O dvodelnosti Presernovega soneta¹

V zvezi s sonetom je eno od vprasanj, ki si jih zastavlja literarna veda, tudi vprasanje o njegovi notranji zgradbi. Literarne teorije (Trdina, 1978: 223; Kmecl, 1983: 166-168; Novak, 1991: 118) navajajo, da je sonet dvodelen (pri italijanskem sonetu sta kvartini teza oz. tema, tercinski del pa tezo izpelje oziroma temo sklene, pri angleskem sonetu, o katerem v clanku sicer ne bo govora, je drugi del sklepno rimano dvostisje), nekateri teoretiki so zagovarjali tudi mnenje, da je sonet tri oziroma stiridelen (navaja jih Petrovic', 1968: 15).

Svetozar Petrovic' (1968: 16) sam pa v svoji studiji o sonetu v starejsi hrvaski knjizevnosti zavrne vsako razpravljanje o stalni (predvidljivi, doloceni) notranji strukturi soneta kot brezpredmetno in nepravilno, ker »oni /pesniki op. P. S./ uporabljajo sugerirani kompozicijski okvir veliko bolj raznoliko, kot si mislijo teoretiki soneta«. Trdi tudi, da je moc najti v najboljsem primeru samo majhno stevilo sonetov, ki bi ustrezali kriterijem soneta glede na delno notranjo zgradbo.

Razmisljanjem o dvo- oz. vecdelnosti soneta je verjetno botrovala predvsem vsebinska (tematska ipd.) clenjenost pesemskih besedil, nedvomno pa napeljuje k taki misli tudi ze sama zunanja podoba soneta (2 × 4 + 2 × 3 oz. 3 × 4 + 2) in foneticna podoba klavzul (ki je v kvartinah praviloma drugacna kot v tercinah).

Ob pravkar omenjenih kriterijih clenjenosti pa kazejo na notranjo clenjenost soneta tudi nekateri jezikovni dejavniki: ob ze omenjeni foneticni podobi (s katero se posebej ne bom ukvarjal) predvsem skladenjski dejavniki in zamenjava udelezencev govornega dogodka. V clanku predstavljam tipologijo teh dejavnikov.

2  Nastanek in oblikovne znacilnosti soneta

2.1  Nastanek

Raziskovalci so si edini, da je sonet nastal v 13. stoletju v Italiji. Ze pri iskanju njegovega porekla pa se pojavijo tezave: nekateri namrec trdijo, da se je sonet razvil iz provansalske trubadurske lirike, drugi, da je prisel z juga Italije, s Sicilije. Sonet je bil sprva razumljen kot kitica, ki so jo uporabljali v daljsih pesnitvah, kasneje pa se je osamosvojil v samostojno lirsko obliko. Prvi soneti so uporabljali za verz enajsterec (endecasillabo), verzi so bili razporejeni v dve kvartini in dve tercini (stirinajst verzov), rimani so bili abab abab cde cde (Petrovic', 1986: 307).

Sonet je dozivel v dobi renesanse zelo veliko popularnost in od takrat naprej je v evropskih literaturah verjetno ena najpomembnejsih pesniskih oblik.

2.2  Kitica

Za (italijanski) sonet je naceloma znacilno, da ima stirinajst verzov, ki so razporejeni po navadi v dve kvartini in dve tercini. Angleski sonet pozna razporeditev v tri kvartine in sklepno rimano dvostisje. Sonet je lahko zapisan tudi v obliki ene same kitice, kot niz stirinajstih verzov. Anton Ocvirk (1980: 106-107) navaja zgradbo soneta Guitonna d'Arezze, ki je stel 22 sedmercev. Prav tako navaja Ivan Slamnig vec primerov sonetov raznih avtorjev, ki imajo obseg od sest do sestnajst verzov (nekateri med njimi so dobili tudi posebna imena: repati sonet ipd.); Slamnig (1991: 41-42) govori celo o sonetoidu kot zbirnem pojmu razlicnih vrst sonetov.

Tudi v slovenski literaturi je vrsta sonetopiscev, ki so klasicno sonetno formo predrugacili.²

2.3  Verz

Evropske knjizevnosti so si za verz izbirale daljsi verz, ki je bil pri dolocenem narodu najbolj v rabi (seveda pa ne samo tega). Tako so vzeli Italijani za verz endekasilabo, Francozi aleksandrinec, Poljaki trinajstzlozni jambski meter, Hrvati in Srbi pa epski deseterec.

Preseren je izbral po italijanskem zgledu, ki pa ga je neposredno prevzel iz nemske literature (Gspan, 1978), jambski enajsterec.³ Od moderne naprej je zelo popularen tudi jambski deseterec, drugacnih verznih meril pa je v slovenski poeziji tudi precej (Veno Taufer, Niko Grafenauer, Boris. A. Novak, Ales Debeljak in stevilni drugi).

