O rastlinskih imenih na Gorenjskem¹

Sam se z imeni nasih rastlin ukvarjam ze dolgo vrsto let, in sicer predvsem v zvezi z imenoslovjem nasih alpskih podrocij sploh, saj marsikaterega krajevnega, vodnega ali gorskega imena brez dobrega poznavanja lokalnih rastlinskih imen ni mogoce zadovoljivo pojasniti. Pri tem svojem delu sem prisel do spoznanja, da ceprav imamo urejene ze dokaj bogate zbirke rastlinskih imen, vendarle se nismo prisli tako dalec, da bi lahko rekli: »No, zdaj smo zbrali vse!« Svojo metodo sem uravnaval vselej tako, da sem v vsakem kraju (v zgornjem delu Gorenjske, v zgornjem Posocju itd.) spraseval vedno po imenih rastlin, tako kulturnih kakor najbolj znacilnih v naravi rastocih. Tako sem scasoma nabral lepo stevilo rastlinskih imen, ki doslej sploh se niso bila nikjer zapisana, ali pa so bila zapisana (tu mislim na razne imenske oblike!) povrsno, pomanjkljivo ali celo napacno. Ce namrec clovek obisce na dolocenem vecjem podrocju prav vsako vas, vsako naselje, se mu podoba imenoslovja (naj bo to v krajevnih, ledinskih, gorskih, vodnih ali tudi rastlinskih imenih) tega podrocja pokaze v docela drugacni luci, kot si jo lahko predstavlja le ob »uradnih«, v knjigah zapisanih in ustaljenih splosno znanih imenih. Med takimi, cisto preprostimi, ljudskimi imeni za npr. nokoto (Lotus corniculatus) sem nasel na Gorenjskem tudi krmplc, ta rmna dtalca, bxkou strklc, Marjna dúsca, Marjn cvlc, Marjn slnck (okolica Skofje Loke, npr. Sv. Duh, Zabnica) itn. Torej vrsta imen, nekaj doslej se nezapisanih. Pa bi v istih krajih slisali se vse drugacna imena, veckrat cisto individualna. Taka cvetica, kakor je npr. orlica (Aquilegium), ki jo ljudje poznajo prav povsod, pa ima se posebno zanimiva imena: kocjce, gmjnsk (gmjnsc) zwóncke, bxkove xwácce, kruji zwónc, cgnck, ponucca, wóru, vrlíca, ta plu zwónck (Kropa) itn. Za isto rastlino imata pogosto ze dva sosednja kraja popolnoma razlicna imena (saj je v istem kraju tudi po vec imen za isto rastlino). To vidimo npr. pri taki cvetici, kakor je pogacica (Trollius europaeus), za katero sem nasel pri svojem raziskovanju nic koliko imen: krpk (Mojstrana), xlpsc' (Podkoren), pagácce, kapsc (Ratece), bbnck, mdnck v Zirovnici in smtnck v Mostah (pa sta kraja tesna soseda), pexrck() (Begunje), kraglck (v kamnogoriskem obmocju), xlpsce (Krnica/Postojna), pnklcke (-k/Gorje), jrcke (Zgornji Lazi), grpce in kpce (Nemski Rovt/Lome), zwáte jpka (Srednja vas v Bohinju) itn. Naj dodam, da se nekatera imena pojavljajo predvsem v mnozinski obliki; zapisal sem jih namenoma v narecni obliki, kakor so mi jih ljudje sami povedali. In se to: isto ime se uporablja tudi za vrsto razlicnih rastlin, kakor je tudi za isto rastlino v enem kraju dostikrat vec imen. Tako ime krmplc (ali krmplck) na Gorjusah pomeni orlico (Aquilegium), toda v Gorjah in v Bohinjski Cesnjici je to ranjak (Anthyllis vulneraria), v Krnici in okoliskih zaselkih (Hotunje, Postojna itn.) je (múcou) krmplc nokota (Lotus) itn.

Prav bi bilo, ce bi rastlinskim imenom (to je navsezadnje del, in to zelo lep, nase kulturne dediscine, ki smo jo podedovali od tistih preprostih ljudi, ki so najbolj zasluzni, da smo sploh ostali Slovenci) posvetili vec pozornosti tudi sedaj, kajti (kmeckih) ljudi, ki se poznajo vsa stara imena, je ze zelo malo, vendar je v vsaki nekoliko vecji vasi se najti cloveka, ki je bil vse zivljenje navezan na delo v naravi (ne samo kmetje, tudi nabiralci gozdnih sadezev, pastirji, ki tako rekoc zive ali so ziveli z naravo, vedo marsikaj, kar imamo danes ze za izgubljeno). Koncno je to tudi dokaz, kako bogat je besedni zaklad nasih narecij in da bi morali biti nasi jezikoslovci v tesnejsem stiku z ljudmi.

