The Sociolinguistics of Slovene

The International Journal of the Sociology of Language je periodicna publikacija, ki izhaja v Zdruzenih drzavah Amerike v sestih zvezkih na leto. Gre za eno najbolj prestiznih sociolingvisticnih revij in je namenjena objavljanju prispevkov s celega sveta, to je tistih, ki predstavljajo problematiko studija jezikovne rabe v druzbenem okolju. Glavni urednik Joshua Fishman velja za enega od zacetnikov sociolingvistike. 124. stevilka je tematska, posvecena izkljucno slovenski sociolingvistiki, in nosi naslov The Sociolinguistics of Slovene. Izsla je pri zalozbi Mouton de Gruyter (Berlin, New York, 1997). Urednik Marc L. Greenberg, jezikoslovec, ki se tudi sicer ukvarja s slovenskim jezikom, je zbral sest aktualnih avtorskih clankov s sociolingvisticno tematiko slovenskega jezika.

V Uvodu (Marc L. Greenberg: Introduction) je predstavljen polozaj slovenskega jezika med tremi glavnimi evropskimi jezikovnimi druzinami (germansko, romansko in slovansko), splosnosti o slovenski dialektalizaciji in kratka zgodovina nastajanja jezikovnega prostora. Slovenska sociolingvistika je oznacena z dvema sirokima programoma: ohranjanje slovenskih narecij in raba standardne slovenscine zunaj meja Republike Slovenije v luci protislovenske politike in sovraznosti; ohranjanje jezikovnih pravic v slovenskem maticnem prostoru in odmikanje od negativnih tokov v preteklosti. Slovenskemu jeziku je pripisano pomembno mesto v procesu samoohranitve in osamosvajanja Slovenije. Slovenscina je bila v federativni drzavi zelo pomemben dejavnik med konfliktnim odnosom srbskega in hrvaskega jezika na eni strani, na drugi pa v opoziciji unitarizmu.

Objavljeni prispevki v IJSL so vsebinsko dvoji: avtorja Joze Toporisic in James W. Tollefson opisujeta in analizirata polozaj slovenskega jezika v casu liberalizacije in odcepitve Slovenije ter razpada jugoslovanske federacije, drugi stirje pisejo o slovenscini zunaj Slovenije.

Joze Toporisic v clanku Slovenscina kot jezik neodvisne drzave (Slovene as the language of an independent state) podaja zaokrozen pregled zgodovine slovenskega prostora od naselitve naprej, nastajanje kulturne in jezikovne identitete v evropskih zgodovinskih procesih formiranja nacij in druzbena ter zgodovinska dogajanja do nastanka uradnega jezika samostojne drzave. Poudarja pomembnost tega, da je v 1400-letni zgodovini obstoja juznoslovanskega prostora slovenski jezik prvic tudi resnicni drzavni jezik in prvic tudi jezik v vojski (v preteklosti le kot sporadicen pojav) ter prvic pri tem ne potrebuje branitelja jezikovnih pravic (znotraj meja RS). V smislu sirse jezikovne kulture in jezikovne zavesti ter potrebe po zasciti so predstavljeni poglavitni problemi slovenscine danes: poslovni jezik in jezik administracije, jezik javnih napisov in imen javnih ustanov, neslovenski ucni jezik v nekaterih solah, citatnost v tujem jeziku in prvine tujega jezika v nekaterih besedilih, jezik imigrantov in solanje Slovencev v tujem jeziku v tujini. Iz odlomka, kjer avtor ostro ocenjuje slabosti javne jezikovne rabe (jezikovnokulturna in normativna vprasanja), je mogoce razbrati, da slovenscina tudi v samostojni drzavi potrebuje doloceno mero zascite (Svet za slovenscino v javni rabi). Sklep je --- citat M. Kosa --- vseeno optimisticen.

Jezikovna in nacionalna politika sta bili gonilni sili pri osamosvojitvi in konstituiranju drzavnosti. Oboje je slonelo na dveh principih: slovenska nacionalna identiteta in samostojna Slovenija; novonastala drzava sciti druge nacionalnosti. Taka so spoznanja Jamesa W. Tollefsona v clanku Jezikovna politika v neodvisni Sloveniji (Language policy in independent Slovenia), kjer s stalisca jezikovne politike analizira pravno-formalne akte jezikovne politike RS. Posebej so izpostavljene pravice obeh manjsin v Ustavi RS, implementacija ustavnih dolocil (funkcionalna dvojezicnost v solah v Prekmurju ze od 1959, uradna dvojezicnost v upravi, kulturi, publiciranju, na radiu in televiziji, manjsini v predstavniskih telesih in financiranje njunih dejavnosti). Pokaze tudi na neresena vprasanja pravic Romov kot tretje manjsine, ki jo omenja Ustava. Jezikovnopoliticni polozaj v Sloveniji povzame z izredno pozitivnim porocilom Evropske skupnosti (1993), ki Slovenijo ponudi kot zgledni model stevilnim evropskim drzavam. Tollefson meni, da gre za odprtost politicnega sistema, ki omogoca pozitivno jezikovno politiko, zlasti do manjsin.

