Govorjeni diskurz

Ce imamo v mislih govor kot socialno interakcijo, lahko recemo, da podrocje analize diskurza niso samo izreki,² ampak nacin, kako izreki in vse izrazne sestavine opravljajo dejavnosti, vkljucene v socialno interakcijo. Preucujemo torej govor v izrekih v odnosu do njihove vloge v socialni interakciji, pri tem pa moramo upostevati nekatera temeljna nacela. Deborah Schiffrin (1994) jih navaja v naslednjem zapovrstju:

»1.  Analiza diskurza je empiricna. Gradivo prihaja iz govorne skupnosti in prica o tem, kako ljudje uporabljajo jezik, torej ne prinasa jezikoslovcevega misljenja o tem, kako ga uporabljajo. /.../

2.  Diskurz ni samo zaporedje jezikovnih enot: njegove koherence ni mogoce razumeti, ce je pozornost omejena samo na jezikovno obliko in pomen.

3.  /.../ Jezikovne oblike in pomeni sele skupaj z druzbenimi in kulturnimi pomeni ter interpretativnim okostjem tvorijo diskurz.

4.  Strukture, pomeni in dejanja vsakodnevnega diskurza se opravljajo interaktivno.

5.  Tisto, kar je izreceno, misljeno ali narejeno, je logicno umesceno, na primer izreki so tvorjeni in interpretirani v lokalnem kontekstu drugih izrekov.

6.  Nacin izrecenega, misljenega in narejenega (govorceva izbira med razlicnimi jezikovnimi sredstvi kot moznimi nacini govorjenja) je odvisen od odnosa naslednjih prvin:

a)  govorceve namere,
b)  konvencionaliziranih strategij za prepoznavanje namer,
c)  pomenov in vlog jezikovnih oblik v okviru nujnega konteksta,
c)  neposrednega konteksta drugih izrekov,
d)  lastnosti vrste diskurza (na primer pripovedovanje, opis, razlaga),
e)  druzbenega konteksta (na primer odnos med udelezenci, situacija),
f)  kulturnega okvira prepricanj in dejanj.« (Schiffrin, 1994: 416.)

Sprejemljivost teh nacel bom v nadaljevanju pokazala na empiricnem gradivu. Opazovala bom, kako se odvija diskurz med otroki ter med otrokom in raziskovalko v zasebnem formalnem govornem polozaju v vrtcu.³

1  Struktura konverzacije

Tipicna oblika, v kateri se govorjeni jezik udejanja, je dialoska oblika. Oblikovana je s pomocjo posebnih razredov jezikovnih znakov, na primer za vzdrzevanje stika, pritrjevanje in zanikanje, vprasanje in odgovor, poseben razred znakov, ki so lahko tudi nejezikovni, pa so signali za sprejemanje in dojemanje govora. Par vprasanje --- odgovor predstavlja ogrodje konverzacije pri eni od strategij pogovora. Z vprasanjem pogovor zacnemo, ga vzdrzujemo ali ponovno ozivimo, ko ze pocasi zamira. V dialogu se stalno izmenjujejo informacije. Tako pride scasoma do izenacitve informacijske ravni pri obeh sogovorcih.

Dialog nastane z »dialoznim stikom« (Weinrich, 1993: 819), za katerega morajo biti izpolnjeni doloceni pogoji. Prvi pogoj sta dve osebi z istim namenom, vzpostaviti jezikovni stik. Pri tem mora biti izpolnjen se en predpogoj, to je ocesni stik. Po dolocenem casu se mora dialog spet koncati. Med potekom dialoga morajo biti izpolnjena dolocena pravila: pogovor lahko stece sele po nagovoru in pozdravu, najveckrat pa se tudi konca s pozdravom. Pozdrav in nagovor gresta po navadi skupaj. Pozdrav moznemu sogovorcu predstavlja znak pripravljenosti za pogovor. Z njim so usklajeni in povezani se nejezikovni znaki pozornosti in ocesni stik. Z nagovorom je sogovorec potrjen kot znana oseba, lahko pa ga z nagovorom v dejanju predstavljanja tudi sele spoznamo. Tako pozdrav kot nagovor sta reciprocna. Pri obeh dejanjih morata biti sogovorca pozorna na pragmaticne okoliscine govornega dejanja.⁴

Opisala sem le eno od moznih strategij tvorjenja govorjenega diskurza. Izbira strategije je namrec odvisna od situacije, v kateri diskurz poteka. Sprememba situacije, kamor vkljucujem se prenosnik, omogoca tudi spremembo strategije. Pri telefonskem pogovoru je na primer izkljucen ocesni stik, ki je pri prvi opisani strategiji predpogoj za uspesni jezikovni stik. Prav tako so pri tej vrsti diskurza izkljucena ostala nejezikovna sredstva sporazumevanja, ki, tudi ce jih udelezenca uporabljata, ne pripomorejo k uspesnosti komunikacije, ker jih naslovnika zaradi lastnosti kanala pac ne moreta sprejeti (po obicajnih telefonskih zvezah se prenasajo samo zvocni signali). Vse strategije pa morajo, ce je njihov cilj uspesna komunikacija, vsebovati zacetek, jedro in sklep. To so konstitutivni elementi vsakega diskurza, ki so lahko pri vsaki od uporabljenih strategij razlicno dopolnjeni in preoblikovani.

1.1  Struktura konverzacije in govorno sporazumevanje otrok in odraslih

Pogovor je, kot je ze bilo povedano, vsakdanji diskurz vsaj dveh oseb, ki sta enakopravni, torej nobena od njiju oziroma nobena od njih nima pravice nadzirati soudelezencev (ce gre za prijatelje in njihov zasebni govorni polozaj, drugace pa v primeru konverzacije med sefom in podrejenim v formalnem govornem polozaju). Ce gre za druge vrste diskurzov, potem ne moremo govoriti o tem, da nima nihce pravice, nadzirati soudelezencev in voditi pogovora. Primer, ko mora obstajati voditelj (moderator) pogovora, je diskusija. Pri definiciji pogovora moramo torej upostevati tako sociolingvisticne kot pragmaticne danosti in nacela; njegove lastnosti so namrec odvisne tako od javnosti oziroma zasebnosti govornega polozaja kot od socialne razdalje med govorcema ter njunega statusa in vloge v druzbi. Podobna struktura je tudi v otroskem govoru, kjer lahko opazujemo razlicne vrste konverzacije, in sicer med otroki samimi, med otroki in odraslimi, med otrokom in odraslimi; v primeru, ko gre za vodeni pogovor, je lahko voditelj tako otrok kot tudi odrasla oseba. Vsak pogovor je sestavljen iz zacetka, poteka ali jedra in zakljucka. To je model idealnega pogovora, skoraj vedno pa so prisotni se razlicni nesporazumi, ki jih je treba spoznati in nato resiti z razlicnimi intervencijami. Strukturne enote konverzacije imenujemo vloge,⁵ vsebina, ki je posredovana skozi te vloge, pa je odvisna od interakcijske in pragmaticne strategije, ki jo govorec uporablja, da bi poslusalcu tisto, kar mu namerava sporociti, napravil razumljivo.