2.4  Rima

Raziskovalci navajajo kot najpopularnejso shemo rimanja v razvoju soneta abba abba (ceprav se je tudi ze na zacetku pojavilo prestopno rimanje abab abab ipd.) v kvartinah, v tercinah pa razpored rim ni bil tako natancno dolocen (cdc dcd ali cde cde ipd.). Praviloma pa se rime iz kvartin niso prenesle v tercine.

Razvoj soneta je prinesel novosti v mnogih pogledih. Rime iz kvartin se lahko prenesejo v tercine, v kvartini nista nujni le dve rimi, pojavljajo se tako tri kot stiri, pojavi se zaporedno rimanje cele tercine ipd.

3  Vplivi na Presernov sonet

Boris Paternu je v razpravi Izhodisca Presernovega sonetizma opozoril na teorijo soneta Augusta Wilhelma Schlegla z zacetka 19. stoletja, v kateri ta, opirajoc se predvsem na zgradbo Petrarkovih sonetov, zelo natancno opisuje tudi njegovo dvodelnost (znotraj obeh delov pa dodatno se zgradbo kvartin in tercin). Boris Paternu (1976: 43) povzema: »Simetrija obstaja najprej med obema kvartetama in nato se med obema tercetama, glavna antiteza pa obstaja med obema polovicama soneta, kvartetno in tercetno.« Znotraj kvartin in tercin naj bi bila po Schleglu takale razmerja: prva dva verza vsake kvartine naj bi prinasala vznemirjenje, druga dva pa pomiritev, kar naj bi bilo razvidno ze iz razvrstitve rim (ab --- vznemirjenje, ba --- pomiritev). Prav zato naj bi Schlegel zagovarjal v kvartinah oklepajoco rimo, ceprav so ze prvi italijanski soneti poznali tudi prestopno in bi se torej lahko navezoval tudi nanjo. Prav tako naj bi prva tercina vnesla nemir, ki se v drugi tercini pomiri --- tudi tu se je, ceprav je obstajala bogata izbira razporeditve rim v tercinah, odlocil prav za doloceno zaporedje rim, ki najbolj ustreza ideji o nemiru in njegovi umiritvi --- zaporedje cde cde povzroci, da v prvi tercini vsak verz ostane brez odgovora in ga dobi sele v drugi (Paternu, 1976: 42-44).

Tako svetovne sonetopisce (Petrarko, Danteja, Tassa, Lope de Vego, Shakespearja idr.) kot Schleglovo teorijo soneta je poznal Matija Cop (Paternu, 1976: 40): »Matija Cop je dela bratov Schleglov dobro poznal in iz njegovega ocenjevanja Presernovih pesmi v Ilirskem listu leta 1833 je razvidno, kako pomembno vrednost je med juznimi oblikami pripisoval prav sonetu in uveljavitvi te oblike v slovenski knjizevnosti.« Preko Copa se je s to pesnisko obliko seznanil tudi Preseren (Slodnjak, 1982: 229).

Vsekakor bi bilo zanimivo opazovati, v koliksni meri se Preseren drzi Schleglovih navodil tudi glede notranje zgradbe posebej kvartetnega in posebej tercetnega dela, vendar se bomo v clanku omejili le na vprasanje, v koliksni meri in kako Preseren uresnicuje zamisel o dveh delih soneta --- o kvartetnem in tercetnem.

4  Gradivo obdelave

Za opazovanje in analizo sem si izbral 42 sonetov, ki jih je pesnik objavil v Poezijah leta 1847 (obdeloval sem Slodnjakovo izdajo iz leta 1982). Poleg njih je napisal se stiri slovenske in dvajset nemskih sonetov --- skupaj torej 66.

5  O dvodelnosti Presernovega soneta

5.1  Zunanja sredstva za doseganje dvo oziroma vecdelnosti soneta

5.1.1  Kitica

Najopaznejsi zunanji znak delitve soneta so kitice. Preseren dosledno uposteva razporeditev kitic, kakrsno ima klasicni italijanski (Petrarkov) sonet (dve kvartini, dve tercini).

Kasnejsi slovenski sonetopisci so razvrstitev verzov v kitice velikokrat razresili prvotne strogosti (kot smo ze omenili ob primeru Vodnika, Krakarja in Stropnika v op. 2).

5.1.2  Rima

Tudi rima je hitro opazen znak delnosti soneta: Petrarkov sonet rim iz kvartin naceloma ni prenasal v tercine, tako je postalo locevanje kvartin in tercin razvidno tudi na glasoslovni ravnini. Preseren se tega nacela v svojih sonetih, objavljenih v Poezijah, dosledno drzi. Izjema so trije soneti Sonetnega venca (drugi, cetrti in sesti), kjer je rimo zaradi koncnega rimanja v Magistrale moral prenesti iz kvartetnega v tercetni del:

      2.
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale
/.../
/.../
v njem zdanje bodo bolecine spale.

