Zenska kot avtorica in lik v novejsi slovenski knjizevnosti

Pomemben razvojni dejavnik je postal vpliv francoske literature. Tako je npr. italijanska gledaliska skupina ze l. 1761 v Ljubljani igrala Voltairovo dramo Nadine.² Zanimiv in upostevanja vreden pa je tudi vpliv francoske filozofije in literature na slovensko prek Antona Tomaza Linharta v prevodu, ali bolje receno priredbi Beaumarchaisove komedije La folle journée ou le marriage de Figaro, ki je ostra kritika druzbenih in politicnih razmer v takratni Franciji (korupcije pravosodja, cinizma mogotcev in njihove absolutne moci, npr. »ius primae noctis«). Ceprav je kot razsvetljenec revolucionarnega in ateisticnega krila skusal ohraniti Beaumarchaisovo socialno-kriticno vsebino in politicno sporocilo, je dejanje prenesel v slovenske razmere in ambient. Ker pa visokega plemstva slovenskega rodu ni bilo, je bil primoran dogajanje prenesti v razmere in okolje nizjega podelezelskega plemstva na Slovenskem. Toda politicno-revolucionarne aluzije je Linhart pri tem ne le ohranil, temvec celo zaostril.³ Transpozicija francoske komedije je tako izvirna, da lahko upraviceno govorimo o izvirni igri slovenske literature. V Beaumarchaisovo komedijo mu je uspelo vnesti pristne znacilnosti slovenskega zivljenja in slovenske mentalitete.⁴ Na enak nacin je ravnal s komedijo avstrijskega pisatelja Franza Richterja Die Feldmühle kot predlogo Zupanove Micke, kjer je ze z imenom v naslovu jasno izrazil prenos v slovensko okolje.

Slovenci so v obdobju razsvetljenstva dobili lastno posvetno dramsko umetnost (pasijonske igre in jezuitsko gledalisce so razvili ze v 17. stoletju),⁵ osnovo za nacionalno literaturo,⁶ lastno zgodovinopisje,⁷ pa tudi zacetke posvetnega pesnistva.⁸ Krog slovenskih pristasev razsvetljenstva si je zadal jasen cilj pospesevanja razvoja splosne posvetne slovenske kulture.⁹

Obdobje romantike je povzdignilo pesnistvo na svetovno raven, in sicer je to sam izvedel France Preseren (1800-1849), ki je premagal jezikovne probleme in izdelal slovenski pesniski jezik ter ga po modelu klasicisticne poetike uporabil v Poezjah.¹⁰ Konec tridesetih let 19. stoletja pa je koncno tudi posvetna proza s povestjo Janeza Ciglerja Sreca v nesreci zaokrozila avtonomijo slovenske knjizevnosti, ki se je do stiridesetih let razvila v smer romanticnega realizma.

Vendar so bili predstavniki slovenske literature dotlej izkljucno moski. Sele konec stiridesetih let 19. stoletja se kot avtorice prvic pojavijo tudi zenske. Cisto drugace kakor pri Srbih, ki imajo ze v srednjem veku ne le znane pesnice, ampak tudi sijajne drzavnice.¹¹ Ali da ne govorimo o Italiji, kjer je v Sieni v 17. stoletju obstajala Literarna akademija zensk, ki jo je l. 1654 ustanovila medicejska kneginja Vittoria del Rovere-Medici, in se je imenovala Le Assicurate.¹²

Prva avtorica v slovenski literaturi je bila Fany Hausmann (1818-1853). Ljubezenske in patrioticne pesmi je objavljala v letih 1848 in 1849 v Celjskih Novinah in v Sloveniji.¹³ Njej sledijo Luiza Pesjak (1828-1898), Josipina Turnograjska (1833-1854) in Pavlina Pajk (1854-1901).¹⁴

A cetudi se zenske avtorice v slovenskih literarnih zgodovinah in prirocnikih vsaj deloma omenjajo, so njihova dela le redko postala predmet poglobljenih analiz.¹⁵ Tudi avtorice, rojene v 70. letih 19. stoletja, niso bile delezne boljse usode. Sele Zofka Kveder (1878-1926) se je uspela uveljaviti kot pisateljica, novinarka in urednica. Najbrz zato, ker je zivela v tujini (v Pragi in Zagrebu) in ker je bila urednica raznih, tudi zenskih revij. Prav posebej pa je v slovenski literarni zgodovini novejsega casa postala prisotna zato, ker je skupina zensk v Ljubljani osnovala prvo feministicno zalozbo z namenom, da bi izdajala dela pisateljic in pesnic, ki jih zalozbe pod moskim vodstvom pac niso izdajale. Zal je to podjetje ukinila druga svetovna vojna oz. hitlerjanska okupacija Slovenije. Od nacrtovanih osmih knjig del Zofke Kveder (z monografijo) jih je izslo le sedem.¹⁶

Za druge pisateljice in pesnice v slovenski literaturi se do danes nimamo jasnega in izcrpnega pregleda. Kar je o njih zapisano v najpomembnejsih literarnih zgodovinah in prirocnikih, je absolutno nezadostno, nepopolno in precej zavajajoce. Kritika, v glavnem moska, obravnava avtorice, ki so pisale do stiridesetih let 20. stoletja (le o njih tukaj razpravljamo), samovoljno in poljubno in njihovih del ne analizira z znanstveno objektivnostjo.

Presenetljiv primer takega samovoljno poljubnega in s tem neznanstvenega obravnavanja je klasicni prirocnik slovenske literarne zgodovine Zgodovina slovenskega slovstva I-VII, ur. Lino Legisa, Ljubljana, 1956-1971. Kolikor so zenske avtorice omenjene, so podatki o njihovem delu nezadostni in nezanesljivi, njihova dela pa vecinoma niso znanstveno analizirana. Kar je o njih receno, je pravzaprav a priori zanicljivo mnenje patriarhalne moske predstave o zenskah v vlogi cloveskega samouresnicevanja. Tako je Anton Slodnjak¹⁷ zapisal svoje »mizogino« mnenje o Marici Bartol-Nadlisek,¹⁸ ne da bi se lotil izvirne analize katerega koli njenega dela. Prav ob njenem primeru je razvidno, kako je bila Slodnjakova sodba vnaprej negativna, ce se je avtorica, kakor to velja za Marico Bartol-Nadlisek, zavzemala za feministicne poglede. Slodnjak jo denuncira s tem, ko jo negativno ocenjuje brez znanstvene analize in utemeljitve. Napada jo kot urednico zenske revije Slovenka, zato ker je: »Slovenka /.../ bila namenjena od leta do leta sirsemu krogu uciteljic, zasebnih uradnic, zena in hcera mestnega in podezelskega uradniskega in pridobitnega mescanstva. /.../ Zato so hotele nekatere najbolj agilne in razgledane izmed njih delovati pod vplivom gesel o zenski emancipaciji. /.../ Res je, da je urednica Marica Nadliskova mislila predvsem na slovstveno in narodnostno vzgojo oznacene plasti /.../, vendar je ze v prvi stevilki objavila clanek O Zenski osvoboji in druzinski sreci, v katerem je neka psevdonimna avtorica zahtevala emancipacijo zene 'od postavnega varustva mozá.' In spisi podobne vsebine se vrste ze skozi ves prvi letnik. /.../ V njeni vsebini se zrcali v marsicem domiselni in delavni, vendar premalo globoki in stanovitni znacaj urednice. Ze izvolitev Antona Medveda za ucitelja Slovenkinega pesniskega narascaja je govorila za to, da list ne bo organ ne novostrujarjev ne dekadentov. Saj pa kaj takega glede duhovne zmogljivosti in sprejemljivosti urednice in vecine sodelavk ter bralk tudi ne bi mogel biti. (Poudarila K. Sturm-Schnabl.) /.../ S slovstvenimi in kriticnimi problemi se je najvec ubadala urednica, a je s pretirano hvalo Ljubezni in rodoljubja in zbirke O te zenske! naletela na odpor sodelavk in bralk. /.../ In pesniski del v Slovenki je podoba nekake domace 'srednje poti', ki pa je zaradi problematicnega umetniskega cilja urednika in vzornika --- Medveda --- in zaradi sibkega ustvarjalnega navdiha njegovh ucenk ne moremo imenovati 'zlata'.« (ZSS IV, 97-98.)

