Frazeolosko-ideoloska perspektiva pripovedovalca v odnosu do lika Oblomova v romanu Oblomov I. A. Goncarova

V povezavi z zunajliterarno stvarnostjo obdobja, v katerem je delo nastalo, omogocajo rezultati taksne analize razkritje svetovnonazorskih opredelitev posameznih subjektov. Frazeolosko-ideoloska perspektiva pripovedovalca v romanu Oblomov je nedvomno dominantna. V okviru tega romana ne moremo govoriti o polifonicni organizaciji oziroma o obstoju vec neodvisnih perspektiv. Govori vseh treh osrednjih likov (Oblomova, Stolca in Olge) so podrejeni vrednotenju s perspektive pripovedovalca. V taksni organizaciji govorov se razkriva tudi svetovnonazorska opredelitev avtorja. Dominantna pripovedovalceva perspektiva se nahaja v srediscu strukture dela in kot taka posreduje osnovno idejo romana.

Mihail Vasiljevic Otradin³ predstavlja govor pripovedovalca v romanu Oblomov kot monoliten in hkrati raznolik. Monoliten, ker so elementi govora likov neobicajno spretno vpleteni v govor pripovedovalca, in raznolik, ker so oblike tega prehajanja razlicne, od komaj opaznih, zakrnelih oblik, razlicnih oblik nepravega premega govora, do raznih oblik notranjih monologov. Frazeoloski elementi, ki so znacilni za govor lika, lahko nastopajo v pripovedovalcevem govoru v razlicnih vlogah. Lahko nakazujejo prehod k perspektivi lika ali pa so formalno loceni od pripovedovalcevega govora in s tem vzpostavljajo distanco med obema perspektivama. Odnos med govorom pripovedovalca in govorom osrednjega lika (njunima frazeoloskima perspektivama) se spreminja ob evoluciji oziroma poskusu evolucije⁴ lika Oblomova. Glede na te spremembe (razlicni odnosi med govori pripovedovalca in lika) lahko v romanu zasledujemo razlicna pripovedovalceva vrednotenja lika.

1.  Prehod k perspektivi lika kot sredstvo ironizacije

V prvem delu romana pripovedovalec dosega ironizacijo lika s prehodi k perspektivi lika, ki jim sledi vzpostavitev distance med obema perspektivama.Takih primerov prehoda k perspektivi Oblomova, ki izrazajo ironicni odnos do lika, je najvec, ko Goncarov v prvem delu prikazuje nacin zivljenja Oblomova v Peterburgu. Ko Oblomov prejme zaskrbljujoce pismo svojega upravitelja posestva, pripovedovalec opredeli problem s perspektive Oblomova, nato pa s pomocjo elementov govora,⁵ ki ne pripadajo Oblomovu, vzpostavi distanco med obema perspektivama in ironizira njegovo perspektivo:

⁶

Prvo vprasanje je zastavljeno s perspektive Oblomova, ki v svojem govoru veckrat govori o premozenjskih zadevah kot o nepremagljivih tezavah. Z druzenjem elementov pa v zadnjem stavku ironizira gledisce lika.

Podobno funkcijo ima druzenje perspektiv v govoru o samem nacrtu sprememb v upravljanju posestva:

⁷

Pripovedovalec govori o nacrtu s perspektive Oblomova. Ideja je predstavljena kot glavni del nacrta, medtem ko predstavlja konkretna izvedba le podrobnosti in nekaj stevilk. Na prehod k perspektivi Oblomova kaze tudi uporaba sedanjika. Vecina pripovedovalcevega govora je podana v pretekliku, medtem ko je tu ob prehodu k perspektivi Oblomova znotraj pripovedovalcevega govora uporabljen sedanjik. Pomen likovega dela je najprej podan s perspektive Oblomova , hkrati pa je v zadnjem stavku s perspektive pripovedovalca reduciran na obnavljanje ponoci pozabljenih misli.