Naj omenim se nekaj rastlin, ki so bile starejsim rodovom v Zgornjesavski dolini dobro poznane. Zato so se oblike imen teh rastlin tudi ohranile do danes. V prvi vrsti sta to zafran (Crocus) in (jesenski) podlesek (Colchicum). Ljudje poznajo vecinoma le eno samo ime za obe rastlini (ker sta si pac zelo podobni, ceprav spadata k razlicnima druzinama). Na Jesenicah, Blejski Dobravi, v Zirovnici itn. je to uscanka, v Kropi in Begunjah podlesk (z naglasom na zadnjem zlogu!), na kamnogoriskem obmocju podlésk (= spomladansk, jesensk podlesk), padlésk v Ratecah in Podkorenu, na Rodinah poznajo poleg uscanke tudi podlèsk (Colchicum), na Koprivniku v Bohinju je oboje podlésk ali pukunca, v Srednji vasi in Bohinjski Cesnjici sta zafran in podlesek usuc ali podlèsk, kljúc je v Podjelju, na Gorjusah pravijo podlesku poscánke itn.

Na Dovjem, v Mojstrani in v vaseh nad Jesenicami pa imajo tako za zafran kot za podlesek posebno ime, namrec kocùn. Na Dovjem, v Mojstrani in v Zgornji Radovini govore o spomladanskem in jesenskem kocunu; rastlinsko ime kocun poznajo tudi v Javorniskem Rovtu. V Planini pod Golico in v Plavskem Rovtu je slisati vec oblik: kocn in ocn, a tudi »wacn«. To ime poznajo tudi v Zgornji Bohinjski dolini: ocm, a le se najstarejsi ljudje (Srednja vas, Jereka). Ime samo je prastaro, iz psl. ^*ot-jun --- »ponovno mlad« (etim. F. Bezlaj). Ime kocun poznajo sicer tudi v Gorjah in v vaseh na vzhodnem robu Mezakle (npr. Zgornji Lazi), kjer pa ze izginja njegov pravi pomen. V Gorjah je to za nekatere »ostra, ospicena trava«, na Lazih »ozko listje zafrana z belo crto po sredini, ki se ga krave izogibljejo«, sámo cvetje pa je (npr. na Lazih) »ta pomwadnsc uscánsc« in ljudje vedo povedati, da »ta jesénsc uscánsce so drgc kkr pa ta pomwadnsce«. Prav tu se (zaradi istega imena za zafran in podlesek) pokaze stari pomen imena: »ponovno, nazaj mlad«. Zanimivo je, da se zrele rastline s plodnimi glavicami jesenskega podleska, ki jih najdemo po vlaznih travnikih spomladi naslednjega leta, imenujejo na Zgornjem Gorenjskem volickovlje oz. volickovje (plodne glavice, ki jih je med listi ene rastline lahko tudi po 5, 6, se namrec imenujejo »voli«).

Ce sem ze omenil zafran in podlesek, moram sem uvrstiti tudi domaca imena za tako rastlino, kakrsna je brusnica (Vaccinium vitis idaea). To je splosno slovansko ime, cesko: brusnice (brusnika), poljsko: brusznica itn. Toda na narecno zelo heterogenem podrocju Zgornje Gorenjske najdemo obilico zelo zanimivih, a medsebojno tudi zelo razlicnih imen! Tako npr. v brezniski fari (Moste, Zirovnica, Zabreznica itn.) tej pomembni in tudi zdravilni, koristni rastlini pravijo prjzlc, na Bledu in na Jesenicah prájzlper, na Bohinjski Bistrici prájzlper ali púspen, v Srednji vasi v Bohinju púspan, tudi v Gorjah in okolici nad Bledom je to púspn, v Kamni Gorici sem nasel ime prjzlca, v Ratecah pa imajo za to docela drugacno ime: ma(n)sc'uje in v kranjskogorskem predelu celo mcnce.