Na drugih mestih Slodnjak razvrednoti Marico Bartol-Nadlisek tako, da ji podtika »pomoc in popravke« Janka Kersnika, s katerim je prijateljevala. Tako pise: »'Povest' Dez in sonce Marice Nadliskove je zasla v Zvon kot neprijetno zacetnisko kramljanje o 'nesreci' in 'sreci' zaljubljenega dekleta najbrz samo zaradi --- Kersnikovega priporocila ali hude urednikove zadrege za gradivo.« (ZSS III, 244-245.) Navedeni odstavek je se posebno neznanstven in impertinenten, saj navaja nedokazane domneve! Tudi na drugem mestu brez dokazov omenja Kersnikove korekture: »Novela 'Na obali' Marice Nadliskove je bila kljub Kersnikovim korekturam vendarle samo psevdoromanticna naivna ljubezenska povest, ki jo je delala neuzitno neverjetna kriminalna analiticna zgodba in ki ji tudi nekaj dobro opazovanih znacilnosti trzaske okolice ni moglo pridobiti bralcevega zanimanja.« (N. d., 266.) Ko Slodnjak pise o »epski pristnosti in ucinkovitosti« neke domnevne Levceve crtice, nadaljuje: »Prav tega pa ni umela dati Nadliskova 'noveli' Iz zivljenja mlade umetnice. V njej ni bilo nobene druge zanimivosti za slovenskega bralca kakor nekaj bledo ocrtanih znacilnosti trzaskega zivljenja in miljeja.« (N. d., 259.)

Kakor je bilo povedano ze zgoraj, tudi druge pisateljice v glavnem niso delezne vecje »milosti«, predvsem pa jih moski ocenjujejo brez znanstvenih analiz njihovih besedil. Eden bistvenih mehanizmov, da je bilo mogoce zenske avtorice tako marginalizirati, je bilo seveda dejstvo, da njihovih besedil zalozbe s praviloma moskim vodstvom niso ponatiskovale. Zato se je skupina zensk konec tridesetih let skusala z lastno feministicno zalozbo upreti moskemu embargu in uveljaviti zenske avtorice, vendar ji je to zaradi zgodovinskih okoliscin uspelo samo pri Zofki Kveder; gotovo je tudi to razlog, da je ostala v slovenski zavesti bolj prisotna.

Ker ostale avtorice niso ponatisnjene in so v slovenski literarni zgodovini obravnavane na tako sumljiv nacin, kot sem to ilustrirala s primeri iz ZSS, sem se odlocila, da se zacnem v okviru predavanj na dunajski univerzi ukvarjati s slovenskimi avtoricami. Tem raje zato, ker so me kolegice z drugih institutov, ki se ukvarjajo z zenskimi studijami, pri tem veckrat spodbujale.¹⁹

Izhajala sem iz dejstva, da imajo Slovenci od osemdesetih let devetnajstega stoletja naprej dve osrednji literarni reviji, v katerih so za slovensko publiko objavljali skoraj vsi slovenski pisatelji in pesniki, seveda tudi pisateljice in pesnice. Gre za Ljubljanski zvon,²⁰ ki je izhajal v Ljubljani od 1881 do 1941 in je bil osrednja revija liberalnega mescanstva. Od 1888 do 1944 pa je izhajala se druga revja --- Dom in svet,²¹ bolj glasilo konzervativnega katoliskega tabora.

V seminarju je studentka Mateja Kusej prevzela nalogo, da pregleda LZ glede zenskih avtoric.²² Rezultati njenega seminarskega dela so bili presenetljvi. Od 1883 do 1937 je v LZ objavljalo 33 zensk, in sicer pesniska, pripovedna in dramska besedila. Deloma so avtorice objavljale pod psevdonimi, pogosto moskimi. Sest med njimi ni omenjenih v nobenem prirocniku slovenske literature.²³ V prvih dveh letnikih (1881-82) in v zadnjih stirih (1938-41) v LZ ni objavljeno nobeno besedilo zenske avtorice. Obdobje najplodovitejsega sodelovanja zensk pri LZ so zadnja leta prejsnjega in prva leta tega stoletja. Visek je l. 1904, ko je osem zensk v LZ objavilo stirideset proznih ali pesniskih besedil. Med zenskami, ki so v literarnih prirocnikih omenjene, je petnajst uciteljic, le tri med njimi, ki pripadajo mlajsi generaciji, so koncale univerzitetni studij. Ko se je uciteljica porocila, je morala zapustiti sluzbeno mesto. Tri so bile od vsega zacetka le gospodinje, ena pa je bila sivilja (Ernestina Jelovsek, Presernova hci, ki je z ocetovo biografijo prva zenska pisateljica v LZ), samo Zofka Kveder je postala poklicna pisateljica. Seveda pa te zenske niso objavljale le v LZ, temvec tudi v drugih revijah, ki so jih deloma tudi sourejale.²⁴

Ko smo tako dobili seznam in besedila avtoric LZ, sem v predavanjih v zimskem semestru 1995/96 zacela s podrobnejso analizo besedil posameznih avtoric. Po prvem pregledu sem prisla do naslednjih zakljuckov.

1.  Velik del zenskih avtoric slovenska moska literarna zgodovina cisto po krivici ignorira.

2.  V delih teh avtoric je zavzemanje za pravice zensk v druzbi in druzini zelo poudarjeno, obenem pa je zenska usoda predmet in pesnisko sporocilo umetniskega ustvarjanja (Marija Kmet, Marica Bartol-Nadlisek, Marica Strnad, Ljudmila Poljanec).

3.  Nekatere avtorice so v svoja besedila uvedle nove dimenzije in vidike, ki izhajajo iz povsem novega stalisca opazovanja, kar je rezultat avtenticne zenske izkusnje in senzibilnosti. Custva, kot jih dozivlja zenska, postanjo prvic v zgodovini slovenske knjzevnosti izhodiscna in srediscna tocka literarnega dejanja.

4.  Jezik in slog postaneta izvirna in tesno povezana s specificnimi zahtevami izrazanja. To je navsezadnje tisto, kar je potrebno analizirati in proucevati ustrezno znanstveno korektno.