Da bi govorec uvedel novo temo pogovora, mora po mnenju Keenana in B. B. Schieffelin (Foster 1990: 64) slediti stirim korakom:

1.  Govorec si mora zagotoviti pozornost poslusalca.
2.  Govorec mora jasno artikulirati svoj izrek.
3.  Govorec mora poslusalcu zagotoviti dovolj informacij, da ta lahko identificira predmet, vkljucen v temo pogovora.
4.  Govorec mora poslusalcu zagotoviti dovolj informacij, da ta lahko rekonstruira semanticne odnose med referenti v temi pogovora.

Pri prvem koraku otrok uporablja razlicna sredstva, in sicer bodisi jezikovna (na primer jakost glasu) bodisi nejezikovna (npr. cukanje za rokav, gestikuliranje ..). Tudi v naslednjih treh korakih lahko opazujemo kooperativno delovanje jezikovnih in nejezikovnih sredstev. Ce slucajno obstaja kaksna ovira za jasno artikulacijo izreka, potem si govorec pomaga tudi z gestami in mimiko obraza ter z jakostjo glasu. Sogovorec mu da nato znak, da so izpolnjeni pogoji za uspesno sporazumevanje. Ce je proces moten ze na prvi stopnji, torej pri zagotavljanju pozornosti, potem sporazumevanje ne bo uspesno. Govorec ima ob takojsnjem posegu poslusalca (ki pove, da ga sama aktivnost pogovora ali informacija ne zanima) moznost, da popravi izhodiscno tocko. Lahko spremeni taktiko prepricevanja sogovorca, da je informacija zanimiva tudi zanj, da ga morda ni pravilno razumel, ali pa da to ni edina ideja, ki mu jo je zelel povedati, in bo torej nadaljevanje mnogo bolj zanimivo. Na sogovorca vpliva z informacijo ali s prepricevanjem. Vse nastete prvine sporazumevanja so realizirane v govoru. Ob tem pa je treba upostevati tudi predpostavke o naslovniku in informaciji, s katero zelimo seznaniti sogovorca. Govorec mora glede na situacijo in poslusalca oziroma sogovorca sproti ocenjevati primernost ali ustreznost taktike, ki jo bo uporabil. Prilagajanje tehnike glede na situacijo in sogovorca lahko opazujemo tudi v pogovoru, ko je vsaj eden od udelezencev otrok.

2  Znacilnosti govorjene interakcije

Za govorjeno interakcijo sta znacilni dve glavni naceli, in sicer menjavanje vlog in sodelovanje med govorci. Poslusalec (bolje receno soudelezenec, kajti vloge udelezencev se v procesu komunikacije neprestano menjujejo) namrec ne more biti pasiven, ce zeli sodelovati v komunikacijskem procesu. Od njega se zahteva vsaj minimalna udelezba v obliki kimanja z glavo kot povratna informacija, da sledi informaciji. Povratno informacijo lahko izrazamo tako z jezikovnimi kot nejezikovnimi sredstvi.

V toku pogovora oba sogovorca uporabljata razlicne clenitvene signale; njihova vloga je odvisna predvsem od mesta, kjer se v dialogu pojavijo. Locimo »signale govorca in signale poslusalca« (Weinrich, 1993: 832-835). Govorec pri uvajanju pogovora pogosto uporablja izraze, kot sta ves, vidis. Besednovrstno gre za glagola, ki pa v dialogu opravljata popolnoma drugacno vlogo, v besednovrstni analizi pa ju oznacimo kot medmeta. Kljub rastoci intonaciji ju v pogovoru najveckrat ne razumemo kot vprasanje in nanju ne pricakujemo odgovora; pomenita nam le znak, ki ga je govorec uporabil, ko je imel tezave z oblikovanjem povedi ali pa je zelel obdrzati oziroma pridobiti poslusalcevo zanimanje za vsebino pogovora, hkrati pa sta znak poslusalcu, da govorec svoje vloge se ni koncal in namerava kljub informacijskemu premoru obdrzati vlogo govorca. Vlogo zapolnjevalca vrzeli lahko poleg medmetov opravljajo tudi polne povedi, na primer Kaj sem ze hotel reci?. Take oblike zapolnjevalcev vrzeli so v govoru otrok zelo redke, ce pa se ze pojavijo, so znak zelo razvite jezikovne zmoznosti. Kot znak zakljucevanja pogovora je najpogostejsa padajoca intonacija z daljsim premorom, lahko pa zakljucek izrazimo tudi s polno povedjo, kar je pogostejse sredstvo pri monologih. Poslusalec nudi povratno informacijo govorcu s tako imenovanimi »opornimi signali« (Weinrich, 1993: 834) (medmeti hm, aha ...). Njihova pogostnost je odvisna tako od poslusalca kot od govorca. Nekateri namrec potrebujejo ali zahtevajo vec povratnih informacij kot drugi, ki lahko izvajajo monoloske tirade neodvisno od poslusalceve odzivnosti.

Osnovna znacilnost diskurza (tako pisnega kot govorjenega) je koherenca, ta ga napravi za vec kot le zbirko nepovezanih povdi. Nanjo je treba bolj kot na lastnost konverzacije ali besedila gledati kot na strategijo udelezencev, ki si prizadevajo, da bi besedilo napravili notranje logicno povezano, kar dosezejo s kohezijo. Tvorijo jo z iskanjem relevance ali z odgovori na vprasanja na relevanten in kooperativen nacin. Ce jim ne uspe, sporazumevanje propade. Drugi element je kohezija, ki opisuje vire, ki jih imamo na voljo v jeziku, za tvorjenje besedila. V bistvu gre za proces, tako kot je proces tudi diskurz. Besedilo se namrec zgodi v govorjeni ali pisni obliki, v obliki poslusanja ali branja. Ko besedila analiziramo, imamo pred seboj produkt procesa diskurza. Izraz besedilo (tekst) se po navadi nanasa na ta produkt, in sicer najpogosteje na besedilo v pisni obliki, ker je ta jasneje zaznavna. Kot taka je kohezija predmet raziskave besedilne semantike. Za pogovor pravimo, da je koherenten, ce se tisto, kar govorca/govorci izrece/izrecejo, prilega kontekstu in ima smisel. Obe naceli seveda ne veljata samo znotraj ene vloge, marvec tudi med njimi. Gramaticna sredstva kohezije kot elementa, ki besedilo dela, so po Dresslerju in Beaugrandu (1992: 42) ponovna pojavitev, delna ponovna pojavitev, zaoblike, elipsa, glagolski cas, glagolski vid, paralelizem, parafraza, clenitev po aktualnosti, intonacija in junkcija, ki pa je verjetno bolj sredstvo koherence. »Ta sredstva pripomorejo k stabilnosti (angl. »stability«) /.../ in, kjer je to mogoce, h gospodarnosti (angl. »economy«) tako glede gradiva kot glede napora pri obdelavi /.../.« (Dressler, de Beaugrande, 1992: 41-42.)

