Slovenscina v vrtcu

Jezikovno podrocje v kurikulu predsolske vzgoje

Podrocna kurikularna komisija za vrtce je na eni od sej opredelila pet podrocij vzgoje v vrtcu. Eno izmed njih je jezikovno. Opredeljevanje treh vrst ciljev na vsakem podrocju (kognitivni, konativni in zaznavno-gibalni cilji) pa zagotavlja trdno prepletanje podrocij in uresnicevanje nacela celostnega razvoja otroka.

Osnutek ciljev jezikovnega podrocja je zasnovan tako, da predvideva (in dopusca moznost) povezovanja med razlicnimi podrocji, hkrati pa ze sam kaze to povezovanje in odvisnost med podrocji.

Razvoj govora predsolskih otrok

Znacilnosti razvoja govora v predsolskem obdobju govorijo v prid dejstvu, da bi morala biti jezikovna vzgoja v velikem delezu prisotna v programu predsolske vzgoje za obe starostni obdobji, in sicer od 1. do 3. in od 3. do 6. leta, hkrati pa bo nujno potrebno zagotoviti tudi kontinuiteto s prvim triletjem osnovne sole, kamor bodo po novem vkljuceni sestletniki.

Vzgojni program¹ je kljub nekaterim s stalisca otrokovega razvoja sprejemljivim ciljem, nalogam in metodam prevec poudarjal poucevanje, na primer »v igri vadimo sklanjatve, spregatve, stopnjevanje pridevnikov ...«, in odpravljanje pomanjkljivosti in napak v otrokovem govoru. Med nastetimi nalogami vzgojitelja ali vzgojiteljice bi skorajda tezko nasli katero, ki ne bi poudarjala predvsem odpravljanja napak.

Dejansko stanje, ki se po raziskavah sodec² sicer nekoliko razlikuje od stanja, predpisanega v Vzgojnem programu (1979), je v veliki meri posledica predsodkov odraslih, ki menijo, da je treba realnost v vsem prilagoditi otroku. Produkt enega od predsodkov je tudi pootroceni govor, ki ga nekateri odrasli pogosto uporabljajo v komunikaciji z otrokom. Gre za afektirani govor odraslih, v katerem oponasajo otroke v izreki (lepa namesto repa) in oblikoslovju (brisam namesto brisem), »prilagajajo« se jim v besediscu (s pretiranim stevilom pomanjsevalnic) in skladnji (kratke, preproste povedi). Tak govor je ne le nepotreben, ampak celo motec in zavajajoc. Za primer naj navedem samo pretirano uporabo pomanjsevalnic v govoru odraslih, ki otroku zamegli pravila ustrezne oziroma primerne razporeditve te vrste besed. Drugi element, ki ga je treba upostevati pri preklapljanju v pootroceni govor, pa je interakcijski --- s takim nacinom govora oziroma registrom je z otrokom mnogo tezje vzpostavljati stik. Otroci so namrec ze zgodaj sposobni razlikovati med govornimi registri, to je nacini govora, ki ga posameznik ali skupina uporabljata v dolocenih situacijah, na primer ucitelj --- ucenec, zato bodo takoj prepoznali prilagojeni govor odraslih in se nanj odzvali. Eden od moznih odzivov je otrokova nepripravljenost sodelovanja v komunikacijskem procesu.

Ta predsodek odraslih, ki je delno posledica raziskav otroskega govora v preteklosti (te so se namrec govora otrok lotevale samo s stalisca odstopanja od norme odraslega govorca), se kaze tudi v Vzgojnem programu (1979), ki kot cilj za otroke od petega leta dalje navaja med drugim tudi govorjenje v kratkih in pravilnih stavkih. Otroci so namrec sposobni tvoriti daljse zapletene povedi ze okrog tretjega leta (odvisno od dejavnikov, ki vplivajo na razvoj govora). Polnost oziroma nepolnost povedi, ki se pogosto pojmuje kot napaka ali nesposobnost tvoriti daljso, polno poved, je namrec odvisna od sobesedila, v katerem se pojavlja. Ce torej od otroka zahtevamo, da nam na vprasanja odgovarja s polnimi povedmi, ga s tem pogosto spodbujamo k oblikovanju »papirnatih« govornih vzorcev, ki jih v konkretnem govornem polozaju ne bo slisal. Ravno tako je zahteva (zapisana v Vzgojnem programu 1979), da naj otrok govori v kratkih stavkih, neprimerna, saj je izbira stavcnega vzorca, ki jo bo govorec konkretiziral v konkretnem govornem polozaju v obliki izreka, odvisna od vrste elementov, in sicer na primer od otrokove sposobnosti, uporabiti neki stavcni vzorec, od vsebine, ki jo bo z njim izrazil, od konkretnega govornega polozaja (vrsta govornega polozaja in sogovorci, ki v njem sodelujejo) ...

