Ocitna javnost in javna ocitnost
Oblikovanje in razumevanje besede javnost (javen) v slovenskem knjiznem jeziku

Sodobna raba in pomen

Beseda javnost ima po Slovarju slovenskega knjiznega jezika (SSKJ II, 212) tri pomene, prvega SSKJ razlaga kot: pripadniki druzbeno-politicne skupnosti zlasti v odnosu do kakega dogajanja ali stvari: javnost se je nad takim pocetjem zgrazala; obvescati javnost o /.../. Prvi pomen ima se podpomen, ko se samostalnik javnost uporablja skupaj s prilastkom in po SSKJ pomeni ljudi, ki se ukvarjajo s kako dejavnostjo ali se zanimajo zanjo: zelel je, da bi v reviji sodelovala nasa glasbena javnost; uspeh kosarkarjev je presenetil sportno javnost. Drugi pomen je javno zivljenje, delovanje in se uporablja v zvezi s predlogoma pred in v: s pesmimi je stopil pred javnost; zaradi skromnosti ni silil v javnost; nastopati, oglasati se v javnosti /.../. Tretji pomen navaja SSKJ kot znacilnost, stanje javnega: javnost poslovanja skladov / javnost prireditve / nacelo, princip javnosti / bati se javnosti cesa. Glede strokovnega izrazja navaja SSKJ v terminoloskem gnezdu le solsko: sola s pravico javnosti.

Pridevnik javen ima stiri pomene in obseznejse terminolosko gnezdo:

1.  ki je v zvezi z druzbeno skupnostjo in ne s posameznikom: javni interesi; zadeva javnega pomena; skrbeti za javno blaginjo 2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine; javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste; javna knjiznica, tehtnica; javna dela; javno kopalisce; javna prevozna sredstva 3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripravljati se na javen obracun; dati javen odgovor; javna obsodba, polemika /.../ 4. nanasajoc se na druzbenopoliticno dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar / pripravljati se na javno delovanje; vkljuciti se v javno dogajanje. Terminolosko gnezdo kaze na strokovno rabo pridevnika javen v ekonomiji (javni kapital; javna druzba; javna investicija; javna sredstva), financnistvu (javni kredit), pravu (javni organ; javni pravobranilec; javni red; javni tozilec; javna dajatev; javna listina; javna sluzba ...), solstvu (javna sola) in urbanistiki (javne zgradbe).

Zgodovinski pogled

Samostalnik javnost je v slovenscino prisel v drugi polovici 19. stoletja, v dobi poudarjanja slovanstva. Tako ima Janezicev Nemsko-slovenski slovar (1850) pri oeffentlich navedena slovenska pridevnika javen, ociten in pri Oeffentlichkeit samostalnika javnost, ocitnost. Leto kasneje v slovensko-nemski izdaji tega slovarja Janezic (1851) navaja za javen in javnost öffentlich in Oeffentlichkeit, pri ociten (ocit) ima enako nemsko ustreznico kot pri javen, vendar stojita pred njo pridevnika offenbar in deutlich, ocitnost pa prevaja z Oeffentlichkeit. Zanimivo je, da je v predgovoru Janezic (1851) zapisal: »Naj je tu vsim ocitna hvala izrecena.« Danes bi na tem mestu stal pridevnik javen, Janezic pa je kljub temu, da postavlja v slovarju pridevnik javen pred ociten, v rabi dal prednost slovenskemu izrazu pred izposojenim. Slovenski izobrazenci, predvsem pa jezikoslovci, slovaropisci in slovnicarji, so vedno vztrajali pri staliscu, da ima slovenska beseda prednost pred tujo, od tod najbrz tudi Janeziceva izbira v predgovoru.

