Imas idejo? Povej (jo) naprej!
Povej naprej: prirocnik metodicnih dejavnosti za pouk slovenscine kot drugega/tujega jezika. Urednici Marja Bester in Ljubica Crnivec. Ljubljana: Center za slovenscino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in knjizevnosti Filozofske fakultete, 1996, 145 strani.

V zadnjih letih je izslo vec ucbenikov za slovenscino kot drugi/tuji jezik, junija 1996 pa se jim je pridruzil se prirocnik za ucitelje --- mnogoavtorski prirocnik metodicnih dejavnosti za pouk slovenscine kot drugega/tujega jezika s pomenljivim naslovom Povej naprej (zalozil ga je Center za slovenscino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in knjizevnosti Filozofske fakultete). Urednici in soavtorici Marja Bester in Ljubica Crnivec sta v njem zbrali 130 metodicnih in didakticnih dejavnosti 28 avtorjev (v glavnem gre za avtorice) --- lektorjev, ki doma ali na tujem poucujejo slovenscino kot neprvi jezik. Kot ena izmed njih, predvsem pa kot uporabnica o prirocniku takole razmisljam:

Ucenje oz. poucevanje neprvega jezika zahteva poseben pristop in metode dela. Slovenske literature za to podrocje doslej prakticno ni bilo; lektorji smo bili v glavnem prepusceni sami sebi, pomagali smo si s tujimi deli in svoje izkusnje izmenjevali na raznih seminarjih in v delavnicah.

Zato sta urednici s svojo zamislijo spodbudili avtorje, da so pobrskali po svojih delovnih mizah, iz svojega gradiva izbrali dejavnosti, ki so jih pri pouku ze preizkusili in so se pokazale kot posebej dobre in uporabne, in jih »povedali naprej«. Nekatere so sicer nastale na temelju tujih virov, a te so --- uporabljene za slovenscino in ustrezno nadgrajene --- vendarle izvirne. Tako je nastal dragocen prirocnik, ki smo ga lektorji za svoje delo krvavo potrebovali in ga tudi z veseljem uporabljamo.

V delu so zbrane najrazlicnejse dejavnosti za komunikativno zasnovan pouk --- gre za rabo je-zika v najrazlicnejsih situacijah, ki simulirajo realne --- koncni cilj pa je jezikovna zmoznost v slovenskem jeziku. Te dejavnosti »prinasajo v razred poleg zivljenjskosti in zivahnosti tudi druzabnost«, kot v uvodu pravita urednici.

Dejavnosti so razdeljene v tri sklope, in sicer glede na stopnjo znanja studentov, ki se ucijo slovenscino: zacetnikom je namenjenih 50, nadaljevalcem 53, izpopolnjevalcem pa 27 dejavnosti.

Vsaka od njih je predstavljena z zaporedno stevilko, naslovom in avtorjem, nato pa sledi sistemska opredelitev dejavnosti: predvidena ciljna skupina (zacetniki, nadaljevalci, izpopolnjevalci), oblika dela (individualna, v parih, v skupinah, frontalna) in cilj dejavnosti (uzavescanje komunikacijskih vzorcev, slovarja, slovnice, pravorecja in pravopisa v govorjenih ali pisanih besedilih, pac glede na okoliscine). Ker je z isto dejavnostjo mogoce uzavescati vec ciljev hkrati (na primer dolocen komunikacijski vzorec, slovnico, slovar in pravorecje), je oznacen le osnovni cilj, v problemskem teziscu pa je ta cilj se natancneje opredeljen: od preprostega govornega vedenja (kot je na primer predstavljanje), prek slovnicnih struktur do vse kompleksnejsega tvorjenja besedil. Navedeni so pripomocki, ki (ce) jih lektor potrebuje za uspesno izvedbo dejavnosti, in na kratko opisan potek. V pripombah so podane sugestije za morebitno nadgradnjo dejavnosti. Nekaterim dejavnostim je dodano gradivo (slike, fotografije, besedila in podobno), pri drugih pa ima vsak uporabnik prostor, da si svoje gradivo vpise sam.

V nesolskem kontekstu smo tako rojeni govorci kot tujci postavljeni v najrazlicnejse govorne polozaje: v vsakodnevnem zivljenju se predstavljamo, telefoniramo, gremo po nakupih na trg, jemo v restavraciji, iscemo informacije v medijih, sprasujemo po podatkih, pripovedujemo zgodbe, opisujemo ipd.; malo manj vsakodnevno potujemo, in ko zbolimo, moramo k zdravniku ... V prirocniku zbrane metodicne dejavnosti poudarjajo prav jezikovno rabo v taksnih realnih okoliscinah; s simulacijo cele vrste »zivih« situacij iz nasega vsakdanjika je zares mogoce ustvariti »druzabnost« in »zivljenjskost« pri pouku, studentje pa lahko nauceno takoj preizkusijo tudi v praksi.