Cilj podprojektne skupine je torej, pripraviti tak program jezikovnega podrocja v predsolskem kurikulu, ki bo zagotavljal otroku aktivno udelezbo v sporazumevalnem procesu, mu nudil moznosti spoznavanja in ucenja strategij tvorjenja besedil v razlicnih govornih polozajih ter moznost spoznanja, da je vloga, ki jo opravlja neka jezikovna oblika, odvisna od mnogih dejavnikov.

Spodbujanje razvoja govora in njegovo nacrtovanje pa seveda ni stvar samo tako imenovane jezikovne vzgoje v vrtcu. Vzgojitelj ali vzgojiteljica naj bi pri vseh dejavnostih otroku dajala govorni zgled in tako neposredno vplivala na razvoj njegove jezikovne zmoznosti (to je slovnicne in sporazumevalne), kar bi predstavljalo prvi korak k integraciji podrocij, ki vodi k celostnemu razvoju otroka. Naloga vrtca ali sole torej ni samo nauciti otroka sposobnosti pomnjenja, marvec ga nauciti razmisljati in uporabljati svoje kognitivne sposobnosti, kar v vrtcu lahko spodbujamo tudi z jezikovno vzgojo.

Seveda pa jezikovne vzgoje ne smemo razumeti samo v ozjem smislu, torej kot spodbujanje razvoja slovnicne zmoznosti, ampak v sirsem, kamor sodita tudi knjizna/knjizevna vzgoja in predopismenjevanje. Razumevanje pisnega jezika se namrec zacne ze pred vstopom v solo, odvisno pa je od zunanjih spodbud in spoznavnega razvoja otroka. Vzgojitelj ali vzgojiteljica lahko otroku nudita ustrezne spodbude z razlicnimi dejavnostmi, v katere je vkljuceno (citirano po Lidija Magajna (1996). Prispevek k teoreticnim izhodiscem za pripravo na branje in pisanje v vrtcu. Neobjavljeno gradivo) vidno razlocevanje in razclenjevanje, slusno razlocevanje in razclenjevanje, vidno-gibalne spretnosti in drugo, kar bo omogocilo razvoj posameznih predbralnih spretnosti.

Pridobivanje jezikovne zmoznosti pa spodbuja tudi knjiga, ki hkrati siri otrokovo znanje ter ga navaja na knjigo kot vir informacij z razlicnih podrocij znanja in razvija njegovo literarnoestetsko dozivljanje (zato torej knjizna in knjizevna vzgoja).

In s cim vse torej vzgojitelji in vzgojiteljice vplivajo na razvoj govora otrok in s tem nacrtujejo jezik? Na prvem mestu je standardni jezik, govor odraslih, nato izbira tem pogovorov, ki jih otroku predlaga vzgojitelj ali vzgojiteljica (dati pa mu morata tudi moznost, da sam predlaga teme, ki so mu blizu in ga zanimajo); ob tem kaze opozoriti tudi na otrokovo pravico do zasebnosti in intimnosti, kar pomeni, da ga vzgojitelj ali vzgojiteljica ne sme siliti k pripovedovanju o necem, kar bi otrok rad ohranil zase. Pravljice, zgodbice, pesmi, lutkovne igrice in filmi naj bodo premisljeno izbrani (tudi ce to niso, vplivajo na razvoj otroskega govora, na oblikovanje njegovega lastnega besedilnega sveta in sirjenje referencnega potenciala), knjige, slikanice in revije ter casopisi naj bi bili otroku vedno na voljo v za to dolocenih kotickih, kajti niso vsi otroci ob istem casu razpolozeni za isto dejavnost. S tem bi se do neke mere prilagodili tudi individualnemu ritmu otrok. Spodbujanje razvoja jezikovne zmoznosti poteka tudi na ta nacin, da otroka peljemo v gledalisce, na razstavo in podobno, kar jim omogoca sodelovanje v razlicnih govornih polozajih, hkrati pa otrok dobi informacijo o tem, da se v razlicnih govornih polozajih, v katerih sodelujejo razlicne osebe, uporabljajo razlicni nacini govora (registri). S to informacijo je neposredno povezana se druga, to je, da se v razlicnih govornih polozajih uporabljajo razlicne socialne zvrsti jezika.

Cilje (in vsebine) jezikovnega podrocja za predsolsko vzgojo so clani podprojektne skupine skusali definirati tako, da bodo zagotavljali otrokovo aktivno sodelovanje v komunikacijskem procesu.