Podobno avtor ironizira inertnost in apaticnost Oblomova v odnosu do realnega okolja s pomocjo druzenja obeh perspektiv v govoru pripovedovalca v naslednjem citatu:

⁸

Vrednost Oblomovih razmisljanj je podana s perspektive Oblomova, v nasprotju z opisom tega njegovega pocetja, ki je podan s perspektive pripovedovalca. Oblomov se namrec med lezanjem utrudi od tezkega dela.

Kot predmet ironizacije nastopa v prvem delu romana tudi likova nedruzabnost:

⁹

Uporaba besede prijatelj v besedilu najprej brez navednic kaze na prehod k perspektivi lika. V drugem stavku se namrec ista beseda pojavi v navednicah. Tako je vzpostavljena distanca med obema perspektivama, hkrati pa je ironiziran likov pogled na kuharja kot prijatelja.

Pasivnost Oblomova je glavni predmet ironizacije v pripovedovalcevi predstavitvi Oblomova. Distanca med obema govoroma, ki je potrebna za doseganje ironije, se kaze tudi v besedni zvezi dve nesreci, ki jo Oblomov v svojem govoru veckrat uporabi, ko govori o nujni selitvi v drugo stanovanje in novi ureditvi posestva. V pripovedovalcevem govoru se ta besedna zveza pojavlja v navednicah in v posevnem tisku, kar jasno kaze na distanco oziroma na nesovpadanje obeh perspektiv. Z istim problemom povezani Stolcev izraz oblomovscina pa v govoru pripovedovalca nastopa brez posebnih znamenj privzemanja tujega govora.¹⁰

Poleg ironizirane pasivnosti je v pripovedovalcevem govoru predstavljen tudi svet Oblomovega sanjarjenja. Pripovedovalec ga postavlja nasproti ironizirani dejavnosti Oblomova, vendar samega sanjarjenja ne ironizira. Svet sanjarjenja je predstavljen s perspektive Oblomova, na kar kaze pripovedni cas. Pripovedovalec prdstavlja sanjarjenje literarnega lika v sedanjiku.

¹¹

Vendar pa tu druzenje perspektiv ni uporabljeno kot sredstvo ironizacije. To kaze na doloceno stopnjo sovpadanja obeh vrednostnih perspektv (pripovedovalceve in perspektive Oblomova) do sanjskega sveta lika, ki se kaze tudi v zadnjem poglavju prvega dela romana.

2.  Pripovedovalceva perspektiva v snu Oblomova

Poglavje Sen Oblomova je od ostalega besedila loceno na dva nacina. Za razliko od ostalih poglavij romana je posebej naslovljeno, hkrati pa se ta del znotraj romana zacne podobno kot sam roman s prehodom od notranje perspektive pripovedovalca k zunanji.¹²

¹³

Pripovedovalec predpostavi prisotnost bralca z uporabo mnozinskih oblik in retoricnim vprasanjem, kar kaze na zunanjo perspektivo glede na samo delo.

Tak prehod z notranje na zunanjo perspektivo glede na delo predstavlja po Uspenskem eno od moznosti postavljanja strukturalnega okvira¹⁴ dela na frazeolosken nivoju in kaze na locenost oziroma posebno vlogo zadnjega poglavja prvega dela od ostalega besedila.

Pripovedovalceva frazeolosko-ideoloska perspektiva v opisu Oblomovke, rojstnega posestva Oblomova, se v veliki meri pokriva s perspektivo Oblomova. Na to kaze ze cas pripovedovanja. Pripovedovalcev govor je za razliko od ostalih delov romana v sedanjiku, kar ustreza casovni perspektivi Oblomova. Poleg tega je kraj predstavljen kot ideal miru in srece:

¹⁵

Podobno je predstavljen zivljenjski ideal v govoru Oblomova. V obeh govorih so elementi miru, odmaknjenosti in pozabljenosti od sveta povezani s srecnim zivljenjem. Idealno zivljenje je, podobno kot v idealni podobi zivljenja, ki jo podaja Oblomov, povezano s hrano kot osrednjim elementom srecnega zivljenja.