Ena izmed danes prakticno neznanih avtoric je Marija Kmet. Njenih besedil, objavljenih v LZ, ni nihce vec izdajal (feministicna zalozba Belo-modra knjiznica je nasilno zamrla), torej ni imela toliksne srece kot Zofka Kveder. Slovenski literaturi zares v skodo je, da je Marija Kmet v prirocnikih tako marginalno obravnavana, saj so njena besedila zelo zanimiva. Zato si jih bomo nekaj ogledali poblize kot zacetek bodoce obsirnejse znanstvene analize. V LZ je objavila tri dramska besedila Notturno, Karikature, Mati, roman V metezu, novelo Brez tal in vrsto razlicno dolgih besedil v prozi, nekaj aforisticnih in meditativnih besedil ter eno pesem.

Marija Kmet (1889-1974) je bila sirota. Odrascala je pri sorodnikih, obiskovala uciteljisce za zenske v Ljubljani in od 1910 do 1920 poucevala na ljudski soli v blizini Trsta. Z devetindvajsetimi leti se je, tako pisejo, upokojila iz zdravstvenih razlogov. Mogoce pa je bil vzrok tudi prikljucitev Primorske k Italiji, saj je po upokojitvi zivela kot novinarka in svobodna prevajalka v Ljubljani.²⁵

V srediscu njenega umetniskega zanimanja je brez dvoma zenska in njeno custveno, druzbeno in socialno zvljenje. V vecini, ne pa v vseh v LZ objavljenih besedilih (npr. Konec ucitelja Mozeta, Torce Skocir, Bosna) je osrednji protagonist zenska. Da bi razvila specificno zensko problematiko v druzbi in zivljenju tistega casa, jo tipizira. Najpogostejse osebe so ali zene ali ljubimke, ki si unicijo zivljenje zaradi moskega. To se dogaja zato, ker moski nimajo posluha in razumevanja za vrednote zenske emotivnosti. Zrtve svoje ljubezni postanejo zato, ker njihova custva vsak dan trcijo ob vnémarnost in brezbriznost moskega, ki zase zivi svoje intelektualno in profesionalno zivljenje, iz katerega je zenska (zena ali ljubimka) popolnoma izkljucena in v katerem moskemu ni potrebna. Ker sama nima poklica, naj bi pac bila mati in gospodinja, tako da postane neke vrste »lisnyj celovek«, saj za svoja razmsljanja ipd. nima partnerja.

Tipu zenske v polozaju emocionalne in socialne odvisnosti od moskega, ki ga ljubi, postavi M. Kmet nasproti tip zenske, ki je v obeh pogledih ze popolnoma neodvisna. S tem pravzaprav anticipira druzbeno-socialne preobrazbe, za katere so se zenske tistega casa sele borile (ali pa se se borimo).²⁶ Zenska tega tipa je popolnoma svobodna in neodvisna in zavestno ravna po lastni volji. Na videz je v kontekstu stranska oseba, vecnoma prijateljica glavnega lika, vendar igra pomembno ali celo kljucno vlogo za razumevanje vzrokov poraza glavne junakinje. Pravzaprav nosi prav ta lik avtoricino sporocilo in predlog, kako naj bi se zenska usoda resila iz ponizujocih socialnih in emotivnih odvisnosti.

Tretji tip zenske, ki nam ga predstavi Marija Kmet, odraza povsem sodobno pojmovanje sozitja med moskim in zensko kot enakopravno partnerstvo.

Nazadnje moramo omeniti se tip zenske patriarhalnega kova, ki svoje zivljenje vidi edinole v izpolnjevanju dolznosti in nalog v prid mozem ali sinovom.

Tudi moski protagonisti pri Mariji Kmet sledijo doloceni tipologiji. Na eni strani so tisti, ki svoje zenske (zene ali ljubimke) izkljucujejo iz intelektualnega in poklicnega zivljenja. Njihovo obnasanje ni nujno zlonamerno, marvec posledica patriarhalne vzgoje. Nekateri so sposobni resnicne ljubezni, zaradi cesar lahko tudi sami trpijo. Na drugi strani pa je Marija Kmet ustvarila zelo zanimiv lik moskega, pri katerem se naslanja na filozofijo Bergsona, Emmersona in Nietzscheja. (Sploh je pri M. Kmet prepoznati, da so ji znani vsi tokovi casa, tako npr. v povesti Torce Skocir izhaja iz psihoanalize.) Gre za »nadcloveka«, ki hoce v zivljenju sam odlocati o svoji usodi, zivljenju in smrti. Njegova volja naj bi bila tista prevladujoca sila, ki doloca dogajanje. Ta moski tip zenski vsili svojo voljo, jo ocara, da bi mu postala suznja, ki jo jemlje ali zavraca po mili volji. (Kljucno vlogo v romanu V metezu in tudi v noveli Brez tal ima prav ta tip moskega.)

Novost pri Mariji Kmet je socialni ambient literarnega dogajanja: na eni strani okolje uciteljic in uciteljev, ki so bile/bili v tistem casu precej nizko na druzbeni lestvici, na drugi strani urbano mescanstvo Trsta (v romanu, noveli in dramskih besedilih). V slovensko literaturo Marija Kmet uvaja tudi novo literarno pokrajino, to je primorje/obala, morje, mesto Trst, ki je bilo takrat mesto z najvecjim stevilom slovenskega delavstva, in Benetke. Avtorica z veliko spretnostjo uporablja vse stilisticne moznosti, se posebno pa tako v dramskih kot proznih besedilih prihaja do izraza njen dramski talent.

Od njenih besedil se nameravam nekoliko podrobneje posvetiti noveli Brez tal, kjer so omenjene znacilnosti posebej lepo razvidne (enako kakor v romanu V metezu). V obeh besedilih srecamo moskega, ki se vede v smislu »nadcloveka«: ocara in podvrze si zensko, ki jo, ko je njemu ljubo, zavrze in zapusti. V obeh najdemo tudi neodvisno in svobodno zensko s celovito osebnostjo. V noveli Brez tal lahko odkrijemo nekaj avtobiografskih crt.

Fabula novele je naslednja. Glavna junakinja Helena je sirota, ki je postala uciteljica. Prvo delovno mesto najde v soli na podezelju. Moski, ki ga je ljubila in nanj osredotocila vsa custva, se je v njeni odsotnosti zarocil z drugo. Iz uzaljenega ponosa, obupa, osamljenosti in potrebe po zasciti se poroci z vaskim mogotcem. Zelo kmalu postane jasno, da se zakonca ne ujemata posebno, ker Helena (seveda ni vec uciteljica) ni sposobna in voljna prilagoditi se vaskim zivljenjskim nacelom, utelesenih v tasci, ki vodi sinu gospodinjstvo. Ko se moz odpravlja po opravkih v Trst, Helena izsili, da jo popelje s seboj. Tam sreca svojo nekdanjo studijsko kolegico Mino in ta jo nagovori, naj ostane dalj casa njena gostja. Tukaj Helena spozna profesorja Milana Potokarja, katerega zena je tedaj odsotna. Med njima se razvije ljubezenska afera, ki je za Potokarja zgolj avantura, Helena pa se zaljubi z vsemi custvi. Ko se Potokarjeva zena vrne, Potokar Heleno hladno odslovi in »poslje« domov. Vendar se tudi doma stvari ne dajo vec uravnati. Moz, ki je bil v zacetku ponosen, da je za zeno dobil »intelektualko«, se je navelical komplikacij, za zeno nima vec najmanjsega razumevanja, nasel si je ljubimko. Tasca, ki svoje snahe sicer ne mara, vseeno zeli, da bi Helena zakon resila, vendar je ta dusevno tako izcrpana, da ji ostane le se brezizhoden obup, v katerem ji ne uspe niti samomor.