V zgodnjem otrostvu je ena izmed osnovnih nalog za otroka, da razvije jezikovno zmoznost, torej zmoznost tvorjenja in razumevanja besedil v razlicnih govornih polozajih in za razlicne potrebe. Jezikovna zmoznost seveda ne pomeni le otrokove zmoznosti sporazumevati se z okoljem, marvec implicira se mnogo vec. Stopa v interakcijo tudi z igro, umetnostjo (plesom, dramo, ritmom in glasbo, gibanjem), matematiko (klasifikacija, razvrscanje) in se drugimi spoznavnimi podrocji. Otroci se v tem obdobju ucijo sporocati svoje izkusnje na razlicne nacine, razumeti nacine, kako drugi sporocajo in predstavljajo lastne izkusnje. Razvijajo zmoznost intuitivnega, kriticnega, simbolnega in kreativnega misljenja. Jezik se razvija v polnopomenskem kontekstu, ko imajo otroci razlog ter moznost sporocati svoje ideje in ko cutijo potrebo po védenju. Odrasli naj bi skusali razumeti in spostovati komunikacijo tako z jezikovnimi kot z nejezikovnimi sredstvi.

Zaradi razvejenosti, ki jo implicira jezikovno podrocje v vrtcu, funkcionalne cilje opredeljujemo v okviru stirih dejavnosti, globalni cilji pa so navedeni za podrocje v celoti.

Stiri dejavnosti.

1.  Govorna vzgoja
2.  Knjizevna vzgoja
3.  Predopismenjevanje
4.  Knjizna vzgoja kot del informacijskega predopismenjevanja

Globalni cilji

1.  Otroci naj dozivljajo okolje, v katerem se bodo priceli zavedati statusa slovenskega jezika kot drzavnega jezika in jezika kot temelja lastne identitete.
2.  Otroci naj dozivljajo okolje, v katerem bodo razvili nejezikovne komunkacijske spretnosti za razlicne priloznosti.
3.  Otroci naj dozivljajo okolje, v katerem bodo razvili komunikacijske spretnosti za razlicne priloznosti.
4.  Otroci naj dozivljajo okolje, v katerem bodo dozivljali zgodbe in simbole lastne (in drugih) kultur.
5.  Otroci naj dozivljajo okolje, v katerem bodo odkrili razlicne moznosti in nacine, kako naj bodo kreativni in ekspresivni.

1.  Otrokom nudimo moznost, da spoznajo status slovenskega jezika kot drzavnega jezika (obisk gledalisca, knjiznice, mediji ...) in se zavejo, da je jezik pomemben del identitete oziroma sooblikovalec clovekove osebnosti.

2.  Otroci naj dozivljajo okolje, v katerem bodo razvili nejezikovne komunkacijske spretnosti za razlicne priloznosti.

Védenje, spretnosti in moznosti
Otrokom nudimo moznost, da razvijejo

• zmoznost za izrazanje svojih obcutenj in custev na razlicne ustrezne neverbalne nacine (kot predpogoj za razvijanje razlicnih tipov govornih dogodkov);

• raznovrsten repertoar gest in izraznega gibanja telesa za komunikacijo;

• menjavanje vlog v nejezikovni komunikaciji, torej geste in gibi, za razlicne oblike sporocanja, na primer pogajanje, darovanje;

• razlicne nacine za nejezikovno izrazanje zelj;

• zmoznost, odzivati se na nejezikovno izrazanje zelj in predlogov drugih;

• razlicne nacine za izrazanje domisljijskih idej.

• pozorno opazovati otroka;

• prepoznati otrokov nejezikovni stil, ki lahko vkljucuje tudi znakovni jezik (gluhi, nemi in gluhonemi otroci uporabljajo drugace izoblikovan sistem nejezikovnih sredstev kot tisti, ki slisijo in lahko govorijo);

• pokazati svoj lastni jezik telesa;

• na situaciji ustrezen nacin z nejezikovnimi sredstvi vzpostaviti interakcijo z otroki;

• prepoznati mozne nesporazume v nejezikovni komunikaciji;

• zavedati se razlicnih kulturnih stilov nejezikovne komunikacije;

• uporabiti pesem in izrazni ples kot sredstvo in nacin komunikacije.