V opisu sna ni ironizacije te idealne podobe, vendar pripovedovalec na zakljucku poglavja v opisu vzgoje Oblomova izraza dvom v ustreznost te vzgoje, ko se Oblomov v sanjah spominja kepanja z vaskimi otroki, ki ga je dozivel in so mu ga starsi prepovedali:

¹⁶

Pripovedovalec v predstavitvi kepanja spet preide na pretekli cas in s tem vzpostavi distanco med lastno perspektivo in perspektivo Oblomova. Iz sanjskega sveta Oblomova se vrne v realnost in pokaze na nezdruzljivost obeh podrocij. S tem obratom je tudi sklenjen strukturalni okvir poglavja. Sovpadanje obeh perspektiv znotraj tega poglavja sicer nakazuje na pozitivni odnos pripovedovalca do idealov lika, starega patriarhalnega nacina zivljenja in njegovih vrednot, vendar pa je ta pozitivni odnos omejen na sanjski svet in strogo locen od realnosti (naslovljeno poglavje, strukturalni okvir).

Vrednostni odnos pripovedovalca do Oblomova je torej v prvem poglavju romana, ki je namenjen predvsem predstavitvi lika in njegovega zivljenja, ambivalenten. Oblomov je mocno ironiziran v odnosu do svojega realnega okolja, hkrati pa je s pripovedovalceve perspektive pozitivno vrednoten njegov sanjski svet, idealizem in zelja po lepem in dobrem.

3.  Prekrivanje obeh perspektiv

V drugem delu romana se Oblomov ob Stolcevem prihodu, ki ga poskusa vrniti v zunanji svet realnega zivljenja, zave nesmisla svoje eksistence, kar se jasno kaze tudi v junakovem govoru:

¹⁷

Ob vprasanju, kako spremeniti nacin zivljenja, pa se perspektivi pripovedovalca in Oblomova spojita v pripovedovalcevem govoru:

¹⁸

Pripovedovalec v svojem govoru prehaja od vprasanj, ki se porajajo Oblomovu, na oblike prve osebe ednine . Gre za jasen prehod k perspektivi lika na frazeoloski ravni. V podobnem odnosu sta pripovedovalcev in likov govor o Olgi Ilinski:

¹⁹

Tu se znotraj pripovedovalcevega govora spet zdruzita obe perspektivi. Pripovedovalec posreduje notranji monolog²⁰ Oblomova (sedanji cas). Na prehod k perspektivi lika kaze poleg tega tudi govor Oblomova, ko ta opazi Olgine poglede: V obeh govorih se ob izrazanju presenecenja pojavi isti vzklik

Distanca med pripovedovalcevo in likovo perspektivo se zmanjsuje tudi v pripovedovalcevem govoru o odnosu, ki ga vzpostavljata Oblomov in Olga:

²¹

Pripovedovalec ob posredovanju custvovanja lika prehaja k njegovi perspektivi s pomocjo reprodukcije kratkih vprasanj, ki pripadajo liku.

Taksni prehodi k perspektivi lika, ki jih v delu lahko opazujemo na frazeoloski ravni, kazejo na spremembo vrednostnega odnosa pripovedovalca. V drugem delu romana, v katerem lik poskusa spremeniti nacin zivljenja, nastopajo prehodi k perspektivi lika v vlogi zblizevanja obeh govorov. Taksno zblizevanje govorov kaze na pozitiven vrednostni odnos pripovedovalca do lika, ko lik pokaze aktivnost in voljo do zivljenja.