Cigaletov Nemsko-slovenski slovar (1860) pri Oeffentlichkeit navaja »ocitost, ocitnost, serb.: javnost, russ.: publicnost«, pri pridevniku oeffentlich pa »ocit, ociten, vprico drugih, prico ljudi /.../ serb., russ. u. poln. javni, auch publicni«, torej na prvem mestu slovensko ustreznico. Naslednji slovar, Janeziceva druga izdaja Nemsko-slovenskega slovarja (1867), v nasprotju s Cigaletom, ki na prvo mesto postavlja slovensko besedo, ohranja zaporedje iz prve izdaje: Oeffentlichkeit f.: »javnost, ocitnost«; oeffentlich, adj. »javen, ociten, ocit«. Glede na slovarje lahko sklepamo, da sta samostalnika javnost in ocitnost (ter pridevnika javen in ociten) sprva zivela kot sinonima in da je jezikovnokulturno prizadevanje dajalo prednost slovenskima razlicicama, samostalniku ocitnost in pridevniku ociten. Zgledi iz besedil pa kazejo, da ocitost ni nikoli prisla v splosno rabo, pridevnik ociten/ocit pa je ob pomenu, ki ga ima nemski offenbar, nekaj casa sicer razsiril svoj pomen tudi za nemski öffentlich, vendar je kmalu ta drugi/novi pomen prevzel izposojeni pridevnik javen.

Samostalnik javnost in pridevnik javen sta se pojavila v slovenskih casopisih pred l. 1850, nasla sem ju v casopisu Slovenija 1849. leta (30. november, str. 381): »... vsa ta truma javnosti in mogocnega upliva se odtegne javnem zivljenju in delovanju ...« (poudarila M. K. G.). V prvem slovenskem politicnem listu Naprej (1863) Levstik se navaja ob pridevniku javen (v pomenu öffentlich) dvojnico ociten: javna (ocitna) seja (76); javna nravnost (ocitno lepo obnasanje) (95) (Korosec, 1981: 362), vendar se kasneje v prvem slovenskem dnevniku Slovenski narod (1868-1945) postopoma za pomen öffentlich uveljavlja pridevnik javen (javna seja).

V literaturi se javnost pojavlja vsaj od l. 1868: »Zato se ne smemo v javnost riniti.« (Jurcic, Cvet in sad, 1868: 108); »Javnost je velika dobrota; ako casi malo rani, nosi tudi v sebi zdravilo.« (Stritar, Literarni pogovori, Zvon, 1870: 158); »Kdor se enkrat v javnost poda, terpeti mu je mnogo ...« (Stritar, Literarni pogovori, Zvon, 1876: 15); »A pozgali so nejberz ves literarni drobiz Presirnov, zabavljice osobne in politicne, katere vecjidel niso bile nikoli namenjene javnosti, nego samo prijateljem v kercmi.« (Levec, Odlicni pesniki in pisatelji, France Preseren, Zvon, 1879: 67). Njena raba narasca, kar se kaze tudi v casopisju tistega casa, saj se beseda pojavlja skoraj v vsaki stevilki, npr. »Pikanten dogodek se je te dni vrsil tukaj, katerega tudi novine smejo prinesti, ker je uze javen.« (Slovenski narod, 6. 1. 1875, str. 2) ali »Cerkniski zastopnik pa, kateremu danes povem, da se ne bodem z njim nadalje v javnih listih prepiral ...« (Slovenski narod, 6. 11. 1875, str. 3) (poudarila M. K. G.).

Pletersnik v Slovensko-nemskem slovarju (1894/95) samostalnik javnost in pridevnik javen oznacuje kot novoknjizni besedi, pomenita pa mu isto kot nemsko »Oeffentlichkeit« in »öffentlich«. Pri ocit Pletersnik navaja »offenbar«, pri ociten pa: 1. in die Augen fallend, ansehnlich stattlich: ni kaj ociten clovek; 2. öffentlich: ocitna izpoved; 3. offenbar, unverkennbar, evident; 4. offen, anfrichtig: ocitno povedati. Vidimo, da je tretji pomen enak pomenu besede ocit (offenbar), drugi pomen pa je enak pomenu javen (öffentlich). Ocito in ocitno je potemtakem pomenilo nasprotje od skritega, danes je v knjizni rabi le se ociten in pomeni: 1. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je ociten dokaz /.../ 2. lahko ugotovljiv, zaznaven: ocitna laz /.../ Tretji pomen pa SSKJ navaja s kvalifikatorjem zastarelo za danasnji javen (zaslisevali so ga pred vsemi in na ocitnem kraju / ocitna drazba). Prav zaradi konkretnosti (kar je ocitno, je na oceh, ni skrito) besed ocitnost, ociten je slovenscina potrebovala se izraz za abstrakno poimenovanje »öffentlich« in »öffentlichkeit«.

