Preseren, historizem in argumentacija

• petrarkisticni sonet je sestavljen iz dveh kvartet in dveh tercet, tako da oblikovna os poteka med prvimi osmimi in zadnjimi sestimi verzi;

• teoretiki soneta so ze kmalu opozarjali tudi na vsebinsko dvodelnost: kvarteti sta predstavljali napev (Aufgesang), terceti pa odpev (Abgesang); nekateri so zahtevali tudi poseben miselno-abstraktni vzorec: prva kvarteta --- trditev, druga kvarteta --- dokaz zanjo, prva terceta --- njena potrditev in zadnja terceta --- posplositev, vendar ga pesniki v prav taki obliki niso uporabljali prav pogosto;

• sonet je svoj prvi vrh dozivel v renesansi in bil izredno razsirjen se v baroku (nekako do zacetka 17. stoletja), zopet pa je postal priljubljen ob koncu 18. in v 19. stoletju.

1.0   Historizem kot umetnostni pojav v 19. stoletju (njegovi zacetki segajo ze v 18., v raznih oblikah pa se je obdrzal tudi v 20. stoletju) je obvladoval vse zvrsti umetnosti, najjasnejsi in ze na prvi pogled prepoznaven pa je bil v oblikovanju arhitekture. Za tako oblikovanje je bila znacilna napetost med funkcijo arhitekture in njenim pomenom, ki se je izrazal s prevzemanjem oblik preteklih obdobij (Klingenburg, 1985: 16, 17). S historisticnimi arhitektonskimi oblikami si je mescanstvo po utrditvi gospodarskega polozaja prizadevalo tudi na zunaj zagotoviti priznanje legitimnosti svoje vladavine (H.-J. Kunst, navedeno po Klingenburg, 1985: 14; Prelovsek, 1979: 220, 221), kar pomeni, da so historisticne oblike imele argumentno in s tem vplivanjsko vlogo v druzbi.

1.1   Hegel je v svoji Estetiki historizem razumel kot pojav, ki zaznamuje konec romanticne oblike umetnosti (Hegel, 1970) (pojma seveda ne smemo zamenjevati z literarnozgodovinskim pojmom romantike). Nov polozaj umetnika sta dolocala dva sklopa znacilnosti:

• umetnik ni vec vezan na neko posebno vsebino in samo njej ustrezno obliko, z njegovim najglobljim bistvom niso neposredno identicne nobene posebne vsebine in nobene posebne oblike; umetnik je postal svoboden, zanj ni vec »svete« vsebine niti »svete« oblike;

• umetnik je do svoje vsebine (pa tudi oblike) odtujen; pri ustvarjanju uporablja zalogo slik, slogov, preteklih umetniskih oblik, glavno merilo uporabe je njihova primernost umetniskemu gradivu; iz tega je tudi jasno, da so pretekli slogi in pretekle umetniske oblike ostale brez svoje zgodovinske podlage, nova uporaba jim je podelila tudi popolnoma nov pomen (Hegel, 1970: II, 303, 304).

Historisticno umetnostno oblikovanje je prav z uporabo razlicnih preteklih umetnostnih slogov in oblik povzrocilo dialekticno napetost med spoznavno vsebino umetnostnih izdelkov in njenim oblikovanjem, oziroma, po Mukarzovskem, med teznjo po sporocanju (komunikaciji) in usmerjenostjo na znak (Mukarzovski, 1986: 51, 52).

