (v vrazh, vo vrath : v Jazyceh, v dleh); preoblikovana je tudi koncnica akuz. pl. m. -y v -i pri samostalnikih, katerih osnova se koncuje na -k (na grsniki, vo vki).

Drugo plast tvorijo v Brevirju 1648 koncnice in oblike, ki se ne ujemajo z dopustno starocerkvenoslovansko normo in so nesporno prevzete iz vzhodnoslovanskih slovnic, npr. koncnica nom. pl. samostalnikov moskega spola o-sklanjatve (carie : stcsl. kosi); obliki nom. sg. m. kazalnih zaimkov t in s (to in se) in koncnica 3. os. du. f. sedanjega casa -t (priziraet).

V tretjo plast spadajo znacilne vzhodnoslovanske prvine, ki odstopajo od starocerkvenoslovanske norme in niso prodrle v normirano vzhodnoslovansko redakcijo cerkvene slovanscine (niso evidentirane v vzhodnoslovanskih slovnicah), npr. oblike pasivnega participa preteklega casa s podvojenim -nn- (vsazdenno, razdezenno) in zapis koncnice akuz. pl. -a (< stcsl. -) samostalnikov a-sklanjatve, katerih osnova se koncuje na -c (stcsl. > vslov. 'a --- v zapisu in a za c, z, s, c in j): ptica, ovca (Smotricki pri oblikah gen. sg. f. in akuz. pl. m. in f., npr. dopusca tudi izgovor z -a: itd.).

Brevir 1688 in Misal 1706. Konec 17. stoletja je rimska Propaganda pripravo brevirja in kasneje misala za tisk zaupala Ivanu Pastric'u, profesorju dogmatike v Kolegiju Propagande v Rimu. Ivan Pastric' (1636-1708) je bil priznan znanstvenik, pisec stevilnih razprav s podrocja hebrejistike in orientalistike (njegova rokopisna zapuscina obsega preko sedemdeset zvezkov, natisnil pa je samo delo Patenæ argenteæ mysticæ), bil je profesor teologije, filozofije, grskega in hebrejskega jezika, bibliotekar in prevajalec. Ukvarjal se je s pesnistvom (pisal je pesmi v latinskem in italijanskem jeziku) in bil sprejet v akademijo Arkadija (1671), ki je zdruzevala najpomembnejse znanstvenike in umetnike tistega casa (Golub, II, 22; III, 132 in IV, 117, 121-122). Tiskanje glagolskih knjig zaobjema tako samo del Pastric'evega zanimanja za jezik. Temu delu se je sprva upiral, saj se je moral znova nauciti glagolskih crk, ki jih je od otrostva v Splitu pozabil, zavedal pa se je tudi svojega pomanjkljivega znanja cerkvenoslovanskega jezika. Ker pa, po njegovih besedah, v Rimu niso nasli nikogar, ki bi bil sposoben za to delo, je pristal in zacel brskati po starih brevirjih, da bi nasel najboljso predlogo. Najustreznejsi se mu je zdel prav Brevir 1648 (Golub I, 381).

Pastric' je svoj Breviarium / romanum / slavonico idiomate --- Casoslov rimskii / slavinskim jazikom izdal 1688. Brevir je pravzaprav le druga izdaja Levakovic'evega brevirja (dodal je samo nekaj novih oficijev svetnikov, ki so nastali med 1648 in 1687; z oficiji je imel Pastric' najvec dela, saj je moral crpati iz lastnega znanja; ker je bil Brevir 1688 tiskan v »rutenskem« jeziku, je za nasvete vpraseval dva ukrajinska studenta; Golub I, 377-378 in II, 21; Kopitar, XVI). Obe izdaji brevirja se graficno in jezikovno popolnoma ujemata (izjema je le titla za oznacevanje mehkosti soglasnikov na besednem izglasju, ki je v Pastric'evi izdaji ni).

