Minilo je sedemdeset let od izida Jarceve zbirke Clovek in noc

Za pravi zacetek svojega javnega literarnega nastopanja je Miran Jarc (sicer v zasebnem pismu) razglasil pesem Vecerni pogovor, s katero je prodrl v Ljubljanski zvon, tedaj eno osrednjih (dveh) slovenskih literarnih revij.³ Tej reviji se je naslednje leto v posluhu za mladega pesnika pridruzil tudi konkurencni Dom in svet, ki je odprl svoje strani celo njegovim najdrznejsim pesmim (v LZ je izsla le ena, ki opazneje prerasca formalne omejitve tradicionalnejsega pesniskega izrazanja), nato pa so sledile stevilne objave po najrazlicnejsih slovenskih in jugoslovanskih publikacijah. Glede na kolicino objavljenega gradiva smemo Jarca zagotovo uvrstiti med najplodnejse pisce svojega (pa ne le tega) obdobja. Skupna kolicina bibliografskih zaznamkov sicer po izredno plodnih letih 1919-1921 nekoliko upade, vendar gre to pripisati socasnemu porastu daljsih proznih stvaritev in pisanju dramskih besedil: leta 1930 izda roman, kasneje se dve nekoliko daljsi prozi, pet let se ukvarja z dramskim projektom Vergerij, s sebi lastno samokriticnostjo pripravlja izide treh pesniskih zbirk, poleg tega pa se posveca tudi literarni kritiki in cedalje celovitejsim studijam o nekaterih pomembnih (predvsem svetovnih) pisateljskih imenih ter njihovemu prevajanju. Verjetno pa je v tridesetih letih na dolocen padec kolicine vplivalo tudi avtopoeticno dejstvo, da se je od izrazne (ceprav tudi 'nadzirane') eruptivnosti vse bolj preusmerjal k formalno strozjim pesemskim oblikam.

Literarna zgodovina Jarcevo ustvarjanje obicajno razmejuje kar na podlagi treh izdanih pesniskih zbirk, ki pomenijo tri postaje njegove umetniske poti. Vsako od njih je avtor zastavil kot nekaksen zaokrozen, organsko rastoc in idejno sklenjen organizem. Poezija, zbrana v Jarcevih zbirkah, z iskanimi, a zato preciznimi pesniskimi prijemi ponuja vpogled v proces spreminjanja pesnikovih pogledov nase in na svojo (tako intimno najblizjo kot tudi 'globalno'-kozmicno) okolico, nam razgalja premike v razvoju/zorenju njegovega svetovnega nazora.

Celovit pregled Jarceve literature seveda ne more obiti tudi formalnega spreminjanja, ki je celo zelo opazno, kljub temu pa je ob tem opusu verjetno mogoce brez strahu zapisati, da je v njem ves cas v ospredju predvsem vsebina, znotraj te pa v prepletu snovno-materialnih, afektivno-emotivnih in miselno-idejnih prvin dominantno mesto prav gotovo pripade slednjim. Jarceva literatura je vseskozi predvsem pozoren, do zadnje strune napet miselni lov, ki pa se spet nikoli ne uspe do konca usmeriti v objektivno analizo pesnika obdajajoce stvarne druzbe; od prvih zacetkov do prezgodnje umolknitve ostaja prisluskovalec lastnih in sploh clovekovih najtisjih globin. Tudi kadar npr. lirske subjekte nadomesca z drevesi (drevo je njegov posebno priljubljen motiv --- simbol), mu gre le za izrekanje clovekovega polozaja v svetu, za iskanje njegove resnicne umestitve v ogromnosti stvarstva ter s tem clovekove bivanjske osmislitve. Celo tedaj, kadar njegovo pero zadane ob konkretno socialno problematiko, ob prebujajoce se druzbenoprevratno vrenje, ne more odlocno zavzeti socialno angaziranega polozaja in se brezkompromisno postaviti v bran te ali one politicne opcije, ampak vse to dogajanje motri z nekako 'oddaljene', 'univerzalne', 'nadulicne' in nadideoloske perspektive --- ter od tu vztraja v brskanju po globljih skrivnostih clovekovega bistva. Tako Jarc v casu, v katerem se nemajhen krog njegovih pisateljskih kolegov vkljucuje v politicno-ideolosko akcijo, oznanja spoznanje o clovekovi kajnovski krivdi ter vse bolj prepricano isce poti v vdano (resignirano) idilicno sozitje s 'pramaterjo zemljo'.

V stalnem sozvocju z idejnimi poudarki njegovega leposlovja poteka tudi Jarcevo metaliterarno delo. Ze izdelana bibliografija tovrstnih clankov⁴ steje kar 130 knjizevnih ocen, porocil in portretov (7 o angleski, 2 o ameriski, 6 o nemski, 2 o ceski, 27 o francoski literarni sceni, pa po 1 sestavek o norveskih, flamskih, spanskih in ruskih pisateljih ter kar 41 o dogodkih v srbski in hrvaski literaturi ob 40-ih, namenjenih domacemu, slovenskemu leposlovju), poleg tega pa se 20 esejisticno zasnovanih besedil o umetnosti, povecini o literaturi in njeni vlogi v sodobnem zivljenju.

O Miranu Jarcu marsikaj pove tudi njegovo informatorsko prizadevanje o prej na slovenskem literarnem prizoriscu neznanih ali le malo uzavescenih tujih avtorjih: v tridesetih letih se je trudil Slovencem predstaviti in priblizati D. H. Lawrencea, ze leta 1931 pa je k nam prinesel tudi eno prvih informacij o Franzu Kafki, o katerem je v 7.-9. stevilki DS objavil dokaj obsiren (in kajpada afirmativen) esej.

Jarcevo pisateljsko delo sega na podrocja vseh treh literarnih vrst. Najmanj je zastopana dramatika, pa ceprav je imel sam za svoje najvaznejse delo prav izdelek s tega podrocja: troje (niti ne do zakljucka privedenih ter tudi ne nujno dogajalno povezanih) fragmentov, poimenovanih po srediscni figuri, Vergeriju. Poleg Vergerija sodijo v dramsko vrsto se v literarni zgodovini visoko cenjeni Ognjeni zmaj (enodejanka v verzih) in tri druge enodejanke iz dvajsetih let, nekaj (povecini v rokopisu ostalih in menda nikoli uprizorjenih) lutkovnih igric za otroke ter 'skec' iz okupacijskega zivljenja.

Mnogo vec je poezije in --- predvsem kratke --- proze. Kolicinska primerjava pokaze, da sta ga obe vrsti privlacili s priblizno enako mocjo. Literarna zgodovina pa ga bo v spominu vendarle ohranila zlasti kot pesnika, saj njegovo pripovednistvo le redko dosega za dobro prozo potrebno epsko sirino in je konec koncev vsa usmerjena v --- ce ze ne v transparentno razglasanje avtorjevih svetovnonazorskih pogledov --- 'pedagosko' urejevanje sveta. Teme so iste kot v socasni liriki --- in tako je vecino Jarceve proze mogoce brati (predvsem) kot dodatno osvetlitev problemov, s katerimi se ubada v poeziji.