Kje Slovenci govorijo slovensko in s kom? Izbira jezika manjsine in jezik soseske (Where do Slovenes speak Slovene and to whom? Minority language choice in a transactional setting) prinasa mikroetnografsko jezikoslovno podobo slovenske manjsine v cetrti Sveti Ivan v provinci Trst. Avtorica Majda Kaucic-Basa izhaja iz splosnega polozaja Slovencev v Italiji, ki ga oceni kot izolirano dvojezicnost Slovencev, ki delajo v Italiji, in kot enosmerno dvojezicnost manjsine. V ospredju je samoobcutek etnicne inferiornosti: slovenski jezik ni legitimen za javno komuniciranje; edini javni prostor, kjer je raba slovenskega jezika predstavljena in spontano prakticirana, so institucije manjsine. Razvojne tendence kazejo na pesanje slovenscine in njeno zamenjevanje z italijanscino. Raziskava z izrednim metodoloskim aparatom predstavlja kodni preklop (menjavanje enega jezika z drugim), primere in spoznanja oblikuje v natancnih shematizacijah (npr. interpretacija govornega okolja udelezencev ipd.). Teoreticne hipoteze so potrjene z empiricnimi rezultati: za javno komunikacijo je v praksi rabljen italijanski jezik, saj slovenscina kljub formalnim dolocilom ni aplicirana v javni sferi.

Najpomembnejsi dejavnik germanizacije v zgodovini manjsine na Koroskem v Avstriji je nastanek t. i. vindisarske teorije. V prispevku O razvoju vindisarske teorije (On the development of the Windischentheorie), avtor je Tom Priestly, je razlozena kot okvalifikacija jezika Slovencev na Koroskem, ki da je povsem drugacen od jezika v maticni Sloveniji. Ob poimenovanju Windisch ugledni sociolingvist razclenjuje rabo etnonimov tschusch, slovene, nemskutar in nemcur. Sama teorija se je razvijala postopoma, osrednjo obliko pa ji je 1927. leta dal Martin Wutte: Koroska je podrocje mesanja jezikov; slovensko narecje na avstrijskem Koroskem je germansko-slovanska mesanica; jezik je atribut pripadnosti etnicni skupini; slovensko prebivalstvo je razdeljeno na ''nemske prijatelje Slovence'' in simpatizerje Jugoslavije ... Visek je teorija dozivela po l. 1938, ko so slovensko manjsino opredelili kot migracijo s teritorija Luziskih Srbov z etnonimom wendisch. Priestly se je lotil preucevanja teorije s stalisca jezikovne situacije na avstrijskem delu Koroske, kjer obstajajo stiri jezikovne variante: nemski knjizni jezik, nemsko narecje, slovenski knjizni jezik in slovensko narecje. Podrobno je razclenil politicni kontekst (profasisticno/nacionalisticno ideologijo in antiindividualizem) v povezavi z jezikovnimi variacijami.

Se en prikaz socasnega polozaja slovenske jezikovne manjsine, in sicer v Porabju na Madzarskem, je podan v Slovenskem jezikovnem vprasanju ob slovensko-madzarski meji (Slovene language issues in the Slovene-Hungarian borderland), avtorice Albine Nec'ak-Lük. Gre za predstavitev slovensko-madzarskega kontaktnega podrocja (Prekmurje in Porabje): jezikovnega statusa, jezikovne rabe in stalisc do jezika ter vrednotenje jezika. Tudi tu je nastala nacionalisticna teorija --- Slovence so poimenovali Vendi. Termin Vend, ki je po l. 1920 sluzil za poimenovanje Slovencev v Porabju in Prekmurju, je bil aktualen vse do l. 1981.

Studija nadrobno predstavlja jezikovno situacijo v devetih slovenskih vaseh v Porabju. Spoznanja pokazejo pesanje slovenske jezikovne zmoznosti in rabe ter asimilacijo manjsine kljub intenzivnejsi institucionalni podpori maticnega prostora.

Nada Sabec v Slovensko-angleskem jezikovnem stiku v ZDA (Slovene-English language contact in the USA) razgrinja skoraj neznano jezikovno problematiko slovenskih izseljencev v Clevelandu. Teoreticnemu definiranju bilingvizma, diglosije in kodnega preklapljanja sledi predstavitev najstevilcnejse slovenske manjsine v ZDA (priblizno 50.000). Analiza prinasa spoznanja o polozaju slovenske manjsine, polozaju slovenskega jezika in njegovi rabi s stalisca kodnega preklapljanja in dvojezicnosti. Ugotovitve izhajajo iz razlik med posameznimi generacijami priseljencev (prve predvojne, prve povojne, druge predvojne in druge povojne, tretje predvojne) glede na jezikovno zmoznost, odnos do jezika, jezikovno rabo idr. v povezavi z ucenjem jezika, stiki z govorci slovenskega in neslovenskega jezika, vlogo slovenskih institucij in organizacij, stik z maticnim jezikovnim prostorom. Kljub presenetljivo pozitivnim odnosom do slovenskega jezika v skupnosti raba pesa, slovenski jezik pa je vse manj stabilen v javnem zivljenju. Proces zamenjave enega jezika z drugim je viden v oceni, da so pripadniki dolocenih generacij bolj pripadniki obeh kultur kot jezikovnih skupnosti. Preseneca ugotovitev, da (slovenski) jezik ni na mestu narodne identitete, pac pa so to ali ljudski obicaji ali ljudska glasba.

Dodana je ocena dveh sociolingvisticnih studij --- Velemir Gjurin: Slovenscina zdaj! (1991) in Joze Toporisic: Druzbenost slovenskega jezika (1991). Obe deli predstavlja s stalisca jezikovne situacije v kontekstu kulture in politike. Prava posebnost med sociolingvisticnimi deli sploh je Slovenscina zdaj!, ki predstavlja jezik v vojski.