Tudi Missale romanum slavonico idiomate iz leta 1706 je druga izdaja Misala 1631. Zanimivo je, da ga pri tiskanju ni motil jezik v Levakovic'evem misalu, ki se je mocno razlikoval od jezika v Brevirju 1648. Pastric' je bil preprican, da je »rutenski« dialekt od vseh slovanskih najstarejsi (Sgambati, 116), pa bi pricakovali, da bo jezik v misalu popravil po zgledu na brevir. Vendar je misal izdal nespremenjen. Pastric' je vsekakor moral opaziti jezikovne in graficne razlike med obema Levakovic'evima spomenikoma, pa se najverjetneje sicer priznani hebreist in grecist ni cutil dovolj jezikovno podkovanega (s slovanskim jezikoslovjem in cerkveno slovanscino se je zacel ukvarjati pri 52 letih; Broz, 123), da bi jezik v misalu popravljal in spreminjal.

Tako je Pastric' brevir natisnil v vzhodnoslovanski, misal pa v hrvaski redakciji cerkvene slovanscine (z vsemi vzhodnoslovanskimi in kajkavskimi primesmi).

Misal 1741 in Brevir 1791. V sredini 18. stoletja je vzhodnoslovanizacija hrvaskih glagolskih knjig dobila drugacno osnovo; predvsem ni bila vsiljena od zunaj, prek tezenj rimske Kongregacije za sirjenje vere, ampak jo je pogojevalo jezikovno prepricanje samih avtorjev in pobudnikov tiskanja liturgicnih knjig, da je vzhodnoslovanska redakcija cerkvene slovanscine najcistejsi in najstarejsi slovanski jezik (Stojkovic', 124). Zato je potrebno liturgicne knjige v glagolici tiskati v tem --- edinem pravilnem jeziku Slovanov.

Zagovorniki te trditve so bili na Hrvaskem predvsem Vincenc Zmajevic' (Perast, 1670 --- Zadar, 1745), sprva barski in nato zadrski nadskof (1713-1745), v tistem casu najpomembnejsa cerkvena in politicna osebnost na Balkanu (ELZ 6, 735) ter Matej Karaman (Split, 1700 --- Zadar, 1771) in Matej Sovic' (zacetek 18. stoletja --- Osor, 1774).

Karaman in Sovic' sta se med svojim bivanjem v Rusiji seznanila z jezikom vzhodnoslovanskih liturgicnih knjig, ki je po njunem mnenju ohranil najcistejso, predvsem pa prvotno obliko cerkvenoslovanskega jezika. Jezik hrvaskih liturgicnih knjig pa je pokvarjen in popacen.

Matej Karaman se je v Rusiji mudil od leta 1732-1737, kjer je po nalogu rimske Kongregacije za sirjenje vere preuceval razmere in moznosti za ponovno dogovarjanje o cerkveni uniji (Jagic' I, 51; Radonic' I, 607; EJ 5, 200-201) in pregledoval slovanske rokopise Svetega pisma, predvsem Assemanijev evangelij (Radonic' II, 69). Matej Sovic' se je rodil v Peterburgu, kjer je po zgodnji ocetovi smrti odrascal v hisi ruskega admirala Mateja Zmajevic'a in prejel izvrstno izobrazbo. Sprijateljil se je s Karamanom, s katerim se je leta 1737 po smrti admirala Zmajevic'a odpravil v Dalmacijo in naslednje leto v Rim (EJ 7, 436; Strohal, 43).

V sredini 18. stoletja je rimska Propaganda ugotovila, da je potrebno liturgicne knjige v glagolici ponovno natisniti, saj je bilo po Dalmaciji precejsnje negodovanje zaradi prejsnjih izdaj. Negodovali so na eni strani glagoljasi, ker Levakovic'evih in Pastric'evih del niso mogli uporabljati, na drugi strani pa zagovorniki vzhodnoslovanizacije, ki niso bili zadovoljni z jezikom prejsnjih izdaj. Sovic' je npr. Levakovic'u ocital, da ni dobro poznal starega knjiznega jezika, pa sta zato njegova misal in brevir polna vulgarizmov, Pastric'u pa zameril, ker si ni upal prevajati iz latinscine v cerkveno slovanscino (Stojkovic', 128).

Rimska Propaganda je po priporocilu Vincenca Zmajevic'a popravljanje in tiskanje misala zaupala Mateju Karamanu, ki se je 1738 skupaj s svojim pomocnikom Matejem Sovic'em odpravil v Rim in ze leta 1741 izdal popolnoma vzhodnoslovaniziran Missale romanum slavonico idiomate --- Missal rimski slavenskim jazykom (Strohal, 38; EJ 5, 201).