Védenje, spretnosti in moznosti
Otrokom nudimo moznost, da razvijejo

• jezikovno spretnost v kontekstu realnosti, igre in resevanja problemov, hkrati pa tudi v bolj izoblikovanih kontekstih (na primer s knjigami) in za narascajoce kompleksne priloznosti (na primer izrazanje svojih obcutij in moznosti, sprasevanje o namerah, obcutjih in moznostih drugih, pogajanje, napovedovanje, nacrtovanje, predvidevanje, razmisljanje, pripovedovanje zgodb);

• spodbujanje razvoja zmoznosti za kontrastiranje realnosti in besedilne (domisljijske) stvarnosti;

• igrivo zanimanje za ponavljajoce se glasove in besede, ritem, rimo in aliteracijo v literarnoumetnostnih besedilih;

• prepoznavanje in uzivanje v nesmiselnih zgodbah in rimah;

• narascajoco spretnost v okviru jezikovne komunikacije na vseh jezikovnih ravninah (od glasoslovja in oblikoslovja do sintakse in semantike);

• pricakovanja, da bo jezikovna komunikacija vir ugodja, zabave in resevanja problemov.

• se z otroki pogovarjajo kot z enakopravnimi partnerji in jih spodbujajo pri uvajanju komunikacije;

• pokazejo, da cenijo jezikovno komunikacijo;

• pozorno poslusajo komunikacijo med otroki in poskusajo teme, ki jih je uvedel otrok sam, razsiriti in poglobiti;

• se pogovarjajo z otroki o izkusnjah in o ljudeh, s katerimi se srecujejo doma in v vrtcu;

• nudijo otrokom moznost sodelovanja v dvogovorni situaciji;

• nudijo otrokom moznost poslusanja razlicnih oblik sporocanja med odraslimi, na primer pogajanje, razpravljanje, nacrtovanje;

• poznajo razvoj otrok, temu naj potem prilagodijo svoja pricakovanja glede otrokove jezikovne zmoznosti;

• s tem je povezano tudi prepoznavanje tezav v govornem razvoju in svetovanje starsem, kdaj je treba obiskati logopeda;

• pri spodbujanju jezikovne zmoznosti naj uporabljajo cim vec razlicnih knjig, pesmi in iger.

Védenje, spretnosti in moznosti
Otrokom nudimo moznost, da razvijejo

• pristen odnos s primernim izborom slovenske in svetovne literature;

• pricakovanje, da lahko besede in knjige zabavajo, razveseljujejo, povzrocajo udobje in navdusenje;

• védenje o tisku in njegovi uporabnosti;

• védenje o stevilkah in njihovi uporabnosti;

• pricakovanje, da lahko stevilo zabava, razveseljuje;

• predstavo o rabi matematicnih simbolov in konceptov (kot so na primer stevilo, dolzina, teza, prostornina; razvrscanje, klasifikacija);

• sposobnost stetja.

• pripovedujejo in berejo pravljice, zgodbe, pesmi, lutkovne igre;

• otroku omogocijo, da se s knjigami igra;

• spodbujajo intimnost majhnih skupin med pripovedovanjem/branjem;

• spodbujajo otroke k razpravljanju, pripovedovanju o prebranem;

• uporabljajo tisk in stevila v vsakdanjem kontekstu (na primer stevilo kosil, recept za pripravljanje cokolina);

• spodbujajo otroka pri igri in v jezikovni komunikaciji, kjer bo razvijal koncepte prostora in casa, barve;

• nudijo moznost otroku, da bo ustvarjalen;

• nudijo otroku moznost, da spozna simbole iz sveta odraslih, na primer semafor, cestni znaki.

Védenje, spretnosti in moznosti
Otrokom nudimo moznost, da razvijejo

• lastno izkusnjo z razlicnimi nacini izrazanja svojih custev ali informacij, na primer z risbo, zlaganjem kock, glasbo, izraznim gibanjem, plesom, igranjem vloge;

• jezikovno kreativnost (ustvarjanje nizov besed na podlagi glasovnih sorodnosti, nadaljevanje pravljice in povezovanje pravljic; lutkovno uprizarjanje pravljic, simbolna igra);

• svoje poznavanje izbora umetnostnih del (literarna, glasbena, slikarska umetnost);

• pricakovanje, da glasba, slikanje, igra in ples lahko zabavajo, razveseljujejo, povzrocajo udobje in navdusenje.

• pomagajo otroku, da pridobi osnovne spretnosti pri uporabi materialnih sredstev;

• omogocijo dostop do za starostno obdobje najprimernejsih virov;

• ocenijo proces in izkusnjo, ne samo izdelka;

• spodbujajo otroka pri aktivnosti;

• razumejo, da ustvarjalnost vcasih pomeni krsenje pravil;

• spodbujajo otroke, da sami predlagajo teme aktivnosti in govorjene komunikacije;

• spodbujajo uporabo otrokovih izdelkov.

