|
Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Iz moje delavnice |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Irena Grcar |
Ihanov ritem absurdnosti
(Alojz Ihan: Ritem. Celovec-Salzburg: Zalozba Wieser, 1993.)
Alojz Ihan (1961) je leta 1986 izdal svojo prvo pesnisko zbirko Srebrnik, v kateri je postavil temelje svoje poetike in nakazal svoj odnos do sveta. Za poglavitna nacela njegove poetike so obveljali pripovedno-opisni in fabulativni oblikovni postopek, humornost in ironija, veristicni jezik ter izraziti nemetaforicnost in nepoeticnost; vse to v nasprotju z njegovim odnosom do sveta, ki se je izkazal kot kompleksen ter podvrzen paradoksu in absurdu. V nadaljnjih stirih zbirkah (Igralci pokra, 1989; Pesmi --- izbor, 1989; Ritem, 1993; Juzno dekle, 1995) se sicer ni bistveno oddaljil od svojih prvotnih izhodisc, vendar pa kljub temu zbirka Ritem najbolj izstopa iz njegovega dosedanjega opusa.Novost, ki jo prinasa zbirka Ritem, so pesmi z ljubezensko tematiko. Prej se Ihan ni intenzivno posvecal problematiki odnosa med moskim in zensko, zdaj pa tovrstne pesmi zavzemajo dobrsen del zbirke. Pesem Modrasi, ki je prva v zbirki, nakaze, kaksen je odnos med spoloma:
In pomislim: tako se ljubijo modrasiLirski subjekt ne govori o custvih, obstajata zgolj razumska in cutna (telesna) sfera. Modras nosi v sebi konotacije strupenosti, hladu, pritlehnosti, gnusobe in nevarnosti; subjekt pa svoje ljubljenje z zensko primerja ravno z ljubljenjem modrasov. Brlog je skrit, tesen in temen prostor, kjer se telesi zavozljata v nepregleden klobcic. Potreba po blizini je ocitno mocnejsa od vseh negativitet, ki jih vsebuje kacje ljubljenje. Edino custvo, ki se skriva pod povrsjem tega pocetja, ni ljubezensko, temvec sirse eksistencialno. Imenovali bi ga lahko strah pred samoto: edini pobeg iz samote je predajanje cutnosti, ki se realizira v telesni ljubezni. Cutnost pa ni pravo nasprotje samote, ampak gre zgolj za rahel, trenuten odklon od nje, kajti »tudi, ce se samo dotikava,/ lahko nekoc zavohava tujost najinih vrst,/ in se zaveva, da so naju ustvarili razlicni bogovi ...« (Strup, str. 11). Subjekt je prevec razumen, da bi verjel v iluzijo telesne ljubezni, saj jo stvarno in nekoliko ironicno imenuje skoraj ljubezen. Toda smrtni ugriz, ki je skoraj poljub, skoraj iz ljubezni, je mamljiv. Telesna ljubezen je torej na eni strani mamljiva in sladka, na drugi pa hladna (»lizes me kot sladoled«) in strupena, vedno razpeta na tanki crti med ljubeznijo in smrtnostjo, med blizino in samoto.
v brlogu,
zavezani, zavozljani, droben ugriz do smrti
mamljiv ugriz
skoraj poljub, skoraj iz ljubezni.
Lizes me kot sladoled s preiskujocim, razcepljenim
jezikom, v mislih me stresajo
strupniki.
