Potovanje besed k novim izzivom
(Jana Kvas: Potovanje besed. Knjizevnost 1, ucbenik za 1. letnik triletnih srednjih sol. DZS, Ljubljana 1996, 167 str.)

Zdaj se je po vrzeli, ki je na tem podrocju sprico nujne prezivelosti prejsnjih ucbenikov bila zadnja leta, take naloge lotila mag. Jana Kvas. Ta ucbenik predstavlja po eni strani zacetek novega, po drugi pa nadaljevanje ze dovrsenega dela. Pri slednjem mislimo pac na to, da je Jana Kvas pred pisanjem ucbenika predlozila tudi Ucni nacrt za pouk slovenskega jezika in knjizevnosti v triletnih programih srednjih sol (ZRSS 1996). Tako je pisanje ucbenika drugi del premisljenega in ze nekaj let trajajocega dolgorocnega projekta (ki se je vkljucil v sirsi projekt prenove pouka slovenscine pri MSS).

Na ta nacin ucbenik, ki ga Jana Kvas pojmuje kot knjigo, na podlagi katere se ucenci izobrazujejo in samoizobrazujejo, materializira knjizevnovzgojne cilje, zapisane v ucnem nacrtu, tako splosne kot etapne. Povzeti jih je mogoce kar z zapisom v uvodni predstavitvi tega dokumenta: »Ucni nacrt ... je sestavljen tako, da je v njegovem jedru sporocanje ... Literarni pouk poteka v povezavi z neumetnostnimi besedili in drugimi poglavji sporocanja.« (str. 5.)

Temeljna razlika in novost ucnega nacrta in ucbenika je v primerjavi z dosedanjim poukom knjizevnosti na tovrstnih solah torej v tem, da se knjizevna besedila vec ne povezujejo v sirse didakticne sklope na podlagi literarnozgodovinskih obdobij (kakor v gimnazijah), ampak na podlagi dolocene teme. Tudi tematske razvrstitve literarnih besedil sicer ze poznamo, npr. iz osnovnosolskih beril. Le da tu teme sklopa ne doloca tisto, o cemer se govori (torej tema v literarnoteoretskem smislu, npr. ljubezen, druzba), ampak »krovni«, sporocanjskovzgojni cilj (kako se kaj govori). Torej: ucenci poklicnih sol naj bi se pri slovenscini predvsem ucili tvorjenja in razumevanja razlicnih vrst besedil, kar bodo potrebovali v zivljenju (npr. zapisnik, pismo, prosnjo, pritozbo, besedila v razlicnih zvrsteh ...). Ob tem pa naj bi tudi spoznavali, kako (drugace) te besedilne vrste oz. sporocevalni postopki in dejavniki sporocanja (npr. tvorec --- avtor --- pripovedovalec, naslovnik) zivijo v umetnostnem besedilu. Torej takrat, ko avtorjev namen ni predvsem bralca o necem informirati, ampak mu vzbujati razlicne obcutke, razpolozenja, ga izzivati k razmisljanju itd. --- Ucni nacrt in ucbenik za pouk knjizevnosti tako zacenjata obravnavo vsake teme iz neumetnostnega, prakticnega (pragmaticnega) sporocanja, ki jo izrabita kot ucinkovit uvodni prikaz skupnih tock in izdelavo prehoda med neumetnostnim in umetnostnim besedilom. Nato pa se obravnava v okviru knjizevnega pouka v celoti posveti zakonitostim umetnostnega besedila in njegovemu avtorju.