Opozoriti velja na vazno Jarcevo lastnost: kakor je bil strog v vlogi kritika, je znal to strogost obrniti tudi proti samemu sebi. O odnosu do lastnega ustvarjanja je Zinki napisal tole (pismo z dne 22. 1. 1919): »/.../ jaz ne uzivam poezije le custveno, ampak s kriticizmom lastnega duha motrim in presojam. Ne dam preje pesmi iz rok, dokler ni od vseh strani popolna in taka, kakersne ni nikedo pred menoj napisal.« Ta strogost pa se v podvojeni meri kaze pri izbiranju pesmi za knjizne zbirke, ko je trezno in neprizanesljivo v koncni izbor sprejel zgolj tiste in toliko pesmi, da je lahko z njimi poeticno izpovedal zakljuceno spoznavno misel oz. ekonomicno, pa se vedno dovolj povedno, razgalil proces svojega nazorskega zorenja.

Pesniska ekonomija (o Grudnovem Narcisu in Ganglovem Hramu slave)

Ko je Miran Jarc pripravljal pesniske zbirke, je do izraza najbolj prihajala njegova umstvena naravnanost. Ce je ze za vse njegove posamic izhajajoce pesmi znacilno, da so 'oznanjevalske', da vedno tezijo v (sicer s pesnisko simbolnim jezikom izvedeno) zelo resno 'poucevanje', potem nam mora biti jasno, da tudi njegove zbirke pomenijo/ustvarjajo neko pazljivo zaokrozeno 'zgodbo' --- zgodbo avtorjevega spoznavnega razvoja. Jarceve zbirke zato nikoli ne gredo 'v sirino', v kolicinsko kopicenje pesmi: v prvo jih je zbral 22, v drugo le 12, v zadnji pa najdemo 19 naslovov (pri cemer je treba upostevati, da en naslov v prvi zbirki pomeni kratek cikel, v zadnji pa je pesnik pod isto ime zdruzil kar sedem sonetov --- torej pesmi le ni tako zelo malo). Kako resno je razumel izdajo knjige pesmi, naj ilustrirajo besede, ki jih je leta 1921 napisal v pozabljeni kritiki Grudnove zbirke Narcis.⁵ Najprej se huduje, da so Grudnovi verzi le »besede, besede, besede, ki so na mestu v navadnem pogovoru, ne pa v pesmi, ki bodi nekaj vec. Ne pripovedovati, ampak podajati celoto!« A nas zdajle bolj zanima razmisljanje o pesniski (jezikovni) varcnosti: zapise, da je treba »ceniti ne le gospodarsko ekonomijo, temvec tudi ekonomijo dusevnega dela«, in poudari, naj pesnik spregovori »le takrat, kadar cuti za to potrebo in notranjo upravicenost«. V skladu z vsem tem ocenjevano zbirko neprizanesljivo obtozi, da je »zgled najupravicenejse obsodbe vredne odpustljivosti, ki jo goji avtor napram samemu sebi«. Kako visoko je cenil lastna pesniska prizadevanja, posredno prica tudi ostrina, s kakrsno je kot revialni recenzent v casu, ko zalozbe niso pokazale posluha za njegovo liriko, sprejemal pesniske knjige tudi stevilnih drugih avtorjev: v oceni Ganglovega Hrama slave⁶ je tako brez dlake na jeziku zapisal, da je zbirka »zlocin proti pravi liriki«. Javno pa je kritiziral tudi slovensko zaloznistvo zaradi njegove zgolj v zanesljiv trzni dobicek, ne pa v umetnost naravnano izdajateljsko politiko: »/.../ odlocujejo pri nakupu in zalozbi rokopisov ljudje, ki jim je umetnost samo trgovsko sredstvo.«

Jarceve tri pesniske zbirke

Miran Jarc je izdal tri pesniske knjige. Zadnja je izsla leta 1940, druga stiri leta prej, prva pa je prisla med bralce za veliko noc leta 1927. Vsaka zbirka pomeni zaokrozitev Jarcevega nekajletnega umetniskega zorenja. Tri zbirke so tako dokumenti treh pesnikovih ustvarjalnih obdobij. Bojan Stih je v spremni besedi k ze omenjeni prvi izdaji Jarcevih izbranih del (Clovek in noc, 1960) zapisal, da se ta tri obdobja »tako v idejnotematskem kakor tudi v stilno oblikovnem pogledu med seboj znacilno razlikujejo in pomenijo v svojem casovnem zaporedju tudi napredovanje v kvalitativnem pogledu«. O idejnotematskih in stilno-oblikovnih spremembah ne gre dvomiti, v vrednotenju poezije iz razlicnih obdobij pa je slejkoprej treba biti zadrzano previden. Jarcevo literaturo namrec literarna zgodovina deli v vsaj dve razlikujoci se literarnosmerni formaciji, ki sta si pac izoblikovali razlicne umetnostne kriterije. Prva zbirka velja za eno osrednjih del slovenskega literarnega ekspresionizma,⁷ ustvarjalnost tridesetih let pa postavljajo v okvire t. i. nove stvarnosti.⁸

Od rokopisnih zbirk do pesniske knjige

S prvo zbirko je imel Jarc kar nekaj tezav, saj jo je lahko izdal sele lep cas po tistem, ko jo je imel ze izgotovljeno, in se to v samozalozbi. Igor Gedrih v clanku o njej⁹ poroca, da »je Jarc imel rokopis za zbirko 'Clovek in noc' ze konec 1925 povsem urejen«. Trditev pojasnjuje: »Pricakoval je, da mu bo Uciteljska knjigarna na pricetku prihodnjega leta zbirko natisnila kot se je dogovarjal, a je marca nepricakovano dobil odklonilno obvestilo, ki navaja tezke case kot razlog, da mu zbirke ne morejo zaloziti.« Gedrih pove tudi, da je bil za zbirko tedaj predviden naslov Skrivnostni romar in da je rokopis stel nekaj vec pesmi, sicer pa je bila zasnova identicna zbirki, ki jo poznamo.

Ze pred to redakcijo pa so raziskovalci Jarceve literarne zapuscine odkrili se nekaj rokopisnih pesniskih zbirk. Tako je Jarc se kot petnajstletnik svoji zgodnjemladostni tihi simpatiji Lei Pleiweisovi poklonil zvezcic romanticno sanjavih pesmi V tistih tihih vecerih.¹⁰ Leta 1919 je imel pripravljen cikel enajstih pesmi s skupnim naslovom Nekoliko pesmi. Iz leta 1921 se je ohranil se izbor z naslovom Skrivnostni romar, ki pa se ni enak tistemu iz leta 1925. Gedrih ob prvem Romarju navaja posvetilni zapis, s katerim je mladi pesnik zbircico poklonil prijatelju Bozidarju Jakcu: »Deset pesmi, --- iz moje prvotno zamisljene zbirke 'Skrivnostni romar' --- ki naj za silo nekako pokazejo v prav grobih orisih mojo pot od prvega krika spoznanja Ah (crni vran!!) do Cloveka in noci oz. Vrtiljaka.« Besede jasno pricajo o pesnikovi ze zgodnji spoznavni naravnanosti, pa tudi o umetniski samokriticnosti.