(Modrasi, str. 9)
V vseh pesmih, ki tematizirajo ljubezen, ta vedno nosi v sebi atribute blizine in samote, smrtnosti, strahu, groze in unicenja. Subjekta sta kot da obsojena na biti skupaj, pobeg iz obsojene blizine pa kot da ni mogoc. Skupaj morata biti ves cas na prezi, da ne bi eden od njiju v trenutku nepazljivosti drugega usel iz tesnega oklepa blizine, saj »kamor greva, morava hoditi skupaj,/ da se ne bi pocakala v morilski zasedi,/ in morava se drzati za roke,/ da ne bi skrivala orozja v dlaneh,/ kajti vse je smrtno v najini goli blizini ...« (Spet se gledava s pripravljenimi telesi, str. 10). Obstaja moranje, nujnost priklenjenosti na drugega, ne pa morebiti zelja ali hotenje. Edino upanje, ki se poraja v noceh, ki jih prezivljata budna, prisesana drug na drugega, je, da bosta nekoc »v temi nasla vse znane zaklone/ in med preizkusenimi sencami spolzela do meje/ brez strela v hrbet, ziva« (Pobeg, str. 16). Vendar ta zelja in upanje z jutrom ugasneta, kajti takrat zbrano vstaneta in izbriseta »zadnji spomin« na morebitni pobeg. Subjekta sta ves cas razpeta na elasticni liniji blizanja in oddaljevanja; blizina je zgolj spolni akt, potem pa: »Ohlajava se kot novorojenca, iztisnjena/ iz porodne poti. Kot skrceni, izgorevajoci zvezdi,/ in ko se dotikava, je med nama cedalje vec/ raskave skorje ...« (Hlajenje, str. 32). Vedno bolj se oddaljujeta, vedno bolj sta sama --- do naslednjega ekstaticnega zblizanja, v katerem za hip pozabljata na samoto, pozabljata »brez obcutka, da bi lahko minilo« (Hlajenje, str. 32). Vendar mine; in ravno zaradi tega, ker je vse zaman, ker nobeno zblizanje ne prinese trajnejse resitve, je »ta blizina /.../ grozljiva« (Prici, str. 14), gola in smrtna. Vsak dan, ki ga prezivita v svoji obsojenosti na skupaj, le se stopnjuje grozo. Vse, kar lahko storita, je, da prestevata dneve, »kot prestevajo mrtve po bitki« (Izgnanca, str. 15) in cakata na zadnji dan.
Prestevala bova dneve in sonce bo temneloRomanticni klise 'skupaj za vedno' dobi pri Ihanu povsem negativne konotacije. Pomeni nevarno obsojenost, grozo, strah, pocasno umiranje in tudi samoto, kajti koncno spoznanje lirskega subjekta je: »Ta groza. Strah. Ko skupaj si naenkrat sam.« (Brez not, str. 57.) Kljub temu da je spoznanje vedno enako, lirski subjekt neprestano ponavlja eno in isto dejanje, ki postaja ze ritualno. Ravno ponavljanje vedno istega prinasa vedno iste, znane resitve, ki se ocitno vsaj kratkorocno obnesejo. »Bistveno je vedeti/ in se kljub temu igrati staro, preprosto pravljico./ Darovati obred, katerega bogovi so ze davno mrtvi./ Ravno zato.« (O novih pesmih, str. 27.)
ali pa nama bodo le motnele oci,
in pocasi bova izgubila sence s telesa,
in bova mucno naga in bleda kot izgnanca,
in si ne bova vec zmogla manjsati groze
in bo minil zadnji dan.
(Izgnanca, str. 15)
Bogovi so sicer mrtvi ali vsaj odsotni, ljudje pa pac ne. Ker brez bogov/ Boga ni tistega onkraj, ki bi ljudem zagotavljal trdnost njihove eksistence, se je potrebno pac pretvarjati, da bivanje ima neki smisel. Treba se je igrati in se s tem osmisliti. Samo tako se da ubezati pred praznino gole eksistence v svetu brez metafizike.
Boga Ihan sicer ne zanika popolnoma. Bog vsekakor je, vendar na zalost tam, kjer nas ni:
Vem,Mi se seveda vedno znova zaziramo v nebo, ceprav vemo, da je najvec, kar lahko vidimo, zgolj praznina. In tudi Bog nas ne vidi, tudi mi smo zanj le praznina. Ihan je prekinil zvezo med clovekom in Bogom. Postavil ju je tako dalec vsaksebi, da se drug drugega sploh ne zavedata. Se vec: drug za drugega sploh ne obstajata. Zato na veliko uganko cloveske eksistence ne more vec odgovarjati Bog ali morda znanstveniki, ki so v moderni dobi postali nadomestek Boga in prevzeli nase njegovo dolznost (ki ji niso dorasli), dati odgovor na vsako vprasanje, temvec je »najenostavnejso razresitev velike uganke sveta« ponudil vojak s pusko, ki je »pokazal/ kako lahko preprosta, povsem navadna luknja/ v meso/ izprazni vse njihove teorije/ v okorno izkopano/ jamo/ nad katero ostane le se kamen/ preprosta, hladna rudnina ...« (Luknja, str. 47). Resitev uganke je torej zelo preprosta (morda prevec preprosta): vse, kar je, je tu in zdaj, po tem ni nicesar vec, nobenega onkraj, nobene tolazilne metafizike.
da smo od zgoraj samo gruca crnih mravelj
okoli krste.