Prevzetne kakor ti dekleta zale,
/.../
/.../
zvesto ljubezen bodo bolj spost'vale.

/.../
jim milse zvezde kakor zdaj sijale,
/.../

vendar te bodo morebit' ostale
/.../
iz srca svoje so kali pognale.

      3.
Iz srca svoje so kali pognale,
/.../
/.../
pel Estijanke imenitne hvale.

/.../

      Magistrale
/.../
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale,
Iz srca svoje so kali pognale
/.../

5.2.1  Sprememba teme

V obravnavanih Presernovih sonetih se pojavlja ljubezenska in zgodovinska tematika, resignacija, strah, narava, sodni dan, romanje, mir, nemir, gnus zivljenja, smrt itd.

Za primer, kako se sonet deli glede na uporabo razlicnih tem, navedimo dva soneta. V prvem (Ocetov nasih imenitna dela) uporabi pesnik v kvartetnem delu zgodovinsko temo, ki jo prenese na obcutenje svoje ljubezni, v drugem sonetu (In gnale bodo nov cvet bolj veselo, ki je 14. sonet Sonetnega venca) pa podobi narave v prvem delu sledi izraz pesnikovega strahu.

Ocetov nasih imenitna dela,
kar jih nekdanjih casov zgodba hrani:
kako Metulum se Avgustu brani,
kaj je do zdaj Ljubljana dozivela,
                              zgodovina
kak' vere bramba je bila dezela,
kako pri Sisku Kolpe so pijani
omagali pred Kranjci Otomani,
vam bo Homerov nasih pesem pela.

Preslabe peti boje vam slovece,
pojo Kranjic lepoto moje strune
in tvojo cast, neusmiljena devica!
                              ljubezen
Pojo ljubezni moje vam nesrece,
kakovi revez je, ki ga presune
z' oci nebeskih vrzena puscica.

    * * *

In gnale bodo nov cvet bolj veselo,
ko roze, kadar mine zima huda
in spet pomlad razklada svoja cuda,
razsipa po drevesih cvetje belo.
                              narava
In toplo sonce vabi ven cebelo,
pastir rumene zarje ne zamuda,
v grmovju slavcek poje spet brez truda,
veselje spreleti naturo celo.

O, vem, da niso vredne take srece,
od straha, da nadlezne poezije
bi ne bile ti, mi srce trepece.
                              strah
Naj pesmi milost tvoja vsaj obsije,
ki 'z njih, hladiti rane si skelece,
poet tvoj nov Slovencem venec vije.

Joze Toporisic (1982: 250-252) se v Novi slovenski skladnji ukvarja tudi z dolocitvijo pomenske podstave povedi glede na udelezence sporocanja. Na str. 250 pravi: »Pri sporocanju se vsa predmetnost, ki je ali si jo lahko mislimo, deli na dva dela: na udelezence pogovora in na vse preostalo. Udelezenca sta govoreci in ogovorjeni.«

Govoreci je vedno jaz (midva, mi), ogovorjeni pa ti (vidva, vi); neudelezenec govornega dogodka je on (ona, ono; onadva, onidve; oni, one, ona).

V Presernovih sonetih ne gre, tako kot v pogovoru znancev na ulici, za govorecega in ogovorjenega v smislu dveh govorcev, ki se pogovarjata, ampak gre za govorecega, ki drugega samo ogovarja, se pravi, da ogovorjeni ni razviden iz svoje replike govorecemu, ampak iz govorceve rabe zaimkov ti, vi, vedve, iz jasnejse dolocitve ogovorjenega z imenom (Mojzes, Togenburg) ali iz uporabe glagola v drugi osebi (ednine, dvojine ali mnozine).

Pa si poglejmo na dveh primerih, kako je v Presernovih sonetih dejansko z govorecim, ogovorjenim in neudelezencem govornega dogodka.

Vrh sonca sije soncev cela ceda
po neba svetlih potih razkropljena;
od sonca, ljub'ga svoj'ga, zapuscena
jih zemlja celo noc z veseljem gleda:
                              ona (zemlja)
Ko se zlati oblakov truma bleda,
nazaj pripelje zarja ga rumena,
tak' zemlja je v ljubezni vsa zgubljena,
da vanje ne obrne vec pogleda.

Kar zvezd nebo, deklet ima Ljubljana;
rad ogledujem vas, cvetecelicne
ljubljanske ljubeznive gospodicne!
                              jaz (pesnik)
Al' dragi taka moc je cezme dana,
da prico nje sem slep za vse device,
zamaknjen v mil' obraz srca kraljice.

V tercetnem delu pa se pojavi govoreci (jaz): ogledujem, sem zamaknjen. V prvi tercini se pojavi tudi ogovorjeni (ve, ljubljanske gospodicne).