Za pogovor so znacilni prekrivajoci se govor, ponavljanje, premori, zapolnjevalci vrzeli, napacni starti, samokorekture. Vse te znacilnosti so kazalci kognitivnega procesa na razlicnih ravneh, in sicer od nacrtovanja teme pogovora do iskanja besed in strukturiranja izrekov. Tekocnost govora se je pogosto raziskovala kot dimenzija pragmaticnega obnasanja. Oznacena je bila kot ustrezna ali neustrezna. Tudi preskoki in premori so pojavi, ki so odvisni od konteksta, ki se spreminja z vsako konverzacijsko udelezbo. Interakcija med sogovorcema je strukturno organizirana glede na dolocene socialne oziroma druzbene konvencije, kar pomeni, da se jo lahko preucuje neodvisno od psiholoskih ali drugih lastnosti udelezencev. Veliko osnovnih, ne pa vedno tudi ocitnih, lastnosti konverzacijske organizacije se ujema s predpostavkami teorije vljudnosti (Levinson, Brown 1987), kar podpira trditev, da je pogovor zgrajen v skladu z druzbenimi konvencijami. Kontekstualno vezana konverzacijska udelezba je lahko razumljena le z referenco na kontekst, v katerem je izrecena, predvsem je tu misljen predhodni kontekst, hkrati pa gradi tudi nov kontekst za tisto, kar ji bo sledilo. Posledica primarnosti konteksta je, da je pomen izreka produkt interakcijskega delovanja. Vse to je v nasprotju s Searlovo teorijo govornega dejanja, ki daje prednost izolirani povedi, to pa nato analizira glede na njene skladenjske in semanticne lastnosti. S stalisca novejsih pristopov h govorjenemu diskurzu je pomanjkljivost Searlovega⁶ in Griceovega pristopa v tem, da se ukvarjata loceno s pomenom, ki ga je govorec hotel izraziti, in s poslusalcevim razumevanjem.

2.1  Menjavanje vlog

Ena od najbolj kriticnih tock konverzacijske strukture je menjavanje vlog. Sprasujemo se, kako so vloge razporejene v neformalnem pogovoru. Da bi lahko odgovorila na vprasanje, moram spregovoriti najprej nekaj besed o vlogah. Vloge so najprej sestavljene iz razlicnih enot; te so lahko samostojni leksikalni izrazi, besedne zveze ali povedi, imenujemo pa jih enote, ki tvorijo vloge (B. Fox, 1993: 10). Glede na sistem menjavanja vlog je vsakemu govorcu na zacetku pogovora dodeljena ena od vlog. Konec take enote predstavlja moznost pojavitve drugega govorca. Na tem mestu torej lahko zacne govoriti drugi udelezenec pogovora. Med osnovnimi vprasanji je naslednji problem --- kako lahko sogovorca usklajujeta udelezbo tako, da je vecina prehodov gladkih, s sorazmerno kratkimi premori in preskoki. Ce bi sogovorec cakal, da govorec konca svojo govorno sekvenco, in sele nato zacel s svojo, potem bi bili premori predolgi, pogovor bi bil moten, deloval bi neusklajeno, lahko recem, da bi bil kot pocen vrc, ki pusca vodo. V konkretnem spontanem govornem sporazumevanju se ti premori merijo v mikrosekundah. Sistem menjavanja vlog v takem diskurzu neodvisno od stevila udelezencev deluje brez posebnih pravil (v nasprotju z institucionalnim diskurzom v parlamentu, na konferenci ...). Govorec lahko izbere naslednjega govorca z razlicnimi jezikovnimi signali (na primer zvalnik, razlicni ogovorni signali, spremenjena tonska visina glasu in podobno) in nejezikovnimi sredstvi (geste z roko, pogled ...). Ce se ta ne odzove, potem ima govorec dve moznosti --- ali sam nadaljuje z govorom ali pa preneha govoriti in nastane dolocena praznina v strukturi, torej molk.⁷ Vsi molki niso enaki. Ce se molk pojavi za mestom moznega prehoda,⁸ ga pripisemo naslednjemu govorcu, za vrzel pa ga imamo, ce ga ne moremo pripisati vlogi nobenega od govorcev. Tak molk se pojavlja, ce govorec ne izbere nobenega od udelezencev komunikacijskega procesa za naslednjega govorca. Molk tako ne pripada nikomur, ceprav bi lahko govorec sam nadaljeval svojo vlogo. Poleg molka moram na tem mestu omeniti se en pojav, ki je pogost v govorjenem diskurzu --- simultani govor. To je pojav, ko hkrati govorita dva ali vec sogovorcev. Vendar simultani govor vedno ne posega v sistem menjavanja vlog. B. Fox namrec navaja dva tipa simultanega govora (1993: 10), in sicer tekmovalno in netekmovalno prekrivanje. Primer netekmovalnega simultanega govora (imenuje ga tudi koncno prekrivanje) je prekrivanje na koncu ene in na zacetku druge enote. Sogovorec, ki prepozna mesto moznega prehoda v vlogi, lahko svojo vlogo zacne nekoliko pred koncem prejsnje. Tudi nejezikovna sredstva, ki spremljajo vlogo, na primer smeh sogovorca, so primer netekmovalnega prekrivanja. Na drugi strani pa tekmovalno prekrivanje, ko sogovorec zacne svojo vlogo, preden lahko prepozna mesto moznega prehoda, grobo posega v pravila sistema menjavanja vlog in krsi konvencije spontanega govorjenega diskurza. V gradivu (to je otroskem govoru) lahko opazujemo obe vrsti simultanega govora, ki je sploh zelo pogost v zgodnji fazi razvoja govora, ko otrok vseh konvencij se ne pozna ali jih aktivno ne obvlada. Tekmovalno prekrivanje lahko od netekmovalnega locimo tudi brez natancne strukturne analize govorjenih sekvenc; znacilni zanj so namrec visja tonicna visina, pocasnejsi tempo govora, podaljsani samoglasniki in vecja glasnost govora.