Zanimiv zgled za rabo besed javen in ociten, javnost in ocitnost ter javno mnenje in javno zivljenje v 2. polovici 19. stoletja najdemo v knjizici Casnikarstvo in nasi casniki (1884), ki je ponatis podlistkov iz Slovenskega naroda. Njihov avtor je Janez Jesenko, zelo razgledan in dober poznavalec druzbeno-politicnih razmer tistega casa (Korosec, 1976: 11) ter avtor stevilnih ucbenikov (Prirodoznanski zemljepis 1874, Mali obci zemljepis 1876, Obcna zgodovina 1883 ...):

»Urednisce,« je rekel jedenkrat glasoviti casnikar v Beci, »je prodajalnica, kjer se ocitnost prodaja.« (115) Ker prodaja ocitnost (»publiciteto«), mari mu je pac malo ali navadno prav nic, kako se obcinstvo po njegovem listu slepi in slepari. (116) Za denar so prodajali »ocitnost«. (127)

Posebno radi so porocali o vojskah in drugih zelo ocitnih dogodkih, katerih visja gosposka nikakor zakriti ni mogla. Le polagoma so se privadili priobcevati uvodne clanke in druge obsirnejse sestavke, v katerih so drzavne razmere in druga vazna javna vprasanja razpravljali. (119) Veckrat sem zadnja leta opazoval, kako je placani ali najeti casopis ocitno resnico zakrival ter na nje mesto neprestano postavljal neresnico, laz, sleparijo. (205) Tej javnej nravitosti pa kar v zobe bijejo omenjeni dopisi, polni osebnih umazanosti. To so res osebnosti, ki nemajo s stvarjo, z javnostjo, z javnim politicnim zivljenjem nikakorsne zaveze /.../ Drugace je z ocitno sleparijo /.../, zato je kaj nespametno, da se slepar in volk silita v javno zivljenje ... (216, 217) Skoro brezizjemno so strahovite neumnosti, a ocitne, zive price ... (240)

/.../ tem menj more /pisec podlistka/ naznaniti razne najetnike, ki so zadnjih 25 let v Avstriji javno mnenje delali in pacili in sploh motili. (139) Vladi je to posebej sluzilo, ker je v teh casopisih, na videz nezavisnih glasilih javnega mnenja, svoje namere in naredbe zagovarjala /.../ (142) Tako delajo ti pisarji novinarskega urada javno mnenje mej obcinstvom, prav zaprav le sirijo v svet vladno mnenje --- a ker se ista stvar sto in stokrat ponavlja in poudarja po raznih novinah /.../ mislijo nazadnje celo misleci ljudje /.../, da je to nepopaceno javno mnenje, da je to prava vox populi. (145) /.../ zavisne kovacnice brzojavnih poslanic delajo javno mnenje, pacijo naravno ljudske mnenje /.../ (198) Casopisi vodijo javno mnenje, imeli bi je voditi, a zalibog prepogostem casopisi tudi delajo javno mnenje. (200)

Kdor v javnosti isce casti in slave, kdor z javnim politicnim delovanjem isce dobicka, ta se ne more, ta se ne sme odtegniti javnemu presojanju. (154, 155)

Glede na navedene zglede lahko ugotovimo, da je Jesenko uporabljal besedo ocitnost kot prevod za nemsko Publizität, pridevnik ociten mu je nasprotje od skritega, torej ga uporablja v konkretnem smislu (ocitni dogodki, ocitna resnica, ocitne price; vsi pomeni ustrezajo danasnjima 1. in 2. slovarskemu pomenu: 1. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je ociten dokaz, da smo imeli prav; ociten primer medsebojne nesloge; to je vec kot ocitno 2. lahko ugotovljiv, zaznaven: ocitna laz; podobnost med njima je ocitna; te stvari so se bolj ocitne v drugi knjigi). Vse druge abstraktne pomene, ki jih je nekoc pridevnik ociten imel, Jesenko ze poimenuje z javen in rabi se danes pogoste zveze, tudi terminologizirane: javno mnenje, javno zivljenje.