Locitev kvartetnega in tercetnega dela je torej vec kot ocitna. V kvartinah je govor samo o neudelezencu govornega dogodka, v tercetnem delu pa se pojavita govoreci in ogovorjeni, neudelezenec govornega dogodka iz kvartin (zemlja) se v tercinah ne pojavi vec.

V sonetu Velika, Togenburg, bila je mera se pojavljata v kvartetnem delu ogovorjeni, Togenburg (ti), in jaz (pesnik: moje). V tercetnem delu pesnik Togenburga (ti) ne ogovarja vec, ostane samo jaz: menim, predrznem se, bezim.

Tako je meja med kvartetnim delom, kjer se pojavlja ogovorjeni (ti --- Togenburg), in tercinama (jaz) tudi v tem sonetu zelo ocitna.

Velika, Togenburg, bila je mera
trpljenja tvoj'ga: moje ga premaga:
nazadnje omeci se tvoja draga,
ti vsak dan okno celice odpira.
                              ti (Togenburg)
Od zore srecen upas do vecera,
da bo vid'joca nje podoba blaga,
in ko ti ze pritece smrtna sraga,
se se zaupljiv k nji pogled ozira.

V nebesih nje oci jaz videt' menim,
kadar predrznem vanje se ozreti,
dva jezna keruba z mecem ognjenim.
                              jaz (pesnik)
Da bi ne zalil je, v vednem trepeti
bezim jaz revez pred pogledom njenim;
noben mi zar'k v zivljenja noc ne sveti.

5.2.3.1  Nizanje odvisnikov

Eden od retoricnih postopkov je tudi nizanje odvisnikov. V izbranem sonetu dosegajo nanizani odvisniki poseben ritmicni ucinek. Prvi od niza odvisnikov se pojavi v tretjem verzu druge kvartine, sledi pa mu se sedem odvisnikov, od katerih jih je pet druge stopnje, zadnja dva pa eden tretje in eden cetrte stopnje. Vse odvisnike druge stopnje uvaja prislov tje, ki zaseda mesto prislovnega dolocila kraja v prilastkovem odvisniku, nanasajocem se na metaforo cesta (prijazna smrt).

Vsi drugostopenjski odvisniki v nizu so krajevni, razen zadnjega, ki je prilastkov. Tretjestopenjski odvisnik je osebkov, cetrtostopenjski pa namerni.

Meja med prvo kvartino in ostalimi tremi kiticami soneta je tako razvidna. V drugem delu soneta (drugi kvartini in obeh tercinah) gre namrec za niz odvisnikov, ki se navezujejo na prvostopenjski prilastkov odvisnik, ki se pojavi v tretjem verzu druge kvartine in jih povezuje v smiselno, od njega odvisno celoto. Preseren pri tem sonetu torej ni uresnicil med kvartinama in tercinama predvidene meje.

Zivljenje jeca, cas v nji rabelj hudi,
skrb vsak dan mu pomlajena nevesta,
trpljenje in obup mu hlapca zvesta,
in kes cuvaj, ki se nikdar ne utrudi.

Prijazna smrt! predolgo se ne mudi:
ti kljuc, ti vrata, ti si srecna cesta,
ki pelje nas iz bolecine mesta
tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi;

tje, kamor moc preganjavcev ne seze,
tje, kamor njih krivic ne bo za nami,
tje, kjer znebi se clovek vsake teze,

tje v posteljo postlano v carni jami,
v kateri spi, kdor vanjo spat se uleze,
da glasni hrup nadlog ga ne predrami.

Preseren veckrat vpelje drugi del soneta tudi s povedjo, ki zavzema celoten verz (v navedenem primeru prvi verz prve tercine uvaja pojasnilo k dogodku, opisanem v prvem, kvartetnem delu):

Dve sestri videle so zmoti vdane
oci: bilo dekle je nizko ena;
bila je druga njij' visoka zena,
obe lepote cvet in cast Ljubljane.

Pobegnil tak' sem, kakor srna plane,
od lovcev v prejsnjih casih ostreljena,
ko spet se strelcev truma ji zelena
prikaze in jo spomni stare rane.

Ak prasate, od kod strahota taka?
Ranila mene z ostro sta puscico
Kupido strelec, mati z njim njegova.

Ta dva sem mislil videti bogova:
za Amorja sem manj' imel sestrico,
bila je vecja Veneri enaka.

Preseren je dvodelnost soneta zaznamoval veckrat tudi z veznikom.

5.2.3.3.1  Posledicni veznik tako

Pri sonetu Lej, torej je bledo njih cvetje velo je uporabil Preseren na zacetku drugega dela (v prvem verzu prve tercine) posledicni veznik tak'; obe tercini sta v pojasnjevalnem razmerju s prvim delom (pravzaprav z zadnjima dvema verzoma prvega dela). Tako je dvodelnost soneta jasno razvidna.⁴

Lej, torej je bledo njih cvetje velo
in redke so in slabe, nebogljene,
v zideh tak' podrtije zapuscene
rastejo vcasih roze neveselo,

ki jim kopriv krdelo rejo vzelo
in kar nezlahtnih zelisc kal tam zene;
al' ak' v gredice vrta jih zelene
kdo presadi, cvetejo koj veselo.