Omenjenim rokopisnim zbirkam velja vsekakor dodati se eno, tudi naslovljeno s Skrivnostnim romarjem, datirano z 21. III. 1921.¹¹ Tudi v tem primeru gre za pesnisko 'pismo', namenjeno pa je izvoljenki Zinki. Je obsirnejse od socasne posiljke Jakcu, v treh razdelkih zdruzuje petdeset pesmi iz obdobja med letoma 1916 in 1920 (med njimi najdemo vecino nosilnih pesmi kasnejse knjizne zbirke), dragocena pa je tudi zaradi navedb o kraju in casu nastanka ter prvih objav posameznih pesmi in se posebno zaradi zanimivega predgovora, ki ze sest let pred knjizno objavo vecjega dela te poezije s to poetiko tudi ze odlocno prekinja! O prehojeni pesniski poti tu zapise: »Romanja od l. 1916 do avgusta 1920: kako muzikalna doba!« Takoj nato beremo, da v zbirki gleda »mrezo vonjev, ki jo je spletel sanjar«, po poeticno sifriranem popisu usodnih dogodkov, ki so ga oblikovali zadnjega pol leta (poleg erotike sta omenjena npr. tudi Balzac in Preseren), pa zapise zanimivo in brezkompromisno avtopoeticno misel: v casu nastajanja v Skrivnostnem romarju zbrane poezije »se ni bilo« »vrtoglavega spoznanja, da sem od l. 1914 --- do 18. III. 21. umetnik blodil / in moram zaceti spet tam kjer sem pustil svoj Jaz / in zacel drveti za literati«! Kako naprej? »Zaceti moram / z Vernom / da / stopim iz sebe / jaz / ASTRALNI LOVEC«. (A kljub temu --- v skladu s svojo zgoraj ze poudarjeno kronolosko naravnanostjo --- do literature svojih mladostnih let ohranja pozitiven odnos: »Pa vseeno se rad se opojim ob akordih Skrivnostnega romarja, posebno kadar sem za hip truden.«)

Jarcevo zgodnje ukvarjanje z mislijo na samostojno knjizno pesnisko publikacijo potrjujejo tudi pisma, ki jih je iz pesnikove rokopisne zapuscine za objavo izbrala Bojana Stojanovic'. Ze 18. 1. 1919 Miran Jarc bodoci zeni Zinki pise o tem, da bosta vsebina njegove prve pesniske zbirke, ki da ji imena se ne ve, bo pa obsegala pesmi »ne v verzih, temvec v ritmicni prozi«,¹² »simbolizem« (tj. ideja o visje resnicnosti odsevajoci zemeljski pojavnosti) in »teorija relativnosti« (tj. spoznanje o zgolj »relativnosti vsega nasega dejanja in nehanja«). Do izida te zbirke da bo prislo, »ce Bog da«, cez dve leti. Da pa v trenutkih pisanja omenjenega pisma zbirka se zdalec ni bila dokoncana, pove naslednje pismo (22. 1. 1919),¹³ v katerem pise, da »v enem letu morda dogotovi/m/ zbirko ritmicnih pesmi, kakersne se ni bilo v slovenskem jeziku« (v istem pismu najdemo tudi ze citirano misel o njemu lastni metodi kriticnega nadzora nad vrenjem custev).

Do leta 1920 je nacrte uspel realizirati le delno: v obliki omenjenih Nekoliko pesmi (ki so seveda ostale v rokopisu) ter zasebnih pesniskih 'posiljk' Jakcu in Zinki.

Iz Gedrihovega porocila izhaja, da za zavlacevanje z izidom zbirke niso bile krive samo objektivne razmere (uredniska politika), ampak da z izdajo enostavno ni hitel niti Jarc sam, saj je nacrt vse do leta 1925 kriticno dodeloval. O njegovi dosledni kriticni nepopustljivosti do lastnega ustvarjanja, o tem, da mu pesnjenje nikakor ni predstavljalo le bolj ali manj neodgovorne jezikovnospretnostne igre, nas prepricuje se en pisemski citat iz tega obdobja (2. 2. 1923):¹⁴ »Ah, ce se spomnim na zbirko 'Skrivnostni romar', me obide prelepo obcutje! /.../ Vem, da je zbirka moja, moja, da je v njej kos moje duse, /.../ kos mojega srca, mojih mladih let --- zivljenja! In zato ljubim svoje pesmi, ljubim jih, ker so kri moje krvi, ker so otroci mojega zivljenja! In --- priznam --- da res visim na tej zbirki in na vsaki stvari, ki jo napisem, in me zaboli, ce kdo odkloni, ce kdo zamisljeno gre mimo --- zaboli me, ker so moje stvari iz trpljenja in ljubezni do umetnosti porojene. /.../ 'Skrivnostni romar' je knjiga, kot jih je malo! /.../«

Pravkar citirano pismo je za spoznavanje Jarceve pesniske podobe zanimivo se zaradi ene povedi. Na mestu, ki sem ga preskocil, je zapisano tole: »Naj porecejo kritiki, ko bo knjiga izsla, karkoli, naj ji ocitajo subjektivizem, nesocijalnost, nekolektivnost in ne vem, kaj se --- vendar pa vem, da je zbirka moja /.../« Jarc se je torej ze v zacetku leta 1923 zavedal, da bo njegova knjiga naletela na ovire: da njegova poezija ni (vec) po meri zahtev, ki jih literaturi nalaga sodobnost. A ob tej ugotovitvi stopi v ospredje avtobiograficna zasnova njegove umetnosti: ker mu pomeni umetnost predvsem pot k spoznanju, to pa raste stopenjsko, 'po etapah' --- in je zato tudi vedno le relativno, se je odlocil v svoji literaturi dokumentirati prav te 'etape', te duhovnorazvojne postaje. Reflektirati vso mnogoobrazno spoznavno pot, dokumentirati ves svetovnonazorski razvojni proces z vsemi ovinki in stranpotmi --- najbrz bi smeli tako imenovati hotenje, ki je Mirana Jarca venomer priganjalo k pisanju, pa naj gre za leposlovje, razmisljanja o(b) njem ali pa za stevilna pisma. Sam je v prvem pismu Zinki (18. 1. 1919) tudi o tem napisal nekaj besed. Gre sicer predvsem za opravicilo nacrtovane (!) serije pisem, ki se ji jih je bil namenil posiljati, a misel najbrz velja tudi za socasne literarne izdelke. Pisanje mu pomeni podajanje kosov »svoje dusevnosti« : »Zacutil sem potrebo nekje zabeleziti svoje dnevne opazke, ki bi kesneje morda dobile vecji pomen ... /.../ Mogoce bodo kesneje kedaj zame se dragocen spomin, kot so dragocen spomin pisma prijateljem in moj dnevnik /.../.«15 Mislim, da ne bi bilo pretirano reci, da je Jarca prav priseganje na spoznavni relativizem na neki nacin ohranjalo v pesniskem (pa morda ne le tem) zivljenju. Prav vedenje o relativnosti mu dovoljuje doloceno distanco do spreminjajocih se vsakdanjih umstvenih zakljuckov in mu po vsakem padcu omogoca nov dvig. Ta relativizem pri njem torej kljub vsemu ne ponikne (docela) v temo nihilisticnega brezupa: pod »relativizmom« cuti vitalno silo, ki je --- hrepenenje. Prepletanje obojega je --- po Jarcu --- bistvena znacilnost cloveka njegovega casa. Zato bo zbirka, ki jo pripravlja, kljub svoji 'enosmernosti' (le 'navznoter', brez sirsega posluha za socialne razseznosti zivljenja) verodostojen dokument sodobnega slehernika.