Vsi po vrsti strmimo v nebo in gledamo avione,
ki vzletajo z letalisca; /.../
/.../ vemo,
da od dolocene visine prenehamo biti tudi mravlje,
in smo vsi skupaj le se ena sama drobna pika
in potem nas sploh vec ni.
Od tam se smehlja Bog.
(Pogreb, str. 52)
Vendar to ni popolnoma tragicno spoznanje. Ihan nikakor ni nihilist; ceprav se tudi on vcasih z grozo zazre nicu v obraz, se mu ne pusti premagati. Prvi, ze omenjeni odvodi iz nihilizma so ritualna ponavljanja, s katerimi se igramo staro pravljico in se pretvarjamo, da verjamemo v nekaj, za kar vemo, da ne obstaja. Drugi odvod, na katerega Ihan prisega, pa so otroci:
Najbolj pretresljiva iznajdba sveta so,Iz perspektive odraslih so otroci rahlo grozljivi, saj se ne obremenjujejo z vprasanji bistva in biti, ki odrasle slej ko prej pripeljejo do spoznanj o paradoksalnosti, absurdnosti in nesmiselnosti eksistence. Otroci se zavestno oklepajo edinega smisla: ziveti in preziveti, cetudi je igra (=zivljenje) okrutna in brezupna. Samo zaradi te strasne sle po zivljenju so tako mocni, nepremagljivi in edini. Oni so tisti, ki zapolnjujejo praznino, ki jo je povzrocila odsotnost Boga. Individualna eksistenca sicer je problematicna, absurdna in koncna, toda smisel ji podeljuje nepretrgan kontinuum eksistenc, ki ga simbolizirajo otroci, nosilci zivljenja in njegovega smisla ter zapolnjevalci praznine. Ta smisel ostaja vsakemu posamezniku vecinoma prikrit, kajti individuum se le tezko zazre preko meja svoje gole eksistence.
najmocnejsa in po malem grozljiva,
kajti ko se oklenejo zivljenja,
mu hocejo brezpogojno sluziti
in mu biti zvesti v se tako okrutni igri,
ki se zahteva od njih.
Z enako spretnostjo se v brazilskih kanalih umikajo
pred streli pobijalcev
in v samopostrezbi izbirajo svoj priljubljeni sladoled
z enako prisebnostjo obljubljajo gospodarjem,
da bodo izmesili se vec opek iz vroce, nezdrave gline
in se zahvaljujejo ocetom za nov kicast
Barbie komplet
in pri tem bi jim lahko ocitali celo malo hinavsciine,
ce ne bi vedeli, da je vse skupaj le njihova
strasna sla,
ki jih dela tako mocne,
da jih z nobeno silo ni mogoce odtrgati od sveta,
in to bi jim lahko bil tudi najvecji ocitek,
ce ne bi bili edini, in brez njih praznina
kot pred zacetkom sveta.
(Otroci, str. 64)
Absurdnost sveta Ihan najjasneje razkriva v pesmih, kjer v opozicijo postavi perspektivi, ki sta si nasprotni. »Nasprotje, protislovje /.../ postavlja za temeljno zakonitost sveta, v katerem se vedno soocita dve nasprotni logiki.« (Zerjal, 408.) Ta ugotovitev najbrz v celoti velja za njegovo prvo zbirko Srebrnik, ob kateri je tudi Andrej Blatnik zapisal, da je »svet Ihanove poezije svet relacij«. V Ritmu je pesmi s taksno strukturo manj, ceprav so se vedno znacilne in pomenijo najbrz nekaksno stalnico Ihanove poezije.