Tak' blizu moj'ga bi srca kraljice,
bi blizu tebe, sonca njih, dobile
moc kvisku rasti poezij cvetlice;

ak' hoces, da bi zaljsi cvet rodile,
veselo vele vzdignile glavice
jim iz oci ti poslji zarke mile!

V sonetu Tak' kakor hrepeni oko colnarja je uporabil Preseren dvodelni zlozeni primerjalni veznik tak' kakor (1. verz kvartin) --- tak' (1. verz tercin), ki ga je podvojil se z dodatnim veznikom tako takoj v drugem verzu prve tercine; dodatno pa je okrepil dvodelnost soneta se s pogojnima odvisnikoma, ki sledita eden prvi kvartini, drugi pa prvi tercini in ju obakrat uvaja veznik zakaj, ak'. Sonet je zgrajen torej tako, da je drugi del (tercini) v primerjalnem odnosu s prvim delom (kvartinama), obenem pa imata oba dela se vzporedno zgradbo pogojnih odvisnikov, ki ju uvede obakrat isti veznik zakaj, ak'.

Tak' kakor hrepeni oko colnarja
zagledat, vaj'ni zvezdi, Dioskuri,
kadar razgraja pis ob hudi uri,
ko se tepo valovi, grom udarja;

zakaj, ak' vaj'nih zvezd zasije zarja,
vetrovom Eol koj zaklene duri,
po morji, po razjasnjenem azuri
kraljuje mir, potihne sum viharja.

Tak', draga deklica, zvezd tvojih cakam,
tako in bolj se cakam hrepenece,
oci zagledat' tvojih svetle zarke;

zakaj, ak' ti reko bezat oblakam,
ak', se tako vihari jeza srece,
nebo se koj zvedri krog moje barke.

Pri obravnavanju Presernovih sonetov se bomo osredotocili na glagolski in skladenjski naklon.

5.2.3.4.1  Glagolski naklon

Joze Toporisic (1976: 283) pise v svoji slovnici takole: »Nakloni so trije: v povednem naklonu so glagoli tedaj, ce dejanje samo ugotavljajo, ga zanikajo ali po njem vprasujejo /.../, v velelnem tedaj, ce dejanje prikazujejo kot zazeleno, zapovedano, prepovedano /.../, v pogojnem pa tedaj, ce (iz)vrsitev dejanja zadeva ob ovire, ki jih je mogoce zaobiti ali pa tudi ne«.

Preseren je v sonetu Ne bod'mo salobarde! Moskvicanov uporabil v kvartetnem delu velelni naklon (dejanje prikazuje kot zazeleno --- seveda ironicno): ne bodimo salobarde, berimo, ucimo se, nosimo, obogatimo. V tercetnem delu velelnik nadomesti povedni naklon: bomo prekosili, bo najstarejsi, se bo naredil, bomo govorili, so zlobodrali, je bil zmedel. Dvodelnost je tako lepo razvidna.

Ne bod'mo salobarde! Moskvicanov,
Gorenjci moji, knjige mi berimo
in, kar nam vsec bo, uzmat' se ucimo
od od bogmejev na meji Otomanov!

Iz kotov vseh od Skjaptov do Samanov
tak' kakor srake gnezda vkup nosimo
besede tuje, z njim' obogatimo
slovenski novi jezik Ilir'janov.

Prekosili res bomo vse narode,
najstarsi med jeziki jezik bode,
ki se iz te cobodre bo naredil,

ker bomo tak' govorili v Emoni,
ko zlobodrali so tam v Babiloni,
ko bil jim Bog je govorico zmedel.

Skladenjski naklon se deli na pripovedni, vprasalni, velelni in zelelni.

Pripovedne povedi dejanje ali stanje ugotavljajo. »Vprasalne so tiste povedi, ki izrazajo nejasnost ali negotovost glede kaksne prvine v podstavi povedi ali glede celotne podstave, in stremijo za tem, da se ta nejasnost v govoru odpravi«. (Toporisic, 1982: 261-62) »Velelne povedi /.../ izrazajo voljo govorecega, da bi kdo drug, tj. ogovorjeni /.../ kaj storil« (Toporisic, 1982: 266). Govorceva volja je lahko izrazena v prosnji, zelji, nasvetu, zapovedi, prepovedi, predpisu, groznji itn. Z zelelnimi povedmi pa govoreci izraza zeljo, da bi se kaj uresnicilo. Od velelnih povedi se zelelne razlikujejo po tem, da k uresnicitvi ne pozivajo tocno dolocenega naslovnika, kot je to pri velelnih povedih.