Marija Kmet je v tej noveli izrisala tri tipicne zenske: tasca predstavlja stari patriarhalni red, prijateljica Mina se je ze osvobodila, ima svoj poklic, lastno voljo in custva pod nadzorom, in glavna junakinja Helena, ki je zaradi travm v otrostvu labilna osebnost. Ceravno ima svoj poklic, hoce pri mozu najti zascito in gotovost, pozneje pri ljubimcu cutnost in custvenost, vendar jo oba razocarata.

Tako nam avtorica nacrta zelo subtilno vizijo zenske psiholoske fizionomije, ki je mocno pogojena s custvi, njej nasproti pa postavi moski pragmatizem. Slovenska literatura je zdaj dobila zenske psihograme v vsej njihovi kompleksnosti. Prav to, kot kaze, moti Antona Slodnjaka, kajti dotlej so slovenski pisatelji opisovali zenske like po svoje, zaradi cesar so ti liki zelo okrnjeni.

Umetnisko sporocilo Marije Kmet je mogoce sintetizirati takole. Tragedija zenske usode je pogojena z njeno materialno, socialno in emocionalno odvisnostjo od moskega. Zato na videz postranski lik neodvisne in emancipirane prijateljice postane nosilec glavnega sporocila. Vzorec, kako naj zenska doseze svoje pravo clovesko dostojanstvo, je namrec materialna, socialna in emotivna svoboda in neodvisnost.

Ceravno je z danasnjega vidika fabula novele precej obicajna, je vendar polna literarne napetosti, ki jo avtorica dosega s spretno uporabo stilskih sredstev in jezika. Dialog stopnjuje dramaticne ucinke in se izmenjuje z liricnimi odlomki. Da bi cim bolj vkljucila bralca v literarno dogajanje, uporablja stilna sredstva simbolizma. Avtorica pritegne bralca z zivo akusticno, vizualno in ritmicno literarno kuliso, s tem da spusti prvoosebno pripovedovalko v okolje razlicnih zvokov, barv in gibanja predmetnega sveta, ki se ji odziva s poclovecenimi custvi --- ta naj bi bila odzivi ali odmevi custev pripovedovalke oz. junakinje besedila. Pripovedovalec/pripovedovalka in bralec/bralka naj bi se z vsemi cutili zlila v mikrokozmos univerzuma. Nekateri odlomki odrazajo Baudelairovo predstavo resnicnosti, nad katero je ona prava resnicnost. Na misel mi prihajajo odlomki iz pesmi Correspondences:

Comme de longs echos, qui se confondent
les parfums, le coulerus et les sons se repondent.

Comme l'ambre, le musc, le benjoin et l'encens,
qui chantent les transports de l'esprit et des sens.²⁷

»Lovili so se praski v solncnem zarku, begali in plesali so drug nad drugm, drug mimo drugega.« (160.)

»Hiteli so kraji mimo mene; kakor znanci so mi bili in kar objela bi jih bila v tihi lepoti: sivkasto-modre pokrajine in belo kamenje kakor ovcice. /.../ Vijugasta, kamenasta pot, nizki borovci in gricek, preprost in otroski /.../ v nebu je svetla luc in smehljaj /.../.« (162.)

Na koncu odlomka je zvocna slika Trsta, ki ozivi: »/.../ Trst: sum, ropotanje, zvonjenje, brnenje, svrscanje in topot konjskih kopit. Neznana govorica, tuja melodija besed. /.../ pred menoj siroka cesta kalne vode in colni in jadrnice so gibaje se sanjale na njej. (162.)

»Velikomestni dih je zaplal krog mene; sama sem bila v vsem sumenju, koscek tega mesta, majhen drobec. Zasumela je svila, zablestelo zlato in ekvipaze so svigale mimo, v tihem diru: blisk iz oci in krog usten lahek nasmeh. /.../ Zdaj je bilo morje sivo, zdaj zeleno; zdaj spet modro, zdaj rumenkasto. Kakor velika rumena roza je vzcvetelo jadro iznad gladine. /.../ Tam v dalji so blescale skale v solncu, na oni strani so sanjali hribcki, ne hribcki, komaj slutnja od njih.« (163.)

»/.../ a prav pred teboj mesto --- streha poleg strehe, kupole in zvoniki in zadaj morje kakor velikanska plosca: zdaj srebrna, zdaj zelena, zdaj modra in siva in spet cisto zlata. Ves dan so bile sobe polne solnca /.../.« (165.)

»Vsa ponosna sem hodila po cestah; pozdravljala so me blesceca okna, nasmihale so se mi hise, in ves sum in trepet sirokih cest je hodil z menoj in me je razumel. Morje se ni izdalo: v skrivnostnem smehljaju me je gledalo in gledalo in je odsumelo. »Ah, cakaj«, sem dejala, »saj mi ne uides!«.« (230.)

»Ozrla sem se na krovu: tu je Trst --- velikanska temna skupina necesa tezkega, nagromadenega. Na velikem trgu so strlele svetilke brezcutno in brezizrazno. Zdelo se mi je, kakor da hrescijo v razigranem grohotu. Po gricih so se blestele lucke --- kakor mezikajoca ocesca, prijazna in dobrohoteca.« (232.)

Marija Kmet zna s subtilno dramaticnostjo vplesti v svoje besedilo idejo Bergsonovega ali Nietzschejevega »nadcloveka«, ki nas spremlja v Baudelairovih Rozah zla:

Derriere les ennuis et le vastes chagrins
Qui chargent de leurs poids l'existence brumeuse,
Heureux celui qui peut d'une aile vigoureuse
S'elancer vers les champs lumineux et sereins;²⁸

Ko pa avtorica poseze po Benetkah kot literarni pokrajini, se te odmikajo in odmaknejo nekam proc od telesnega/cutnega dojemanja. Junakinja jih ne more dohiteti in jih dozivlja z visjo zavestjo. Ko se vrne domov, pa je njihova slika zivo vklesana v njeno duso.

»Kakor bi kúpola plavala proti nama. Belo jutro --- roznat pas na izhodu in tista skrivnost v dalji. In kakor da to ozracje ni zrak, kakor da so disave.« (234.)

»Peljala sva se z gondolo do nekega otoka. Tiste bele roze krog vil, do opojnosti dehteci vrtovi. /.../ Le to vem, da se mi je zdal Markov trg kakor dvorana, cerkev, muzej. /.../ Pa me je omamilo petje z mandolino. Kakor olje se je pretakalo po morju z obrezja do mene, in nestete lucke so svigale krog mene in nestete lucke so zrle vame iz mesta in se mi nasmehovale.« (303.)

»/.../ Ne vem. --- Zdajle, takole, ce zaprem oci --- pa vidim Benetke. Vidis tam zlat mozaik kakor pravljica; ondi spet cela brajda roznatih zvezd --- in morje roz in roz. Pa spet steber kakor misel in park --- in duh, ta duh! Akacije, glicinije, vrtnice! In tiste zenske! Zdelo se mi je, da niso iz takih snovi kakor me. Nekaj prefinjenega je v njih, esenca --- in tiste crne, mehke rute, v katere so ogrnjene --- kakor kipi! Gondole, da so iz procelana, in gondoljeri --- nekaj posebnega je v njih. --- Palace --- zdaj jih vidim --- resne, modre in --- zalostne. In to scebetanje, ta govorica, te zive kretnje --- in promenada na Markovem trgu! Kakor sampanjec.« (304.)