4.  Distanca perspektiv, neposredno vrednotenje

Ker literarni lik v romanu ni sposoben do konca izpeljati sprememb v nacinu zivljenja, se spet spremeni vrednostni odnos pripovedovalca do lika. Ko Oblomov prejme od staroste drugo pismo, ki mu onemogoci nacrte za poroko z Olgo, spet reagira neodlocno, kar je v pripovedovalcevem govoru jasno oznaceno kot negativno:

²²

Tukaj pripovedovalec neposredno vrednoti dejanja Oblomova kot negativna za razliko od prvega dela romana, kjer dejanja lika vrednoti predvsem z ironijo. Kot osnovni vzrok za njegov neuspeh pa predstavlja prav pomanjkanje poguma:

Kot posledica neodlocnosti Oblomova se konca tudi njegovo razmerje z Olgo. Tako se konca tretji del romana --- Oblomov obtici v hisi vdove Psenicine in se vrne k staremu nacinu zivljenja.

V tem delu romana pripovedovalec vrednoti dejanja lika neposredno, na ideoloskem nivoju.²³ Njegova nesposobnost je oznacena negativno, medtem ko je na frazeoloskem nivoju vzpostavljena distanca med njunima perspektivama. Pripovedovalec v svojem govoru skoraj ne prehaja k perspektivi lika. Prav vzpostavitev te distance pa mu omogoca neposredno vrednotenje.

5.  Sovpadanje perspektiv znotraj ideala

V cetrtem delu je s pripovedovalceve perspektive podan potek dogajanja, ki vodi do Oblomove brezizhodne financne situacije, ki jo kasneje resi Stolc, do Oblomove poroke z vdovo Psenicino in smrti Oblomova.

V zadnjem delu se vrednotenje Oblomova v pripovedovalcevem govoru pojavlja zgolj ob prehodih k perspektivam drugih likov. Tako je na primer v pripovedovalcevem govoru Oblomov vrednoten s perspektive vdove Psenicine:

²⁴

Pozitivna vrednostna sodba s perspektive vdove Psenicine, ki pripada svetu starih vrednot, spet kaze na pozitiven odnos pripovedovalca do likovih idealov, ki pa v realnem svetu nimajo vec svojega mesta. Okolje, v katerem zacne bivati Oblomov po poroki z vdovo Psenicino, je namrec negativno vrednoteno v govorih Stolca in Olge, likov, ki edina delujeta v realnem okolju racionalno in uspesno. Hkrati s tem pripovedovalec v svojem govoru spet podaja vrednostno sodbo o zivljenju Oblomova s perspektive, ki sovpada s perspektivo Oblomova. Podobno kot prej njegov sanjski svet mirnega zivljenja (Sen Oblomova), je njegovo bivanje po poroki z gospodinjo v pripovedovalcevem govoru opisano kot ideal mirnega zivljenja, v katerem je lenobni mir osrednji element srece:

²⁵

S stalisca likov, ki v romanu predstavljajo sodoben, racionalen in aktiven nacin zivljenja (Stolc, Olga), so zadnja leta Oblomovega zivljenja oznacena kot propad, pripovedovalec se s prehodi k perspektivi vdove Psenicine vrednostno opredeljuje za njegove vrednote in ideale.

Pripovedovalcev vrednostni odnos do lika in njegovih vrednot, razviden iz neposrednega vrednotenja in primerjave obeh govorov, kaze na razvoj pripovedovalcevega odnosa do lika.

V prvem delu romana, t. j. v predstavitvi Oblomovega zivljenja v realnem svetu in njegovega notranjega sveta, je odnos ambivalenten. Pripovedovalec s pomocjo prehodov k perspektivi Oblomova spaja obe perspektivi, takoj za tem pa z uporabo besed, ki ne morejo pripadati govoru junaka, vzpostavi distanco med obema perspektivama. Na ta nacin ironizira odnos Oblomova do zunanjega okolja. Hkrati s tem predstavi njegov notranji svet povsem s perspektive lika, predvsem v Snu Oblomova, kar kaze na pozitiven vrednostni odnos do likovih idealov.