Zelelni naklon se lahko izraza na vec nacinov, med njimi tudi z velelnikom, ki ga je uporabil Preseren v prvi kvartini 13. soneta sonetnega venca: Jim iz oci ti poslji zarke mile, / mi gledati daj lic svetlobo zorno!

V drugem delu (drugi kvartini in obeh tercinah) je Preseren uporabil pripovedne povedi, in sicer z glagolom v prihodnjiku (prva kvartina ima glagole v sedanjiku), kar je se dodatno sredstvo locevanja obeh delov soneta. Tudi v tem sonetu je Preseren mejo med kvartinama in tercinama prestavil.

Jim iz oci ti poslji zarke mile,
mi gledati daj lic svetlobo zorno!
Le nji teme kraljestvo je pokorno,
samo njo bogajo viharjev sile.

Skrbi verige bodo odstopile,
odpadlo bo zelezje njih okorno,
s preblago tvojo pomocjo podporno
vse njih se rane bodo zacelile.

Zjasnilo se mi bo spet mracno lice,
spet upanje bo v srecu zelenelo
in ustom dalo sladke govorice;

na novo bo srce spet ozivelo,
v njem rasle jasnih poezij cvetlice
in gnale bodo nov cvet bolj veselo.

Sredstvi, s katerima dosega Preseren dvodelnost soneta, sta tudi sprememba glagolskega casa in dobnost, tj. relativni casovni odmik.

5.2.3.5.1  Sprememba glagolskega casa

Slovenscina pozna sedanjik, preteklik, predpreteklik in prihodnjik. Povedni tvorni sedanjik izraza dejanje, ki se dogaja v trenutku govorjenja, povedni tvorni preteklik izraza preddobnost glede na trenutek govorjenja, predpreteklik izraza davno preteklost oziroma dejanje pred drugim preteklim dejanjem, prihodnjik pa izraza zadobnost glede na trenutek govorjenja.⁵

Preseren si je v navedenem sonetu izbral v kvartinah prihodnjik (odprlo se bo, bodo videli, bodo stali, bo ustrasil, ne bodo nasli), v tercinah pa preteklik (smejale so se, bil sem prica) in sedanjik (je, zene) --- gre torej za razmerje prihodnjika proti ostalemu (pretekliku in sedanjiku). Dvodelnost soneta je tako precej ocitna.

Odprlo bo nebo po sodnem dnevi
se 'zvoljenim, svit glor'je ne'zreceni,
vso sreco bodo vid'li pogubljeni,
ki stali bodo tam na strani levi.

Pogled ta bolj jih ko goreci levi
in ko strahovi vsi 'z pekla spusceni
bo ustrasil, od njega naprej podeni
miru ne bodo nasli v vecni revi.

Oci nje, od ljubezni razsvetljene,
smejale so se 'zvoljen'mu naproti,
bil prica sem nju srece ne'zrecene;

mi pred ocmi je v najtemnejsem koti
pogled ta, brez miru naprej me zene
v obupa brezne po brezkoncni poti.

»Pomenska podstava povedi dobi v povedku razlicno podobo tudi glede na (ne)sovpadanje upovedovanega s trenutkom govorjenja. Kar s tem trenutkom sovpada, dobi izraz sedanjosti, kar je pred njim --- preteklosti, kar sele bo --- prihodnosti« (Toporisic, 1982: 253).

Joze Toporisic v Novi slovenski skladnji locuje pojma cas in dobnost. Dobnost naj bi bila relativna casovna razdalja med dvema dogodkoma. Lepo se kaze s predlogi pred, po ipd.

Dobnost je Preseren izrazil v sonetu Apel podobo na ogled postavi z besedno zvezo drugi dan, s cimer je dosegel v drugem delu soneta relativni casovni odmik (en dan kasneje) od dogajanja, ki ga opisuje v prvem delu soneta (v kvartinah).

Apel podobo na ogled postavi,
ker bolj resnico ljubi kakor hvalo,
zad skrit vse vprek poslusa, kaj zijalo
neumno, kaj umetni od nje pravi.

Pred njo s kopiti cevljarcek se ustavi;
kar ogleduje smolec obuvalo,
jermenov, meni, da ima premalo;
kar on ocita, koj Apel popravi.

Ko pride drugi dan spet moz kopitni,
namest' da bi sel dalj' po svoji poti,
ker cevlji so pogodu, mec se loti;

zavrne ga obraznik imenitni
in tebe z njim, kdor nap'cen si ocitar,
rekoc: »Le cevlje sodi naj Kopitar!«

Joze Toporisic razpravlja v Novi slovenski skladnji tudi o zanikanju kot eni od moznosti dolocitve podstave povedi: »Zanikanje je taka dolocitev podstave, ki ukinja trdilno veljavo stvari« (1982: 235). Zanikanje deli na neizrecno (implicitno) in izrecno (eksplicitno). Pri slednjem ugotavlja, da se v slovenscini raje uporablja stavcno zanikanje povedka (ki je po njegovem mnenju nezaznamovano), kot pa zanikanje kakega drugega stavcnega clena.