Takoj po izdaji misala sta s Sovic'em popravila in za tisk uredila tudi brevir (Breviarium romanum slavonico idiomate --- Casoslov rimski) slavenskim jazykom), ki pa ga je Kongregacija za sirjenje vere natisnila sele po smrti obeh avtorjev leta 1791 (za tisk je brevir ponovno pripravil rabski skof Ivan Petar Gocinic'; Tandaric', 149). Brevir 1791 je prav tako kot Misal 1741 natisnjen v vzhodnoslovanski redakciji cerkvene slovanscine in je poslednja izdaja brevirja v glagolici.

Karamanovi izdaji misala in brevirja pomenita visek vzhodnoslovanizacijskega obdobja. Zgledovanje po vzhodnoslovanskih slovnicah cerkvenoslovanskega jezika (npr. Smotrickega) je se temeljiteje kot v brevirju iz leta 1648 (in 1688). V Karamanovih izdajah ni prvin hrvaskega jezika.

Med Misalom 1741 in Brevirjem 1791 pravopisno in jezikovno ni pomembnejsih razlik (npr. v brevirju naceloma ni diakriticnih znakov: apostrofov, polkrozcev itd.; v Misalu 1741 oznacuje mehkost konzonantov z znakom ' nad ustreznim konzonantom, v Brevirju 1791 pa nad polglasnikom, kar je privedlo do nastanka opozicije dveh polglasnikov = stcsl. : = stcsl. ). V obeh spomenikih je Karaman uporabil »nove« znake iz Brevirja 1648: (y), (), (), (), (). Prav tako kot Levakovic' uporablja za zapis in ja razlicna znaka ( in ). Zadrzal je tudi tipicni hrvaski grafem (s^c'.) proti (c').

Opaznejse razlike med Brevirjem 1648 in Karamanovimi deli so: --- pod vplivom vzhodnoslovanskih slovnic (in posredno grskega pravopisa) Karaman (v Misalu 1741) zapisuje apostrofe (zanimivo --- za vokalom! v sredini besede in na besednem izglasju, nikoli na besednem vzglasju) in posevnice v desno ali levo, ki nad vokali oznacujejo naglasno mesto v besedi, nad konzonanti (posevnice v desno) pa mehkost teh konzonantov (v Brevirju 1648 teh diakriticnih znakov ni); --- v Brevirju 1791 sta dva polglasnika ( in ), v Brevirju 1648 samo polglasnik (in nedosledno oznacevanje mehkosti konzonantov); --- grafem (dz) se v Karamanovih delih pojavlja tudi v tekstu, npr. dzlo, dzlo, dzloba, dzvzdy, medtem ko je v Brevirju 1648 naveden samo v azbucnem redu; --- za Karamanove izdaje liturgicnih del je znacilen grafem (i), ki ustreza cir. (v slovnicah Zizanija in Smotrickega) v poziciji pred vokalom ali in v tujkah, npr. otresenie, bezakonija, treti, Hriste itd. Karaman ohranja tudi zapis gr. -- (Arhagla, Agl : ot Angel).

V refleksih posameznih pslov. glasov in glasovnih skupin se Misal 1741 in Brevir 1791 ujemata z Brevirjem 1648. Hrvaska refleksa sta tako samo: pslov. ^*t, ^*kt, ^*gt > c' (hoc'ete, dlajuc'ii, no, moc'i), pslov. ^*ske, ^*sk, ^*st > sc' (mimopusc'aetsja', otpusc'ati itd.).