1.2   Poleg omenjene razcepljenosti historisticne arhitekture na funkcijo in pomen, ki se je izrazal s prevzemanjem oblik preteklih obdobij (ki se v Evropi zacne ukinjati sele po letu 1880, ko se zacnejo hkrati krepiti tudi glasovi proti t. i. recepciji preteklih oblik (Klingenburg, 1985: 18)), ugotavlja umetnostna zgodovina (Sumi, 1981) tudi v slikarstvu tistega obdobja dualisticno strukturo. V nasem slikarstvu je treba primerjati portrete Stroja, Langusa in Tominca, na katerih so portretiranci upodobljeni do zadnje podrobnosti natancno, idealizirana narava v ozadju pa ima funkcijo simboliziranja njihovih dusevnih lastnosti. Zanimivo je, da Tavcar v svojih zgodnejsih noveletah uporablja podoben postopek; tudi pri njem ima narava vlogo fiksacije razpolozenj in dogodkov (Sajovic, 1980/81).

1.3   Posebej pa je treba opozoriti na se eno, izredno pomembno in razmeroma pogosto obliko razcepljenosti slovenskih pripovednih besedil v drugi polovici 19. stoletja, in sicer razcepljenosti na skrajno retoricno oblikovan uvodni del in manj retoricni zgodbeni del. Kot zgled omenjam uvodni del Kersnikovega Ponkrcevega oca (1882) (Sajovic, 1991: 283-289; 1994) (enake ali podobne zglede najdemo pri Jurcicu, Stritarju, Tavcarju in tudi v drugih Kersnikovih delih (Sajovic, 1991)), ki je oblikovan v skrajno zapleteni retoricni razlicici tako imenovane pateticne amplifikacije (pogosta tudi v slovenskih barocnih pridiznih besedilih) (Lausberg, 1973: 243; Sajovic, 1991/92: 65, 66) in predstavlja argumentni besedilni strukturni vzorec s pozivno funkcijo (Brinker, 1985: 68-76, 102; Heinemann, Viehweger, 1991). Prva poved Vsi grajski in kmetski lovci pripovedovali so, da je tamkaj na razpotji izvrsten stan za vsakovrstno divjacino ima vrednost izhodiscne trditve, ki jo naslednji dve povedi utemeljujeta s tremi skladenjsko paralelno in z dvojnimi formulami oblikovanimi zgledi (to so zivali, godne za odstrel), cetrta poved ponovi trditev, peta omeni srne (Izvrsten stan je bil to! Tudi za srnice, lahkonoge, zivooke srnice!), sesta pa z protivnim veznikom poudarjeno predstavi protitrditev in utemeljitev zanjo: A po teh streljati bilo je strogo prepovedano; grajski gospodarji so varovali svojo divjacino (zanimivo je, da je stavek A po teh streljati bilo je strogo prepovedano protitrditev implikacije v trditvi o izvrstnem stanu za vsakovrstno divjacino --- implikacije, da je tam dovoljen ulov). V nadaljevanju Kersnikovega besedila pripovedovalec ne govori vec o srnah in prepovedi njihovega streljanja, ceprav je uvodni del z antitezo to posebej poudaril. Bralec je prisiljen razkriti skriti smisel uvodnega dela, ki ga odkrije v sami pripovedi o neeticnem ucitelju, ki je iz kratkocasja zapeljal vasko dekle, ji naredil otroka, potem pa zapustil. Dekle je po porodu umrla, cez trideset let pa se na Ponkercevi kmetiji, za katero skrbi prav ta otrok, oglasi osamljeni, ostareli in oslabeli ucitelj in tam tudi umre. Iz tega je razvidno, da je retoricno, to je historisticno in argumentno oblikovan uvodni del na simbolni nacin vpeljal glavno temo besedila, temo o zlocinu in nujni kazni zanj. Ubeseden je torej metafizicni mit o eticni izravnavi, za katerega Kmecl (1981: 94) trdi, da korenini v realni, materialno-politicni sibkosti slovenskega mescana. Za nase razpravljanje je pomembno, da je Kersnik na ta mit simbolicno opozoril s historisticno oblikovanostjo uvoda. Pri tem se tudi pokaze, da ima narativni, zgodbeni del pripovedi pravzaprav vlogo zgleda spoznanja, ki ima tudi pragmaticno, druzbeno vlogo. Torej znacilnosti, ki jih najdemo tudi pri historisticni arhitekturi.