V drugem delu romana, ko Oblomov poskusa spremeniti nacin zivljenja, se perspektivi pripovedovalca in Oblomova pogosto spajata (nepravi premi govor, notranji monolog), kar kaze na pozitiven vrednostni odnos pripovedovalca do lika. V prvih dveh delih romana se vrednostni odnos pripovedovalca do lika kaze predvsem na frazeoloski ravni. S prehodom k perspektivi lika na ravni govora se hkrati kaze tudi pozitiven vrednostni odnos pripovedovalca do lika.²⁶

Neuspeh Oblomova, da bi do konca izpeljal svoj razvoj, njegova pasivnost in neodlocnost, je v tretjem delu romana, ko Oblomov opusti svoja prizadevanja, v pripovedovalcevem govoru neposredno ovrednoten. Ob distanci obeh govorov pripovedovalec neposredno negativno ovrednoti nesposobnost lika (strahopetec).

V zadnjem delu romana, ko Oblomov najde zivljenje, ki v veliki meri ustreza njegovemu idealu mirnega in brezskrbnega zivljenja, vrednostni odnos do Oblomova ni izrazen neposredno. Medtem ko je v govorih Olge in Stolca, predstavnikih naprednega okolja nove Rusije, zivljenje Oblomova oznaceno kot propad, pripovedovalec v svojem govoru ob vrednotenju tega bivanja spet v veliki meri prehaja k perspektivi Oblomova.

Preucitev perspektiv v romanu nam razkriva odnose med posameznimi nosilci govora. Na frazeolosken nivoju (uporaba razlicnih jezikovnih sredstev, ki kazejo na perspektivo dolocenega nosilca) se s tem razkrijejo odnosi med govori razlicnih literarnih subjektov. Zblizevanje pripovedovalceve in likove perspektive na frazeoloskem nivoju, ce ni uporabljeno kot sredstvo ironizacije, nastopa v delu kot znak pozitivnega vrednostnega odnosa med obema nosilcema govora. Na osnovi taksnega razvoja odnosa lahko sklepamo, da pripovedovalec v svojem odnosu do Oblomova ne soglasa popolnoma z racionalisticnimi pogledi, ki jih v romanu zastopata lika Stolca in Olge. Kljub kriticnemu odnosu do pasivnosti in neodlocnosti Oblomova, pripovedovalceva perspektiva delno sovpada tudi z oblomovskim idealom stare patriarhalne Rusije. Oblomov je s pripovedovalceve frazeolosko-ideoloske perspektive v okviru svojih vrednot in idej predstavljen pozitivno, njegova negativno oznacena pasivnost in neodlocnost pa je predstavljena kot rezultat ciklicne ujetosti v svet starega. Kot tak je Oblomov s perspektive zunanjega sveta obsojen na propad (bolezen in smrt), znotraj idejnega sveta stare Rusije pa mu ostane moznost doseci svoj ideal (brezskrbno mirno zivljenje do smrti).

Dominantnost pripovedovalceve perspektive oziroma njen osrednji polozaj v strukturi dela predstavlja pripovedovalcevo idejno opredelitev kot osrednjo idejo dela. Na osnovi taksne organizacije dela lahko sklepamo tudi na ideolosko opredelitev avtorja, ki v delu prek dominantne pripovedovalceve perspektive izraza svoj odnos do idej pretekle in sodobne ruske druzbe: nostalgijo za izgubljenim mirom in udobjem preteklosti in nujnost aktivnega razumskega delovanja v ruski druzbi na zacetku sestdesetih let.

Opombe

¹

Prim: Boris Uspenski (1979). Poetika kompozicije. Semiotika ikone. Beograd: Nolit, 16-48.

²

Uspenski govori o frazeoloskem, vrednostnem (ideoloskem), casovnem in prostorskem nivoju. Prim: Uspenski, n. d., 11.

³

⁴

Po mnenju M. Russel v romanu zaradi ciklicnosti ne moremo govoriti o pravi evoluciji lika. Prim: Metchild Russel (1978). Untersuchungen zur Theorie und Praxis der Typisierung bei I. A. Goncarov. (München: Slavistische Beiträge, Band 118, 185-186.

⁵

Uspenski kot elemente govora lika opredeljuje jezikovna sredstva, ki so znacilna za govor lika. Prim: Boris Uspenski, n. d., 28.