Razvojno juznoslovanski refleksi, normirani v vzhodnoslovanskih slovnicah, so izpricani pri glasovnih skupinah: ^*or- / ^*-or- > ra- / -ra- (razdlisa, vrabi), ^*-er- > -re- (po sred, streguc'e, drevo), ^*-ol- > -la- (vozglasit, blazennyja), ^*d > zd (hozdu, prezde). Tipicni vzhodnoslovanski refleksi pa so: gr. g' > g (Igemn, Arhagla), ohranitev r' (olta, car, sotvorju), pslov. > 'a (s klja'tvoju, vo vremja, zacalo), pslov. > (ispovstsja, otja'gotn, grsnyh), pslov. y > y (pravdy, oblobyza); in pojavitev -y- na morfemskem sivu predloga in glagolov iti in iskati (razydutsja', vzyskaja), vokalizacija > o in > e (sonm, cerko; dve, izsed), razvoj glasovnih skupin: r > er (pervy, k persem), r > or (skorbja'c'e, rastorgnem), l > ol in el (ispolni, molcase; zelciju), l > ol (molva, dolznoe) in r > re (srebrenik, kresta), r > ro (kro), l > le (zaplevasa), l > lo (plo), ohranitev mehkosti koncnih soglasnikov (napas, Gd, den, est) itd.

Tudi v Karamanovih delih lahko oblikovne vzhodnoslovanske posebnosti razdelimo v tri skupine: --- starocerkvenoslovanske koncnice, preoblikovane po vzhodnoslovanski pravopisni normi, --- koncnice in oblike, prevzete iz vzhodnoslovanskih slovnic cerkvene slovanscine, in --- znacilne vzhodnoslovanske prvine, ki v tistem casu se niso prodrle v fond (v liturgicnih tekstih) dopustnih vzhodnoslovanskih oblik.

V prvo skupino vzhodnoslovanskih posebnosti sodijo: --- koncnice gen. in dat. pl. m. in n. samostalnikov o-sklanjatve -v in -m (svtilnikv, synv in ucenikm, arhierem, ko vratm) in dat. pl. m. in n. samostalnikov o-sklanjatve -m, npr. lzesvidtelm, po pisanim (zapisi z -- in -- v pluralnih sklonih so npr. tudi v gen. pl. f. vd in gen. pl. m. starc, srebrnik, ot arhier in pri pridevnikih in participih: bezcislnnyja, prinesnym); --- zapisi -k-i, -g-i in -h-i (< -k-y, -g-y, -h-y), npr. v akuz. pl. m. prazdniki', instr. pl. m. so uceniki, nom. pl. (m.) slugi', akuz. pl. f. knigi' (vzhodnoslovanski zapis je npr. tudi pri pridevnikih in zaimkih Iudeski, kizdo in nki); --- variantni koncnici lok. pl. n. -h in -eh (v dlh : na usteh); --- pod vplivom slovnice Smotrickega je prislo do razlikovanja med gen. in akuz. (v kategoriji zivo) sg. m. pridevnikov, zaimkov in participov (npr. bozestvennag, seg, naricaemag : cvceskago, moego, zivotvorja'c'ago); --- uvedba novega grafema (i) je Karamanu omogocila, da je z vzhodnoslovanskima slovnicama uskladil zapise instr. sg. f. samostalnikov i-sklanjatve (stiju, zelciju), koncnic nom. sg. in pl. m. pri pridevnikih, zaimkih in participih (npr. v nom. sg. m. pridevnikov mehkih osnov ali trdih z osnovo na -k: nisc'.i, Iudeski, nki, vsemogi in nom. pl. m. ljudstii, tii, priemsii) in oblik zaimka s --- si --- se (akuz. sg. f. siju, akuz. pl. m. sii itd.); --- pravopisno se z oblikami Meletija Smotrickega ujemajo sklonske oblike samostalnikov syn, gospod in ljudje ter znacilne oblike dat. in akuz. pl. aktivnih participov (npr. dat. pl. vecerajuc'ym, akuz. pl. m. vrazdujuc'yja, akuz. pl. f. prehodjac'ija in akuz. pl. f. reksyja).

V drugo skupino spadajo vse znacilne koncnice in oblike iz Brevirja 1648: npr. koncnica -ie v nom. pl. m. samostalnikov o-sklanjatve (carie), koncnica -t 3. os. du. f. prez. (priziraet, ispytaet) in obliki zaimkov to in se. V Misalu 1741 in Brevirju 1791 so iz slovnice Smotrickega prevzete se naslednje znacilnosti: --- variantni koncnici lok. sg. f. pridevnikov trdih osnov -o in - (blazenno, vselenn); --- oblike stevnikov, npr. tridesja, lok. in instr. stevnika trje, tri (po trieh dneh in tremi denmi) in --- koncnica - (oziroma -t) v 3. os. sg. (in pl. pri glagolu byti) atematskih glagolov (est, vst, ima : predastsja' in su).