Obdobje od 1. do 3. leta	Obdobje od 3. do 6. leta
1. Otrok je prica razlicnim situacijam, v katerih se uporablja slovenski jezik kot drzavni jezik. Beremo njegovi starosti primerne zgodbice, pesmice, lutkovne igrice. Otrok se v vrtcu sreca tudi z razlicnimi socialnimi zvrstmi slovenskega jezika. Otroku ze v tem obdobju ne smemo onemogociti stika s knjiznim jezikom (tako govorjenim kot zbornim), hkrati pa mu s pretiranim vztrajanjem samo v knjiznem jeziku ne smemo onemogociti vkljucevanja v komunikacijski proces. Zato je torej v skupinah z izrazitim narecjem priporocljivo vezati knjizni jezik najprej samo na omejeno stevilo konkretnih govornih polozajev.	1. Otrok je prica razlicnim situacijam, v katerih se uporablja slovenski jezik kot drzavni jezik, hkrati pa mu nudimo tudi informacijo o tem, da obstajajo v drugih drzavah drugi drzavni jeziki. Ob srecevanju z drugimi jeziki spoznava funkcijo jezika pri oblikovanju lastne identitete. Beremo njegovi starosti primerne zgodbice, pesmice, lutkovne igrice. Otrok je ob ustreznem govornem zgledu odraslega sposoben razlikovati med govornimi zvrstmi, ki so primerne za konkretni govorni polozaj. Uporaba knjiznega jezika se v tem obdobju razsiri na vecje stevilo govornih polozajev. Otrok naj spoznava razlike med knjiznim jezikom in svojim narecjem ob konkretnih primerih, ki se pojavljajo v komunikaciji.
2. Odrasli komunicirajo z otroki s pomocjo ocesnega stika in gibov, otroci mahajo v pozdrav ali kazejo stvari. Otrokov individualni stil nejezikovne komunikacije se kaze v gibih, izrazu obraza. Igrice s prsti, pesmice, akcijske igrice (Biba leze, biba gre ...). Preprosti skupinski in individualni plesi.	2. Otroci naj dobijo moznost, preskusiti celotni mozni potencial nejezikovnega komuniciranja, od plesa do pantomime. Dejavnosti, v katerih otroci po svojih zeljah posnemajo osebe, zivali, predmete. Igranje vlog.
3. Otroci so aktivni udelezenci v komunikacijskem procesu. Odrasli naj jih spodbujajo pri prvih poskusih verbalizacije na zacetku obdobja, ponavljajo naj in razsirjajo njihove izreke. Otrokom se prilagajamo v izbiri teme pogovora. Na otrokove glasove in gibe, s katerimi vzpostavlja komunikacijo, naj odrasli ustrezno reagirajo, ker s tem nudijo informacijo o menjavanju vlog. Otroci se igrajo z glasovi, posnemajo odrasle in poslusajo preproste zgodbice, pesmice, lutkovne igrice ter opise dogodkov. Jezik naj otroku nudi ugodje.	3. Otroci morajo imeti dovolj moznosti sodelovati v razlicnih govornih polozajih, zacenjati konverzacijo, vpeljevati nove teme; se igrati in zabavati z besedami in strukturami, sprasevati, se pogajati. Omogocena mora biti zasebna konverzacija v manjsih skupinah ali v parih ter sodelovanje v komunikaciji z odraslimi. Zagotoviti je treba spostovanje otrokove pravice do zasebnosti, ga torej ne sprasevati in zahtevati od njega, da pripoveduje o stvareh, ki jih zeli ohraniti zase.
V drugi fazi tega obdobja otroci razvijajo svojo jezi-kovno zmoznost, tvorijo prve vecbesedne stavke, izumljajo nove besede in stavcne strukture. Nuditi jim moramo moznost, da sami zacenjajo konverzacijo, kadar jim to ustreza, da uvajajo svoje teme, hkrati pa morajo dobiti tudi dovolj casa, da v procesu menjavanja vlog prevzamejo vlogo govorca in odgovorijo na vprasanje. Otroci v tej fazi ze komunicirajo tudi s sovrstniki v skupini. Dobiti morajo dovolj moznosti igrati se jezikovne igrice, omogociti jim je treba poslusanje in seznanjanje s knjigami, in sicer tako leposlovnimi kot tudi prirocniki.