1.4   Dvojnost je mogoce videti tudi v razliki med visoko, skrajno retoricno dispozicijo Kersnikovega uvodnega dela in popolnoma vsakdanjim besediscem. V Jurcicevem krajsem besedilu Telecja pecenka to razliko se povecuje prav nepoeticno besedisce, kar omogoca pripovedovalcevo skrajno ironicno razmerje do glavne osebe pripovedi in njegovega popolnoma nekoristnega, pritlehnega zivljenja (Sajovic, 1991: 226-235). Tak clovek nikakor ni mogel ustrezati potrebam slovenskega mescanstva; uvod prav s tako, historisticno jezikovno oblikovanostjo povzdiguje nacela slovenskega mescanstva --- per negationem! Delo je Jurcic napisal leta 1872, ko je bila narodnostna ideologija se izredno mocna.

2.0   Razpravljanje o nekaterih vidikih historisticnega oblikovanja v Presernovih sonetih naj zacnem najprej s krajso analizo zadnje tercete prvega soneta in prve kvartete drugega soneta iz Sonetnega venca, analizo, ki pravzaprav nadaljuje in dopolnjuje analizo B. Pogorelec, objavljeno v zborniku Simpozija o Ivanu Cankarju (1977). Kitici se glasita:

Ti si zivljenja moj'ga magistrale,
glasil se 'z njega, ko ne bo vec mene,
ran mojih bo spomin in tvoje hvale.

           *
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale
glasil Slovencam se prihodnje case,
ko mi na zgodnjem grobu mah porase,
v njem zdanje bodo bolecine spale.

Ocitno torej je, da je pesnik z opisanimi jezikovnimi sredstvi svoje pesnistvo opredelil kot posebno vrednoto, ki se bo ohranila se dolgo po njegovi smrti --- in to Slovencem, kar pomeni vrednoto, ki ima nacionalni pomen (kar je prav tako ena od znacilnosti historizma) (Sajovic, 1991: 52-62).

2.1   Pri besedilnem oblikovanju slovenskih pripovednih besedil v drugi polovici 19. stoletja smo ugotovili dokaj pogosto razcepljenost na retoricno in argumentno oblikovan uvod in manj retoricno oblikovan zgodbeni del, ki ima pravzaprav vlogo zgleda izrazene ali zgolj nakazane misli v uvodu in stoji nekako v ospredju. Gre torej za razcepljenost na komentar in dogajalni del (Pogorelec, 1976: 28), skrajna razlicica takega oblikovanja je okvirna pripoved (Kmecl, 1973/74; za nas ima poseben pomen na strani 77 zapisana misel, da je nova vloga pripovednega okvira --- v njem je napovedana teza umetnostnega besedila --- nazoren izraz hegeljanske predstave o knjizevnosti, ki da je »pocutenje ideje«; odprto naj ostane vprasanje, zakaj obstaja v takih besedilih teza oziroma ideja v dveh oblikah: eksplicitni in »pocuteni«).

Sonet, ki je bil v obdobju historizma izrednjo priljubljen, v eni od svojih najznacilnejsih oblik --- oblikovna in pomenska dvodelnost, pri cemer je sklepna jasno izrazena misel podprta z zgledom v kvartetah --- ze skoraj tipsko potrjuje do zdaj navedena spoznanja o historisticnem oblikovanju. Od vseh Presernovih sonetov je takih vec kot cetrtina, ce pa odstejemo Sonetni venec, ki ima le sestino sonetov z zgledom, jih je kar tretjina (samo za primerjavo, Kette jih ima le desetino, pa se pri tej desetini so marsikateri posebej preoblikovani).

2.1.1   Posebej pa je treba opozoriti, da gre pri tej obliki soneta pravzaprav za retoricno argumentacijo misli z zgledom, na kar je v svoji knjigi Kraljestvo retorike ponovno opozoril Perelman (1993).