O romanu S poti Izidorja Cankarja (o intelektualizmu in dveh tipih umetnikov)

Svojevrstno potrditev koncepta taksne 'dokumentaristicne' literarne orientiranosti je nasel tudi v romanu S poti Izidorja Cankarja, katerega osrednja tema je prav tako problematizacija verodostojnosti posameznih pogledov na svet in umetnost. V svoji recenziji¹⁶ je ta roman imenoval »dragocena knjiga«, »eno najzanimivejsih, najresnejsih in najglobljih« del slovenske literarne sodobnosti, toliksno priznanje pa mu je izrekel zlasti zato, ker je »potopis dus«: Jarc obcuduje Cankarjevo sposobnost, da je v svojem romanu prepricljivo zapisal spoznanje, »da je vsem ljudem brez izjeme lastno ono divje iskanje in koprnenje po neznanem. /.../«. Cankarjev Fritz da je »cudovito plasticno izklesan tip modernega cloveka, ki v svojem miselnem razkrajanju in najstrozji radikalnosti nasproti vsem, kakor tudi nasproti samemu sebi, vrta sebi po srcu z ostro brusenim svedrom svojega visoko razvitega intelekta«.

Jarc v istem porocilu (tedaj ima 19 let!) izdela tudi shemo, po kateri umetnike deli v dve skupini: eno tvorijo »individualisti«, v drugi pa so »objektivni, klasicisticni umetniki«. Mejo med obema skupinama mu doloca mera pisateljeve zmoznosti zrelega distanciranja. »Individualisti« da »so zrtve vecnega boja med svetom in seboj in so njihove umetnine pretresljivi akordi obupa, koprnenja po odresenju, ki se bliza blaznosti«, med »objektivne, klasicisticne umetnike« pa uvrsca vse, za katere meni, da »so ze premagali kaos in stoje v nekaksni distanci nasproti svetu«. Slednjim da »je za dovrsenost izraza, za umirjenost«. V prvo skupino tako sodijo Byron, Verlaine in Ivan Cankar, v drugo pa parnasovci, Flaubert pa tudi Izidor Cankar. Pri vsem tem je pomembno, da uspeva Miran Jarc do obeh skupin obdrzati enako toleranten odnos. Parnasovcem, Flaubertu in piscu romana S poti sicer priznava umsko premoc, a Verlaina, Byrona in Ivana Cankarja zaradi tega ne spostuje nic manj. Enaci jih prav tista gonilna vitalna sila hrepenenja --- s to razliko, da ji je bilo pri enih pac ze zadosceno s suvereno nadgradnjo trpecega individualizma. Do klasicisticne 'vsevedne' umirjenosti pa vodi --- tako Jarc --- dolga pot spoznavnega zorenja, »dolga pot razvoja, prevar, bojev«, »dolgoletni miselni razvoj pisatelja«.

Kje v tej klasifikaciji vidi pesnik Jarc samega sebe? O tem sestavek seveda ne pove nicesar, je pa iz njegovega razpravljalskega tona in socasne korespondence mogoce sklepati, da bi se rad stel kar v drugo skupino. V prvem pismu Zinki tako trdi, da je kljub sele devetnajstim letom ze povsem dozorela osebnost z izoblikovanim pogledom na svet (katerega resnico --- kot smo ze videli --- cuti kot »simbolizem« in »relativnostno teorijo«).

O »brusenju« pesmi in diletantizmu sonetistov

Tudi za »dovrsenost izraza, umirjenost«, ki da odlikujeta umetnike drugega kroga, se sam nedvomno prizadevno trudi --- pesmi »brusi«, napetost, ki ga sili v pisanje, tudi v trenutkih najsilnejse custvene in duhovne razviharjenosti nadzorovano ubeseduje v precizen pesniski jezik; ceprav je ta njegov 'larpurlartizem' usmerjen predvsem v umetnisko prepricljivo upodabljanje dusevne raztrganosti, ki najpogosteje zahteva ravno 'raztrgano', 'nepravilno' zunanjo formo (torej na neki nacin artizem estetike grdega). Ce npr. Jarc (kot nasploh pretezni del ekspresionistov) zavrne sonet, tega seveda ne smemo imeti za znak nezanimanja za oblikovna vprasanja --- prav nasprotno. In mladi Jarc je sonet ter na Slovenskem vse od Presernovih casov vedno zelo aktualno 'sonetarstvo' res javno napadel! V ta namen je izrabil ze citirano kritiko Grudnovega Narcisa, v katere zacetnem delu se je razpisal takole: »Ce pise clovek sedanjosti sonete, je to vec ali manj diletantizem, igrackanje, ker danasnjemu pesniku delati rime ni tezko, saj so mu ze predniki pripravili dovolj gladka tla jezikovne gibkosti, da po njih prav lahko zaplese. V tem oziru se mi zdijo sonetarji 20. stoletja podobni tesarjem patrijarhalnih epov v stancah, kakrsni se pojavljajo tudi pri nas; njih delo je le potrata casa in energije, kar n. pr. pri Byronu in Puskinu ni bilo, saj je bilo v onih casih delo take vrste resnicen izraz svoje dobe.«¹⁷

Vendar pa prav relativnosti »dejanja in nehanja« Jarc ne dozivlja le objektivno, nadindividualno, ampak jo obcuti tudi zelo subjektivno, zato njegova poezija ostaja pristen pretresljiv »akord obupa« in »koprnenja po odresenju« (kar da je znacilno za krog umetnikov individualistov).

V pismu, napisanem na svecnico 1923, se torej Miran Jarc zaveda subjektivisticnosti svoje lirike. Pove, da predstavljajo te pesmi kos njegovih mladih let, in jih zato --- kot pomembno postajo umetniskega razvoja --- brez omahovanja ponuja bralcem tudi tedaj, ko je mladostni nemir ze prerasel.

No, od svecniskega pisma do koncnega izida zbirke, ki je vmes dobila tudi nov naslov (iz Skrivnostnega romarja se je preimenovala v Cloveka in noc), so minila polna stiri leta. Pesnikovi svetovnonazorski pogledi so se medtem precej spremenili; istega leta, torej 1927, je v znameniti Travnovi anketi o podobi mlade slovenske literarne generacije odlocno prekinil z ekspresionizmom).¹⁸ Nacrta za izdajo zbirke svoje mladostne lirike pa kljub temu ni opustil. Se vec: ko zalozbe zanjo se vedno niso kazale nikakrsnega zanimanja, jo je za veliko noc 1927 izdal kar v samozalozbi.

Clovek in noc ter kritiski odzivi

O izidu Jarceve prve pesniske zbirke so bralstvo opozorila stiri kritiska peresa. V Ljubljanskem zvonu jo je ocenil liberalno usmerjeni Mirko Pretnar, v Domu in svetu (deloma tudi polemizirajoc s Pretnarjevim zapisom) izrazito katolisko misleci pesnik Anton Vodnik, v Slovencu se je oglasil njegov brat, pesnik in filozof France Vodnik, v svoji novoustanovljeni reviji Kritika pa se je o Cloveku in noci razpisal Josip Vidmar.¹⁹ Tako se je zgodilo, da so se o Jarcevem knjiznem prvencu izrekli predstavniki treh razlicnih umetnostnih nazorov. Zato ni nic cudnega, da je med njimi prislo do razhajanj v osnovni opredelitvi idejnega profila prebrane lirike.