Menjavanje vlog je torej sestavljeno iz treh osnovnih strategij, in sicer pridobivanja vloge, vzdrzevanja vloge in odstopanja vloge. Na zunaj je ta sistem trden, prehodi med strategijami⁹ pa prozni in nezapleteni. Kakor smo ze videli, ni tako. Prehode motijo razna prekrivanja vlog, ki vcasih pri govorcu povzrocijo prekinitev miselnega toka, s tem pa tudi govornega; posledica tega so molki, da ne omenjam se razlicnih motenj, ki motijo govorno sporazumevanje.¹⁰ Cetudi bi udelezenca sporazumevalnega procesa upostevala vse tri osnovne strategije, pa konverzacija ne bi bila popolna brez spremljevalnih strategij, in sicer organiziranja, modificiranja izrecenega in druzbene razseznosti. K osnovnim strategijam stejemo tudi povratno informacijo in vkljucevanje sogovorcev, s cimer se okrepijo medsebojni odnosi med govorcem in poslusalcem. Vcasih je se posebej koristno modificiranje izrecenega, s cimer se izognemno neposrednemu, uporabno pa je tudi takrat, ko ne najdemo ustreznega izraza ali pa mislimo, da poslusalec potrebuje dodatno informacijo, ker ne razume dolocenega izraza, ki ga zato nadomestimo z drugim. Pod organizacijo pa imam v mislih govorcevo postavljanje okvirov diskurzu. Izbira strategije je odvisna od govornega polozaja; strategija v javnem govornem polozaju (tako formalnem kot neformalnem govornem polozaju) se bo verjetno locevala od strategije v zasebnem govornem polozaju. Zaradi razlicnih strategij sem zato v raziskavo poleg otrok v vrtcu (zasebni formalni polozaj) vkljucila se govor decka, posnetega v naformalnem zasebnem govornem polozaju, to se pravi doma. Da bi lahko na podlagi zbranega gradiva opisali in razclenili pogovor med otroki in odraslimi ter med otroki samimi v celoti, ne le strategije govorca in poslusalca, marvec tudi ostale prvine, kot so zacetek in konec pogovora, predstavljanje in poslavljanje, uvajanje teme in njen potek, z eno besedo koherenco in kohezijo pogovora, moramo izdelati posebno metodo razclenjevanja.

3  Metoda za razclenjevanje govorjenega diskurza

Ko nacrtujemo raziskavo govorjenega diskurza, moramo razlikovati med opisom diskurza kot procesa in opisom slovnicnih struktur; ce se tega ne zavedamo, potem nova stopnja v opisu jezika nima nobenega smisla, saj opisujemo le visje ravni slovnice. Dejanja diskurza se izkazejo kot posebna razvrstitev povedi na dosleden in hierarhicen nacin, potem v govoru nadomestijo nase pojmovanje stavkov. Ta najvisja raven, ki jo zdaj imenujemo diskurz, se sama razvrsti na vrh. Pri tem moramo upostevati tudi samo naravo nastajanja govorjenega diskurza, torej komunikacijski proces in dejavnike, ki vplivajo na njegov razvoj. Raziskave govorjenega diskurza morajo temeljiti na konkretnem gradivu, na podlagi katerega med samo analizo nastaja tudi analiticni aparat. Zato je nespremenjen in neprilagojen analiticni aparat nemogoce prenasati na druga gradiva. Potek analize se namrec spreminja glede na gradivo. Sistem analize, ki ga bom na nekaj primerih predstavila v clanku, temelji na podobnih sistemih, izdelanih v studijah Advances in spoken discourse analysis (Coulthard, 1992), Discourse structure and anaphora (Fox, 1993) in An introduction to spoken interaction (Stenstroem, 1994). Pristop konverzacijske analize ustrezno kaze razvoj strategij, ki jih govorci (poudarek bo na govoru otrok) uporabljajo pri tvorjenju diskurza, in posveca pozornost prvinam, za katere se zdi, da so bistvene pri razvoju govora, in sicer obravnavanje diskurza kot procesa, v katerem sodelujeta dve ali vec oseb. Govorno interakcijo opisujemo na petih hierarhicnih ravneh (Stenstroem, 1994: 30-58):

1.  transakcija (dogovarjanje) je sestavljena iz ene ali vec izmenjav, ki obravnavajo eno samo temo. Ena transakcija ali njihov preplet tvori pogovor (conversation);

2.  izmenjava je najmanjsa interakcijska enota, sestavljena najmanj iz dveh vlog dveh razlicnih govorcev;

3.  vloga je vse, kar govorec rece, preden zacne govoriti drugi govorec; po navadi je sestavljena iz enega koraka, vendar jih je moznih tudi vec;

4.  korak pomeni vse postopke v vlogi, ki so potrebni, da bi govorec zacel, vzdrzeval ali koncal izmenjavo; sestavljen je iz enega ali vec dejanj;

5.  dejanje sporoca, kaj govorec namerava, kaj zeli sporociti; je najmanjsa interakcijska enota.¹¹

Vsi nasteti strokovni izrazi seveda niso izvirni, a je za natancnejse razumevanje vseeno potrebno nekaj dodatnih informacij. Pojem vlog in sistem menjavanja vlog je ze bil natancneje opredeljen v podpoglavju 2.1, zato bo zdaj nasa pozornost veljala preostalim stirim ravninam. Naj zacnem kar pri najnizji ravni --- pri dejanjih, ki signalizirajo, kaj zeli govorec sporociti. A.-B. Stoenstrem locuje med tremi kategorijami dejanj, in sicer primarnimi (ti lahko sami realizirajo korak), sekundarnimi (ti spremljajo in vcasih nadomestijo primarna dejanja) in komplementarnimi (dopolnilnimi) dejanji, ki tudi spremljajo, a le redko nadomescajo primarna dejanja. »Korak je govorno dejanje, ki vzdrzuje konverzacijo.« (Stenstroem, 1994: 36.)¹² Naslednja raven so izmenjave. Poznamo preproste in zapletene izmenjave. Najpreprostejsa je sestavljena iz dveh vlog, in sicer iz uvajanja in odgovora pri obvestilnem tipu, pri vprasalnem pa iz treh --- uvajanja,¹³ odgovora in zakljucka izmenjave. Pri prosnjah se najveckrat srecamo tudi samo z dvema vlogama v eni izmenjavi, ceprav se zdi, da je taka sestava primerna le za nekatere govorne polozaje. Primerna namrec ni takrat, ko se od govorca pricakuje oziroma zahteva vecja vljudnost. V posameznih izmenjavah si vloge sledijo na razlicne nacine. Tipicna vzorca pri obvestilnem tipu sta verizni in razvijajoci. Razlika med obema je ta, da si pri prvem tipu trditve sledijo, v drugem pa govorec razvija eno trditev, prekinjena pa je s potrdili sogovorca, da sledi govornemu toku. Graficno bi lahko vzorca prikazali z naslednjima slikama:

verizni vzorec	A: T1 B: O1 A: T2 B: O2
razvijajoci vzorec	A: T1 B: P A: T1 B: P A: T1

(T = trditev, O = odgovor, P = potrdilo).