Novela Brez tal je bila ponatisnjena l. 1923 pod naslovom Helena, roman V metezu je v knjizni obliki izsel l. 1925, potem pa sta l. 1926 izsli le se zbirki Vecerna pisma in Sv. Francisek Asiski. Po tem je Marija Kmet lahko objavila samo se zbirko besedil za otroke. Nobenega drugega njenega besedila niso vec ponatisnili, saj je feministicna zalozba Belo-modra knjiznica zaradi okupacije l. 1940 zamrla. Rekli bi lahko »nic cudnega«, kajti v najobseznejsem prirocniku slovenske literarne zgodovine, v ze veckrat citirani t. i. klasicni ZSS beremo o Mariji Kmet naslednjo lakonicno oznako:²⁹ »Marija Kmet je zaradi bolezni kmalu po vojski odsla v Ljubljano v pokoj in kasneje sodelovala v urednstvu Mladike. Izdala je zgodnje crtice, ki ne razodevajo vecje moci. Tudi novela o uciteljici, njenem nesrecnem zakonu s kmetom in kratko ljubeznijo s profesorjem v Trstu (Brez tal, Ljubljanski zvon 1920, v knjigi 1921 kot Helena) je nepredelana zenska zgodba in podobno je z romanom iz trzaske mestne druzbe, kjer ni znala odbrati primernega od banalnega (V metezu, Ljubljanski zvon 1923, v knjigi 1925). Bolj prizadevno so izdelane custvene crtice z zabrisano vsebino in liricne izpovedi, ki se blizajo pesmim v prozi, ritmizirani in celo rimani (Vecerna pisma, 1926). Razen tega je napisala knjigo o svetem Francisku (1926), se poskusila v drami in se, kakor ze skraja, oglasala v listih za mladino.« To je vse, kar je Lino Legisa napisal o njej. V prirocniku ni nobene analize besedil, nobenih dokazov za trditve, kot so npr. namigi »nepredelana zenska zgodba« ali »ni znala odbrati primernega od banalnega«, zato ni cudno, da nihce ni vec izdajal njenih del.³⁰ Oznaka »se poskusila v drami« ni ravno vabilo, da bi clovek te »poskuse« preverjal. In vendar --- Marija Kmet je napisala tri kratka dramska besedila, ki so resnicno zanimiva, tudi aktualna in bi verjetno se danes nasla svojo publiko.

Karikature (LZ 1921, 241-245) je enodejanka z mocno dramaticno napetostjo, napisana na osnovah eksistencialisticne filozofije. Skupina uciteljic se pripravlja na sestanek z zastopnico drzavne avtoritete, na katerem hoce uveljaviti svoje pravice. Ko pa ta pride na sestanek, z mrzlim cinizmom zadusi vsak poskus artikulacije. Prizor je grozljiv, saj anticipira vse mehanizme totalitarizma. (V Italiji, pod katero je takrat spadala tretjina slovenskega naroda, je tedaj ze nastopal fasizem.) Osem uciteljic, ki jih avtorica poimenuje samo prva, druga, tretja, cetrta, peta, sesta, sedma in osma, se pogovarja, kako bodo na sestanku direktorici razlozile svojo neznosno situacijo, kajti place so prenizke, otrok po razredih je prevec, razredi pozimi niso dovolj ogreti itn. Ko direktorica pride, jo M. Kmet imenuje samo ONA. Ona torej pride z ze napisanim protokolom pod pazduho, kar seveda pomeni, da so stanja a priori nepremakljiva. S cinizmom drzavniskega mogostva zatre vsak poskus ugovora, s tem da ga preobrne v lastni odgovor, ces --- od plac bo nekaj odtegnjeno, vec kakor dvesto otrok v razredu tako ali tako ne namerava dopustiti, mrzli razredi sluzijo higieni. S protokolom pod pazduho odide, Osma ji odpre vrata.

V dvodejanki Mati (LZ, 1918) avtorica obravnava tezo o nadcloveku in patos. Nastopata dva para, moz in zena ter umetnik in njegova prijateljica. Pri zakoncih je zena tipicno izkljucena iz mozevega intelektualnega in poklicnega podrocja, bila naj bi le mescanska »milostljiva«. V tej praznini zapade vplivu umetnika, ki ji razgrinja in vsiljuje svoje misli o nadcloveku in pravici, da unici zivljenje, ce ni popolno. Ko rodi slepega otroka, se zenska znajde v tezkih dusevnih dvomih, kajti po umetnikovi tezi táko zivljenje nima pravice do obstoja. Vendar materina ljubezen in instinkt zmagata. Umetnikova prijateljica, tip mocne, svobodne in neodvisne zenske, pa na koncu razkrinka umetnika in njegov poskus, da bi zeni drugega vsilil svojo voljo, po kateri bi morala ubiti lastnega otroka.

Zanimivo je predvsem to, kako je Marija Kmet tu ostro pokazala sprevrzeno stran Bergsonovega oz. Nietzschejevega nadcloveka: filozofa sta se zavzemala za nadcloveka v holisticnem smislu, ki naj bi bil kot del celotnega univerzuma bozanski, »nadclovek«, ki ga je iz vitalisticne filozofije izpeljal behaviorizem, pa se je na strasen in grozljiv nacin uresnicil v fasizmu.

V enodejanki Notturno (LZ, 1921, 742-748) smo price tragedije ljubece zene, ki odkrije, da je njen moz bigamist.

Zakljuciti je mogoce z naslednjim. V pricujocih razmisljanjih smo si nekoliko poblize ogledali besedilo Marije Kmet Brez tal. Predstavili smo ga tako rekoc kot »pars pro toto«, saj je gradivo na to temo tako obsirno, da presega okvir clanka. Nismo obravnavali njenih drugih besedil in izpustili smo druge avtorice LZ, ceravno so nekatere izredno zanimive in bi zasluzile vecjo pozornost s strani slovenske literarne zgodovine. Poglobljeno proucevanje njihovih besedil bi in bo gotovo prineslo zanimive in nove rezultate, predvsem z vidika gender studies.³¹ Natancna analiza nam bi in bo pokazala celo vrsto vidikov zenske usode v druzbi dolocenega casa, s cimer bi se odkrilo stanje in razvoj slovenske druzbe 20. stoletja in njene pogojenosti z razlicnimi dejavniki.

Z raziskavo in analizo teh besedil bi literarna znanost mogla pospesiti tudi razumevanje literarnih tokov ter natancneje dolociti njihovo vlogo in polozaj v kulturni panorami. V ta namen bi bilo zazeleno meddisciplinarno sodelovanje filologije, sociologije, zgodovine in filozofije, da bi pojasnilo vzroke za zensko usodo v druzbi in druzbo samo.

Ce izhajamo iz predpostavke, da vloga zenske v neki druzbi zrcali razvojne tendence te druzbe in ce ugotavljamo, kako »klasicni« literarni prirocnk slovenske knjizevnosti obravnava zenske avtorice, smemo pricakovati zanimive rezultate. Tak je primer imenovane ZSS, ki je izhajala v letih 1959-1971, iz katere smo citirali nekaj tipicnih (ne vseh) pejorativnih oznak avtoric, tudi v zvezi z Marijo Kmet. Njena besedila se v nasih oceh kazejo v cisto drugacni luci.