⁶

--- V nadaljevanju: Oblomov.
V prevodu: »Ali je kaj cudnega? Moral je premisljati, na kaksen nacin in kako bi kaj ukrenil. Sicer pa je treba dati Ilji Iljicu priznanje glede skrbnosti v njegovih zadevah. Po prvem neprijetnem starostovem pismu, ki ga je prejel pred nekaj leti, je zacel v glavi sestavljati nacrt za razne spremembe in izboljsanja v redu in upravi na svojem posestvu.« Ivan A. Goncarov (1956). Oblomov. Ljubljana: CZ, 44. --- V nadaljevanju: Oblomov (CZ).

⁷

V prevodu: »Osnovna ideja nacrta, razpredelba in glavni del --- vse je dovrseno v njegovi glavi; ostale so samo podrobnosti, podatki in stevilke. Vec let ze neutrudno dela na tem nacrtu, razmislja ga, presoja, ko lezi in ko hodi in med ljudmi; zdaj ga izpopolnjuje, zdaj nadomesca razne dele, zdaj obnavlja v spominu, kar je izmislil vceraj in ponoci pozabil; [...]« Oblomov (CZ), 104.

⁸

V prevodu: »Oblomov ni neznaten izvrsevalec tuje, prevzete misli; sam je tvorec in sam izvrsevalec svojih idej.
Ko zjutraj vstane iz postelje, leze takoj po caju spet na divan, si podpre z roko glavo in premislja, ne da bi stedil s svojimi mocmi, dokler, dokler se naposled glava ne utrudi od tezkega dela in mu vest ne rece: danes si storil dovolj za splosno blaginjo.« Oblomov (CZ), 104.

⁹

V prevodu: »Ilja Iljic se je se hladneje poslovil od trume tovarisev. Takoj po prvem starostovem pismu o zastankih in slabi letini je nadomestil svojega prvega tovarisa, kuharja, s kuharico, nato je prodal konje in naposled odpustil druge 'tovarise'.« Oblomov (CZ), 98.

¹⁰

Uspenski opredeljuje tuj govor kot skupek frazeoloskih elementov, znacilnih za govor enega od ostalih nosilcev govora (lika). Prim: Boris Uspenski, n. d., 49.

¹¹

V prevodu: »Vcasi si rad predstavlja samega sebe kot nepremagljivega vojskovodjo, v primeri s katerim ni samo Napoleon, temvec tudi Jeruslan Lazarevic pravi nic.« Oblomov (CZ), 105.

¹²

Po Uspenskem gre za dve obliki pripovedovalceve perspektive v odnosu do literarnega dela. Pripovedovalec lahko podaja svoj govor z notranjega ali zunanjega polozaja glede na dogajanje v delu. Uspenski kot znacilni primer zunanjega polozaja navaja pripovedovalcev nagovor bralca. Prim.: Boris Uspenski, n. d., 79.

¹³

V prevodu: »Kje smo? V kaksen blagoslovljen kos zemlje so nas prenesle sanje Oblomova? V kaksen tuj kraj?« Oblomov (CZ), 139.

¹⁴

Strukturo literarnega dela Uspenski pojmuje kot mrezo razlicnih perspektiv na razlicnih nivojih. Posebna organizacija perspektiv pa lahko sluzi tudi uokvirjanju te srtukture ali njenega posebej izpostavljenega dela. Prim.: Boris Uspenski, n. d., 79.

¹⁵

V prevodu: »Od razburjenja izmuceno srce ali srce, ki teh krajev sploh ne pozna, si mora zazeleti, da bi se smelo skriti v ta od vsega sveta pozabljeni koticek, kjer bi zivelo v sreci, ki ne bi bila znana nikomur.« Oblomov (CZ), 141.