Iz grafov je razvidno, da se pri taki izmenjavi govorec in poslusalec izmenjujeta. Nihce od njiju v diskurzu ne igra podrejene vloge. Prevladovanje enega udelezenca v govornem dejanju se kaze v pripovedovanju zgodb. Sogovorcu/poslusalcu je v takem primeru namenjena podrejena vloga. Sicer pa v komunikaciji pri oblikovanju diskurza sodelujeta oba oziroma vsi udelezenci. Isto pravilo velja tudi za otroski govor. Otrok, ki ima lahko v pogovoru prevladujoco vlogo, ce je ta potrebna zaradi vrste diskurza, je sicer enakopraven partner v komunikacijskem procesu. Pri drugem omenjenem tipu stalne oblike sporocanja, to je pri vprasanju, pa je vzorcev izmenjav vec, in sicer poznamo verizni, oklepajoci, mesani¹⁴ in elipticni mesani vzorec, ki jih lahko ponazorimo s sliko:

verizni vzorec	A: V1 B: O1 A: V2 B: O2
oklepajoci vzorec	A: V1 B: V2 A: O2 B: O1
mesani vzorec	A: V1 B: O1 + V2 A: O2
elipticni mesani vzorec	A: V1 B: (O1) V2 A: O2

(V = vprasanje, O = odgovor).

V veriznem vzorcu govorec A zacne prvo izmenjavo in nato nadaljuje z uvajanjem nove. Za oklepajoci vzorec je znacilno, da se v prvo izmenjavo vkljuci druga. Prva izmenjava se lahko zakljuci sele potem, ko je ze zakljucena tudi druga, torej po casovnem zastoju. Ta vzorec je primer diskontinuitete v govornem toku. V mesanem vzorcu se sogovorca izmenjujeta v vpeljevanju izmenjav, v elipticnem mesanem vzorcu pa ostane vprasanje prve izmenjave neodgovorjeno oziroma ga je mogoce implicitno izpeljati iz sogovorcevega uvajanja nove izmenjave. Pri prosnjah pa se za tvorbo izmenjav pojavljata verizni in oklepajoci vzorec. Glede na upostevanje vseh opisanih prvin in strategij, ki jih udelezenca sporazumevalnega dejanja uporabljata, lahko locimo razlicne vrste konverzacije. Ce se v vrsti pred blagajno pogovarjata dva nakljucna sogovorca, cakajoca na karte za film, ki ga vrtijo, potem lahko govorimo le o enem uresnicenem delu konverzacijske strukture --- o obvescanju, ne pa tudi o odpiranju in zapiranju konverzacije. Pri tem pa morajo biti izpolnjeni osnovni pogoji za vzpostavljanje govorjenega diskurza, to sta predvsem namen vzpostavljanja jezikovnega stika in ocesni stik. Konverzacijska struktura je namrec odvisna od pragmaticnih dejavnikov --- kje se konverzacija odvija, kdo s kom govori in o cem govorita.

To strukturo analize bom v nadaljevanju prenesla na gradivo, posneto v vrtcu. Snemala sem v dveh skupinah, in sicer v prvi, kjer je bila povprecna starost otrok 19 mesecev in 16 dni na zacetku snemanja in 22,21 na koncu, in v drugi, kjer je bila povprecna starost otrok 28 mesecev in 18 dni.

4.1  Analiza govorjenega diskurza med otroki v prvi skupini

Nekateri poskusi medsebojne komunikacije so uspesni ze pri otrocih, starih okrog 20 mesecev. Navajam primer, posnet v vrtcu v Sevnici, ko dialog spremlja igro med deckom in deklico.

Kontekst: decek Lenart se igra z loncki, deklici (Katja in Kaja) se vozita z lesenim avtomobilom. (Posneto 5. 11. 1992.)

Katja:	Ne, ne, ne.
Lenart:	Padu.
Katja:	Ne.
Lenart:	Haha. Kaja. Kaja. Haha. Tole. Katko. Katko. Katka. Loncek. Padu. Padu.
Katja:	Aha. Tuki. Tuki. Tuki. Dej tole. Tuki?
Lenart:	Haha.
Katja:	Hihi. Ne to.
Lenart:	Haha.
Pavle:	Bibip.
Lenart:	Kaja vozi. Kaja vozi Katko.
Katja:	Mami. Mami. Mami. Ne. Mami. Mami. Mami.
Lenart:	Haha.

Lenart pripoveduje otrokom, da deklica z imenom Kaja vozi drugo deklico (Katko). Osnovno temo prekine s trditvijo, da je loncek, s katerim se je igral, padel na tla. Dogajanje se mu zdi zelo smesno, to svoje mnenje pa izraza z medmetom haha. Transakcijo tvori 12 vlog in 5 izmenjav. Pogovor izgleda nekoherenten zaradi stevilnih medmetov, ki pa izrazajo otrokovo mnenje o opazovanem dogodku. Ob upostevanju konteksta je torej tudi ta pogovor koherenten. Kohezijo pogovora zagotavljajo ponovne pojavitve leksemov in kazalni zaimki. Na skladenjski ravnini pa lahko v cetrti vlogi opazujemo razdruzeno poved, ki postane polna se v isti transakciji, in sicer v 10. vlogi.

Lenart:

Haha. Kaja. Kaja. Haha. Tole. Katko. Katko. (Katka. Loncek. Padu. Padu.) (Povedi v oklepaju ne spadajo k prvi, marvec tvorijo drugo izmenjavo.)

Med obema deloma razdruzene povedi --- med agensom Kaja in patiensom Katka --- se nahajata medmet in kazalni zaimek, ki kazeta in opisujeta otrokovo videnje dogajanja. Samo poimenovanje dejanja, torej predikat, je v tej vlogi se jezikovno neizrazen.

Lenart:

Kaja vozi. Kaja vozi Katko.

V 10. vlogi pa otrok se enkrat pove isto vsebino, le da jo tokrat izrazi v polni povedi. Prva poved 10. vloge je se nepopolna, desno mesto, ki ga glagol odpira za izraz v patiensu, je nezapolnjeno, vendar zev otrok sam odpravi ze v naslednji povedi. V tem primeru lahko neposredno opazujemo proces ucenja nekega stavcnega vzorca pri otroku in nastajanje polne povedi z vsemi zapolnjenimi praznimi mesti, ki so v stavcnem vzorcu predvideni.

Stavcni vzorec Snom --- VF --- Sacc se torej v procesu ucenja zapolnjuje po posameznih stopnjah. Najprej sta zapolnjeni levo in desno prosto mesto ob predikatu. Predikatovo mesto ostane prazno (Kaja Katko), nato ostane prazno desno prosto mesto ob prvem delovalniku (agensu) in dejanju (Kaja vozi). V tretji fazi pa nastane polna poved, vsa mesta, ki so predvidena v stavcnem vzorcu, so zapolnjena (Kaja vozi Katko). V tem obdobju otroci zapolnjujejo samo obvezna mesta levo in desno od glagola, neobvezna dopolnila so, ce sploh obstajajo, zelo redka.

V primerjavi s komunikacijo med otroki je komunikacija med otrokom in odraslo osebo veliko uspesnejsa.

Kontekst: otroci v skupini se igrajo s kljukicami za pripenjanje perila. (Posneto 15. 10. 1992.)

