Pesmi Gitice Jakopin (1928-1996)

Po avtoricini nenadni smrti marca lani lahko te pesmi razbiramo na eni strani kot zapis o zivljenjski skusnji posameznika, na drugi pa kot pesniski izraz Osebnosti skupaj z njenimi sanjami, upanji, negotovostjo in strahom. Zbirka je zapis dozivetij, je liricna intimna spominska knjiga brez kakrsne koli ustvarjalne poze. Vendar pa s svojim pomenom prestopa meje belezenja dozivetij v smeri filozofske refleksije, kakrsna nastaja v procesu zaznavanja. Pesniski subjekt ne privzema sebi tujih vlog, ampak ostaja globoko naraven, ceprav razpolaga z veliko znanja s podrocja psihologije posameznika in z obmocja kulture. Individualna spoznanja skupaj z zunanjimi spodbudami bioloskega in fizikalnega sveta postajajo nelocljivi del izpovednega »jaza«, ki si z namenom samospoznavanja podreja vse, kar je zaznal, dozivel in pridobil (v smislu naucenega). V drobnih samospoznavnih aktih se ustvarja crta sporazumevanja med lirskim subjektom in sprejemalcem, izpoved pa se pretvarja v potencialni dialog z bralcem.

Dialog izvira iz nadcasovnega in obenem konkretnega razmerja med Njim in Njo, uresnicuje pa se v perspektivi Zenske. Ona je tista, ki hoce opredeliti in najti sebe, ki se prilagaja in oddaljuje v razmerju do Njega, pri cemer ohranja zavest o lastni drugacnosti in obenem trajni zvezi z Njim. Iz tega izvira globoko filozofsko hermenevticno stalisce:

v bliskih odkrivam
vse zamolcano
v sebi in o ljudeh

a preden
v rosi se zgubim
zaslisim hrzanje;
     (Se praprot budi)

Spodbuda za samospoznanje je v poeziji Gitice Jakopin ljubezen. Obcutenje, dozivljanje in spominska refleksija nad njo gradijo v svoji podstavi hermenevticno tezo o tem, da se smisel sveta kaze v cloveski komunikaciji, temeljeci na vzajemnem razumevanju, ki je obenem zagotovilo za sporazum. Za to pa sta potrebni vsaj dve osebi. In razmerje med obema postaja prvinska zveza tako v bioloskem kot filozofskem smislu. Jaz obstaja v Ti in Ti v Jaz.

Za tvojim celom
nekaj mojega

V mojem pogledu
nekaj tvojega.
     (Najinost, str. 23)

Filozofska resnica je v Pesmih navzoca nepretenciozno: v preprosti izpovedi, ritmicnih in pomensko-slogovnih navezavah na ljudsko pesem, pravljico, carobnost narave, ki je tako kot clovek podrejena stirim prvinam. Intimnost izpovedi jo varuje pred akademsko vzvisenostjo in jo gleda globoko clovesko, podobno kot v zmeraj aktualnih pesmih francoske srednjeveske pesnice Christine de Pisan.

Osrednja tema zbirke je ljubezen, ki je podlaga obstoja in razumevanja zivljenja. Oblike njenega dozivljanja so razlicne: cisto senzualno in domisljijsko --- v sanjarjenju in spominih. Spremlja ga obcutje ocaranosti, koprnenja, nepotesenosti, pricakovanja in beg vase, v svoj tipicno zenski svet domisljije.

Ljubezen v vseh besedilih ni definirana, pojem sam opredeljujejo razlicna dejstva in polozaji. Nedvomno izvira iz sozitja nasprotij, ki so odpravljena le na trenutke. Zato v vecini pesmi prevladuje pricakovanje, ponavljanje in spominjanje. Vendar to nikoli ni razocaranje, ampak obcutek nepotesenosti. Navzlic temu je med Njo in Njim vez, ki hoce imeti blizino. Nastala je v trenutku, ko sta oba cutila enako:

Trenutek
ko se ujemajo
tvoje in moje oci,

ko trcita
bobnec
tvoj in moj svet

(...)

En sam trenutek
je bil
je minil

a bo se dolgo
v meni netil
odmev tega utripanja.
     (Trenutek, str. 16)

Zaznavanje s telesom, bozanje rok je tkanina eroticnih izpovedi lirskega subjekta in junakinje teh pesmi. Njihov spomin priklice Njegovo podobo iz preteklosti, prisili ga k pricakovanju in sanjam (V minljivosti). V cutnem dotiku so pogosto udelezene prvine: zemlja, voda in zrak. Ogenj se pojavlja posredno v metafori sonca kot slepece luci. Vendar pa sonce navadno ne odpira cutnega, temvec drugacna prostranstva. V eroticnih pesmih Gitice Jakopin pa ima posebno vlogo voda. Ta je nejtesneje pripisana telesu, kot v Freudovi tezi o simboliki vode v sanjskih podobah. Vendar niti prvine niti narava v obliki sadezev, cvetov, divjih zivali in rastlin ne morejo zastreti pozelenja:

Po vroci mivki
bosa sem hodila

po hladni vodi
bosa sem brodila

poletni veter
sem z neba cedila

(...)

a bi vse to pustila
da bi za hip cutila

na sebi roke nagajive
igrive, sramezljive.
     (Za hip, str. 43)

a za negibnimi zenicami
vidim, da te dohaja cas ---

znova se bos obrnil k meni
in mi pokazal svoj obraz.
     (Odmev, str. 27)

Toda v pesmi z istim naslovom nam povezava z ljudskim izrocilom ne bo pojasnila nicesar, temvec bo to vlogo prevzela psihologija. Predstava je zmeraj analogon resnicnosti, kar poudarja podoba zrcala, uvedena na zacetku pesmi. Odsev Njegovega obraza v zrcalu je predstava o njem, ki stoji za njo.

Pesniska domisljija v zbirki povezuje cutni del s svetom sanj. Dopolnjuje cutno izkusnjo, predvsem pa doloca individualnost lirskega subjekta. Ona kot ustvarjalni in dozivljajski subjekt je polna glasov reci in ljudi. Glasovi, ceprav so izzveneli, trajajo v posameznikovem spominu, prizivajo spomine ali postajajo podlaga za pesniske impresije. Svet sanj in predstav dopolnjuje custnost zivljenja in zahteva refleksivnost. Sanjski svet v zbirki Pesmi (Se praprot budi) sestavljajo kulturne, literarne in individualne predstave. Pogosto znamenje prehoda od zapisa k sanjam je soncna svetloba, slepeca luc, ki nas locuje od cutnih spoznanj, ceprav je tudi sama zaznavana cutno:

opajam se s soncem,
ki mi zastira pogled
na ves kamniti svet.
     (Zeja, str. 10)

Dvojnost v Pesmih Gitice Jakopin ni razumljena kot sovraznost, temvec kot vecni red sveta, vesoljstva in stvari. Celoto namrec ustvarjajo nasprotja, katerih obmocja se lahko za hip, za kratek trenutek tudi krizajo. Tako skusnje vodijo z posplositvam, erotika k filozofiji ljubezni, ta pa k obcemu smislu zivljenja.