Na podlagi zgledov lahko predvidevamo, da sta si pridevnika ociten in javen razdelila pomen vsaj do leta 1884, ko so v Slovenskem narodu izhajali Jesenkovi podlistki. Glede na to, da Jesenko uporablja ocitnost le kot predlog za nemsko besedo Publizität, lahko podvomimo, ali je kdaj sploh bila v rabi za javnost. Cigale jo sicer v slovarju navaja, vendar je splosna raba dala prednost sposojenki javnost za poimenovanje nemske Öffentlichkeit, Publizität smo poslovenili glede na izgovor, ocitnost pa je ostala lastnost, znacilnost ocitnega: ocitnost clovekove nemoci / ocitnost telesne napake (SSKJ). Zanimiva je tudi Jesenkova se danes aktualna kritika casopisja, ki da dela javno mnenje in paci ljudsko.

Drugo polovico 19. stoletja oznacujeta dve pomembni razvojni znacilnosti: 1. rast pisne publicistike in znotraj nje pisnega porocevalstva; 2. velik napredek ved in strok zaradi skokovitega tehnoloskega razvoja, s tem pa poimenovalna vprasanja oziroma jezikovna vprasanja slovenskih terminologij. Vedno vecja pestrost druzbenega razvoja, razvoj strok, ki operirajo s pojmi, npr. pravo itn., skratka, intelektualizacija zivljenja, je tudi od jezika zahtevala prilagoditev za vsa ta podrocja. Pojav je v teoriji knjiznega jezika poimenovan intelektualizacija, tj. prilagajanje jezika temu, da so njegova jezikovna sredstva dolocna, natancna, po potrebi abstraktna, sposobna izrazati povezanost in zapletenost misljenja (Havránek, 1932: 45). Intelektualizacija je ena najznacilnejsih crt knjiznega jezika in je narascala enakomerno z razvojem knjiznega jezika, predvsem z razvojem strokovnega jezika, tako da je druzbeno povezana z znanstveno in tehnicno revolucijo (Buzássyová, 1989: 136). Kaze se ne samo v abstraktnem besedju, ampak tudi v zapletenejsih skladenjskih strukturah. Ko se je slovenski knjizni jezik izpopolnjeval za nove poimenovalne potrebe, je to nalogo velikokrat izpolnil tako, da si je izraz za abstraktno rabo izposodil. Domaca beseda je bila pogosto prevec dolocena, omejena na predmetni svet. Prav ta konkretnost je preprecevala siritev pomena na abstrakno raven (prim. pretrgati nit : prekiniti zvezo, skrivna vrata : tajno srecanje). In ker je bila druga polovica 19. stoletja cas navdusenja nad vseslovanskim, je v tistem casu prav zaradi intelektualizacije prislo v slovenscino veliko slovanskih (predvsem srbohrvaskih in ruskih, manj ceskih) besed. Vecina je v Pletersnikovem slovarju oznacena z nk (novoknjizno). Taksna je bila tudi pot besed javnost in javen, sposodili smo si ju iz srbohrvascine. V Karadzic'evem srbsko-nemsko-latinskem slovarju je javan »öffentlich, offenbar, manifestus«. Torej pomeni vse tisto, kar je v slovenscini pomenilo ociten. Slovenscina si potemtakem ni sposodila besed javnost, javen zato, ker bi imeli v srbohrvascini kak drug pomen ali pomenski odtenek kot slovenski besedi ocitnost, ociten, ampak preprosto zato, ker je bila slovenska beseda prevec vezana na konkretno predstavo.

Slovanski okvir

Koren jav- poznajo vsi slovanski jeziki. Etimoloski slovar slovenskega jezika (Bezlaj, 1976 II: 222) pri glagolu javiti navaja praslovansko *aviti in izpeljuje vse do staroindijsko avís »ocitno, pred ocmi, ne skrito« in avesta avís, avisya »ocitno, javno«. Snoj (1997: 197) navaja, da je praslovansko *aviti »delati javno, ocitno« izpeljano iz praslovanskega prislova *avì oz. starocerkvenoslovanskega javì »javno«. Indoevropski prislov *auis »ocitno, javno« pa je po Snoju verjetno izpeljanka iz indoevropskega korena *au- »dojemati s cutili, videti«.