4. V prvi fazi tega obdobja odrasli otrokom pripovedujejo in berejo preproste zgodbice in se z njimi pogovarjajo o predmetih na slikah in v okolju. Pripovedujejo in prepevajo kratke pesmice, lutkovne igrice in zgodbice, v katerih se deli besedila ponavljajo. Otrokom naj bodo na voljo njihovi starosti primerne slikanice in druge igrace, ki ponazarjajo zgodbico (kocke z ilustracijami iz slikanice), lutkovno igrico. Na voljo naj jim bodo tudi igrace razlicnih barv, oblik, velikosti in materiala. V prostoru morajo biti razporejene tako, da jih otroci vidijo. V konverzaciji in igri z otroki (na primer igra s prsti) uporabljajo stevila. Ob dejavnostih uporabljajo kolicinske izraze, na primer ena glava, dva cevlja dve nogi, pet prstov. Usmerjajo otrokovo pozornost na razliko med kolicinskima izrazoma vec in manj ter drugimi protipomenskimi izrazi (sladek --- kisel/grenak, umazan --- cist, lep --- grd, dober --- slab, mlad/nov --- star), in izrazi za izrazanje prostorskih in casovnih razmerij (v --- na --- pod, zgoraj --- spodaj, spredaj --- zadaj, med, pred, dolg --- kratek, visok --- nizek).	4. Vzgojitelj ali vzgojiteljica naj otrokom bere, pripoveduje ali predvaja na avdio- in videokaseti raznovrstna literarna besedila, primerna otrokovi starosti, in ga spodbuja k samostojnemu pripovedovanju zgodbic. Otrok mora imeti moznost, razviti koncept stevila, kar mu omogocimo z dejavnostmi, kot so primerjanje kolicine vode ali peska, prelivanje v posode razlicnih oblik, merjenje, razvrscanje po velikosti in obliki, barvi. Pri igri naj uporablja predmete, ki jih potrebujemo pri teh dejavnostih (na primer ravnila in podobno). Nujno ga je spodbujati, da se igra s stevili samo zaradi zabave. Dejavnosti naj bodo zasnovane tako, da bodo otroka spodbujale pri spoznavanju koncepta tiska. Imeti mora moznost spoznati, da je mogoce izgovorjene besede zapisati in jih nato znova prebrati.
V drugi fazi tega obdobja naj imajo otroci moznost, igrati se igrice z igracami razlicnih barv, oblik, velikosti in materiala. Vzgojitelj ali vzgojiteljica naj jih spodbuja pri razvijanju zmoznosti razumevanja koncepta stevil. Zato naj temu prilagodi tudi izbiro tem pogovora. Otroke naj spodbuja k aktivni uporabi izrazov za oznacevanje prostora (poleg izrazov s kazalno vlogo --- deiksisov tudi predlozne besedne zveze (predlogi v, na in pod)). S svojim zgledom otroku nudi tudi informacijo o pomenski razliki med modalnima glagoloma moci in morati. Otroke naj spodbuja k aktivnemu resevanju problemov. Otrokovo ime naj bo napisano na vseh stvareh, ki mu pripadajo (na primer obesalnik v garderobi, lezalnik, brisaca v kopalnici) in ki jih otrok izdela. Poleg imena nalepimo se simbol, ki ga otrok lahko prepozna. Tako nudimo moznost, da spozna vlogo simbolov in pisnega jezika v svoji kulturi. To spozna tudi s pomocjo knjig, ki so mu ves cas na voljo, da jih »bere« in se z njimi igra. Branje in poslusanje zgodb, lutkovnih igric in pesmi naj bo ugodno in interaktivno pocetje tako za otroka kot za vzgojitelja ali vzgojiteljico.
5. Vzgojitelj ali vzgojiteljica naj spostuje razlicne nacine otrokove interakcije z okoljem in ga spodbuja v izrazanju njegovih obcutij z nejezikovnimi, v drugi fazi pa s kombinacijo jezikovnih in nejezikovnih sredstev. Dati mu mora dovolj moznosti, da se aktivno vkljuci v komunikacijski proces ne le kot opazovalec, ampak tudi kot aktivni udelezenec. Ko otrok preizkusa zanj nove oblike jezikovne komunikacije, naj se odrasli pozitivno odzove in ga pri tem spodbuja. Otrok naj dozivlja ritem besed, glasbe in pesmi.	5. Otrokom naj bo omogoceno uporabljati razlicne vrste simbolov, s katerimi bodo izrazali ali slikali svoje misli. Na voljo naj jim bodo razlicni materiali in pripomocki, s katerimi bodo izrazali svojo kreativnost in ustvarjalnost. Kreativne dejavnosti naj bo mogoce zasnovati tako, da se izvajajo vec dni. Otrokom naj se ponudi moznost sodelovanja v razlicnih »umetniskih« skupinah, v skupinah, kjer bodo aktivni v simbolnih igrah, kjer bodo igrali vloge, risali, oblikovali glino ali plastelin, prepevali in podobno. Otrok naj dozivlja ritem besed, glasbe in pesmi.
Otrokom v drugi fazi tega obdobja je nujno zagotoviti ustrezne materiale za izdelovanje plakatov, vabil, stripov, slikanic in podobno, jih spodbujati, da opazujejo in sodelujejo pri gibanju, plesu in prepevanju, simbolicnih igrah. Otrokom naj bo dovoljeno, da svoje izdelke tudi unicijo, ce to zelijo. Vzgojitelj ali vzgojiteljica naj otroka spodbuja pri ucenju kratkih pesmic, plesov.