Lenart:	Klukce. Velik. Tole. Klukco. Tole.
Simona:	Daj jih v kapo.
Lenart:	(Izpolni zeljo.) (Izvrsi dejanje, torej gre v tem primeru za dejanje perlokucije, to je tretjega dejanja v Austinovem modelu govornega dejanja. Z jezikovnimi sredstvi smo vplivali na otroka, da je ta izpolnil naso zeljo.)
Simona:	Kam si dal kapo?
Lenart:	Ni ga. Tole. (Pokaze, da jo je dal v avto.)
Simona:	Si vse raztresel?
Lenart:	Ja.

Vecja interakcijska enota, ki je navedena, je sestavljena iz treh izmenjav. V prvi izmenjavi Lenart seznanja Simono (mene) s tem, da ima veliko kljukic, Simona pa izrazi zeljo, ki jo Lenart izpolni. Simonina vloga se nadaljuje z vprasanjem, na katerega Lenart odgovori, odgovor pa dopolni se z nejezikovnim sredstvom. Nato se izmenjava vprasanje --- odgovor se enkrat ponovi. Vloge v transakciji (dogovarjanju), kamor so vkljucena tudi nejezikovna sredstva komunikacije, si sledijo po veriznem vzorcu:

I. izmenjava	Lenart: T1 (trditev) Simona: Z (zelja) Lenart: Z+ (izpolnitev zelje)
II: izmenjava:	Simona: V1 (vprasanje) Lenart: O1 (odgovor)
III. izmenjava:	Simona: V2 Lenart: O2

Kontekst: otroci s kljukicami pripenjajo na vrv razlicne krpice in oblacila.

Simona:	Ali mamica tudi obesa perilo?
Lenart:	Obesa. Tole?
Dejan:	Teta, teta.

Zgornji primer je primer kratke izmenjave, prekinjene z »alarmom« tretje osebe, ki zeli pozornost. Imamo pa pred ocmi drugi mozni vzorec izmenjave (naveden je tudi pri A.-B. Stenstroem, 1994), in sicer mesani vzorec:

Simona:	V1
Lenart:	(O1) V2
Dejan:	X (poziv)

Otrok na odlocevalno vprasanje odgovori z glagolom, takoj nato postavi novo vprasanje, na katerega pa zaradi prekinitve s strani tretje osebe ne dobi odgovora. Z jezikovnega stalisca je pri otrokovem odgovoru zanimiva izbira besedice, s katero odgovori na odlocevalno vprasanje, ki zahteva odgovor z da ali ne. Izbiro besede, s katero bo odgovoril na vprasanje, je verjetno motiviralo opravilo, ki ga je med pogovorom opravljal --- obesanje »perila«.

Kontekst: pri obesanju perila so si otroci nadeli predpasnike. Ker je decku predpasnik, na katerem so natisnjene pikapolonice, nekoliko premajhen, si ga skusa sleci.

Simona:	Bi rad dal dol predpasnik?
Lenart:	Dol. Pikalonce. Pike tole. Pikapoke. Pikalonce. To. Tukele skila pikalonca. (Viden je le del pikapolonice --- gre za vzorec na tkanini.) Palke.
Simona:	Ja, to so tipalke.
Lenart:	Palke tole. Tole. Tule.
Simona:	Kaj imas?
Lenart:	Pesa. (Psa.)
Simona:	Ima repka?
Lenart:	Tut. Tut. Tukele. Tukele, lej, palke. Pet.
Simona:	Spet.
Lenart:	Nic. Piden. Rep. Ta. (Pomen: tja.) Pikalonce. Pikalonce.
Vesna:	Klukice.
Simona:	Bos dal predpasnik v predal?
Lenart:	Dal. (Predal.)
Dejan:	Teta.
Vesna:	Avto.
Lenart:	Kila. (Pomen: pokrijva zajcka.) Span. Uh.

Nekoliko daljsi odlomek diskurza, v katerem so sodelovale stiri osebe, je sestavljen iz dveh transakcij in se treh soslednih dejanj. V prvo, okvirno temo o predpasnikih, ki je sestavljena iz dveh veriznih izmenjav, je vkljucena druga tema, neposredno izpeljana iz prve, to so pikapolonice. Povezava med pikapolonicami in predpasniki je na prvi pogled nejasna. Nejasnost odpravimo z navedbo konteksta; tkanina predpasnikov je namrec potiskana z drobnimi pikapolonicami. Zaradi sivov pa so nekatere deloma skrite oziroma se ne vidijo v celoti.

Iz odlomka gradiva ugotovimo oklepajoco strukturo, v eno transakcijo je vkljucena druga, prva transakcija je zgrajena po veriznem vzorcu, druga transakcija, zgrajena po razvijajocem se vzorcu, se zacne v prvi otrokovi vlogi, ki je torej sestavljena iz odgovora na vprasanje in trditve. Otrokovi trditvi sledi Simonina vloga, v kateri opravi korak vzdrzevanja izmenjave --- potrdi otrokovo informacijo. Otrok izmenjavo nadaljuje z isto trditvijo. Transakcija se zakljuci s trditvijo tretjega sogovorca. Sledi ji zakljucek prve transakcije s parom vprasanje --- odgovor, nato pa tri sosledna dejanja --- trditvi in »alarm«. Sicer pa ima tudi trditev Vesna: Avto. vlogo »alarma«, z njo skusa pritegniti pozornost. Lenart s trditvijo Kila. (Pokrila.) opisuje svojo namero in jo nato utemeljuje z naslednjo trditvijo Span. Zajcka bo torej s pomocjo raziskovalke pokril, ker da je ta zaspan.

Diskurz sicer na videz deluje nekoherentno zaradi nepojasnjene zveze med predpasnikom in pikapolonico, ko pa je ta nejasnost odpravljena in je zveza med obema temama vzpostavljena, odpade tudi videz nekoherentnosti. Kohezijo pa vzpostavljajo tudi slovnicni izrazi, na primer kazalni zaimki in ponovne pojavitve leksema, ki naredijo besedilo speto tudi z jezikovnimi sredstvi.

4.2  Analiza gradiva v drugi skupini

Kontekst: otroci se igrajo z raznimi vrstami igrac. Ena od njih je tudi torbica. Igrajo namrec razlicne vloge (solarji, mamice, ki se odpravljajo v sluzbo, odrasli na poti v trgovino, postar je tudi priljubljena vloga). Eden od otrok je nasel torbico, ki se ni dala zapreti, ker je imela zlomljeno sponko. Med njimi se je potem vnel prepir, kdo je povzrocil skodo. (Posneto 11. 11. 1992.)