Prvi je na izid zbirke reagiral Mirko Pretnar.²⁰ Z metodo lastnega vzivljanja v prebrano poezijo je analiziral Jarcevo idejnost, simboliko in pesniski stil. Idejno mu je zbirka ocitno blizu.²¹ Takole zapise: »Malo je zbirk, ki bi tako zivo poocitovale razkol in grozo sedanje dobe.« Knjigo imenuje »trpka simfonija« in razmislja, da njena poezija prica o sodobnem casu, v katerem »so se razgalili vsi blazni prividi, ki so nekdaj slepili ljudi, jim vodili korak in jih morda vozili preko brezen«. Dobo da oznacujeta dve besedi: »nemir in negotovost« --- »in ni bil se izrecen carni rek, ki bi nas ustalil in odresil«. Te moci --- razbira iz Jarcevih pesmi Pretnar --- nima (vec) niti erotika, saj njeno »tiho lepoto« »kmalu presenci groza trenutkov, ki pridejo«. Sprico teh razocaranj se pesnik usmeri drugam, odloci se za »odhod v pokrajine duha«, kjer pa naleti na nova brezna: »Clovek je zapustil varna tla, nicesar ni vec, kamor bi se oprl, kjer bi se oprijel ... Noc brezoblicna in srepa je nad njim, noc, ki nas v njej le opojna lepota zaziblje preko groze, noc, ki nima meja in so v njej zabrisani vsi locniki casa. /.../ Zadnja vprasanja vstajajo pred njim. Bori se s casnostjo, dvigniti se hoce v brezcasje, pa ga zemlja priteza k sebi. /.../« In resitev? Pretnar poudari, da nosi zbirka popoln pecat danasnje dobe, saj »ne daje odgovora, ampak vzvalovi in vzburi in vrze v prostorje, kjer je iskanje edino hladilo in resitev«. Jarc »ne isce v religioznosti, ki edina nas povede mimo zevajocih prepadov«, ampak se skusa skozi uganke pretolci sam, »v srepem ponosu kot kak uporni angel«. Tej trdi vsebini najde pesnik tudi adekvaten »izraz«, formo: »Stavki so (kakor si sledijo posamezne pesmi; op. A. S.) bolj in bolj kratki, v njih ni vec pridevnikov in dolocil, ki so z njimi prvi verzi tako obtezeni, da jih vcasih s tezavo razumes. Vcasih se bliza mrzli, skoro klasicni jasnosti.« Iztek zbirke da je tako kar »ves nov po misli in izrazu«.

Tudi Anton Vodnik²² se strinja, da je Jarceva prva knjiga »izraz sodobnega misljenja in je torej znacilna«. Za »sodobno misljenje« da je bistveno tudi razvojno-organicno gledanje osebno-dusevnega dogajanja (kar se pri Jarcu vidi v »osebno historicnem« »ureditvenem principu zbirke«). Za »osnovno pesnikovo dozivljanje sveta« proglasi Vodnik »zavest vesoljne osamljenosti in zapuscenosti«, ki pa »je na svojem dnu religiozna, polna slutnje vecnostne blizine /.../. Osnovno pesnikovo dozivetje sveta je torej metafizicno, gnano od notranjega nemira nasega casa, ki trpi v individualisticnem razkroju, ker je odtujil cloveka od socloveka, od narave in tako potrgal zvezo z vecnostjo samo.«

V negotovosti in nemiru, ki ju v Jarcevem pisanju poudarja Pretnar, katolik Vodnik torej prepozna pesnikovo bogoiskateljstvo. Medtem ko prvi govori o zavesti vesoljne osamljenosti in zapuscenosti, cuti drugi v isti liriki avtorjevo slutnjo vecnostne blizine: »Ta zavest vesoljne osamljenosti in zapuscenosti, ki je na svojem dnu religiozna, polna slutnje vecnostne blizine, prinasa bolecino in zalost in strastno otozno hrepenenje v onkraj.« Pri tem kritik ne pozabi opozoriti na Jarcevo mocno odvisnost od »Spenglerjevega evropsko-kulturnega pesimizma«.

Dobrsen del svojega porocila pa Anton Vodnik nameni oblikovnosti v Cloveku in noci zbrane poezije. In ker steje delo za za dobo znacilno, je mogoce v tej obravnavi formalne plati Jarcevih pesmi videti razmislek o problematiki ekspresionisticne literarne forme nasploh. Ugotavlja, da »polaga pesnik vso vaznost na vsebinsko plat svojega umetniskega dela«. In kmalu nato nadaljuje: »Kakor se je vse zivljenje obrnilo iz videza v notranjost, v bistvo, tako je tudi v umetnosti postala najvaznejsa in za njeno vrednotenje edinole merodajna vsebinska plat.« Estetska merila da je nemirni duh casa odklonil in zavzel do umetnosti predvsem »eticen odnos«. Do tu Vodnik o stanju poroca in ga duhovnozgodovinsko utemeljuje, potem pa do njega zavzame polemicno stalisce --- v imenu »cistosti /.../ estetskih vrednot«. Zatrdi, da je »na umetnini kot svojevrstnem organizmu bistvena in najvaznejsa« prav »formalna plat«; da »ima umetnost tudi svojo lastno zakonitost in da so zanjo kot tako merodajni zgolj njej odgovarjajoci estetski kriteriji«. Sodobna literarna produkcija pa da je bralstvo ze uspela preoblikovati do te mere, »da pomembnost in vrednost miselne ter custvene vsebine v umetnini smatra ze za njeno umetnisko potenco«. Tej vecnim zakonom umetnosti neustrezni miselnosti da je podlegel tudi kritik Pretnar. Vodnik sicer Jarcevo literarno prizadevanje ceni in zbirki nikakor ne odreka »eksistencne opravicenosti«. Za nekatere pesmi meni, da so »res lepe«, vendar pravi tudi, da je taksnih glede na celotno zbirko kljub vsemu »zelo malo«.²³ Ob sklepnem poudarjanju pesnikovih »vrlin« je tako do Jarcevega dela vendarle precej kriticen: zapise, da »je formalna plat njegovih pesmi redkokdaj izkristalizirana, eksaktno dovrsena, zakonita --- v kolikor ni temu vzrok pomanjkanje oblikovalnega nagona in sile. /.../ Pesniku manjka resnicnega cuta in umevanja za pesem kot organizem, zakonitost.«

Spet nekoliko drugace k Jarcevemu prvencu pristopi France Vodnik.²⁴ Razlaga ga in (najbrz tudi z ozirom na bratove pomisleke, ceprav ne v odkriti polemiki z njim) opravicuje prav iz zahtev duha casa, ki ga reflektira: poudarja, da »je ta knjiga verno ogledalo pesnikovega notranjega sveta in prica njegovega duhovnega razvoja, v enaki meri pa se v njej odziva obcecloveska borba nasega casa«. Zbirka je zanj »tipicn/a/ glasilk/a/ kaoticnosti povojnega casa« in njen avtor »izrazit glasnik rodu, cigar duhovna fiziognomija izraza od sunkovitega dusevnega iskanja izmuceno lice casa«. V nasprotju z bratom, ki je svoje poglede na literaturo vezal na ideal simbolisticne melodiozne lepote, France Vodnik lepe forme ne postavlja vec v sredisce umetnostnih zahtev. Poezijo, kakrsno pise Jarc, razume kot »strastn/o/ obsodb/o/ in negacij/o/ larpurlartizma«: »Umetnost je tu le se izraz religiozne borbe, nobenim drugim ciljem ne more in noce sluziti vec /.../. Forma je tu le emocija duha in umetnina predstavlja v organskem zlitju lik visje sinteze, simbol nadcasovne stvaritvene istinitosti, resnice, dobrote in lepote«, »izhodisce, namen in cilj te umetnosti« pa je --- pravi France Vodnik --- »podtalna clovecnost«. Res pa je, da tudi po mnenju tega kritika Jarcev izraz v prvi zbirki ni vedno optimalen, vendar Vodnik to brez pedagoskega zuganja opravici s silino pesnikovega dozivljanja: »/.../ cesto ne more do zivljenja, sproscenosti in polnosti umetniski izraz, ker ga prehiteva v kaoticnem poletu brzokrila misel in ogenj, s katerim razviharjeno custvo privija k Lepoti.«