Pri tem je treba poudariti, da so se prav zenske pred pol stoletja, to je v casu druge svetovne vojne, v boju proti fasizmu, ki je hotel uniciti ves slovenski narod, enakopravno borile ob strani moskih in da jim je socialisticni rezim javno priznal enakopravnost. Vendar ze v prvi socialisticni vladi ni najti ustrezne zastopanosti zensk, tiste pa, ki imajo funkcije v vladi, so pod pritiskom partijske dicsipline in delujejo v smislu moske predominance. Ocitno je slovenska druzba se zelo tesno navezana na patriarhalne strukture, tako da je tudi v casu socializma le formalno priznala enakopravnost spolov. Vsaj iz navajane ZSS ni viden kak razvoj v drzi nasproti zenskemu spolu (in izsla je komaj pred dvajsetimi leti leti).

Sele mlajse generacije, npr. Silvija Borovnik, se zacenjajo v literarni vedi in drugod ukvarjati z zensko problematiko v smislu gender studies. Upati je, da se bodo uveljavile, kajti odnos do drugega, se pravi drugacnega spola, zrcali razvojno stopnjo dolocene druzbe. Metodoloski pristop zenskih studij je v tem, da se razlika v spolu ne pojmuje vec kot bioloska, temvec kot zgodovinsko-socialna razlika.³²

Opombe

¹

Prav zanjo so bile prevedene prve kitice iz italijanscine v slovenscino, ki so jih na predstavah operni pevci tudi peli v slovenscini. Primer takega prevoda (delo Zige Zoisa) za italijansko opero nam je ohranjen in se glasi:

O care donnette Se foste sincere, Sarebbe un piacere Il farvi l'amor Mai voi furbacchiotte A noi le ficcate E ci corbellate Col tra là, là, là.

Prelgliube Xenizze Ko b'wam blo verzeti Nar lepsei na sweti Vasvati bi bló Al vé ste porédne Obétat lé snate Pa usaziga golfate Xé véste koko

To kitico je Jernej Kopitar posredoval francoskemu zgodovinarju Marcelu Serresu, ki je spremljal Napoelona. Objavil jo je v delu Voyage en Autriche, ou essai statistique et geographique sur cet empire, 1814. Stanko Skerlj (1973). Italijansko gledalisce v Ljubljani v preteklih stoletjih --- Il teatro italiano a Lubiana nei secoli passati. (Dela --- Opera, 26). Ljubljana: SAZU.

²

Katja Sturm-Schnabl (1991). Odmev francoske revolucije na slovenskem Koroskem. Zgodovinski casopis, 45/1, 47-53.

³

Linhartov Maticek npr. na zacetku cetrtega akta pravi: »--- Z baronom! --- Pri moji dusi, ta mi je preneumen --- Rajsi sluzbo popustim, rajsi grem se nocoj med cigane! --- Z baronom! Al je kaj boljsi kakor jaz? --- Vzemi mu denarje, zlahto, ime, potegni mu dol to prazno odejo in postavi ga tja, kakor je clovek sam na sebi, tak ne bo vreden, da bi on meni sluzil«.

⁴

V tretjem aktu je vrsta prizorov subtilno prirejena slovenski mentaliteti. Npr. cetrti nastop: »BARON Celo uro si se preoblacil? --- Poglejte, ti posli se dalej oblacijo kakor mi gospoda! MATICEK Pravica gospodo ljubi, za siromake ne mara«. Najbolj duhovito je slovenskim razmeram v tistem casu, tako glede pravic podloznikov kot glede jezika (ravno takrat je Jozef II uvedel nemscino kot obvezni uradovalni jezik), prilagojen prizor sodne razprave v tretjem aktu, desetem nastopu: »BUDALO bere pismo. »An das löbliche O-Ortsgericht der Herrschaft Haberburg --- Jurij K-Kopriva, im dorfe Globoko sesshaft gewesener Unterthan --- contra Matija Z-Zatilnik wegen Vergütung der Meliora-azionen.« ZUZEK Jim bom zapopadek te tozbe v kratkem razlozil, vasa gnada. /.../« V tem prizoru je Linhart stopnjeval druzbeno-revolucionarno tendenco in perfektno izpeljal transpozicijo v slovenske razmere in okolje. Tudi v enajstem nastopu istega akta, ki nadaljuje sodni postopek na grascini, najdemo lep primer Linhartovega prikrajanja, povezan s prefinjenim risanjem slovenskih znacajev. Katarina Salamun-Biedrzycka polemizira z mnenjem, da naj bi Linhart socialno kritiko Beaumarchaisa ohranil oz. poostril. Vendar je zelo jasno, da je komedijo kot celoto zares transponiral prav v slovenski ambient, v okolje nizkega podezelskega plemstva, in ravno to dela Linhartovo igro za izvirno slovensko. Glede poostritve socialne kritike ga seveda ne smemo primerjati z Beaumarchaisom, kot je storila K. Salamun-Biedrzycka: (Se enkrat) Primerjava med Linhartovim Matickom in Beaumarchaisovim Figarom. S slovenskimi avtorji (Maribor, 1994, 277-296), saj so za prenos v slovensko okolje francoske razmere irelevantne. Treba ga je primerjati z igro, ki je po Beaumarchaisovi predlogi nastala v habsburski drzavi, kamor so takrat spadali tudi Slovenci, torej z libretom Mozartove opere La nozze di Figaro, iz katere je Emanuelo Conegliani (1749-1838) izlocil vse revolucionarne vidike in socialno kritiko. Linhartovega Maticka l. 1789 niso mogli postaviti na javni oder, ker je cenzura prepovedala dunajski prevod iz l. 1785, zato praviloma isto besedilo tudi v provinci ni imelo pravice do javnosti. Igrali so ga v zasebnem krogu kakor original v Franciji. Vendar pa je bil Maticek natisnjen. Prvo javno predstavo je dozivel sele v drugem za Slovence pomembnem obdobju, namrec 6. januarja revolucionarnega leta 1848.

⁵

Joze Koruza (1991). Slovenska dramatika in gledalisce v obdobju baroka. Slovstvene studije. Ljubljana, 109-119.

⁶

Valentin Vodnik (1758-1819), Anton Feliks Dev (1732-1786) in drugi pristasi razsvetljenstva so se zavestno posvetili ustvarjanju slovenske nacionalne knjizevnosti. Toda tudi janzenist Jurij Japelj (1744-1810) in filolog ter politicni kulturolog Jernej Kopitar, kasnejsi kustos dunajske dvorne knjiznice, sta sodelovala v krogu barona Zige Zoisa (1747-1819), ki je v duhu razsvetljenstva podpiral in sooblikoval program za razvoj slovenske laicne kulture. Katja Sturm-Schnabl (1989). Slovenski narodni preporod in njegovi neposredni odnosi s francoskim razsvetljenstvom in janzenizmom. Zgodovinski casopis, 43, 359-363.