2.1.2   Z naslonitvijo na Moeschlerjeva jezikoslovna raziskovanja argumentacije (1985, primerjaj tudi Ghiglione: 1995, in Wolton: 1995)), ki se napajajo pri Anscombru in Ducrotu, bom skusal, zelo na kratko, predstaviti se nekatere druge argumentne postopke v Presernovih sonetih. Argumentacija je po Moeschlerju ilokucijska, torej pragmaticna dejavnost in pomeni navajanje razlogov za kak sklep. Argumentno besedilo je torej vedno v razmerju do kakega protibesedila, resnicnega ali pa le predpostavljenega, virtualnega. Argumentacijo konvencionalizirajo argumentna znamenja, ki jih delimo na aksioloska (aksioloski izraz, na primer beseda, usmerja utemeljevanje k pozitivnemu ali pa negativnemu sklepu), argumentne operatorje, ki omejujejo argumentne moznosti (clenki, prislovi), in argumentne konektorje, ki pripisujejo izjavam vrednost argumenta ali sklepa in odlocajo o nacinu razmerja med argumentom/argumenti in sklepom (razna vezniska sredstva).

2.1.3   Tretji ljubeznjeni sonet

Tak kakor hrepení oko colnarja
zagledat' vajni zvezdi, Dioskúri!
kadar razgraja pis ob hudi uri,
ko se tepó valovi, grom udarja -

zakaj, ak vajnih zvezd zasije zarja,
vetrovam Eol kój zaklene duri,
po morji, po razjasnjenem azuri
kraljuje mir, potihne sum viharja -

tak, draga deklica! zvezd tvojih cakam,
takó in bolj se cakam hrepenece,
oci zagledat' tvojih svítle zarke;

zakaj, ak tí rekó bezát' oblakam,
ak se takó vihari jeza srece,
nebo se kój zvedri krog moje barke.

2.1.4   Taka stroga, skrajno simetricna in z argumentnimi znamenji opremljena argumentna oblika tudi pri Presernu ni prevec pogosta. Predzadnji sonet nesrece je oblikovan ze popolnoma drugace.

Zivljenje jeca, cas v nji rabelj hudi,
skrb vsak dan mu pomlájena nevesta,
trpljenje in obup mu hlapca zvesta,
in kes cuvaj, ki se níkdar ne utrudi.

Prijazna smrt! predolgo se ne múdi:
ti kljuc, ti vrata, ti si srecna cesta,
ki pelje nas iz bolecine mesta,
tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi;

tje, kamor moc pregánjovcov ne seze,
tje, kamor njih krivic ne bo za nami,
tje, kjer znebi se clovek vsake teze,

tje v posteljo postlano v crni jami,
v kateri spi, kdor vanjo spat se vleze,
de glasni hrup nadlog ga ne predrami.

Zivljenje jeca, cas v nji rabelj hudi,
skrb vsak dan mu pomlajena nevesta,
trpljenje in obup mu hlapca zvesta,
in kes cuvaj, ki se nikdar ne utrudi.

Prijazna smrt! predolgo se ne mudi:
ti kljuc, ti vrata, ti si srecna cesta,
/.../

3.0   Na zacetku omenjene znacilnosti umetnostnega oblikovanja v 19. stoletju --- tako v Evropi kot pri nas ---: razcepljenost, argumentacija in historizem, se dolgo casa pojavljajo skupaj, grobo receno --- kajti podrobnejsih raziskav s tega stalisca je se vedno premalo --- pa bi lahko rekli, da se ta zmes zacenja razkrajati sele s predhodnistvom Moderne (Kersnik, Tavcar) in samo Moderno. Leta 1900 je Murn napisal pesem Zima:

Preslá pomlad, po bliskovo preslo poletje
in sveti Mihael.
Po polju so pospravljeni sadovi,
listje je pozoltelo, trava orjavela,
po brdih breze zalostno blesce.
Visje nad njimi bori in smereke
kot lovci mi zeleni cakajo.