Veckrat se je ze govorilo,Ena od pesmi s fabulativno strukturo je pesem Biki. Pesnik pripoveduje zgodbo o bikih in bikoborcih, ki je humorna in duhovita. Humornost je ena od znacilnosti Ihanove poezije, ki pa bolj prihaja do izraza v prejsnjih dveh zbirkah. Vendar je humor le nekaksen celofan, v katerega zavije trpko spoznanje o svetu. Ales Debeljak je ze ob Ihanovi prvi zbirki ugotovil, da gre v njegovi poeziji za »umetnostno variacijo trpkosti«. Torej sta humor in duhovita ironija zgolj sredstvo avtorjevega distanciranja od obce tragike clovekovega bivanja. Po drugi strani pa ravno preprosta fabulativnost, obogatena s humornimi toni, pesem pribliza bralcu, zato je duhovitost zagotovo eden od elementov, ki povecuje komunikativnost Ihanove poezije. Pod zabavno zgodbo o nezmoznosti sklenitve mirovnega pakta med biki in bikoborci se kaze ideja o svetu, v katerem so kompromisi popolnoma nemogoci. V opozicijo postavi dve sili, od katerih je vsaka nosilka svoje logike in svoje vrednostne opredelitve. Izravnava med njima preprosto ni mogoca, kajti nobena od obeh strani ni sposobna sirsega uvida, ki bi presegal njen ozki, vase zaverovani horizont. Zgodba o bikih in bikoborcih torej dobi razseznosti novodobne parabole o svetu nasprotij in protislovij brez moznosti izravnave. Nasprotni perspektivi, ki ju zastopajo na eni strani bikoborci in na drugi biki, sta enakovredni samo na videz, kajti clovek je v odnosu do zivali (bikov) seveda superioren, kar je jasno razvidno tudi iz pesmi (npr.: samo clovek je bitje, ki lahko zali in se s tem postavlja na vzviseno pozicijo; biki na prireditvah ne morejo imeti svojih navijacev ...). Iz perspektive objektivnega opazovalca, na katero se postavi pesnik, je tak polozaj seveda komicno-tragicen oziroma absurden. Znacilno je, da je jezik pesmi izredno veristicen, nepoeticen in nemetaforicen (asketski); pesem sele kot celota dobi pomen metafore paradoksalnega sveta, v katerega je ujeta sleherna eksistenca.
da bi biki in bikoborci sklenili pakt:
biki bi z rogovi vedno zgresili
najmanj za centimeter,
bikoborci pa bi se borili goloroki,
kar bi bilo videti izjemno tvegano in pogumno.
Sicer bi bil spopad prava rokoborba,
dovoljeni bi bili tudi nekateri udarci
iz boksa in karateja,
pac pa bi bilo nasprotnika prepovedano vleci za rep,
za usesa in sploh uporabljati zaljive prijeme.
Resitev se je vsem zdela izvrstna,
vendar je pakt propadel,
ker so biki zahtevali brezplacne vstopnice
za svoje navijace.
(Biki, str. 56)
Pesmi, ki imajo podobno strukturo, so v Ritmu se Skandal, Trgovina igrac, Nis ali Zakaj hocem v Evropo, Puskina musica, Dimcki, O licenci, O zanesljivem kotu, Pogreb, Ritem sveta ... Kot je ze bilo povedano, je taksna struktura prevladujoca v prvih dveh zbirkah, medtem ko je v Ritmu Ihan svojo poetiko nadgradil. Iz vzvisenega polozaja objektivnega opazovalca, ki isce resitev iz absurdnosti sveta v distanciranem posmehovanju in smesenju, ironiji in vcasih cinizmu, se je pomaknil blize k svetu in zavestno priznal, da je tudi on del paradoksa. Ceprav se vcasih posmehne tudi svoji goli eksistenci, pa vendarle v pesmih, kjer se izpostavi kot lirski subjekt, prevladujejo trpkejsi, mracnejsi, resnobnejsi toni. V teh pesmih mu fabulativnost, pripovednost in opisnost razpadajo; v ospredje prihajajo lirska izpovednost, poeticnost in metaforicnost. Te znacilnosti so najbolj izpostavljene v pesmih, ki obravnavajo odnos med moskim in zensko (Modrasi, Strup, Rakete, Prici, Izgnanca, Odlitki, Hlajenje ...), in v tistih, ki problematizirajo vprasanje smrti (Ledeni dih, Melodija ...). Sirse zaledje obojih je seveda eksistencialno. Ihanove pesmi bi torej lahko razdelili v dva sklopa: v sklop pripovednih in v sklop izpovednih pesmi, pri cemer bi pravzaprav upostevali le strukturo pesmi oziroma njihov oblikovni postopek. Kljub tej dvodelitvi pa tematsko jedro vseh pesmi ostaja enako: vprasanje eksistence in njena razpetost med smislom in nesmislom, redom in kaosom, blizino in samoto, iskanjem in beganjem, ljubeznijo in smrtjo ...