Preseren v izbranem sonetu v prvem delu uporablja prav stavcno zanikanje povedka: bi ne bila speljala, ne vedel bi, bi ne bila vzeta, ne bil bi igraca.

Zanikanje povedka v prvem delu kaze na notranjo dvodelnost (meja je po kvartinah): v kvartinah stoji nikalnica v glavnem stavku in zaznamuje nemoznost uresnicitve zelja govorecega, medtem ko v drugem delu (tercinah) te funkcije nikalnica (ki se sicer pojavi enkrat v prilastkovem odvisniku) nima.⁶

O Vrba, srecna, draga vas domaca,
kjer hisa mojega stoji oceta;
da b' uka zeja me iz tvoj'ga sveta
speljala ne bila, goljfiva kaca!

Ne vedel bi, kako se v strup prebraca
vse, kar srce si sladkega obeta;
mi ne bila bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjev notranjih b' igraca!

Zvesto srce in delavno rocico
za doto, ki je nima mil'jonarka,
bi bil dobil z izvoljeno devico;

mi mirno plavala bi moja barka;
pred ognjem dom, pred toco mi psenico
bi biliznji sosed varoval --- svet' Marka.

Z uporabo opisanih lastnosti sem opazoval gradivo in prisel do zakljucka, da je pri 34 sonetih (kar je priblizno 5/6 obravnavanih sonetov) meja po koncu druge kvartine, torej tako, kot je priporocal Schlegel po zgledu Petrarkovih sonetov. Pet sonetov ima mejo po prvi kvartini (drugi del so torej preostale tri kitice), en sonet je enodelen, enden tridelen (4/43/3), pri enem (sestem sonetu iz Sonetov nesrece) pa se za postavitev meje nisem mogel odlociti (deluje pa kot dvodelni sonet s sklepnim rimanim dvostisjem --- po angleskem vzoru, ceprav je pisan v kvartinah in tercinah).

Marsikateri sonet cleni vec dejavnikov hkrati (sprememba teme in glagolskega casa v sedmem povencnem sonetu Zgodi se vcasih, da mohamedani ipd.), marsikdaj se je zgodilo, da so bile lastnosti vecdelnosti izrazene na razlicnih mestih --- takrat sem uposteval lastnost, ki se mi je zdela izrazitejsa. Pri sedmem sonetu Sonetnega venca, recimo, uporabi Preseren skladenjski paralelizem v drugi kvartini ter obeh tercinah (da bi) in vpeljavo druge kvartine s samostojno vzklicno povedjo, vendar pride med kvartinama in tercinama do spremembe teme in do zamenjave udelezencev (poezije, nebesa --- Orfej, prepir, domacije). Pri dolocitvi meje sem uposteval zadnji dve lastnosti kot izrazitejsi in interpretiral sonet kot dvodelni z mejo po drugi kvartini:⁷

Obdajale so utrjene jih skale,
ko nekdaj Orfejevih strun glasove,
ki so jim ljudstva Tracije surove      poezije
krog Hema, Rodope bile se vdale.

Da bi nebesa milost nam skazale!
Otajat Krajna nasega sinove,
njih in Slovencev vseh okrog rodove,      nebesa
z domac'mi pesmam' Orfeja poslale!

Da bi nam srca vnel za cast dezele,
med nami potolazil razprtije      on (Orfej)
in spet zedinil rod Slovensc'ne cele!

Da b' od sladkote njega poezije
potihnil ves prepir, bile vesele      prepir, domacije
vihajrev jeznih mrzle domacije!      (zaradi Orfeja)

Kljub stevilnim Presernovim sonetom, ki so notranje clenjeni (zlasti na kvartetni in tercetni del), notranja clenitev (naj si bo dvo- ali vecdelna) ni njihova obvezna lastnost. Se pa pojavlja v toliksni meri in tako raznoliko, da je nedvomno vredna raziskovanja.

Kljub stevilnim modifikacijam tako zunanje kot notranje podobe soneta v kasnejsi slovenski poeziji se mi o dvo- oziroma vecdelni notranji clenitvi soneta zdi umestno govoriti, saj je Preseren, ceprav je ze sam nastopil z mnogimi inovacijami, notranjo clenitev (predvsem dvodelnost --- locevanje kvartetnega od tercetnega dela) praviloma uposteval in kot osrednji pesnik vplival na kasnejse slovensko sonetopisje.

Navedenke, viri in literatura

Ales Debeljak (1985). Imena smrti. Ljubljana: MK.

Niko Grafenauer (1975). Stukature. Ljubljana: DZS.

Alfonz Gspan (1969). Tri nova Zoisova slovenska pesemska besedila. SR 17/2, 119-81.