Rok:	Lej ga.
Lucijan:	Lej, kaj je to. Kdo spet to kvaru? (Kdo je to pokvaril?)
Marcel:	Kdo je to kvaru?
Lucijan:	Ti si kvaru to.
Rok:	Gledu.
Marcel:	Nisem.
Rok:	Kaz. Kaz. (Pokazi!)
Lucijan:	Kdo pa je to pokvaru?
Rok:	Kaz. Kaz.
Lucijan:	Jes sem to kvaru.
Iztok:	Jes bom. Kazi ga. Glej.
Sarah:	Spet.
Lucijan:	To tuki tko dau.
Sara:	Ja. Kvalu je.
Sarah:	Pokvaru je.
Marcel:	Jes nisem kvaru. Ja.
Iztok:	To tobica. Tobica. Neki vrgu je. (To je torbica.)
Rok:	Cak. Kvaru je.

Sest udelezencev v diskurzu se v eni transakciji pogovarja o povzrocitelju skode. V drugi izmenjavi smo prica se enemu moznemu vzorcu razvijanja izmenjave, in sicer elipticnemu mesanemu vzorcu, ko je odgovor na prvo vprasanje izpuscen in sogovorec odgovori z novim vprasanjem.

Lucijan:	Kdo spet to kvaru? V1
Marcel:	Kdo je to kvaru? V2
Lucijan:	Ti si kvaru to. O2
Marcel:	Nisem. T1

Ime stvari, ki so jo pokvarili oziroma je ze bila pokvarjena, je zamolcano do zadnje izmenjave. O njej govorijo le kot o necem brez imena, vendar moramo vedeti, da jo je imel Lucijan vseskozi v roki. Vzpostavljanje nanasalnega razmerja je bilo zanje torej neproblematicno, in sicer zaradi situacije, v kateri je predmet prisoten. Referenco izrazajo samo s kazalnim zaimkom to, ki se osemkrat ponovi. V prvem vprasanju (Lucijan: Kdo spet to kvaru?) je celo izpuscen pomozni glagol je, kar si lahko razlagamo kot posledico vznemirjenosti, ki jo je otrok cutil, ko je skusal razjasniti nastali polozaj. V odgovoru na drugo vprasanje pa opazujemo posebni, zaznamovani besedni red --- postavljanje kazalnega zaimka na konec povedi. Otrok je namrec s tem poudaril, da misli prav to in samo to igraco, torej ne katerekoli druge, ki je tudi pokvarjena. Ob tem moramo opozoriti tudi na izpuscanje predpone po- in na samokorekturo v eni od naslednjih povedi, vendar hkrati tudi na vracanje k obliki besede brez predpone. Taka oblika tvorjenih glagolov brez predpone je znacilna predvsem za zgodnje obdobje razvoja otrokovega govora, kasneje pa je prisotna v posebnih okoliscinah, ko so otroci ali zelo razburjeni ali pa utrujeni, zaspani in ne pazijo vec toliko na svoj govor.

Od sprasevanja po krivcu in obtozevanja drugega se nato v pogovoru izvrsi obrat, ko otrok sam prizna svojo krivdo.

V naslednji izmenjavi se nato tretji otrok (Iztok) javi, da bo popravil igraco. Ker igrace ne dobi takoj, prosi Lucijana, naj mu jo pokaze. Pri tem uporabi anaforicni zaimek ga (sicer neustrezno, ker gre za igraco zenskega spola). Izmenjavo s svojo vlogo prekine deklica, ki ugotovi, da so fantje spet nekaj pokvarili. Sarah: Spet. Sledi spet Lucijanova vloga, ki komentira svoje dejanje. Lucijan: To tuki tko dau. Njegova vloga je poslusalcu oziroma bralcu zapisanega pogovora nerazumljiva, ker je sestavljena samo iz glagola in treh deikticnih izrazov (to --- kazalni zaimek, tuki in tako --- prislova), katerih nanasalci niso definirani. Vsebino vloge lahko razumemo le, ce je ob njej zapisan komentar z opisom deckove aktivnosti. Mislim, da se otrok te sifriranosti ne zaveda, ker je se vedno egocentricen. Po drugi strani pa za opis svoje dejavnosti pravzaprav ni potreboval nicesar drugega kot deikticne izraze, saj jih je dopolnjeval z nejezikovnimi sredstvi (pokazal je sponko, ki jo je nasel, in jo skusal pritrditi na mesto, kjer je bila pred tem), ki so jih soudelezenci komunikacijskega procesa videli. Sporocilo jim je bilo torej razumljivo. Glavni cilj je bil dosezen, kajti komentar je bil namenjen samo sogovorcem in drugim opazovalcem (okrog majhne skupnine se je namrec zaradi burnega razpravljanja zbrala vsa skupina otrok, ki je zelela videti, kaj se dogaja), torej prisotnim, ki so bili sposobni sprejemati in dekodirati tako jezikovna kot nejezikovna sredstva. Sele taka kombinacija znakov je bila zmozna prenesti smisel deckove vloge.

Obrat v Lucijanovem ugotavljanju krivca in nato priznanju lastne krivde je nemogoce pojasniti drugace kot s staro modrostjo, da je napad najboljsa obramba. Otrok ze obvlada tudi to strategijo (strategije so zavedni komunikacijski postopki), vendar mislim, da je v zgodnjem obdobju razvoja govora uporaba takih strategij se nezavedna.

Komentarju sledi nadaljevanje deklicine izmenjave. V ugotovitvi, da je Lucijan spet nekaj pokvaril, se ji pridruzi druga deklica, Sara. Sarah ji se enkrat pritrdi. V izmenjavo se vkljuci se Marcel, ki poudari, da on ni pokvaril igrace.

V zadnji izmenjavi pa se koncno pojavi tudi poimenovanje »skrivnostnega« referenta, na katerega se nanasajo s kazalnim zaimkom to in z anaforicnim zaimkom ga --- to je torbica. Prva poved je tvorjena po vzorcu kazalni zaimek --- glagol biti --- samostalnik v imenovalniku, s tem da je glagol izpuscen (Iztok: To tobica.). Druga poved, v kateri otrok ponovi samo samostalnik, ima vlogo poudarjanja (Iztok: Tobica.). Nato doda se eno trditev, ki ima vlogo pojasnjevanja; z njo opise, kako je Lucijan izvedel svoje dejanje (Iztok: Neki vrgu je.). Nedolocni zaimek nekaj nadomesti izraz sponka, ki ga otrok ocitno se nima v svojem aktivnem slovarju.

Osnovne izmenjave, ki predstavljajo ogrodje transakcije, je prekinjal najmlajsi udelezenec (Rok), ki si je skusal priboriti enakopravni polozaj v pogovoru, kar pa mu ni uspelo. Pripadla pa mu je pravica, da je zakljucil transakcijo s svojo vlogo, v kateri je se enkrat povedal, da je bilo izvedeno dejanje pokvarjanja (Rok: Kvaru je.). Ta zadnja poved je nepopolna, saj ostajata obe obvezni prosti mesti, ki ju odpira glagol na levi (za agens) in na desni strani (za patiens), nezapolnjeni. Zato si lahko zadnjo vlogo razlagamo kot potrditev Lucijanove krivde ali pa kot nasprotovanje njegovemu priznanju, ker je po Rokovem mnenju torbico pokvaril nekdo drug.