Didakticni prehod od neumetnostnega, ucencu ze znanega in za koristno spoznanega besedila k umetnostnemu je zgledna operativizacija teoreticnega nacela in zahtev praktikov o povezovanju jezikovnega in knjizevnega pouka. Izpeljana je neprisiljeno, tako da ucenec izhaja iz lastne izkusnje (tvorjenja in razumevanja npr. pisma v prakticnem sporazumevanju), ki sluzi kot motivacija za novo spoznanje (pac namesto bolj razsirjene motivacije, ki izvira iz ucencevih vsakdanjih izkusenj, custvenih ali domisljijskih dozivetij ...): »Naucil si se pisati pismo. Uradna pisma bos moral najbrz kar dostikrat pisati, za pisanje zasebnih pa se bos odlocal v skladu s svojimi potrebami in razpolozenji ... Pisma so pogosta tudi na podrocju knjizevnosti ... V tej obliki je lahko napisano celotno umetnostno besedilo, njegov del ali tudi pesem. V slovenski knjizevnosti je znana pesem Karla Destovnika --- Kajuha Pismo materi padlega partizana ...« (Pogl. Kaj pise v pismu --- Pismo v besedni umetnosti, str. 96.)

Navedeni primer kaze, da je bojazen, da bi se umetnostno besedilo pri povezovanju z neumetnostnim banaliziralo, umetnostno pa po drugi strani »izpodrinilo« neumetnostnega, odvec. Pri pouku, ki ga zacenja uresnicevati obravnavani ucbenik, ima tako neumetnostno kot umetnostno besedilo svojo avtonomnost. Povezave med obema pa ucencu omogocajo se nazorneje videti koristnost enega in svojskost, vznemirljivost drugega.

Ta didakticna zasnova se v ucbeniku uresnicuje v desetih poglavjih oz. ucnih temah (naslov prvega: Cloveka spoznas po besedah in dejanjih --- tudi knjizevno osebo, zadnjega pa Vabim te drugace --- vabilo v besedni umetnosti). Vsako poglavje se zacne z uvodno fotografijo in motom (izrekom, aforizmom znanega ustvarjalca) in konca s povzemalnim miselnim vzorcem. Vmes je razdeljeno na tri dele, ki se ujemajo s temeljnimi didakticnimi koraki v ucnem procesu. Tako se uvajanje v obravnavo dogaja v razdelku Kaj je potrebno znati pred novim ucenjem?, ki je spet dvodelen (Vaje za ogrevanje, Nekaj ze znas, nekaj se bos naucil). Temu sledi osrednji, najdaljsi del, obravnava nove snovi, ki vsebuje prikaz avtorja in njegovega ustvarjanja ter knjizevno besedilo in njegovo interpretacijo. Poglavje se sklene z vprasanji za ponavljanje in utrjevanje (Odgovori, saj znas).

Literarna besedila, ki jih predstavlja ucbenik, so iz slovenske in svetovne knjizevnosti. Casovno zajemajo tako ljudsko pesem kot slovensko razsvetljenstvo (Vodnik), obdobje romantike (npr. Puskin), realizma (npr. Levstik, Kersnik, Tavcar), moderne (Zupancic, Kette, Murn) do povojnih avtorjev (npr. Svetlana Makarovic, Pavle Zidar, Janez Menart, Frane Milcinski, Arsen Dedic', Henri Charriere ...). Kot poudarja avtorica v svojem konceptu, si je prizadevala izbirati nehermeticna, komunikativna besedila, ki lahko nagovorijo naslovnika tega ucbenika. Prav zato vkljucuje tudi bolj popularne knjizevne vrste z obrobja etablirane knjizevne produkcije --- strip, popevko oz. sanson, sentimentalni roman v pismih (Dama s kamelijami). Ne izogiba pa se tudi formalno zahtevnejsim besedilom, npr. odlomku iz Lipusevega romana Zmote dijaka Tjaza, skozi katera se dijaku ob zanesljivem avtoricinem vodenju ni tezko prebiti.

Nekoliko zahtevno se zdi le poglavje o dnevniku v besedni umetnosti, kjer sta eno za drugim dve z dogodki, kraji, casi in zahtevno pripovedno tehniko zasiceni besedili (Metulj in Softwar).