Josip Vidmar²⁵ se je Jarca lotil psiholosko, v skladu s svojim vrednotenjem umetnosti, ki od literature zahteva predvsem polno iskrenost, pristnost umetniskega izraza, ki mora izvirati iz idejno neobremenjenih globin umetnikovega zivljenja/dozivetja. V Jarcevih pesmih te globoke postenosti ni mogel prepoznati: pesnikovo izrekanje kozmicne groze se mu je zdelo nekoliko prevec narejeno, prevec iskano in naivno, »brez jasnega dozivetja samega sebe«; zato je izrazil dvom v resnicno pristnost te lirike. O tem je Vidmar spregovoril tudi pol stoletja kasneje, v Obrazih,²⁶ spominskih zapisih o svojih sodobnikih, kjer je o svojem odnosu do novomeskega pesnika zapisal, da je »njegovo pripovedovanje (pa bo to veljalo tudi za literaturo; op. A. S.) poslusal napol s skepso glede njegove resnicnosti in napol z zacudenjem, kako je vendar mogoce v nasem casu ziveti s tako cudaskimi in naivnimi predstavami«.

Tem, izidu casovno bliznjim odzivom, je mogoce pridruziti se analizo, ki jo je Cloveku in noci v sklopu pisanja o Jarcevi drugi pesniski zbirki (torej po polnih devetih letih, leta 1936) namenil Ivo Brncic.²⁷ Brncicevo tolmacenje omenjam zato, ker je na poezijo Cloveka in noci gledal iz socioloske perspektive (medtem ko so se ostali recenzenti omejili le na psiho literarnih subjektov in njihovega tvorca). Jarcevo pisanje je zanj »odraz dolocenega druzbenega stanja v oni dobi«, to pa opredeljuje »anarhij/a/ osnovnih druzbenih ustanov«. Clovek je v dvajsetih letih tega stoletja, kot pise Brncic, »ostal popolnoma sam in sovrazen do skupnosti, ker so propadli najosnovnejsi pogoji sozitja«. V takem ozracju je tudi umetnost izgubila vsako vsebinsko in miselno moc. Produkt tega je seveda tudi Jarceva vsebinsko in formalno razklana poezija.

In kaksna je lirika prve Jarceve knjige pesmi? V literarni zgodovini se je je oprijela oznaka ekspresionizma. (O nacelni problematicnosti upravicenosti rabe tega pojma glej ze navedeno Kosovo opombo.)

Za zacetek zelim opozoriti na zunanjeformalno plat te lirike. V zakljucno redakcijo zbirke je Miran Jarc uvrstil le ekspresionisticne pesmi iz svojega prvega pesniskega desetletja, tiste, ki so to vecinoma tudi ze 'na prvi pogled', po ekspresionisticnosti zunanje oblike. Spomniti se velja besed Franceta Vodnika, da Jarceva poezija odraza upor proti larpurlartizmu --- in pod tem izrazom moramo kajpada razumeti artizem lepih pesemskih oblik. Ze bezen pogled na pesmi da slutiti, da v tej liriki ne bomo nasli notranjega miru, uravnotezenosti, saj njihova oblikovnost zgovorno kaze, da se avtor nikakor ni sel verzifikacijske matematike. Regularno ponavljajoce se kitice bomo v zbirki zelo redko nasli, ce pa ze, bodo obicajno njihovi verzi ali med seboj po stevilu zlogov (tudi zelo) razlicni ali pa za v slovenski literarni tradiciji utemeljeni horizont pricakovanja nenavadno dolgi.²⁸ Malce pozornejsi, ceprav se vedno le na znakovnost omejen pogled v pesmih pokaze zelo bogato interpunkcijo: ni pesmi, v kateri ne bi nasli tropicja ali vsaj kakega z istim pomenom nastopajocega pomisljaja --- ponavadi jih besedno tkivo para celo vec; pogosta so pod- in dvopicja; klicaji, vprasaji in kombinacije obeh. In ko se lotimo branja, se lahko le skozi zelo redkokatero pesem 'prebijemo' s skandiranjem --- ritem se torej v veliki vecini pesmi ne ravna po metricni shemi. V skladu s kiticno razbitostjo tudi sozvocja verznih koncev ni mogoce pricakovati --- in res je rima v poeziji Cloveka in noci bolj izjema kot pravilo. Zanimivo pa je, da analiza veckrat nepricakovano pokaze Jarcevo presenetljivo doslednost (!) prav pri izogibanju rimanju ali pa v skrbi, da se --- kadar zaporedno rima verzne pare --- niti v zelo dolgih pesmih ista rima ne bi ponovila!

Opazanje o rimi slejkoprej potrjuje ze zapisano tezo, da zgodnji Jarc vendarle ni samo eruptiven pesnik, ampak da to svojo eruptivnost nadzira. Tudi formalno: obicajno pac --- v skladu z vsebino --- na nacin 'estetike (formalno) grdega', iskane oz. vsaj potrjevane nelepotnosti pesemske forme.

V zbirko Clovek in noc je Miran Jarc zbral 22 pesmi iz obdobja med letoma 1917 in 1925. France Vodnik je v svojem razmisljanju o(b) knjigi sicer obzaloval, da je bil Jarcev izbor tako strog, saj bi bil po njegovem mnenju »oris (pesnikovih; op. A. S.) stvariteljskih sposobnosti /.../ nedvomno lazji in preglednejsi, ce bi bil vsebinski in formalni okvir sirsi«, vendar se zdi, da je Jarc iz svojega precej obseznejsega opusa verjetno res uspel izbrati (le) tisto, s cimer je lahko bralstvu pesnisko-ekonomicno predocil miselno zakljuceno zgodbo svojega umetniskega razvoja v obdobju, od katerega rezultatov se je v casu zbirkinega izida ze --- vsaj nacelno --- odvrnil.

Zbirka Clovek in noc je izsla v samozalozbi leta 1927. Literarna zgodovina jo oznacuje kot enega znacilnejsih izdelkov slovenskega ekspresionizma, zapise pa tudi, da gre za zbirko Jarcevih mladostnih pesmi. Gre za premisljeno urejen izbor iz lirike, ki jo je pesnik pisal med letoma 1917 in 1925. Obdobje je precej dolgo, se zlasti, ce se zavedamo, da gre pri Jarcu v njem se za dobo odrascanja, ko so reakcije na svet izrazite in burne ter najbrz podvrzene vecjim nihanjem kot v zrelih letih. Zato obsezen razpon miselnih poudarkov v tej liriki ne preseneca. Jarc pa je zbirko uredil tako, da odraza njegovo spoznavno/svetovnonazorsko zorenje. Od nejasnih in krcevitih hrepenenj po razvozlanju ugank, ki jih mladi in vrhu tega tudi z (zalednim) dozivetjem vojne zaznamovani umetnik sluti v ogromnosti kozmosa, do preusmeritve pogleda na naravo, 'zdravo' zemeljskost. Ce je v zacetku krcevito hrepenel po praskrivnosti, prabistvu, prapocelu in jih iskal v nekaksnem ne docela jasnem kozmicnem univerzalizmu, zacuti ob koncu teh let iskane odgovore v vseprezemajoci energiji, nakopiceni tudi v neposredni konkretni zivljenjski stvarnosti. Skrivnost zivljenja je skrita v naravi, v njenih preprostih, predintelektualnih zivalskih in rastlinskih oblikah, v spontani podrejenosti vecnemu krozenju vseprezemajoce zivljenjske energije. S to vesoljsko energijo, ki pravzaprav omogoca ter upravicuje njegov obstoj, je prezet tudi clovek. Res pa je tudi, da jo civilizacijsko industrializirani, tehnizirani in militarizirani clovek izrablja proti samemu sebi, saj se z nenehnim razvojem cisti naturi odtujuje: pokornost 'od zgoraj' dolocenim bivanjskim principom nadomesca z lastnim samounicujocim stvarnistvom, temeljecim na civilizacijskih kriterijih in zato nenaturnim (ter s tem s clovekovim najglobljim bistvom protislovnim).