Naslov zbirke je Ritem, kar sugerira enakomernost, ubranost, umerjenost, urejenost, harmonicnost. To je v absolutnem nasprotju s paradoksnostjo in absurdnostjo eksistence in sveta, ki ju kot temeljno spoznanje sporocajo pesmi v zbirki. Zdi se, da je pesem Ritem sveta, ki je v zbirki na triintridesetem mestu, tista pesem kljuc, v kateri se kaze temeljno nasprotje, ki je izhodisce vse absurdnosti:
To se mi je vedno zdela najvecja zvijaca:Naslov pesmi zagotavlja, da svet ima ritem. Ta ritem je tekoc, neprekinjen in kontinuiran. Ihan postavi drugo nasproti drugemu dve naceli: ritmicni tok zivljenja, ki se nikoli ne ustavi, ampak se neprenehoma brez prestanka nadaljuje, in pijanega filozofa, ki trdi, da svet nima ritma. Filozof, intelektualec in racionalist, s svojim razumskim pristopom ni sposoben ugledati ritma sveta, najbrz ga niti ne more ugledati (prim. tudi pesem Filozof). Zakaj? Ker gre za »najvecjo zvijaco« tistega, ki je svet ustvaril, tistega, ki je »zavrtel planet kot vrtavko«. Noben nov zacetek ni mogoc, kajti vsaka zgodba je nadaljevanje neke prejsnje in tako nazaj vse do prazacetka, ko se je nekdo v neki nakljucni igri poigral s planetom vrtavko in svetu ustvaril ritem. In ritem ni nekaj, do cesar se dokopljes z razumom in s tezavno filozofijo; ritem je preprosta stvar obcutka.
da si zavrtel planet kot vrtavko okoli sonca
in je zato v istem trenutku nekje ura sest zjutraj,
nekje poldne in nekje sest zvecer,
in ljudje neprestano, vsako sekundo umirajo
in se rojevajo,
ubijajo, se ljubijo, cakajo v zasedi, jadrajo,
nabirajo pomladno cvetje, se soncijo na plazi,
posiljujejo, gledajo Atlantik iz aviona,
in vsaka od slik nepretrgano polzi s sveta
kot iz luknje mesoreznice in ne pustis,
da bi katerakoli vsaj za trenutek obstala,
da bi se prekinila, umirila in premisljeno zacela
novo zgodbo, o kateri sanja pijani filozof,
ko konca predavanje in zacne v gostilni jokati
zaradi sveta, ki je ustvarjen brez ritma.
(Ritem sveta, str. 41)
Ritem, ki pomeni kontinuirano urejenost, lahko razumemo tudi kot metaforo za smisel. Svet torej nekje v svojem jedru in svojem zacetku je smiselen. V tem pa po Ihanu ocitno tici izhodisce temeljne paradoksalnosti in absurdnosti, saj posameznik, omejen s svojo lastno eksistenco in njeno problematicnostjo, ni sposoben sirsega uvida, ki bi mu omogocil spoznanje, da je smisel njegovega bivanja utemeljen v nepretrgani kontinuiteti eksistence sveta, ki se je zacela z nakljucno igro. Ceprav se vcasih pribliza spoznanju, da je bistvo vsega pravzaprav v igri (»Bistveno je vedeti/ in se kljub temu igrati staro, preprosto pravljico ...«, O novih pesmih, str. 27), tega spoznanja ne more sprejeti kot apriorni smisel sveta, ki bi lahko bil resnicen. O njem govori kot o preprosti pravljici. Bistvo sveta prestavi pravzaprav v povsem drugo tocko: po mnenju lirskega subjekta je bistvo namrec vedeti, da gre za nesmisel, in se igrati, da gre za smisel. Z razumom (glagol vedeti) isce subjekt osmislitev, vendar se mu ta vedno znova izmika, saj je razumska pot ocitno popolnoma napacna in lahko privede le do spoznanja nesmisla. Bistvo je ocitno v obcutenju kontinuiranega ritma, ki je lahko edini pravi osmisljevalec bivanja in sveta. (Morda subjekt to v sebi sluti in se ravno zato tako vztrajno zateka v cutne spolne akte, ki so ze sami po sebi ritmicni, hkrati pa z nenehnimi ponovitvami ustvarjajo se neki visji ritem; vendar pa ne prinesejo trajne resitve in osmisljenja, ker subjektu stoji na poti razum, ki se ritmu ni sposoben predati. Poleg tega subjekt razuma tudi ne more zanikati ali odstraniti, zato je obsojen na vecno drsenje na crti cutnost --- razum.)