⁷

Prav A. T. Linhart je napisal prvo moderno zgodovino Slovencev: Versuch einer Geschichte von Krain und derübrigen Länder der südlichen Slaven Österreichs, I-II, Laibach 1788-1789. V duhu Voltaira, ki je nekoc pisal prijatelju D'Argensonu: »On n'a fait que l'histoire des rois, mais on n'a point fait celle da la nation. Il semble que, pendant quatorze cents ans, il n'y ait eu dans les Gaules que des rois, des ministres et des généraux: mais nos moers, nos lois, nos coutumes, notre esprit, ne sont-ils donc rient?» Linhart obravnava dogajanja na ozemlju Slovencev. Prim. K. Sturm-Schnabl (1991). Pensée scientifique et réveil national slovène au XVIIIe siècle. Progrès technique et évolution des mentalités en Europe Centrale (1750-1840). Colloque international, 22-24 novembre 1990. Paris: INALCO. Publications Langues'O, 49-59.

⁸

Anton Feliks Dev (O. Janez Damascen) je v Ljubljani izdajal almanah Pisanice od lepeh umetnost, 1779, 1780, 1781. Za leti 1782 in 1783 so ohranjeni pripravljeni rokopisi. Prim. Lino Legisa (1977). Pisanice 1779-1782. SAZU 34, Ljubljana, in J. Koruza (1977). Pisanice (zbirka Monumenta litterarum slovenicarum, 14). Ljubljana.

⁹

Valentin Vodnik (1758-1819) je prvi odkril muzikalno kvaliteto slovenskega naglasa in jo ze uposteval v svojih pesmih. Izdajal je tudi prvi slovenski casopis Lublanske Novice in imel velikanske zasluge za uresnicevanje slovenskega solstva in javnih institucij, ki so jih v casu Ilirskih provinc omogocale francoske oblasti. Glej n. d. v op. 6.

¹⁰

France Preseren: Poezije. Ljubljana 1847 (izsle dec. 1846). Prav ta izbor pesmi, ki je ga sestavil Preseren sam, predstavlja kompletno aplikacijo klasicisticne poetike. V njem pesnik prakticno dokazuje, da je mozno tudi v slovenskem jeziku uporabiti vsak metrum in vsako pesnisko obliko. V svoje poezije je vkljucil celo vrsto moznih modelov, od Dantejeve tercine in stance, preko spanske balade, perzijske gazele do Petrarcovega soneta in celo sonetni venec z akrostihom.

¹¹

Despotca Jelena (1364-1371, umrla po l. 1404) je kot pesnica znana pod imenom Jefimija, ki ga je prevzela, ko je kot vdova postala nuna. Pri Srbih srecamo se vec zensk, ki so imele pomembne javne funkcije in igrale pomembno vlogo v pospesevanju kulture. Ena izmed njih je npr. sestra zadnje celjske grofice Katarine Kantakuzene-Brankovic' carica Mara, roj. Kantakuzena Brankovic'. 14. septembra 1435 se je porocila s sultanom Muradom II. S porocno pogodbo je dobila v last nekaj srbskih pokrajin, ki jih je kot sultanica tudi samostojno upravljala. Prav tam se je pod njenim pokroviteljstvom razvila slavna Moravska sola srbskega slikarstva in knjigopisja. Po smrti moza sultana je kot maceha sutlana Mehmeda (zavojevalca Carigrada) imela svoj samostojni dvor v Daphni, vzdrzevala je samostojne diplomatske stike z Dubrovnikom in Benetkami, uzivala vse pravice in casti drzavnice na slutanovem dvoru. Pogosto je za sultana prevzemala diplomatske misije. Bila je mogocna in pomembna zascitnica srbske cerkve in samostanov, ki so ohranjali in pospesevali srbsko kulturo in literaturo. Katja Sturm-Schnabl (1985). Prosopographisches Lexikon der Palaiologenzeit 7, 140-142.

¹²

Politica e storia 13: Donne di casa Medici. (1995). Prefazione di Franco Cardini. Firenze, 81.

¹³

Fanice Hausmannove, prve pesnice slovenske, pesmi. Krsko, 1926 (ur. F. Mohoric). Prim. tudi F. Erjavec, P. Flere (1926). Starejse pesnice in pisateljice. Ljubljana.

¹⁴

Irena Novak-Popov (1991). Slovenska zenska lirika in mesto Ljubke Sorli v njej. Zbornik slavisticnega drustva Slovenije. Sedemdeset let slovenske slovenistike. Zborovanje slavistov ob stoletnici Frana Ramovsa. Ljubljana, 1990. Ljubljana, 175-185.

¹⁵

Silvija Borovnik je v disertaciji, obranjeni l. 1995 na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dokazala, kako se zenska literatura a priori obravnava kot nekaj sekundarnega ze zato, ker so jo napisale zenske, kar je samo po sebi razlog, da ni predmet sirsih obravnav. S. Borovnik (1994). Zenski lik in ustvarjalka v slovenski pripovedni prozi osemdesetih let. Doktorska disertacija. Ljubljana. Pisejo zenske drugace? (1995). Ljubljana.

¹⁶

To je bila zenska zalozba Belo-modra knjiznica v Ljubljani. Njena predsednica je bila Minka Kroft, sodelovali sta Milka Bahovec in Erna Muser; Marja Borsnik (1906-1982) in Eleonora Krenc pa sta uredili prva projekta, Izbrano delo Vide Jerajeve in Zbrano delo Zofke Kveder. Poslovenili in priredili Marja Borsnik in Eleonora Krenc. V letih 1938-1940 je izslo sedem knjig (I-VI in VIII); »VII. zvezek ni nikoli izsel, prav tako ne IX. (z monografijo),« pise Dusan Moravec v svoji monografiji Novi tokovi v slovenskem zaloznistvu (Ljubljana, 1994). Avtor namrec na str. 151-152 pise v 31 vrsticah o tej »zenski zalozbi« takole: »/.../ namen je bil jasen: nova zalozba naj bi izdajala dela, ki so se jih »moska zaloznistva ogibala in ze pri prvih publikacijah se je pokazalo, da mislijo resno in dosledno /.../ Zensko ni bilo samo vodstvo zalozbe, avtorice, za katere so se odlocili, in urednice, ki so jih izbrali. Tudi za vnanjost (zelo okusno) je ze pri Jerajevi poskrbela arhitektka Gizela Suklje in tudi pesnicin portret je delo zenskih rok, slikarke Henrike Santel /.../.«

¹⁷

Anton Slodnjak (1899-1981) je v Zgodovini slovenskega slovstva napisal knjige II, III, IV, Realizem 1, Realizem 2, Nova struja (1895-1900) in nadaljnje oblike realizma in naturalizma.

¹⁸

Marica Bartol-Nadlisek (1867-1940), pisateljca, publicistka in urednica prve zenske revije Slovenka v Trstu. Objavljala je predvsem v revijah. Tudi njen roman Fata morgana je izsel v LZ (pod psevdonimom). Nekaj poglobljenih clankov o njej je napisala Marja Borsnik.

¹⁹

Za spodbude se na tem mestu zahvaljujem kolegici prof. dr. Ruth Wodakovi z Instituta za jezikoslovje, docentki mag. dr. Manueli Hager z Instituta za romanistiko, prof. dr. Edith Saurer z Instituta za zgodovino in mag. Andreji Griesebner z Instituta za zgodovino dunajske univerze. Za zanimive pogovore se zahvaljujem kolegici dr. Donatelli Paolini v Firencah.