Od kontekstnih podatkov so bistveni tisti o avtorju. Uvrstitev v literarnozgodovinsko obdobje je opravljena mimogrede. Ker pa bo v tretjem letniku vendarle na vrsti tudi taksen pregled, bi morda avtorica lahko v dodatku, v obliki zgibanke, umestila imena teh avtorjev na t. i. casovno premico oz. casovni trak, kakrsnega je pri DZS izdala Alenka Kozinc in ki mocno poveca ucencevo nazorno predstavo o casovni blizini oz. oddaljenosti dolocenega teksta. Namen take umestitve bi ne bil obremenjevanje ucencevega spomina, ampak povecanje casovne predstavljivosti, saj je znano, da sta ucencem pogosto casovno enako dalec tako npr. Vodnik kot Kette.

Vsega, kar v teh poglavjih kaze na strokovno, didakticno in ne nazadnje redakcijsko dodelan ucbenik, je toliko, da je tezko cesa ne izpustiti. Zato le nekaj najvidnejsih kvalitet:

• Ucbenik didakticno ustrezno uposteva vse ucne faze, ne le obravnavanje nove snovi in nekaj »davka« ponavljanju.

• Vprasanja v uvodnem delu so konkretna, jasna in dajejo ucencu obcutek, da se ne spusca v nic tezkega. Tak je tudi postopen prehod v okviru prvega dela vsakega poglavja, pa naj gre za se tako zamotana literarnoteoreticna vprasanja --- definiranje besedne umetnosti, vloga jezika v njej itd.).

• Zelo ucinkovite so anekdote in ponazorila s pricevanji sodobnikov pri avtorjevem zivljenjepisu.

• Dobro je, da je iz daljsih pripovednih besedil vec krajsih odlomkov, ne en sam.

• Interpretacije upostevajo kljucne elemente, potrebne za razumevanje besedila (npr. oznako Krpana kot posebneza in cloveka iz ljudstva, saljivost povesti, njen jezik in sporocilo). Pri tem bralca (ucenca) vodijo od lazje opaznih, konkretnejsih stvari k posplositvam. Njihov obseg je tak, da si ucenec besedilo lahko zapomni, stil pa tak, da ga tudi razume.

• Koncna vprasanja vodijo ucenca k samo-stojnemu delu s tekstom in kontekstom na vseh zahtevnostnih ravneh. Ucenec se lahko preizkusi z interpretacijo besedila ob teh vprasanjih, ne da bi poprej prebral razlago, ali pa ob njih preverja, kako si je to zapomnil in razumel.

• Vsi deli poglavij upostevajo notranjo diferenciacijo --- deli poglavij oz. nalog, ki so obvezni, so oznaceni z rdecim krogcem, drugi, manj obvezni, z rumenim, dodatna znanja (»za prav dobro in odlicno oceno«) pa z zelenim. To dela ucbenik in delovni zvezek obvladljiv razlicno zmogljivim in motiviranim ucencem.

• Tudi sicer bogata barvitost povecuje obvladljivost ucne snovi in prav tako kot obsezno in skrbno izbrano slikovno gradivo prispeva k estetskosti in nazornosti ucbenika.

Veseli bi bili tudi marsikatere novosti v samem ucbeniku --- funkcionalne povezanosti odlomkov in razlag, smotrnih taksonomsko urejenih vprasanj za ogrevanje in utrjevanje, nalog, ki ne »napadajo« dijaka samo z analizo teksta, ampak ga spodbujajo k osebnemu stiku z njim itd.

Zna se celo zgoditi, da bo ucbenik v zacetni fazi profesorje in ucence zaradi obilice raznovrstnih in nevajenih novosti, med katere gotovo sodi tudi format, kar nekoliko prestrasil. Je ze tako, da potrebuje vsaka temeljita sprememba v soli svoj cas in da na zacetku zbudi mesane obcutke. Vendar bodo te zadrege vecinoma minile. Zagotovo bo po prvih preizkusih uciteljem in ucencem postalo jasno, da so dobili ucbenik, ki didakticno sistematicno in avtorsko domiselno odpira vrata v literarna svetovja in nas prepricuje, da literatura ni samo za ucene akademike, pac pa za vse, ki se ne bojijo cutiti in misliti.