Pomensko bogatejsi kot v slovenscini je glagol javiti v srbohrvascini. Tam poleg pomena latinskega »nuntiare« pozna tudi pomene »gnati credo, napotiti, zbrati se«. Glagol javiti po Bezlaju poznajo vsi slovanski jeziki, vendar v razlicnih pomenih (npr. srbsko in hrvasko javiti se = slovensko oglasiti se). Povsod je koren jav- (npr. rusko: javit6, makedonsko: javi, bolgarsko: javja se, poljsko jawic', cesko jevit (preglas a > e), starocerkvenoslovansko javiti za latinsko »ostendere«, javljati, jav6n, prislov jave, jav6ne za latinsko »manifeste«. Slovenscina ima koren jav- v stevilnih besedah: iz-, na-, ob-, od-, po-, prijaviti, k temu pojav, odjava, objava, prijava, prijavnica, izjava, vendar je vecina teh besed novoknjiznih, kar pomeni, da so se zacele uporabljati v drugi polovici 19. stoletja.

Vsi slovanski jeziki niso razvili samostalnika in pridevnika s pomenom za tisto, kar v slovenscini pomeni javnost, javen, iz korena jav-. Cescina ima tako (podobno kot slovenscina) koren jev- predvsem v sestavljenkah (ob-jev-it (se) v pomenu odkriti kaj neznanega), vendar pa je javnost cesko veejnost, javen pa veejn. Pozna pa cescina jev in zjev (pojav, prikaz). Slovascina ima prav tako jav (pojav) in javit' sa (pojavljati se), javnost pa je verejnost' in javen verejn. Ruscina ima za besedo javnost: 1. obscestvenost6; 2. publicnost6, glasnost6. Poljscina, srbscina, hrvascina in slovenscina pa imajo koren jav- tudi za poimenovanje Öffentlichkeit in öffentlich. Za slovenscino, srbscino in hrvascino smo primere ze navedli, poljscina pa pozna jaw in jawa (resnicnost, budnost), jawnie (javno, ocitno) in jawnosc' (javnost), jawny (javen, ociten).

Javnost kot strokovni izraz

V drugi polovici 19. stoletja se je beseda javnost torej zacela uporabljati za obcestvo, clovesko skupnost ali del te skupnosti. Ocitnost je bila za ta pomen izlocena, kot smo ugotovili, zaradi njene vezanosti na konkretnost. Glede na listkovno gradivo (izpisi za SSKJ) je raba besede javnost narastla po II. svetovni vojni, ko s spremembo druzbeno-politicnega sistema javnost postane pomemben dejavnik soodlocanja. Navedimo zgled: »Tako opredeljeno samoupravno javnost lahko poimenujemo, glede na njeno interesno strukturo, kot generalno (obco) javnost, ki jo sestavljajo ljudje, ki so pozorni na vsa relevantna politicna vprasanja.« (L. Setinc, Temelji samoupravnega sistema informiranja, 1978: 91.)

Javnost se (glede na listkovno gradivo) uporablja kot strokovni izraz v sociologiji (vsi clani druzbeno-politicne skupnosti oziroma dela te skupnosti), literarni vedi (sirok krog ljudi kot odjemalec misli, del in dejanj posameznikov in skupin), pravu (izkljucitev javnosti glavne obravnave), solstvu (sole s pravico javnosti) in ekonomiji (nacelo proracunske javnosti) (vsi primeri iz listkovnega gradiva). Strokovno rabo pridevnika javen pa smo ze ponazorili.