Namocena
od ranega dezja je pot. Iznad vode
in crne prsti tam in travnikov
dviguje se sopar. Na desni je smerecje,
na levi gorska pot, rujava, skrita,
ko lisicja dlaka.

Tod hodimo vrhovci. Tiho vse zivljenje
in tih nas obicaj. Pride poletje, zge in pece,
pride jesen, zapre cebele, in pride zima,
oddahne si in zapre duri nase.
Tam v zgornjici odpre si skrinjo.
Poisce sukna si in kril volnenih
in plavih toplih rut in nogavic;
obutev vzame novo si, podsito z jarcem,
kolovrat, par janjcjih rokavic in kozuh
bel, kratek in ustrojen, z rozami.
Nato pregleda kasce ...
na pod nabije jazbeca in cuka,
nabrusi se sekiro si, zaneti ogenj
in zagodrnja ...

Tam v zraku pa po snegu zadisi.

Ideja zamikanja realnega, pesniku sovraznega dogajanja, ki je obvladovala velik del Murnovega pesnistva pred pesmijo Zima, se je razkrila kot nezanesljiv temelj bivanja. Zivljenje torej ni nekaj popolnoma negativnega (Pirjevec, 1967).

Na tem mestu je treba posebej opozoriti na porajanje moderne zavesti in zavedanja o jezikovnem oblikovanju umetnostnih besedil, ki jih je povzrocila ze sama historisticna funkcionalizacija preteklih slogovnih oblik in postopkov, kar se je v 20. stoletju samo se stopnjevalo. Na pomen jezika v umetnostnih besedilih je v Izviru umetniskega dela Heidegger, (1967: 271, 272, 274) opozoril na pronicljiv nacin: »V izgotavljanju orodja, npr. sekire, se kamen uporablja in izrablja; izginja v sluznosti. Snov je toliko boljsa in primernejsa, s kolikor manj upora izgine v orodnosti orodja. Nasprotno pa delo tempelj, vtem ko odpre neki svet, ne pusti, da bi snov izginila, temvec ji omogoci, da se sele pokaze, in sicer v Odprtem sveta dela: strela pride do tega, da nosi in miruje in sele tako postane skala; kovine se zalesketajo in zablescijo, barve zasijejo, zvok zazveni in beseda spregovori.«

In dalje: »Sicer tudi pesnik uporablja besedo, vendar ne tako, kot morajo porabljati besedo tisti, ki obicajno pisejo in govorijo, temvec tako, da beseda sele zares postane in tudi ostane beseda.«

Heideggerjeve besede niso navedene slucajno na koncu razprave. Ze Murnova pesem postavlja pred bralca neskritost bivanja nekega sveta, kar je glavni predmet Heideggerjevega pisanja. Ta neskritost bivanja sveta pa se dogaja le v in po jeziku, pogosto tako nesrecno pojmovanemu kot »(zgolj) oblika pesemskega sporocila.« Razprava skusa s Heideggerjevimi besedami samo potrditi izjemen pomen jezika v umetnostnih besedilih in iz tega izvirajoc --- v nasem prostoru pogosto omalovazujoc --- pomen jezikoslovnih raziskav umetnostnega jezika. Seveda pa morajo jezikoslovne raziskave nujno potekati ob razmisleku o sirsem duhovnem in druzbenem okolju, v katerem so umetnostna besedila nastala. V umetnostnih besedilih se namrec razkriva resnica tega okolja.

Literatura

Brinker, Klaus (1985). Linguistische Textanalyse. Eine Einführung in Grundbegriffe und Methoden. (Grundlagen der Germanistik 29). Berlin, 68-76, 102.

Cuddon, J. A. (1986). A Dictionary of Literary Terms. Harmondsworth: Penguin Books.