Razlicne dejavnosti imajo isto problemsko tezisce, in to zares pomeni moznost za pozivitev pouka, zlasti ko ponavljamo in utrjujemo isto snov. In ker sluzijo le kot modeli, ne kot strogo predpisan recept, jih je mogoce tudi ustvarjalno spreminjati: prilagodljive so tako stopnji znanja kot tudi interesom posameznikov oz. skupine.

Dejavnosti si sledijo po tezavnosti oz. kompleksnosti tako znotraj posameznih sklopov (to kaze tudi problemsko tezisce) kot tudi po stopnjah znanja, ki ga zahtevajo: tako jih je pri zacetnikih najvec namenjenih uzavescanju slovnice in slovarja, pri nadaljevalcih in izpopolnjevalcih pa je poudarek na komunikacijskih vzorcih v govorjenih in pisanih besedilih. Prav pri izpopolnjevalcih pogresam tudi slovnico; ta je sicer vedno vkljucena v pisno in ustno sporocanje --- gre torej za jezik v rabi --- vendar se na tej stopnji zanesljivo sistematicneje lotevamo tudi posameznih slovnicnih problemov. Izpopolnjevalcem so namenjena tudi umetnostna besedila ob koncu prirocnika, ki bi jih veljalo vkljuciti tudi v prva dva sklopa oziroma vsaj nakazati moznost njihove uporabe tudi na nizjih stopnjah. Ce je namrec zacetnike mogoce motivirati z originalnim casopisnim clankom (npr. dejavnost st. 44 Ali ni tale clanek zame predolg?), je zanesljivo mogoce to storiti tudi z ustrezno izbranim umetnostnim besedilom (npr. s konkretno poezijo).

Vsebina dejavnosti je seveda stvar avtorjev, in ce ze cilji niso zastopani enakovredno, so dejavnosti tako prozne, da jih je mogoce z nekoliko domisljije po potrebi spreminjati in nadgrajevati.

Prirocnik ob uzavescanju omenjenih ciljev ponuja tudi moznost seznanjanja s kulturnimi referencami. Morda se premalo zavedamo, da so tudi te del jezikovne zmoznosti nekega jezika. Zato je posebej vredno pohvale, da se nekatere dejavnosti navezujejo na slovensko kulturo: tako lahko lektorji na poseben nacin (in mimogrede) seznanijo svoje studente z geografijo Slovenije, znanimi zgodovinskimi in drugimi osebnostmi, slovenskimi prazniki in obicaji, navsezadnje pa tudi z literaturo.

Cilj dejavnosti najveckrat duhovito nakazuje ze naslov (Ste vi mogoce XY?, Na trznici --- pouk v zivo, Tujih imen se ne sklanja, ali pac?), vendar si z njim pri iskanju ni vedno mogoce zanesljivo pomagati (Krizci in krozci, Tombola, 6 × 6 × 6, A + B = C, Tat ipd.). Tezavo z nepreglednostjo bi lahko resili vsaj se s stvarnim kazalom za problemsko tezisce na koncu prirocnika --- morda ob naslednji izdaji, ko bodo odpravljene tudi nekatere korektorske pomanjkljivosti.

Kot kaze, se s sodobno tehnologijo (avdio, video) lektorji pri svojem delu bolj malo srecujemo, ceprav je v dveh dejavnostih nakazana tudi ta moznost (dejavnosti 109 Povedal(a) vam bom .. in 110 Dober dan! Se slisimo?). Sicer pa je verjetno stvar vsakega lektorja, kako bo ponujeno dejavnost ustvarjalno in (tudi tehnicno) po svoje izpeljal.

Prepricana sem (tudi kot uciteljica slovenscine z nekajletno izkusnjo na gimnaziji), da je prirocnik mogoce vsaj kdaj pa kdaj uporabiti tudi pri pouku slovenscine v osnovni in srednji soli, saj je tudi tam eden od ciljev pouka jezikovna zmoznost. Casovna stiska bi bila najbrz bolj izgovor za ostajanje v danih okvirih; nekaterih vsebin se morajo pac nauciti tudi rojeni govorci, se bolje zanje, ce zivahneje in druzabno.

S tem se Povej naprej pridruzuje ucbenikom za »drugacen« pouk slovenscine (kot je na primer Pouk slovenscine malo drugace avtoric M. Krizaj --- Ortar, M. Bester in E. Krzisnik. Zalozba Different, Trzin 1994).

Knjigo je, skratka, zares vredno vzeti v roke: za njeno vsebino in uporabnost gre zahvala seveda urednicama. Pa tudi oblikovno je privlacna; za to je poskrbela Metka Daris.