Prav v strokovni rabi lahko pri besedi javnost ugotovimo zanimiv pojav. Slovnicno gledano je javnost nestevni samostalnik, vendar pa je potreba druzboslovnih strok povzrocila, da se v zacetku 90. let samostalnik javnost zacne uporabljati v mnozini, torej postane steven. Strokovnjaki govorijo o razlicnih javnostih in o predstavnikih za odnose z javnostmi. Tisto, kar je vsebovano ze v socioloski razlagi pomena javnost (vsi clani druzbeno-politicne skupnosti oziroma dela te skupnosti) in kar najdemo tudi v ilustrativnem gradivu SSKJ (ljudje, ki se ukvarjajo s kako dejavnostjo: glasbena javnost, sportna javnost = locevanje med posameznimi interesnimi skupinami), torej potreba po razlikovanju med posameznimi skupinami znotraj javnosti, je konkretizirala javnost in jo spremenila v stevni samostalnik. Ker vsaka stroka skrbi (oz. naj bi skrbela) za urejenost strokovnega izrazja, je sprememba v stevni samostalnik za strokovno rabo upravicena. Kljub nasprotovanjem jezikovnih ljubiteljev, ces da je sprememba nestevnega samostalnika v stevnega napaka, gre za popolnoma legitimno spremembo, ki nikakor ne rusi sistema slovenskega jezika. Predvideva jo celo slovenska slovnica: »Iz nestevnosti vodi prehod v stevnost: tri zeleza = 'trije kosi zeleza'« (Toporisic, 1982: 324) in »Kadar dobijo /nestevni samostalniki/ konkretiziran pomen, postanejo stevni« (Toporisic, 1992: 142).

Za strokovno obravnavo javnost torej ni enotna, sestavljajo jo razlicne interesne skupine, vsaka pa predstavlja svojo javnost, ki ima zahteve, znacilnosti in potrebe, drugacne od druge skupine. Ponazorimo s primerom strokovnega razumevanja javnosti, kot ga navaja Splichal (1994: 9): »/.../ ce javnosti ne obravnavamo kot eno samo, homogeno (mescansko) javnost, ampak kot diferencirano javno sfero, ki je zlasti s politizacijo postala celo hierarhicno urejena /.../« Poimenovalno potrebo je stroka torej resila s poimenovanjem javnosti.

Zal lektorji se vedno vztrajajo pri zvezi stiki z javnostjo in v strokovnih besedilih vsako mnozinsko rabo zamenjujejo, ces da je nepotrebno govoriti o vec javnostih in da je prehod v stevnost slovnicna napaka. To trdijo kljub temu, da imamo kar nekaj slovenskih strokovnih knjig, ki izrecno utemeljujejo rabo zveze odnosi z javnostmi. V eni novejsih lahko na primer preberemo:

»V slovenscini smo nekoc poznali pojem 'stiki z javnostjo', ki pa ne ustreza angleskemu pojmu 'public relations'. Angloameriski avtorji razlagajo 'public relations' dobesedno kot 'odnose z javnosmi': 'Public relations is, quite literally, about relationship between an organization and various 'publics'' /.../. Robert S. Cole pa na zacetku svojega prirocnika za odnose z javnostmi pravi: 'It is not 'public relations', but 'publics relations'.' /.../ Pomembno je tako mnostvo javnosti kot trajnost odnosov z njimi.« (Gruban, 1997: 12.)

Lektoriranje strokovnih besedil zahteva ne le jezikovno znanje, temvec tudi vsaj osnovno poznavanje stroke, ki jo lektorirano besedilo obravnava, in sodelovanje z avtorjem strokovnjakom dolocene stroke. Le tako je lektoriranje strokovnih besedil uspesno in je avtor z njim lahko zadovoljen.