Ritem se je zacel zaradi razposajene igre Boga. Igra je tista, ki je skupna Bogu in otrokom. Zato so lahko otroci v Ihanovi poeziji postali edini nosilci smisla, kontinuitete in ritma ter zapolnili praznino, ki jo je zapustil Bog. V njihovi sli po zivljenju, ki je zanje vedno zgolj igra, se kljub navidezni nesmiselnosti kaze edini mozni smisel (Otroci, str. 64); in vsako navidez smiselno iskanje odraslega subjekta se vedno znova izkaze za nesmiselno. Opraviti imamo torej z vecnim paradoksom, ki ne bo nikoli izravnan, kajti vsak otrok slej ko prej postane odrasel subjekt, pozabljajoc na otroske igre in spopadajoc se z goloto svoje eksistence. Temeljno spoznanje o svetu, ki ga poda Ihanova poezija, je absurdnost. Ihan za to absurdnost najde razlog, in sicer v nezmoznosti uvida ritma sveta; ne ponuja pa resitve iz tega stanja in noce resevati vprasanja clovekove eksistence. »Ne vem, zakaj bi uboga poezija morala odgovarjati na taka vprasanja,« pravi Ihan v nekem intervjuju in s tem (vsaj svoji) poeziji odreka vsakrsno odgovornost. Kljub temu njegova poezija sporoca, da se pod (navideznimi) kaosom, absurdnostjo in nesmislom skriva neki smisel, ki pa bo za vedno ostal skrit. Nobena znanost, nobena filozofija in nobena poezija tega ne bo spremenila, kajti vsakemu zadnjemu odgovoru vedno sledi se poslednje vprasanje. Najvec, kar lahko subjekt stori, je, da vztraja v absurdnosti neuvidenega ritma sveta.
Kljub temeljnemu spoznanju o absurdnosti sveta je potrebno poudariti, da Ihanova poezija noce biti tragicna, brezupna, mracna, noce biti nosilka negativitet. Njegova poezija, kljub temu da zivi v svetu brez stabilnega etosa, trdno ostaja na strani zivljenja, zato je po svojem bistvu zagotovo vitalisticna. Vedno najde moc, da vsaki pesmi, ki razkriva tragiko clovekovega bivanja, »vzporedno /napise/ se eno, drugacno pesem« (O novih pesmih, str. 27). Vsakemu brezupnemu stanju zna Ihan poiskati polarno dvojico v igrivem veselju in navdusenju nad zivljenjem, zato nikoli ne zdrkne v crni pesimizem, ampak poskrbi, da kljub vsemu ostaja optimist, ki se je sposoben smejati v brk vsem in vsakomur, tudi sebi (na primer v pesmi Kozmologija, str. 60).
Literatura
Ihan, Alojz (1986). Srebrnik. Ljubljana: Knjizevna mladina Slovenije.
Ihan, Alojz (1989). Igralci pokra. Ljubljana: Cankarjeva zalozba.
Ihan, Alojz (1993). Ritem. Celovec-Salzburg: Zalozba Wieser.
Ihan, Alojz (1995). Juzno dekle. Ljubljana: Mihelac.
Blatnik, Andrej (1986). Generacija brez metafore. V: Alojz Ihan: Srebrnik. Ljubljana: Knjizevna mladina Slovenije. 105-110.
Debeljak, Ales (1988). Melanholicne figure. Eseji o knjizevnosti. (Zbirka Krt 55). Ljubljana. 26-27, 102-103.
Paternu, Boris (1989). Sodobna slovenska poezija kot evolucijski problem. V: Obdobja in slogi v slovenski knjizevnosti. Ljubljana: Mladinska knjiga, 195-224.
Poniz, Denis (1989). Mlada slovenska poezija sedemdesetih in osemdesetih let. Celovec: Mohorjeva zalozba.
Stoka, Tea (1990). Minima moralia. Pogovor z Alojzem Ihanom. V: Zacasno bivalisce. Portreti mlade knjizevne generacije 80-ih let. Zbirka Aleph/27. Ljubljana, 130-139.
Zerjal, Vita (1987). Nenavadna zaznava resnicnosti. Slavisticna revija 35/4, 403-413.
