Urednistvu revije Jezik in slovstvo

Urednistvu revije Jezik in slovstvo

Spostovani,

v 2.-3. stevilki XLII. letnika revije Jezik in slovstvo sem pri branju porocila (zapisnika) o obcnem zboru Slavisticnega drustva Slovenije naletel na odstavek, zaradi katerega vas na podlagi Zakona o tisku prosim za cimprejsnjo objavo popravka oziroma pojasnila. Gre za del porocila o dejavnosti Sekcije za slovenscino v javnosti (po dnevnem redu obcnega zbora SDS tocka 3 e), glasi pa se takole (str. 125):

»J. Dular je napovedal ustanovitev Urada za jezik, pri tem pa ni uposteval pripomb sekcije in jezikoslovcev. Vprasanje ostaja odprto za cas po volitvah. Potreba po delu take institucije je vsekakor velika, treba pa je dolociti njen delokrog, nacin dela in sodelavce.«

Ko sem spomladi 1996 kot takratni minister za kulturo javno napovedal ustanovitev omenjenega urada oziroma pripravo zakona o rabi slovenscine kot uradnega jezika, nisem mogel upostevati nobene pripombe »sekcije in jezikoslovcev«, saj so se te porodile sele kot odmev na besedilo pozneje nastalega delovnega osnutka za predlog zakona. Eno izmed razlicic osnutka sem namrec --- skupaj s prosnjo za pripombe --- poslal nekaterim slovenskim jezikoslovcem ter strokovni skupini za jezikovno nacrtovanje pri ustreznem parlamentarnem odboru.

Nekateri jezikoslovci so mi potem res sporocili svoje pripombe in te smo skusali pri sestavljanju poznejsih razlicic osnutka upostevati.

S sekcijo za slovenscino v javnosti v casu svojega dela za zakon o slovenscini nisem imel nikakrsnega formalnega stika. Pripombe sekcije glede urada so nastale oziroma bile objavljene se pozneje, zanje pa sem zvedel iz mnozicnih obcil in iz zasebnih pogovorov s posamezniki; tudi nekatere izmed teh pripomb bo zakonodajalec --- ne glede na zamegljene okoliscine njihovega nastanka in motivacijo --- morda lahko uposteval pri pisanju nadaljnjih, cedalje bolj izbrusenih razlicic zakonskega predloga, na zacetku, ze pri napovedi ustanovitve urada, pa jih se ni bilo.

(Porocilo z obcnega zbora SDS pa ne omenja mojega sodelovanja z omenjeno strokovno skupino pri parlamentarnem odboru. Prislo je namrec do dogovora o posebni obravnavi osnutka na seji skupine in bil sem uradno povabljen, da bi z osnutkom seznanil clane in izvedel njihova mnenja. Zaradi nenavadnega nacina vodenja seje pa sem komaj kaj prisel do besede, in sicer sele potem, ko je predsedujoca po svoji uvodni napovedi, da bo v dveh treh stavkih navedla nekaj nacelnih stalisc o napovedani problematiki, razvila dvajsetminutno polemiko zoper osnutek in nekatere njegove clene, se preden sem ta osnutek in njegova izhodisca lahko predstavil. Obravnava potem seveda ni bila posebno umirjena ter se je koncala v casovni stiski in brez formalno sprejetih skupnih pripomb strokovne skupine; nekoliko bolj konstruktivno je bilo nase drugo srecanje. Takrat izrecene pripombe sem deloma uposteval pri poznejsem popravljanju osnutka --- kolikor so se mi zdele utemeljene in kolikor sem si jih zapomnil, kajti zapisnikov teh dveh sej do danes se nisem prejel.)

O nadaljnjem oblikovanju, sprejemanju in uveljavljanju napovedanega zakona o jeziku in drzavnega jezikovnega urada --- »/p/otreba po delu take institucije je vsekakor velika« --- je ta hip (stiri mesece po volitvah) tezko zanesljivo napovedati kaj zelo dolocnega. Ena izmed moznosti bi bila ta, da urada sploh ne bi docakali, saj ljudi, ki iz takih ali drugacnih vzrokov nasprotujejo resnemu, zavezujocemu urejanju jezikovnih zadev, v slovenskem gospodarstvu, oglasevalstvu in politiki ne manjka (to se je najlepse pokazalo pri oblikovanju koncnega besedila Zakona o gospodarskih druzbah). Takim bo zelo vsec, ce se bodo pri svojih poskusih onemogocanja ustanovitve jezikovnega urada lahko sklicevali na razprtije med samimi slovenisti. Zato ni vseeno, kako se o tem govori v ugledni senci Slavisticnega drustva Slovenije.

Ljubljana, 19. 3. 1997

V vednost:

Zoltan Jan, predsednik SDS dr. Breda Pogorelec, voditeljica Sekcije za slovenscino v javnosti