Kot prebiramo v polemikah, ki so zadnje case kar pogoste (Majdic, 1997: 153), prihaja do nesporazumov predvsem pri lektoriranju strokovnih besedil. Vzroke za to lahko najdemo tako pri lektorjih kot tudi pri strokovnjakih, katerih besedila so predmet lektorskega dela. Lektorji bi morali spoznati, da je za dobro delo potrebno strokovno sodelovanje, da je njihov popravek strokovnega izraza le predlog, ki ga avtor besedila lahko sprejme ali zavrne; avtorji strokovnih besedil pa bi morali imeti v zavesti, da morajo kot slovenski strokovnjaki skrbeti tudi za slovensko strokovno izrazje. Predvsem strokovnjaki mlajsih strok (trzenje, racunalnistvo ...) se pogosto izogibajo slovenskemu poimenovanju zaradi udobnosti (tujemu izrazu le dodajo slovensko obrazilo, tako dobimo besede, ki »se delajo«, da so tujke, v resnici pa so le angleske besede s slovenskim obrazilom) ali zato, ker ne verjamejo v poimenovalne sposobnosti slovenskega knjiznega jezika oz. ga ne obvladajo dovolj. V takih primerih je lektorski nasvet pomemben in avtor naj bi ga razumel kot pomoc pri tvorbi oz. prilagajanju novega strokovnega izrazja.

Beseda javnost se vedno predstavlja tezavo za strokovno literaturo, in sicer zato, ker javnost »pomeni vse tisto, kar na primer v anglescini zaznamujejo izrazi 'the/a public', 'publicness', 'publicity' in 'the public sphere'« (Splichal, 1994: 7). Ta vecpomenskost je v nasprotju z osnovno teznjo vsake stroke, da skrbi za urejeno izrazje. Urejenost se kaze predvsem v natancnosti izrazja. Strokovni izraz je natancen, kadar je enoumen. Enoumnost je osnovna zahteva terminoloskosti, ki pa seveda ni vedno uresnicena, saj ji nasprotujejo teznje, kot so sopomenskost, enakozvocnost in vecpomenskost. Proti njim pa ima terminologija orodje --- »najelegantnejsa institucija za uravnavanje jezikovne prakse v strokah je terminoloski dogovor. Stroke se zatekajo k njemu praviloma in z veliko, a ne neomejeno suverenostjo.« (Korosec, 1996: 258.) Suverenost na primer omejuje nacelo ustaljenosti v jeziku. Kot ugotavlja Splichal (nav. delo: 10), so se v strokovnih razpravah o javnosti »uveljavile tri temeljne pomenske razseznosti« pojma javnost:

»Javnost je obravnavana kot: 1. specificna socialna kategorija, ki se pojavlja kot druzbeni akter, torej zlasti v odnosu do kakega dogajanja; 2. specificen znacaj kake dejavnosti ali prostora (znacilnost ali stanje javnega); 3. doloceno podrocje (javna sfera, domena) druzbenega zivljenja, ki s svojo kompleksnostjo presega javnost v pomenu kategorije (akterja) ali znacaja dejavnosti. 4. Koncno pa bi lahko tudi razprave o javnem mnenju, ki na nek nacin povezuje zgornje tri pomenske razseznosti in jim dodaja cetrto, mnenjsko, steli za cetrto temeljno razseznost v obravnavah javnosti /.../«

Splichalov 1. pomen ustreza prvemu pomenu v SSKJ, 2. tretjemu slovarskemu. Kljub eni sami besedi je razlika v pomenih jasna iz sobesedila (SSKJ: 1. obrniti se na javnost s pozivom; 3. javnost poslovanja skladov). Tretjo in cetrto pomensko razseznost pa je Splichal ze poimenoval: javna sfera in javno mnenje. Menimo, da raba besede javnost v prvem in drugem primeru v sobesedilu daje sicer zadostno moznost razlikovanja, a komunikoloska stroka kljub ustaljenosti teh dveh rab ni zadovoljna in si prizadeva poiskati resitev, predvsem zato, ker ustaljena raba povzroca tezave in nejasnosti pri prevajanju iz anglescine.