Vzhodnoslovansko tendenco po poenotenju pluralnih oblik (v dat., lok. in instr. po koncnicah a- in a- sklanjatve) izpricuje oblika lok. pl. m. v koncah (proti koncnici -eh v slovnici Smotrickega). Vzhodnoslovanska (ruska) posebnost je tudi podvojeni -nn- v oblikah pasivnega participa preteklega casa (iskusenno, sovokuplennyma : biena, prinesenym). V Karamanovih delih je trdost konzonanta c vidna (v zapisu -c-y < -c-i) v oblikah akuz. in instr. pl. samostalnikov moskega spola (koncy, starcy; obliki sta normirani v slovnici Smotrickega), v akuz. pl. f. ovcy, pticy (namesto stcsl. -c-), v nom. pl. m. zaimka nki (ncyi) in pri imperativu rcy, rcyte. Koncnico -y za -c, -z, -s, -c (-c-y, -z-y, -s-y, -c-y namesto stcsl. -c-, -z-, -s-, -c-), ki jo je Karaman v svojem bukvarju iz leta 1739 pripisal moskovskemu izgovoru, izpricujejo oblike: gen. sg. f. casy in (v zapisu z -i) dusi, akuz. pl. f. ovcy, pticy in svc'i' (z -i) ter akuz. pl. m. koncy. Oblike: svidtelstujut, svidtele, lzesvidtelstva (npr. v Misalu 1631: svedetelja in v slovnici Smotrickega: ) so nastale z vplivom glagola vidti na izpeljanke iz glagola vdti (npr. stcsl. svdtel'), ki je viden tudi v danasnjih ruskih oblikah: (Vasmer III, 577).



Viri

Broz: Ivan Broz (1888). Crtice iz hrvatske knjizevnosti. Zagreb.

Derganc I: Aleksandra Derganc (1986). O morebitnem vplivu Bohoriceve slovnice na cerkvenoslovansko slovnico Meletija Smotrickega. Obdobja 6. Ljubljana, str. 319-325.

Derganc II: Aleksandra Derganc (1986). Prve cerkvenoslovanske in Bohoriceva slovnica. Slavisticna revija, letnik 34, st. 1, Ljubljana, str. 67-76.

EJ: Enciklopedija Jugoslavije 5 in 7 (1962 in 1968). Zagreb.

ELZ: Enciklopedija Leksikografskog zavoda 6 (1969). Zagreb.

Enc. Rel.: The Encyclopedia of Religion 12 in 15 (1987). New York.

Golub I: Ivan Golub (1971). Rad Ivana Pastric'a na izdavanju glagoljskih liturgijskih knjiga. Slovo 21, Zagreb, str. 377-387.

Golub II: Ivan Golub (1988). Ivan Pastric'. Prinosi za zivotopis Ivana Pastric'a (1636-1708). Ivan Pastric' --- Ioannes Pastritius polihistor i teolog (1636-1708). Sabrana gradza. Zagreb, str. 7-32.

Golub III: Ivan Golub (1988). Zivot i djelo Ivana Pastric'a. Ivan Pastric' --- Ioannes Pastritius polihistor i teolog (1636-1708). Sabrana gradza. Zagreb, str. 131-140.

Golub IV: Ivan Golub (1988). Ivan Pastric', znanstvenik i knjizevnik. Ivan Pastric' --- Ioannes Pastritius polihistor i teolog (1636-1708). Sabrana gradza. Zagreb, str. 115-128.

Hamm: Josip Hamm (1971). Ruska redakcija u glagoljskim spomenicima. Slovo 21. Zagreb, str. 213-222.

Jagic' I: Vatroslav Jagic' (1913). Hrvatska glagolska knjizevnost. V: Branko Vodnik, Povijest hrvatske knjizevnosti, knj. 1. Zagreb, str. 9-64.

Jezic': Slavko Jezic' (1944). Hrvatska knjizevnost od pocetka do danas. Zagreb, str. 118-120.

Kopitar: Jernej Kopitar (1995). Jerneja Kopitarja Glagolita Clozianus --- Clocev glagolit (uredil in spremno besedo napisal Joze Toporisic, prevedel Martin Benedik). Ljubljana.