Tragicno prekletstvo (predvsem) sodobnega cloveka je njegova civiliziranost. Nujna je vrnitev k praizvorom, obuditev pod navlako vsestranskega razvoja pokopane praclovecnosti.

Da se je Jarcevo razmisljanje vse izraziteje nagibalo v to smer, naj ilustrira odstavek, ki si ga je izposodil pri Sherwoodu Andersonu²⁹ in ga leta 1926 citiral v eseju Zival v leposlovju:³⁰ »Ali se vam ne zdi, da smo mi bas zato, ker smo civilizirani, izgubili nekaj, kar je nad vse veliko in vazno in kar imajo se barbarska plemena? Ta neznan zaklad je nekaj velikega in mogocnega v pracloveku, to je tista prirodnost, ki je silna pa obenem ponizna in ki se noce bahavo povzdigniti in prezirno sopiriti kot zmagovalka narave, ki ni kot razum odtujevalka in unicevalka plodnega spoja z vesoljem, ki nam ne brani, da bi bili ponizni in eno s konjem, s psom, s pticami ...«

Temu brez posebnega komentarja dodajam se poudarek, s katerim je istega leta zaokrozil porocilo o sodobni ameriski literaturi:³¹ »Navidez je Amerika v razcvetu. Siroka in mogocna se silovito in svojevrstno borbeno razsirja, rase, ce smatramo snovne vrednote za prave, cloveske vrednote, ce so nam telesna brzina in visina in moc izraz prave, cloveske brzine in visine in moci.« Ameriski pisatelji da »razkrinkavajo lazi in utesnjenosti puritanstva«, porocajo »o duhovnih propalostih in razkrojih«. Literatura dezele, ki je v Jarcevem casu seveda ze postala ekonomski, pa tudi sicer civilizacijski ideal ostalih delov sveta, poroca o »usihajoci radosti zivljenja, kajti 'clovek ne zivi samo od kruha...' in izkljucno gmotna udobnost ne zadosca vec mladim«.

Leta 1927, torej v letu izida zbirke mladostnih pesmi, Miran Jarc napise dva sestavka, ki pomenita osvetlitev njegove dotedanje pesniske poti in hkrati ze tudi obracun z njo ter zastavitev smernic nadaljnjega umetniskega razvoja. Slovenska literarna zgodovina dobro pozna in se rada sklicuje predvsem na pesnikova razmisljanja v anketi Obraz mlade slovenske literarne generacije, ki jo je med petimi mladimi literati izvedel in v DS objavil Janko Traven. Upostevanja vredne pa so gotovo tudi (anketnim odgovorom seveda sorodne) misli, zapisane v Jarcevem porocilu Iz sodobne srbohrvatske lirike³².

Osrednjo misel predstavljajo naslednje povedi: »Lirika je (v zadnjih letih, ki pa so sedaj ze mimo; na osnovi sobesedila dopolnil A. S.) prenehala biti samo 'lirika', postala je orozje, ki je rusilo trhle spomenike starega pokolenja. To je bil cas, ko so se izkresali izrazi Dusa, Duh, Bog, Obup, Smrt, Laz, Jaz, Zavest, Kozmos, Kaos ... /.../ Bilo je to prav za prav samo veliko brezdomstvo, vecno romarstvo z grozno zavestjo, da ni nikjer hrama spokojstva, da ni Boga za te uporne ahasverje.« Umetnost zadnjih »treh, stirih let« da so »ozarjali obupni klici o propadu zapada, o vstajenju cloveka in preosnovi nasega zivljenja«. Jarc pozna tudi vzrok te napetosti: »Bil je to groznicav odmev na grozo opustosene zemlje, tezko ranjenega cloveka, oblatenega zivljenja. /.../ Dinamicno zivljenje cloveka, ki se mu je zrusil temelj, je zanasalo v viharno breznadejnost, ki je se tako ostroumska samozavest ni mogla zanikati.« Potem pa zapise se misli, ki bi jih lahko uporabili tudi kot komentar (predvsem) zadnjega razdelka Cloveka in noci: »Na obzorju se je prikazal strahoten obraz smrti, ki je pretila objeti vesoljstvo ... ali objela je samo one razbolele bojevnike, ki so s svojo strogo miselno upornostjo zrastli v obmocje blodenj in praznih obsedenosti, v katerih se je zgrudila utrujena dusa. Zivljenje se je pa razvijalo v ritmu vecne zakonitosti in tvorilo novo obliko, ki naj bo dom novemu razdobju. /.../ Vse kaze, da gremo v obdobje uravnovesenja in zakonitosti na novi ravnini zivljenja.« Legitimen del tega preroda vidi tudi v 'discipliniranju' pesemske forme: »Whitmanski ritmi /.../ so se spet stisnili v sklenjeno obliko, ki se je vcasih zozila celo v sonet.« Ko predstavlja liriko hrvaskega pesnika Krkleca, vse navedeno strne v preprosti izjavi: da je v mladi poeziji cutiti »hrepenenje po dobi, ki je se ni otroval razum« in da »zdrav je ta beg nazaj v svet, ki ni okuzen od modroslovja nemskega protestantstva in oholega pa votlega kriticizma.«

Opombe

¹

Janko Kos (1987). Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana: Znanstveni institut Filozofske fakultete, Partizanska knjiga, str. 203.

²

T. i. moderno liriko v slovenski literaturi teoreticno utemeljuje Kosova obsezna studija v antologiji Moderna slovenska lirika 1940-1990 (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995, Kondor 271). Antologijski del Jarceve poezije ne zajema, saj se pricenja z besedili, ki so pricela nastajati okoli leta 1940, v studiji pa beremo, da »se je vrsta sestavin, znacilnih za moderno liriko, razrascala /.../ v precejsnjem delu Jarceve poezije« (str. 184).
Bistvo tega literarnega korpusa Kos opredeljuje takole: »/.../ bi lahko za poglavitno znacilnost moderne lirike obveljalo /.../ dejstvo, da je njeno duhovno-tematsko izhodisce novodobni nihilizem in da se torej od tradicionalne lirike loci pa tem, da pesniska tradicija takega nihilizma ne pozna; kolikor ga pa vendarle zacuti, ga ne prizna, ga zamolci ali se mu izogne, medtem ko ga moderna lirika zaznava v vsej njegovi usodni pomembnosti, temeljnih razseznostih in posledicah za clovekov duhovni, socialni in moralni obstoj. S tem pa ni receno, da je moderna lirika kot taka nihilisticna ali da je ze kar nekaksna poezija nihilizma. Prav narobe, moderna lirika s svojimi temami, pogosto tudi z motivi, s svojo zunanjo formo in po potrebi tudi z zunanjeformalnimi sredstvi novodobni nihilizem tematizira, obenem pa ze tudi problematizira, premaguje in presega. Bistvena zanjo je teznja preseci nihilizem sveta in casa, v katerega je postavljena, seveda tako, da se ga poprej zave, ga doume v njegovi usodnosti in postavi predse kot pravo pesnisko snov. Sele na tej podlagi ga lahko nadgrajuje, isce poti iz njega in ga v pravem pomenu presega. /.../« (str. 181).