¹⁶

Prevod citata je moj. V prevodu Josipa Vidmarja ni razviden prehod na pretekli cas. »Zahvalili so se vroce bogu, potem napojili Iljuso z meto ali z bezgom, zvecer se z malino in ga tri dni drzali v postelji, fantu pa bi moglo koristiti samo eno; da bi se spet sel kepat ...«

¹⁷

V prevodu: »[... ] da, ovenel sem, sprhnel, ponosen kaftan sem, toda ne zaradi podnebja, ne od truda, temvec od tega, ker je bila v meni dvanajst let zaprta luc, ki je iskala izhoda in ki je samo sezigala svojo jeco, ne da bi prodrla iz nje, --- ter ugasala.« Oblomov (CZ), 231.

¹⁸

V prevodu: »Kaj naj stori zdaj? Ali naj gre naprej ali naj ostane? To oblomovsko vprasanje je bilo zanj globje od Hamletovega. Iti naprej pomeni vreci ohlapno haljo od sebe, in sicer ne samo z rame, temvec tudi z duse, z razuma; hkrati s prahom in pajcevinami omesti pajcevino tudi z oci in spregledati!
Kaksen naj bo prvi korak k temu? Kje naj pricnem? Ne vem, ne morem... Ne...To je laz, vem in... Sicer pa je tudi Stolc tukaj; on mi takoj pove.« Oblomov (CZ), 233.

¹⁹

V prevodu: »Ostala sta samo se dva koscka; olajsano je vzdihnil in pogledal tja, kamor je sla Olga... Moj bog! Pri kipu stoji, se opira na stojalo in ga opazuje. Odsla je s svojega prostora, da bi ga laze opazovala.« Oblomov (CZ), 239.

²⁰

Notranji monolog lika predstavlja po Uspenskem jasno obliko prehoda k perspektivi lika na frazeoloski ravni. Prim: Boris Uspenski, n. d., 54.

²¹

V prevodu: »Zdaj je podnevi in ponoci vsaka ura navzemala svojo podobo in je bila polna mavricnega soja ali pa je bila brezbarvna in mracna, kar se je ravnalo po tem, ali je tisto uro izpolnila Olgina navzocnost ali je minila brez nje in je zatorej potekala velo in pusto.
Vse to se je odrazalo v njegovem bitju: v njegovi glavi je bila mreza vsakodnevnih, vsak hip utrinjajocih se misli, ugibanj, slutenj, muk, negotovosti, in vse to zaradi vprasanja, ali jo bo videl ali ne? Kaj bo rekla, kaj storila? Kako ga bo pogledala, kaj narocila, kaj vprasala, ali bo zadovoljna ali ne?« Oblomov (CZ), 289.

²²

V prevodu: » --- Toda to je sramota: ne vdam se! --- je zatrjeval in se skusal seznaniti s temi prividi, kakor se tudi strahopetec sili, da bi skoz stisnjene veke pogledal strahove, ter cuti samo mraz pri srcu in slabost v rokah in nogah.« Oblomov (CZ), 416.

²³

Po Uspenskem se vrednostni odnosi med govorci na ideoloskem nivoju izrazajo s pomocjo neposrednih vrednostnih sodb, npr. z uporabo besed, ki imajo doloceno vrednostno konotacijo. Prim: Boris Uspenski, n. d., 24-27.

²⁴

V prevodu: »Ilja Iljic ne hodi tako, kot je hodil njen rajnki moz, kolegijski tajnik Psenicin, z drobno delavno naglico, ne pise neprestano aktov, se ne trese od strahu, da zamudi v pisarno, [...]« Oblomov (CZ), 443.

²⁵

V prevodu: »V hisi Psenicine je vse tiho. Ce stopis na dvorisce, te objame ziva idila: kokosi in petelini se vznemirijo in zbeze za vogal; pes se zazene na verigi in silovito zalaja; [...]« Oblomov (CZ), 538.

²⁶

Po Uspenskem sta frazeoloski in ideoloski nivo dela nelocljivo povezana, saj je govor v literarnem delu edino sredstvo izrazanja perspektiv. Prim: Boris Uspenski, n. d., 27.