Lex. Theol.: Lexicon fur theologie und kirche 2 (1958). Freiburg.

Nazor: Anica Nazor (1978). Zagreb riznica glagoljice. Zagreb, str. 74-81.

Oxf. Dict.: The Oxford dictionary of the Christian Church (1993). Oxford.

Pandzic': B. Pandzic' (1978). Franjo Glavinic' i Rafael Levakovic' u razvoju hrvatske pismenosti. Nova e vetera 1/2. Sarajevo, str. 85-112.

RHSJ: Rjecnik hrvatskoga ili srpskoga jezika, JAZU, I-XXIII, od I --- Zagreb 1880-1882 do XXIII --- Zagreb 1975-1976.

Sgambati: Emanuela Sgambati (1993). Udio Rusina u izdavanju hrvatskih glagoljskih knjiga u XVII stoljc'u. Slovo 32-33. Zagreb, str. 103-122.

Stojkovic': Marijan Stojkovic' (1930). Pokusaj uvodzenja ruskoslavenske gramatike M. Smotrickoga kod Hrvata katolika. Nastavni vjesnik, knj. 38. Zagreb, str. 120-131.

Strohal: Rudolf Strohal (1915). Hrvatska glagolska knjiga. Zagreb.

Tandaric': Josip Leonard Tandaric' (1993). Dodaci Karamanovu misalu. Hrvatsko glagoljska liturgijska knjizevnost. Rasprave i prinosi. Zagreb str. 148-151.

Vodnik: Branko Vodnik (1913). Povijest hrvatske knjizevnosti, knj. 1. Zagreb.

Opombe

¹

Pojav vzhodnoslovanizacije v hrvaski glagolski knjizevnosti je v primerjalnem jezikoslovju znan predvsem pod nazivom rusifikacija hrvaskih glagolskih liturgicnih tekstov. Izrazoslovje rusifikacija/ruska (ruskoslovanska) redakcija cerkvene slovanscine zasledimo v delih Josipa Hamma, Josipa Tandaric'a, Vjekoslova Stefanic'a, Marijana Stojkovic'a, Anice Nazor, Vatroslava Jagic'a itd., medtem ko so se redki raziskovalci hrvaskih glagolskih tekstov (npr. Emanuela Sgambati, B. Pandzic') odlocili za poimenovanje rusinska/rutenska/ukrajinska redakcija cerkvene slovanscine. Tako prvo kot drugo poimenovanje ni primerno. Jezikovna osnova v hrvaskih liturgicnih tekstih 17. in 18. stoletja je namrec cerkvenoslovanska z znacilnimi vzhodnoslovanskimi foneticnimi in morfoloskimi posebnostmi. Graficno in pravopisno spomeniki temeljijo na pravopisnih normah dveh slovnic, ki sta sicer nastali na podrocju danasnje Ukrajine, vendar sta to slovnici cerkvenoslovanskega jezika z vzhodnoslovanskimi foneticnimi znacilnostmi in ne slovnici t. i. proste move, ki je bila v tistem casu protiutez cerkvenoslovanskemu jeziku v Ukrajini (Uspenski, 261). V tekstih ni znacilnih elementov ukajinskega ali ruskega jezika (razen nekaterih redkih izjem). Povsem nedopustno pa je uporabljanje izraza »ruski« za pripadnike Slovanov na celotnem ozemlju vzhodnih Slovanov.

²

Vse trditve o pravopisnih in jezikovnih znacilnostih posameznih vzhodnoslovaniziranih spomenikov temeljijo na primerjalni graficni, foneticni in morfoloski analizi izbranih odlomkov iz misalov (Cvetna nedelja iz Matejevega evangelija in Red sv. mase) in brevirjev (odlomek iz Psalterja). V clanku avtorica navaja samo najznacilnejse pravopisne in jezikovne elemente posameznih redakcij cerkvene slovanscine v spomenikih, medtem ko je podrobnejsa analiza in pojasnitev nastetih jezikovnih prvin v avtoricini doktorski disertaciji Vpliv vzhodne cerkvene slovanscine na hrvaske glagolske tekste iz 17. in 18. stoletja.