³

Jarcevi prvi javni literarni nastopi so se sicer priceli ze prej. Vsaj z eno pesmijo naj bi sodeloval v ilegalnem gimnazijskem listu Album (ki pa je danes izgubljen), njegov je psevdonim Vladimir Logar, ki podpisuje eno pesem v Dolenjskih novicah (1917), verjetno pa tudi Tihomir, ki stoji pod nekaj literarnimi besedili v istem casniku.

⁴

Ana Matko (1960). Bibliografija del Mirana Jarca. Clovek in noc. Ljubljana: Cankarjeva zalozba, str. 456-478.

⁵

Ljubljanski zvon 1921, st. 3, str. 180.

⁶

Ljubljanski zvon 1927, st. 1, str. 51-52.

⁷

Janko Kos, ki sicer v svoji Primerjalni zgodovini slovenske literature (1987) ekspresionizem kot periodizacijsko obdobje izrazito problematizira, v Pregledu slovenskega slovstva (1987) zapise: »V dvajsetih letih je bil Jarc izrazit ekspresionist. Sem spadajo pesniska zbirka 'Clovek in noc', roman 'Novo mesto' in dramski fragment 'Vergerij'.« Tudi v omenjeni primerjalno poglobljenejsi razpravi liriki prve Jarceve zbirke prizna, da »je na zunaj v znamenju izrazitega ekspresionisticnega sloga in ponekod tudi ideologije, ki naj bi veljala za tipicno ekspresionisticno, tj. z idejami o krivdi sodobnega cloveka mescanske civilizacije, o katastrofi, ki ga caka, o moznosti novega cloveka«. V nadaljevanju pa Kos Jarcev ekspresionizem vendarle tudi problematizira: » /.../ vendar ze ta tema v njegovih tekstih ni zelo izrazita, tako da je o ekspresionizmu kot o ideologiji v zvezi z njegovim pesnistvom mogoce razpravljati v zelo omejenem obsegu.« V poeziji Cloveka in noci ugotavlja »posamezne dekadencne sestavine«, pa tudi »izrazit simbolizem« (str. 209).

⁸

V Primerjalni zgodovini slovenske literature Kos problematizira tudi ustreznost te oznake za Jarcevo poezijo: ob zbirki Novembrske pesmi poudarja »Jarcevo sledenje simbolisticni tradiciji s preloma stoletja« (Maeterlinck, Rilke, zgodnji/predmodernisticni Trakl). Ta poezija mu velja za »posebno razlicico obnovljene postromantike v obdobju socialnega realizma«. V svoji zadnji zbirki Lirika pa da se je »po Gradnikovem zgledu« vrnil kar h »'klasicno' pojmovani postromantiki iz obdobja moderne«.

⁹

Igor Gedrih (1964). Ob Jarcevem pesniskem prvencu. JiS, st. 6, str. 186.

¹⁰

Gedrih, str. 185.

¹¹

Zbirko je novomeski studijski knjiznici, ki nosi Jarcevo ime, podarila Zinka Jarc, hranijo pa jo pod inventarno oznako Ms 195 II A.

¹²

Bojana Stojanovic' (1987). Poetika Mirana Jarca. Novo mesto: Dolenjski muzej NM, str. 156.

¹³

Prav tam, str. 163.

¹⁴

Prav tam, str. 176.

¹⁵

Prav tam, str. 155.

¹⁶

Ljubljanski zvon 1919, st. 12, str. 756-759.

¹⁷

Ljubljanski zvon 1921, str. 180.

¹⁸

Obraz mlade slovenske literarne generacije, Dom in svet 1927, str. 90-94.

¹⁹

Opozarjam le na verjetno najtehtnejse zapise. Poleg omenjenih so o zbirki pisali se: Alfonz Gspan (Mladina 1926-27, st. 9-10, str. 229), Bozidar Borko (Jutro 1927) in Ljubica S. Jankovic' (Novi vidici 1928 --- tega clanka nisem mogel dobiti).

²⁰

Miran Jarc (1927). Clovek in noc. Ljubljanski zvon, st. 9, str. 564-567.

²¹

Na Pretnarja je Mirana Jarca zagotovo vezala pestra mnozica raznolikih custev. Bila sta prijatelja, hkrati pa se je, kot pise B. Stojanovic', Pretnar za nekaj casa vrinil v njegovo ljubezensko razmerje z Zinko.

²²

Miran Jarc (1927). Clovek in noc. Dom in svet, st. 8, str. 282-283.

²³

Vodnik izrecno pohvali pesmi Modre dalje, Ne morem roke ti vec dati, Skrivnostni romar, Pod slapom, Vrtiljak in Vecerni sprehod; »samo deloma« se Izgnance, Jesen in naslovno pesem. Ostalim ocita formalno nedovrsenost --- manjka da jim »formalne organicnosti in estetske neoporecnosti«. Vrnitvi tako npr. ocita konvencionalnost in »neorganicno pritaknjen« poantirani zakljucek; podobne ocitke nameni tudi Sfingi, Cloveku, Godbi na potapljajoci se ladji, Jeseni in pesmi Samoten; v Vhodu v Trento pa kritizira »estetske neprijetnosti«, ki da jih med drugim povzroca kopicenje geometrijskega izrazja).

²⁴

Miran Jarc (1927). Clovek in noc. Slovenec, st. 99, str. 3-4.

²⁵

Miran Jarc (1926-27). Clovek in noc. Kritika, st. 5, str. 78-80.

²⁶

V drugem natisu (DZS 1980) se razmisljanje o Jarcu nahaja na straneh 329-345, citirana poved pa je s strani 330.

²⁷

Marginalije ob Jarcevih 'Novembrskih pesmih', Ljubljanski zvon 1936, st. 5-6, str. 275-279.

²⁸

Pri tem je vsekakor zanimivo in obenem znacilno, da je Jarc eno izmed pesmi (Trhlo drevo) vendarle zapisal celo kot sonet, proti kateremu je v kritiki Grudnove zbirke Narcis zelo glasno protestiral. A sonetnost te pesmi je skoraj zabrisana, podrta (gledano iz zornega kota, v katerega je slovensko sonetopisje postavil Preseren): sestoji iz tako dolgih verzov, da je bilo treba pri natisu dva celo 'zlomiti' (do 18 zlogov). Glede navzkrizja med nacelnim zavracanjem in --- ceprav le enkratno --- uporabo sonetne forme bi bilo mogoce razmisljati vsaj v dve smeri: ali je Trhlo drevo sonet preprosto zaradi svoje zgodnosti (sodi nasploh med Jarceve prve objavljene pesmi) ali pa je skusal pesnik z njim poudariti, da bi znal obvladovati tudi najzahtevnejse pesemske oblike in da torej formalna drugacnost njegove zbirke ni znamenje primanjkljaja oblikovnega artizma!

²⁹

Jarc je Andersona ocitno bral v francoskem prevodu, saj kot vir navaja francoski naslov: L'Homme qui devint femme.

³⁰

Jutro, 8. 8. 1926, st. 180, str. 11.

³¹

Klic duha v U. S. A. (po porocilu Regisa Michaudja), Jutro, 15. 8. 1926, st. 186, str. 11.

³²

Dom in svet 1927, str. 45, 89.