Tudi pri tej rastlini glede na njeno ime izstopata Dovje in Mojstrana z bliznjo okolico (pri tem mislim tudi na vasi nad Jesenicami, taka imena pa sezejo celo do samih Jesenic). Tako v Mojstrani to rastlino imenujejo groslse, na Dovjem grazlse, gronslse in gronslse (ljudje na Dovjem so mi povedali, da so po »gronselse« hodili na Rozco). Tudi v Plavskem Rovtu je to groslse, v Planini pod Golico poznajo poleg imena grozlse tudi prájzlper, v Zgornji Radovini gromsle, na Hrusici in na Jesenicah pa granslse. Tu je treba pripomniti, da se zimzeleni gorník (grmicek s skrlatno rdecimi jagodami), tudi zdravilna rastlina, ki je v zdravilstvu zelo cenjena (Arctostaphylos uva ursi), v Mojstrani imenuje dív(j)i groslse. Ta imena (groslse, gramzlse itn.) in korosko grante (oz. granta) so izposojena iz koroskih in bavarskih nemskih narecnih oblik granta (-te), grantn (zato korosko tudi grantne), to pa iz retoromanskega granetta (garneta itn.), kar je deminutiv k latinskemu granum »zrno«.

Taka imena, cisto domaca, pogosto v svojih povestih in spisih navajajo tudi mnogi ljudski pisatelji. Eden teh, ki so tudi v svojih knjiznih delih tesno povezani z naravo, je Janez Jalen, tipicen, zelo cenjen ljudski pripovednik. V svoji povesti Ovcar Marko omenja med mnogimi drugimi rastlinami, za katere uporablja zelo zanimiva domaca imena, tudi »svetlorumeni vosc« in pri tem imenu se bom za kratek cas ustavil. To rastlinsko ime sem slisal prav v vsaki vasi, v vsakem kraju, ki sem ga obiskal na Zgornjem Gorenjskem, in pravzaprav ne morem mimo njega, saj je tudi eno najzanimivejsih od vseh, na katera sem naletel pri svojih imenoslovnih raziskovanjih. Ljudje so mi sami povedali, katero rastlino oznacujejo z imenom wósc ali wósc. To je skrobotec (Alectorolophus), ki cveti od maja do junija po (nizinskih) travnikih in ga kmetje prav nic radi ne vidijo v travi ali na njivah. Prav na Rodinah so mi rekli: »wósc je pa tist k smí«, »si je sám wósc, tráve pa nc«. Skrobotec je za kmeta neprijeten plevel, ker imajo njegovi plodni stroki na koncu bodicasto, trnu podobno ost in zato tudi govedo ne mara trave, v kateri je ta (dozorela) rastlina. To jasno povedo sledece izjave: »k wósc zasmí, je pa tráwa stára«, »ze u stojx wósc sx rta«, »ltas je wósca dovèl, zat, bo sn xmu sm« --- so povedali na Postojni/Krnica. Nezazelen je »wósc« tudi na njivah: »Zít, cr tle rasè, je swàf. Wósc ga scrpa,« so mi rekli na Zgornjih Lazih. Oblike tega rastlinskega imena so razlicne: wósc (Mojstrana, Dovje), wósc, wosc, wósc, wósc (Rodine), wósc, wósc (Bled, npr. Zelece), wósc je tudi na Jesenicah; »ta rmn wosc« (Krnica), na Kupljeniku je to »trávn wósc«. V Bohinju (Cesnjica) razlikujejo celo »ta vlc« pa »ta ml wósc«. Iz tega je razvidno, katero razstlino imajo ljudje v mislih, kadar govorijo o voscu. »Vosc« torej ni ranjak (Anthyllis vulneraria), kakor misli N. Praprotnik v Proteusu (Rastlinstvo na stezah ovcarja Marka, Proteus 47/1984-1985, str. 197), ampak skrobotec.

K vsemu zgoraj povedanemu, namrec, da imata lahko celo dve cisto razlicni rastlini (zaradi neke skupne lastnosti) isto ime in da pojasnim tudi ime sámo, pa moram dodati, da skrobotec (ki se tudi v vasi Otok imenuje wósc, medtem ko v Zgornjesoski dolini, npr. v vaseh Kal, Koritnica, Srpenica itn., ljudje skrobotec imenujejo léscec!) ni edina rastlina, ki ji domacini pravijo wósc, wosc itn. Tako na Gorenjskem imenujejo tudi osat, ki raste po njivah (Cirsium arvense), ki ga dr. A. Piskernik v svojem Kljucu imenuje osec. V Zgornjesavski dolini je to wósc (Podkoren --- za skrobotec sem tu nasel ime »oskánc«), v Bohinju (Cesnjica, Ravne nad Bohinjsko Bistrico) wósc ali wósc, na Zgornjih Lazih (nad Gorjami) ga imenujejo celo »ta zeln wósc« (tu je poznan tudi kot cenjena zdravilna rastlina: ce se zanjica pri zetju ureze, si poisce list »ta zelnga wósca« in rana se ne bo ognojila, ce ga polozi nanjo), v Smokucu wósc itn. Izvor vseh teh oblik imena je torej »osec« (oz. psl. ^*osc), kar je vsaj pomensko sorodno z oster, os(in)a, ost, osat. W- pred -o- nastopa kakor pri drugih besedah, ki se zacenjajo z o-: wóca, wósu, wógn (= ogenj), wókn (= okno) itn. Ker sem omenil sorodnost z rastlinskim imenom osat, naj dodam, da nize na Zgornjem Gorenjskem, npr. na Brezjah, isto rastlino, tj. Cirsium arvense, domacini imenujejo osat.^*