²⁰

Za Ljubljanski zvon obstaja obsirna bibliografija po avtorjh in po vsebini, ki jo je izdala SAZU: Rudolf Kodela, Joze Munda, Niko Rupel (1962). Bibliografsko kazalo Ljubljanskega zvona. Ljubljana.

²¹

Bibliografija revije Dom in svet je izsla kot posebna stevilka ob petdesetletnici izhajanja: A. Dokler (1938). Jubilejno kazalo za vseh 50 letnikov DS. DS. Prim. tudi Dom in svet 1888-1988. Zbornik ob stoletici. Ljubljana, 1988.

²²

Mateja Kusej (1995). Pesnice in pisateljice v Ljubljanskem zvonu. (Literarni seminar univ. doc. dr. Katje Sturm-Schnabl, zimski semester 1994/95); deloma objavljeno v dunajskem studentskem listu Punt, l. VII, st. 8, junij 1995, 10-13.

²³

Tukaj navajam imena in, kolikor obstajajo, tudi psevdonime ali samo psevdonime, kadar niso razreseni, ter osnovne zivljenjske podatke 33 avtoric po abecednem redu. Marija Adamic (Sava, Tinea), nikjer omenjena; Marica Bartol-Nadlisek (Marica, Evgen Stefanic), 1867-1940, uciteljica, po poroki mati in gospodinja; Golcajska (samo psevdonim); Marica Gregorcic Stepancic (Ksenija, Mihajlova), 1874-1954, uciteljica do poroke; Gr. Mara (samo psevdonim); Dora Gruden, 1900-?, gospodinjila bratu, nikjer omenjena; J. A. P. (samo psevdonim), Ernestina Jelovsek, 1842-1917, sivilja, Presernova hci; Vida Jeraj (Vida), 1875-1932, uciteljica do poroke; Gelc Jontes, 1906-, zaenkrat se nimam podatkov; ZSS VII, ki obravnava knjizevnost NOB 1940-1945, omenja zbirko crtic in novel Sreca na crepnjah le zato, ker je izsla 1944. Viktor Smolej jo ostro kritizira, ces da so novele, napisane ze v tridesetih letih, prevec eroticne in agresivne; Marija Kmet (Temeniska, Svitosava), 1881-1974, uciteljica, v pokoju prevajalka in novinarka; Vanica Kobe, ?-?, nikjer omenjena; Ada Kristan, ?-?, nikjer omenjena; Zofka Kveder (Milena, Z.), 1878-1926, poklicna pisateljica, urednica, novinarka; Mara Lamut, 1884-1970, uciteljica do poroke; Dragojila Milek (Crnogorka), 1850-1889, uciteljica; Mitroska (samo psevdonim); Milena Mohoric, 1905-1972 (nikjer omenjena); Erna Muser, 1912-1991, slavistka, srednjesolska profesorica; Pavlina Pajk, 1854-1901, gospodinja; Luiza Pesjak, 1828-1898, gospodinja; Plavíca (samo psevdonim); Marica Pogorelec, ?-?, nikjer omenjena; Ljudmila Poljanec (Natasa, M. P.), 1874-1948, studirala slavistiko in germanistiko na Dunaju, srednjesolska profesorica; Ljudmila Prunk (Utva), 1878-1947, uciteljica; Ana Rauscher (Cvetana), nikjer omenjena; Maksa Samsa, nikjer omenjena; Marica Strnad (Alenka, Breda, A. A., Alencica, Marica II, Fedo Nikolajev), 1878-1947, uciteljica; Katarina Spur, 1908 --- ?, studirala na univerzi, uciteljica, novinarka; Kristina Suler (Gorska, Kristina), 1866-1959, uciteljica; Vida Taufer, 1903-1966, uciteljica; Mara Tavcar, 1882-1953, uciteljica; Minka Zalar (M. Z.), nikjer omenjena.

²⁴

Prva slovenska zenska revija je bila Slovenka, ki je izhajala v letih 1897-1902 v Trstu. Na zacetku je bila njena urednica Marica Bartol-Nadlisek, za njo Ivanka Ancic-Klemencic. Revijo Domaci prijatelj (1904-1915 v Pragi) je urejala Zofka Kveder, ki je pozneje postala urednica zenske revije v Zagrebu. Obstajala je se Slovenka v Gorici in revija Zenski svet, ki je izhajala v Trstu in Ljubljani in se borila za zenske pravice. Njeni urednici sta bili Pavla Hocevar in Olga Grahor. Tu so navedene le najpomembnejse zenske revije, ki so izhajale do druge svetovne vojne.

²⁵

Njen zivljenjepis se caka avtorico ali avtorja.

²⁶

Leta 1897 so se v takratni habsburski monarhiji prvic odprle univerze tudi za zenske; prva je bila filozofska fakulteta, 1900 je sledila medicinska, 1919 pravna, 1923 fakulteta protestantske teologje. Katoliska teologija je zacela sprejemati zenske sele 1946! Prim. Waltrad Heintl, Marina Tichy (Hgb) (1990). Durch Erkenntnis zu Freiheit und Glück. Frauen an der Universtät Wien (ab 1897). Wien. Schriftenreihe des Universtätsarchivs Wien, 5. Band Hgb. Günther Hammann, Kurt Mühlberger, Franz Skacel. WUV 1990. Sele l. 1993 je izsel zakon o enakem ravnanju z zenskami (Frauengleichbehandlungsgesetz). Zenske so enakopravne ze po ustavi Republike Avstrije, vendar to se ne pomeni enakih zivljenjskih pogojev (npr. plac, delovnih mest na najvisjih polozajih ipd.).

²⁷

Charels Baudelaire, Les fleurs du mal, 1. in 4. verz druge kvartete in 2. ter 3. verz prve tercete iz soneta Correspondences.

²⁸

Isti, 5. kitica 3. pesmi Spleen et Idéal, Elevation.

²⁹

Zgodovina slovenskega slovstva VI. Lino Legisa (1969). Ekspresionizem in novi realizem. Ljubljana: SM, 281-282.

³⁰

Zase moram priznati, da sem ob studiju slovenske knjizevnosti seveda tudi podlegla takim »ocenam« in nisem posegala po avtoricah s takimi oznakami, ki so bile poleg tega tudi tezko dostopne, ker novih izdaj njihovih del ni bilo.

³¹

V anglosaksonskih drzavah danes razlikujejo woman studies in gender studies. Woman studies izhajajo iz bioloskega spola, kar pomeni, da obravnavajo homogeno skupino zensk, ki imajo iste, od spola pogojene izkusnje. Iz tega raziskovanja so se razvile gender studies, ki pojmujejo spol kot druzbeno-kulturno konstruirano kategorijo. To pomeni, da pri pojmih zenska in moski upostevajo, kako ju razume in obravnava doloceno obdobje in dolocena kultura.

³²

Simone de Beauvoir je z delom Le deuxième sexe (1949) stala na zacetku znanstvenega raziskovanja zenske usode s feministicnih stalisc. Danes imamo celo »morje« tovrstne literature. Zanimivo je, da je tudi od tod videti razvojno stopnjo druzbe. Anglosaksonski in frankofonski svet je ocitno dalec naprej, tudi pred Nemci, ceprav je v nemsko govorecem prostoru sedaj dosezen ze kar lep napredek. Pac pa delo Simone de Beauvoir se ni prevedeno v slovenscino.