Milan Jesih (1989). Soneti. Celovec: Wieser.

Dragotin Kette (1983). Pesmi. Ljubljana: MK.

Matjaz Kmecl (1983). Mala literarna teorija. Ljubljana: DDU Univerzum.

Literatura (1977). Ljubljana: CZ (Leksikoni Cankarjeve zalozbe).

Boris A. Novak (1984). Kronanje. Ljubljana: MK.

Boris A. Novak (1991). Oblike sveta. Ljubljana: Mladika.

Boris A. Novak (1997). Oblike srca. Ljubljana: Modrijan.

Anton Ocvirk (1980). Evropski verzni sistemi: prvi del. Ljubljana: DZS (Literarni leksikon, 9).

Anton Ocvirk (1980a). Evropski verzni sistemi: drugi del. Ljubljana: DZS, (Literarni leksikon, 10).

Boris Paternu (1976). Izhodisca Presernovega sonetizma. Slavisticna revija 24/1, str. 39-55.

Francesco Petrarca (1986). Canzoniere. Milano: Garazanti.

Svetozar Petrovic' (1968). Problem soneta u starijoj hrvatskoj knjizevnosti. Rad JANU: knjiga 10. Zagreb: Odjel za suvremenu knjizevnost JANU.

France Preseren (1982). Poezije doktorja Franceta Preserna. Ur. Anton Slodnjak. Ljubljana: Presernova druzba.

Ivan Slamnig (1991). Je li sonet zanr? Stih i zanr. Ur. Svetozar Petrovic'. Novi Sad: Vojvodzanska ANU, str. 39-42.

Slowiankska metryka porownawcza, 2 (1984). Organizacja skladniowa. Ur. Maria Renata Mayenowa. Vroclav, Varsava, Krakov, Gdansk, Lodz: Wydawnictwo Polskiej akademii nauk.

Ivo Stropnik (1993). Skrivalnica v ocesu. Velenje: Kulturni center Ivana Napotnika (Zbirka Saleski razgledi, 10).

Rozka Stefanova, Niko Jez (1989). Copovi Galicijski dopisniki. Ljubljana: SAZU.

Joze Toporisic (1976). Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.

Joze Toporisic (1982). Nova slovenska skladnja. Ljubljana: DZS.

Silva Trdina (1978). Besedna umetnost, 2. del. Ljubljana: MK.

Uvod u knjizevnost: teorija, metodologija (1986). Ur. Zdenko Skreb, Ante Stamac'. Zagreb: Globus.

Bozo Vodusek (1980). Pesmi. Ljubljana: MK (Kondor, 185).

Opombe

¹

Pricujoci clanek je nekoliko predelana B-diplomska naloga iz slovenskega jezika, ki sem jo leta 1995 zagovarjal pri prof. dr. Adi Vidovic Muha.

²

Naj navedem le nekatere: Vodusek je recimo postavil tercini pred kvartini; Krakar se je poskusil s sonetom z vec kot stirinajstimi verzi; Stropnik je kiticno zgradbo (dvema kvartinama sledita dve tercini) razbil tako, da je sonet le se stezka razviden (recimo: 9+3+2 ali 4+2+4+4 ipd.); oblikovno zelo pester izbor sonetov ima Boris A. Novak (brisani sonet, sonet z odmevom ipd.).

³

Koseski je v prvem v slovenscini zapisanem sonetu (1818) uporabil kombinacijo jambskega enajsterca in deseterca.

⁴

Izbrani sonet je sonet sonetnega venca in ima kot tak svoje posebne zakonitosti, ki jih v diplomski nalogi nisem posebej obravnaval (razen v zvezi z rimo v poglavju 5.1.2). V prvem verzu Lej, torej je bledo njih cvetje velo se pojavijo namrec kar trije navezovalniki (lej, torej, njih), ki opozarjajo, da se sonet navezuje na predhodno.

⁵

Sedanjost, prihodnost in preteklost se lahko izraza seveda tudi se drugace kot samo z ustreznim glagoslkim casom, s cimer pa se tu ne bomo ukvarjali.

⁶

Morda bi bil enostavnejsi primer sonet Memento mori, kjer se v tercetnem delu nikalnica ne pojavi, vendar se mi je zdel izbrani sonet prav zaradi razlocevalne funkcije nikalnice v kvartetnem in tercetnem delu zanimivejsi.

⁷

Gotovo bi se pri nadaljnjem iskanju nasle tudi druge lastnosti, znacilne za vecdelnost Presernovega soneta, morda se bo katera od opisanih pokazala za nerelevantno. Zavedam se, da ukvarjanje z notranjo zgradbo soneta (in verjetno tudi drugih pesniskih oblik) mnogokrat ni enoumno ulovljivo pocetje, saj dolocanje notranjih meja ni vedno samo empiricno preverljivo.