Opozoriti je treba se na rastlinsko ime wosc (= njivska preslica, Equisetum arvense) oz. hvosc (narecno tudi voscec). Beseda je iz starega splosnoslovanskega hvost' v pomenu 'rep' ali 'metlica' (F. Bezlaj) in je ne smemo zamenjati z »osec« (oz. vosc v narecju).

Ne morem si kaj, da ob razpravljanju o rastlinskem imenu osec oz. wosc, wosc, kakor govore ljudje, ne bi omenil se Jalnovega imena za teloh (Helleborus niger ali bolje macranthus). V zgoraj omenjenem clanku beremo, da je »malce nenavadno, da Jalen uporablja izraz kurjice, saj domacini vedno govorijo le o »kuricah«. Treba je vedeti, da to ime pravilno pisemo kurjica, »kurica« je narecna izreka. »Kurjica« pisejo F. Bezlaj, M. Pletersnik in tudi Slovenski pravopis iz l. 1962. Ime je izpeljano iz »kurji« (prim. kurja smrt = teloh), ne iz »kura«. Glas -j- pred sledecim -i- v narecju rad izgine oz. se absorbira v sledeci glas -i-, predvsem kadar so pred -j- soglasniki -r-, -s-, -c-, a tudi za drugimi soglasniki je absorbcija glasu -j- pred -i- obicajna. Nekaj primerov: peruniki pravijo na Postojni (to je zaselek vasi Krnica) skrice (= skarjice, kakor pravimo tudi orodju s tem imenom), Solanum nigrum (torej pasje zelisce) je v Gorjah, a tudi drugje »pási zle« (= pasje zelje) in Viscum album (bela omela) se splosno imenuje tci lm (= ticji ...). Sicer pa govorimo v narecju tudi »tle bóre vecrica«, »skrica krúxa«, celo »u narce ga i uzwa« --- a v knjiznem jeziku pisemo vecerjica, skorjica, narocje. Da je ta -j- res skrit med -r- in -i- v omenjenih besedah, kaze, kakor ze receno, ljudska izreka: »vecrica«, »skrica«, »skrice«, »krica«. Narecje to (nekdanjo) prisotnost glasu -j- se vedno obcuti, sicer bi ljudje govorili »skorca«, »skarce« itn., kakor v besedah »igrca«, »Bistrca«, »iskrca« (= igrica, Bistrica, iskrica). Ob koncu omenimo se, kako teloh imenujejo tudi drugje na Zgornjem Gorenjskem, pa nam bo jasno, da je knjizno pravilno lahko le kurjica: na Bohinjski Beli in na Gorjusah je teloh krjouca, tako tudi v Spodnji Bohinjski dolini, v Zgornji pa krjoica. Kakor »krjouca« tako je tudi »krjoica« nastalo iz »kurjovica« (s korensko podaljsavo -ov-, ki je tako znacilna prav za Bohinj); pri tem se je -v- palatiziral in izpadel. V Rozu na Koroskem (St. Jakob, St. Peter, Sreje itn.) pa teloh imenujejo krjece!

Opombe

¹

Pripomba: v narecnih imenih uporabljam crko w za dvoustnicni glas -v-.

^*

Rastlinsko ime osec (Cirsium arvense, torej ime za rastlino, ki raste med zitom) ima v svojem Kljucu za dolocevanje cvetnic in praprotnic iz l. 1951 (1940) dr. Angela Piskernik, ime pa poznata tudi M. Cigale v Wolfovem slovarju (1860) in M. Pletersnik v Slovensko-nemskem slovarju (1895), toda oba prav tako le za Cirsium arvense; Pletersnik navaja ob imenu osec nemski imeni Distel in Feldscharte, kot nahajalisce pa navaja Savinjsko dolino in Cerknico.