Ghiglione, Rodolphe (1995). Opérateurs argumentatifs et stratégies langagieres. V: Wolton, Dominique (ur.) (1995). Argumentation et rhétorique 1-2. (Hermes 15, 16. Cognition, Communication, Politique). Paris: CNRS Éditions, 227-244.

Hegel, Georg Vilhelm Fridrih (1970). Estetika I, II. Beograd: Kultura.

Heidegger, Martin (1967). Izvir umetniskega dela. V: Izbrane razprave. Ljubljana: Cankarjeva zalozba, 239-318.

Heinemann, Wolfgang, Dieter Viehweger (1991). Textlinguistik. Eine Einführung. Tübingen: Max Niemeyer Verlag.

Klingenburg, Karl-Heinz (1985). Statt einer Einleitung: Nachdenken über Historismus. V: Historismus --- Aspekte zur Kunst im 19. Jahrhundert. Herausgegeben von Karl-Heinz Klingenburg. Leipzig: VEB E. A. Seemann Verlag.

Kmecl, Matjaz (1973/74). Okvirjenost Tavcarjeve pripovedi. Jezik in slovstvo 3, 73-79.

--- (1981). Rojstvo slovenskega romana. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Lausberg, Heinrich (1973). Handbuch der literarischen Rhetorik. München: Max Hueber Verlag.

Moeschler, Jacques (1985). Argumentation et conversation. Éléments pour une analyse pragmatique du discours. Paris: Hatier-Credif.

Mukarzovski, Jan (1986). Struktura pesnickog jezika. Jakobson, R., Trubeckij, N., Matezijus, V., Havranek, B., Bogatirjov, P., Durnovo, N., Mukarzovski, J., Savicki, P. Teze Praskog lingvistickog kruzoka. Beograd: Zavod za ucbenike i nastavna sredstva.

Paternu, Boris (1976). France Preseren in njegovo pesnisko delo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 125, 126.

Perelman, Chaim (1993). Kraljestvo retorike. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno sredisce.

Pirjevec, Dusan (1967). Uvod v umevanje Murnove poezije. V: Josip Murn. Topol samujoc. (Kondor 97). Ljubljana: Mladinska knjiga.

Pogorelec, Breda (1977). O dveh znacilnostih Cankarjevega sloga. Simpozij o Ivanu Cankarju 1976. Ljubljana: Slovenska matica.

Prelovsek, Damjan (1979). Nekateri problemi raziskovanja arhitekture 19. stoletja. Zbornik za umetnostno zgodovino, Nova vrsta XIV-XV, 1978-1979. Ljubljana.

Sajovic, Tomaz (1980/1981). Pomen krajinskih opisov v Tavcarjevi zgodnji prozi (1871-1975). Jezik in slovstvo 3.

--- (1991). Historicni slogi v slovenski pripovedni prozi druge polovice 19. stoletja. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

--- (1991/92). Historisticno oblikovanje uvodnih delov Jurcicevega pripovednega besedila Klostrski zolnir in Dezmanovega poljudnoznanstvenega besedila Notranjske gore in Cirknisko jezero. Jezik in slovstvo, 37, 4, str. 62-74, 5, str. 97-106.

--- (1994). Funkcija uvodov v Kersnikovem besedilu Ponkercev oca in Tavcarjevem Kobiljekarju. Uporabno jezikoslovje 2, 100-117.

--- (1995). Razmisljanja o Edvardu Kocbeku. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za solstvo, 37-46.

Sumi, Nace (1981). Slovenska umetnost v dobi romantike. V: Obdobje romantike v slovenskem jeziku, knjizevnosti in kulturi. Obdobja 2. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Träger, Claus (ur.) (1986). Wörterbuch der Literaturwissenschaft. Leipzig: VEB Bibliographisches Institut.

Wolton, Dominique (ur.) (1995). Argumentation et rhétorique 1-2. (Hermes 15, 16. Cognition, Communication, Politique). Paris: CNRS Éditions.