Govorna vzgoja

Kognitivni cilji

1.  razvijati zmoznost za izrazanje svojih obcutenj in custev na razlicne ustrezne neverbalne nacine;
2.  razvijati strategije menjavanja vlog v nejezikovni in kasneje jezikovni komunikaciji, torej z gestami in gibi, za razlicne oblike sporocanja, na primer pogajanje, darovanje;
3.  razvijati razlicne nacine za nejezikovno izrazanje zelj;
4.  spodbujati jezikovno spretnost v kontekstu realnosti, igre in resevanja problemov, hkrati pa tudi v bolj izoblikovanih kontekstih (na primer s knjigami) in za narascajoce kompleksne priloznosti (na primer izrazanje svojih obcutij in moznosti, sprasevanje o namerah, obcutjih in moznostih drugih, pogajanje, napovedovanje, nacrtovanje, predvidevanje, razmisljanje, pripovedovanje zgodb);
5.  spodbujati predstavo o rabi simbolov in konceptov (kot so na primer stevilo, dolzina, teza, prostornina; razvrscanje, klasifikacija);
6.  spodbujati in nacrtovati narascajoco spretnost v situaciji primerni jezikovni komunikaciji na vseh jezikovnih ravninah (od glasoslovja in oblikoslovja do sintakse in semantike);
7.  razvijatiti sposobnost ustrezne izbire govornega registra (nacina govora v dolocenem govornem polozaju);
8.  razvijatiti sposobnost preklapljanja med narecjem/pogovornim jezikom in knjiznim govorjenim jezikom.

Konativni cilji (socialni, custveni, motivacijski)

1.  spodbujati komunikacijo v skupini med vrstniki, med otroki in odraslimi, v manjsih skupinah in v dialozni situaciji;
2.  upostevati zelje drugih;
3.  upostevati pravico do intimnosti.

Zaznavno-gibalni cilji

1.  koordinacija gibov in govora;
2.  izboljsanje slusne razlikovalne sposobnosti.

Knjizevna vzgoja

Kognitivni cilji

1.  prepoznavati komunikacijsko situacijo pri poslusanju knjizevnosti;
2.  spoznavati kanon mladinske knjizevnosti;
3.  prepoznavati formalne znacilnosti nekaterih literarnih vrst;
4.  razvijati sposobnosti ustvarjanja domisljijske podobe literarnih oseb ter dogajalnega prostora in casa;
5.  prepoznavati in dozivljati posebnosti jezika literarnega besedila (ponavljanja, ritem, rima);
6.  razvijati recepcijsko sposobnost.

Konativni cilji (socialni, custveni, motivacijski)

1.  razvijanje potrpezljivosti pri sestavljanju besedilnega pomena;
2.  razvijanje sposobnosti identifikacije, sposobnost miselnega in custvenega sodelovanja v literarnem svetu;
3.  razvijanje sposobnosti domisljijskega sooblikovanja literarnega sveta;
4.  razvijanje sposobnosti sestavljanja individualnega besedilnega pomena.

Zaznavno-gibalni cilji

1.  izboljsanje slusne razlikovalne sposobnosti;
2.  razvijanje finomotoricnih spretnosti;
3.  krepitev ocesnih misic;
4.  koordinacija gibov oci in rok;
5.  izboljsanje vizualne razlikovalne sposobnosti.

Predopismenjevanje

Kognitivni cilji

1.  spodbuditi razumevanje, da je simbole mogoce prebrati in da je mogoce misli, izkusnje in ideje predstaviti s pomocjo slik, fotografij, modelov, tiska, glasov, besed, stevilk;
2.  védenje o tisku in njegovi uporabnosti;
3.  védenje o stevilkah in njihovi uporabnosti.

Konativni cilji (socialni, custveni, motivacijski)

1.  deljenje casa in materiala z drugimi v skupini;
2.  spodbujanje samozaupanja in samozavesti.