Sklep

V prispevku smo skusali slediti razvoju besede javnost v slovenscini, in sicer od druge polovice 19. stoletja do danes. Prevzeta iz srbohrvascine zaradi potrebe po abstraktnem poimenovanju, ki ga je povzrocila intelektualizacija zivljenja v drugi polovici 19. stoletja (in se ji je razvijajoci se slovenski knjizni jezik moral prilagoditi), se je do konca II. svetovne vojne uporabljala predvsem v 1. in 2. slovarskem pomenu. Druzbeno-politicne spremembe po vojni so pogostnost besede povecale, in sicer zaradi poudarjanja javnosti kot odlocilnega dejavnika pri kritiki in soodlocanju o druzbenih in politicnih zadevah. Razvoj druzboslovnih strok pa je v 90. letih povzrocil spremembo v slovnicni rabi besede, iz nestevnega samostalnika je nastal stevni, beseda se torej uporablja tudi v mnozini kot kazalnik nehomogene javnosti (v strokah se tako govori o javnostih), hkrati pa se je pojavilo tudi razmisljanje o njeni (za terminolosko rabo neidealni) vecpomenski rabi. Stroka je eno izmed pomenskih razseznosti poimenovala z javna sfera in pozna tudi javno mnenje, tezave pa za strokovno rabo povzrocata druga dva pomena. Ceprav sta v sobesedilu nezamenljiva, si komunikoloska stroka prizadeva za novo poimenovanje enega izmed pomenov, saj ji sedanje stanje povzroca tezave pri prevajanju iz anglescine. To moznost daje stroki institucija terminoloskega dogovora.

Literatura

Bezlaj, France (1976). Etimoloski slovar slovenskega jezika. I. knjiga A-J. Ljubljana: SAZU.

Buzássyová, Klára (1986). Tendencia k intelektualizácii a niektoré sémantické a stylistické prostriedky jej uplatnovania. V: Textika a stylistika. Bratislava.

Cigale, Matej (1860). Deutsch-slowenisches Wörterbuch, I-II. Ljubljana: Anton Alois Wolf.

Gruban, Brane, Vercic, D., Zavrl, F. (1997). Pristop k odnosom z javnostmi. Ljubljana: Pristop.

Havránek, Bohuslav, Weingart, Milos (ur.) (1932). Spisovná cestina a jazyková kultura. Praga: Melantrich A. S.

Janezic, Anton (1850). Popolni rocni slovar slovenskega in nemskega jezika. Nemsko-slovenski del. Celovec: V zalozbi J. Sigmundove knjigarnice.

--- (1851): Popolni rocni slovar slovenskega in nemskega jezika. Slovensko-nemski del. Celovec: V zalozbi J. Sigmundove knjigarnice.

--- (1867): Deutsch-slowenisches Wörterbuch für Schule und Haus. Klagenfurt: Liegels Buchhandlung.

--- (1874): Slovensko-nemski slovar. Popravil in pomnozil Julij pl. Kleinmayr. Celovec.

Jesenko, Janez (1884). Casnikarstvo in nasi casniki. Spisal Stat nominis umbra. Ljubljana.

Karadic', Vuk Stefanovic' (1898). Srpski rjecnik istumacen njemackijem i latinskijem rijecima. Biograd --- prva izdaja 1851.

Korosec, Tomo (1976). Poglavja iz strukturalne analize slovenskega casopisnega stila. Doktorska disertacija. Ljubljana.

--- (1981): O Levstikovem publicisticnem jeziku v Napreju. SR st. 4, 351-371.

--- (1996): O nekaterih poimenovalnih vprasanjih v oglasevanju. V: Slovenska drzava, druzba in javnost. Zbornik ob 35-letnici FDV, ur. Anton Kramberger. Ljubljana: Fakulteta za druzbene vede, 257-266.

Majdic, Viktor (1997). Okrogla miza o lektoriranju. V: 6. Zbornik Slavisticnega drustva Slovenije, 1995, str. 152-157.

Pletersnik, Maks (1894/95). Slovensko-nemski slovar. I-II. Ljubljana: Knezoskofijstvo.

Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Institut za slovenski jezik Frana Ramovsa. Listkovno gradivo za besedo javnost.

Slovar slovenskega knjiznega jezika I-V (1971-1994). Ljubljana: SAZU.

Slovnik spisovného jazyka ceského II (1989). Praga: Academia.

Smolej, Viktor (1976). Slovasko-slovenski slovar. Ljubljana: DZS.

Snoj, Marko (1997). Slovenski etimoloski slovar. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Splichal, Slavko (1994). Pomlad javnosti. V: Javnost/The Public Vol. 1, st. 1-2, str. 7-21.

Toporisic, Joze (1982). Nova slovenska skladnja. Ljubljana: DZS.

--- (1992): Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva zalozba.