5   Analiza gradiva kaze, da so otroci, stari okrog dve leti, mnogo uspesnejsi pri vzpostavljanju komunikacije s starejsimi osebami, kot pa s sovrstniki. Otroci so sposobni vkljucevanja v komunikacijski proces, aktivnega sodelovanja in vzpostavljanja komunikacije, vendar pa je treba v komunikacijskem procesu opazovati obe vrsti sredstev, in sicer tako jezikovna kot nejezikovna, ker je vcasih le tako mogoce razumeti otrokov diskurz v zgodnjem obdobju razvoja govora.

Reference

Bester, M. (1988). Jezik publicistike v NOB. Magistrska naloga. Mentor: prof. dr. Breda Pogorelec. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in knjizevnosti.

Bester, M. (1992). Izrazila slovenske politicne propagande. (Ob gradivu iz predvojnega in medvojnega obdobja.) Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

Coulthard, M. (1992). Advances in spoken discourse analysis. London, New York: Routledge.

Dressler, W. in R. de Beaugrande (1992). Uvod v besediloslovje. Prevedli Aleksandra Derganc in Tjasa Miklic. Ljubljana: Park.

Foster, S. (1990). The communicative competence of young children. A modular approach. (Studies in language and linguistics). London, New York: Longman.

Fox, B. (1993). Discourse structure and anaphora. Written and conversational English. (Cambridge studies in linguistics 48). Cambridge: Cambridge University Press.

Kranjc, S. (1995). Razvoj govora predsolskih otrok. Magistrska naloga. Mentorica prof. dr. Breda Pogorelec, somentorica prof. dr. Ljubica Marjanovic Umek. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in knjizevnosti.

Schiffrin, D. (1994). Approaches to discourse. (Blackwell Textbooks in Linguistics 8). Oxford UK, Cambridge USA: Blackwell.

Stenstroem, A.-B. (1994). An Introduction to Spoken Interaction. (Learning About Language). London, New York: Longman.

Weinrich, H. (1993). Textgrammatik der deutschen Sprache. Mannheim, Leipzig, Wien, Zuerich: Dudenverlag.

Zagar, I. (1990). Nemoc ilokucijske moci. V: J. Austin (1990). Kako napravimo kaj z besedami? Prevedel B. Lesnik. (Studia humanitatis). Ljubljana: Zalozba Skuc, ZI FF, 159-200.

Opombe

¹

V literaturi je znanih vec pristopov k diskurzu, D. Schiffrin (1994: 7) jih navaja sest: analiza govornih dejanj, interakcijska sociolingvistika, etnografija komunikacije, pragmaticni pristop, postopek konverzacijske analize in variacijski pristop (sociolingvisticni) (natancneje so postopki opisani v Kranjc, 1995: 58-59).

²

Razlikovanje med stavkom, povedjo in izrekom (pri Zagarju (1990) izjava) je povzeto po M. Bester (1988, 1992). Stavek pomeni sistemsko enoto, poved realizacijo stavcnega vzorca z besedami, vendar izolirano od konteksta, izrek pa je poved s komunikacijsko funkcijo.

³

Govorne polozaje locujemo na formalne in neformalne. V obeh vrstah govornih polozajev pa se lahko odvija javni ali zasebni diskurz.

⁴

Pozdrav in nagovor v situaciji, oznaceni z javno, se razlikujeta od istega dejanja v zasebni situaciji. Poleg javnosti/zasebnosti je treba upostevati tudi druzbeno distanco med sogovorcema, njuno starost in to, ali sta prijatelja ali le bezna znanca, skratka, pozorni moramo biti na sociolingvisticne danosti, predvsem pa na vrsto govornega polozaja --- javni govorni polozaj se namrec v mnogocem razlikuje od zasebnega.

⁵

Vloga je vse, kar govorec rece, preden zacne govoriti drugi govorec.

⁶

Analiza govornih dejanj, kot sta jo razvila Austin in Searle, je za raziskovanje otroskega govora, ki je zaradi svojih znacilnosti se bolj odvisen od konteksta in uporabe nejezikovnih sredstev kot govor odraslih, manj primerna. Austinova in Searlova analiza govornih dejanj namrec ne uposteva nejezikovnih sredstev, s pomocjo katerih se gradi govorjeni diskurz. Pomembno nadgradnjo za analizo otroskega govora zato predstavlja Dorovo uvajanje sporazumevalnega dejanja, ki ga lahko izvedemo tudi brez jezikovnih sredstev.

⁷

Molk je torej strukturna prvina in oznacuje mesto moznosti prehoda. Ce to mesto ni zapolnjeno z nobenim od jezikovnih sredstev, ki so na voljo govorcu, potem se tu pojavi molk.

⁸

Prehod je mesto v govornem nizu, kjer pride do zamenjave vloge.

⁹

»Besedilna strategija se izkazuje 1. 'kot ciljno usmerjeno nacelo zdruzevanja niza izjav v besedilo' (Enkvist, 1987: 25); 2. kot eliminacija receptivnih negotovosti v smislu interpretacijskega koncepta; 3. kot priredba novega besedila glede na 'tradicionalne vzorce besedilne makrostrukture, in sicer kot potrjevanje teh vzorcev ali upiranje proti njim' (1987: 27).« (Viehweger, 1991: 158.) Vsi udelezenci se odlocijo za vrsto strategije ze ob odlocitvi, da bodo sodelovali v komunikacijskem procesu. Glede na udelezence tako locujemo med strategijami organizacije in tvorjenja besedil ter strategijami razumevanja besedil. Del sistema strategij so tudi Griceove maksime, ki jih tvorci besedil v pogovoru obicajno upostevajo. »Maksime so pravzaprav le strategije in smernice, ne pa pravila, kot si predstavlja Searle.« (Dressler, de Beaugrande, 1992: 87.) Grice navaja naslednje maksime oziroma nacela: nacelo sodelovanja, maksima kolicine, maksima kakovosti (vanjo steje prvino resnicnosti), nacelo relevantnosti in maksima nacina. Strategija je torej nacrt poteka ciljno usmerjene govorne komunikacije.

¹⁰

Seveda do motenj prihaja tudi pri pisnem sporazumevanju, na primer necitljiva pisava, slab papir in razlito crnilo.

¹¹

Izrazi se pomensko prekrivajo z naslednjimi angleskimi termini: transaction, exchange, turn, move in act.

¹²

Naj za ponazoritev navedem le dva primera: poziv (summons) --- za pritegovanje poslusalceve pozornosti (A: Glej, lahko bi sel avgusta.), zarisce (focus) --- uvaja novo (A: Dobro, rad bi vedel, kaj ti pravis o tem.).

¹³

V literaturi se kot prvina uvajanja veckrat pojavlja vprasanje.

¹⁴

Gre za vzorec z izmenjavo, ko na vprasanje odgovorimo z vprasanjem ali pa sploh ne odgovorimo.