Zaznavno-gibalni cilji

Spodbujanje razvoja ali nacrtovanje izkusenj, ki otroku omogocijo razvijati

1.  spretnosti slusnega razlikovanja (sledi enostavnim navodilom z enim ali dvema korakoma; identificira enostavne vsakodnevne zvoke; prepoznava rime);
2.  spretnosti vidnega razlikovanja (prepozna podobnosti in razlike pri primerjanju predmetov in slik; lahko prepozna slike, predmete in risbe, ki jih je predhodno videl; razvrsca predmete in slike; prepozna barve in jih poimenuje; sledi zaporedju slik in risb);
3.  vidno-gibalnih spretnosti (usklajevanja gibanja oci in roke; usklajenega premikanja oci od leve proti desni; usklajevanje gibanja z orientacijo v prostoru).

Knjizna vzgoja kot del informacijskega predopismenjevanja³

Kognitivni cilji

1.  spoznati pomebnost tiska kot smisla komunikacije;
2.  dozivljati knjigo skozi igro in lastno kreativnost;
3.  pridobiti nove informacije in izkusnje (na primer ob poslusanju resnicnih ali izmisljenih zgodb o obisku pri zobozdravniku, preselitvi, novem vrtcu ...);
4.  pridobivati védenja z razlicnih podrocij, na primer matematike, naravoslovnih in druzboslovnih ved ...;
5.  spoznati razlicne vire informacij, poleg knjige in periodike na primer se notno gradivo, avdio in video gradivo, multimedijsko in kartografsko gradivo, grafike, slike in podobno;
6.  spoznati ustanove, v katerih so shranjeni informacijski viri, to so poleg knjiznice se muzeji, knjigarne in podobno;
7.  spodbujati priprave na branje in pisanje.

Konativni cilji (socialni, custveni, motivacijski)

1.  spodbujati komunikacijo med otrokom in odraslim (na primer vzgojiteljem ali vzgojiteljico), med vrstniki v vecjih ali manjsih skupinah;
2.  sprejemati in dozivljati informacije kot znanja in spretnosti z razlicnih podrocij;
3.  spoznati moznosti resevanja konfliktnih custvenih situacij, na primer smrt clana druzine, locitev starsev, zdravljenje v bolnisnici ...;
4.  razvijati socialno odgovornost, na primer kako biti dober prijatelj, kako skrbeti za okolje;
5.  preizkusati razlicne vloge;
6.  deliti cas in material z drugimi v skupini;
7.  spodbujanje samospostovanja.

Zaznavno-gibalni cilji

1.  izboljsanje slusne razlikovalne sposobnosti;
2.  razvijanje finomehanicnih spretnosti;
3.  krepitev ocesnih misic;
4.  koordinacija gibov oci in rok;
5.  izboljsanje vizualne razlikovalne sposobnosti.

Clani podprojektne skupine pricakujemo komentarje sirse strokovne javnosti. Do konca maja 1997 jih lahko posljete avtorici prispevka na naslov urednistva Jezika in slovstva.

Opombe

¹

Vzgojni program za vzgojo in varstvo predsolskih otrok je izsel leta 1979 pri Zavodu RS za solstvo in sport.

²

O govorjeni komunikaciji med vzgojiteljico in otroki vec v magistrski nalogi Simone Kranjc (1995). Razvoj govora predsolskih otrok. Mentorica prof. dr. Breda Pogorelec, somentorica prof. dr. Ljubica Marjanovic Umek. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in knjizevnosti, 145 str., o splosnem stanju v vrtcih pa v primerjalnih raziskavah Pedagoskega instituta.

³

Namesto termina knjizna vzgoja (ta se prepleta se s knjiznicno vzgojo) se v tem trenutku pogosteje uporablja termin informacijska pismenost. To je »sposobnost pridobiti, vrednotiti in uporabiti informacije iz razlicnih virov. Je razsirjen koncept tradicionalne pismenosti, ker se veze na uporabo kateregakoli sistema znakov in vkljucuje razumevanje in ustvarjalno rabo informacij, posredovanih tudi s sodobno tehnologijo, s sodobnimi racunalniskimi in komunikacijskimi viri.
Ucni nacrt informacijske pismenosti razvija znanja, sposobnosti in spretnosti, ki omogocajo vsezivljenjsko in samostojno izobrazevanje, omogocajo in spodbujajo aktivno pridobivanje kvalitetnega znanja na razlicnih podrocjih.
Ucni nacrt informacijske pismenosti se uresnicuje s pomocjo knjiznic, temeljne informacijske in komunikacijske sluzbe, ki je vsota informacijskih virov in informacijskih sistemov; motivira skupine in posameznika za uporabo knjiznice, njenega knjiznicnega gradiva in informacijskih virov.« (Novljan, Silva (marec 1997). Informacijska pismenost.)