Razvoj Slovenske matice od njenih zacetkov do prve svetovne vojne

Ideja za njeno ustanovitev se je rodila med narodno in kulturno zavzetimi stajerskimi izobrazenci ob tisocletnici prihoda Cirila in Metoda na Moravsko leta 1863, oni so prvi pridobivali clane in zbirali denar, za njimi je Toman pisno nakazal program. Za datum ustanovitve stejemo 4. februar 1864, ko je cesar naso Matico potrdil, njena pravila, ki jih je bilo treba za oblasti popraviti, pa so bila odobrena 6. junija istega leta. Drustvo naj bi nacrtno gojilo znanost in leposlovje, med njegove prve naloge pa je sodilo izdajanje slovenskih knjig za srednje sole. Upravni odbor bo stel 40 clanov, med njimi »prvosednika« (predsednika), tajnika in denarnicarja (blagajnika). O vseh pomembnih stvareh bo odlocal vsakoletni »véliki zbor« (obcni zbor). Clani bodo ali ustanovniki --- ti prispevajo za drustvo enkratno vsoto 50, ustanove pa 100 kron --- ali »letniki«, tako imenovani zato, ker bodo placevali clanarino letno.

Do prvega obcnega zbora je drustvu pripravljala pot trojica clanov, vodil jo je Bleiweis, ki je v poslovanju kazal gospodovalnost in skrbel za reprezentanco, medtem ko je teza sprotnega dela slonela na pozrtvovalnem tajniku Levstiku. Drustvo je gostovalo v eni sami sobi v poslopju Citalnice na Selenburgovi ulici (danes tam stoji palaca Konzorcija, Mladinske knjige). Do prvega obcnega zbora je prislo sele 11. maja 1865 in je potekal v sejni dvorani magistrata, mestne hise. Tedaj je Matica stela okrog 700 clanov, najvec Kranjcev in Stajercev, tako laikov kot duhovnikov. Prvi knjizni dar je obsegal eno samo delo --- koledar z zgodovino in pravili drustva in seznamom clanov ter kot dodatek Kozlerjev zemljevid Slovenije z imenikom krajev. Navzoci si niso bili enotni v tem, ali naj bo tajnik Levstik za svoje delo se naprej placan ali pa naj ga --- kot rodoljub opravlja zastonj.

V letih nastajanja in oblikovanja drustva je bilo v clanstvu vec rodoljubnega in kulturnega zanosa kakor ustreznih programov in delovnih dosezkov, poleg tega so doloceni krogi z nezaupanjem in nasprotovanjem gledali na Matico. Z ustanavljanjem drustva se niso strinjali pri celovski Mohorjevi druzbi, v njem so brez potrebe videli tekmeca, saj je imela Mohorjeva druge cilje in clanstvo. Ustanavljanje Matice tudi ni bilo pogodu privrzencem novega ilirizma, ki so bili maloverni glede slovenscine in so se zavzemali za postopno stapljanje s hrvascino. In koncno so na nastajajoco Matico gledali z nezaupanjem doloceni cerkveni krogi na Kranjskem, ljubljanski skof Vidmar in urednik Zgodnje danice Jeran, ker so se bali za vero in nravnost v njenih publikacijah.

Tisti izobrazenci pa, ki so se ogrevali za Matico, glede knjiznega programa na splosno niso bili pretirano zahtevni in izbircni. Za miselnost in okus konservativne staroslovenske generacije je bilo znacilno, da se je zavzemala predvsem za izdaje Vodnika in Koseskega, medtem ko so se Preserna spomnili le redki. Vec posluha je ta generacija pri nacrtovanju kazala za snujoci se Wolfov slovensko-nemski slovar ter slovenske knjige za gimnazije in realke, ki bi sele omogocile uvedbo slovenscine kot ucnega jezika v srednje sole. Kar zadeva znanost, so se Maticarji v casu priprav in na obcnem zboru zadovoljevali celó s predlogom, da bi clanki o zgodovini in knjizevnosti obcasno izhajali v posebni prilogi Novic ali da bi jih prinasali vsakoletni koledarji.

Po prvem obcnem zboru so si v obdobju tridesetih let kot predsedniki Matice sledili kulturnopoliticno sorodno usmerjeni konservativni staroslovenci pravnika Lovro Toman in Etbin Henrik Costa ter zivinozdravnik Janez Bleiweis, za njimi pa pravnika Peter Graselli in Josip Poklukar ter slovenist Josip Marn.

Koledar je pri Matici izsel se za leta 1866-1868 in je prinasal porocila o delu, seznam clanov in poucne clanke. V posebnih knjigah so v navedenih letih izsli Trdinova precéj skromna slovenska zgodovina, iz cescine prevedeni Erbenovi Kranjska in Koroska; Tuskovi Letni casi in Erjavcevo Rudninoslovje, oboje prevedeno iz nemscine, pa Franja Marna ceska slovnica; Ivana Vesela-Vesnina Olikani Slovenec in zemljepisno delo treh avtorjev Slovenski Stajer.

Z letom 1869 je doslej izhajajoci koledar zamenjal Letopis Matice slovenske, ki ga spremljamo med drustvenimi publikacijami do vkljucno 1898. leta, torej skoraj trideset let, urejali so ga najvec vsakokratni predsedniki, pozneje leksikograf Bartel. V skladu z naslovom je Letopis se vedno prinasal porocila o drustvu in imenik clanov, vecino knjige pa sta zajemala znanost in leposlovje, ki sta bila v obdobju staroslovencev na dokaj preprosti ravni. Crto locnico, zacetek rasti v kakovosti pomenita Bleiweisova smrt (1881) in Levcev vstop v knjizni odsek (1882).

Izvirno in prevedeno leposlovje srecujemo v Letopisu samo v prvem, staroslovenskem obdobju. Izvirni prispevki so z izjemo mladostne novele Emila Leona (Tavcarja) V Karlovcu vsi nepomembni. Prevajali so najvec iz slovanskih, a tudi zahodnih knjizevnosti, kot kuriozum naj navedemo Koseskega slovenitev Dantejevega Pekla. Prispevki iz znanosti segajo na najbolj razlicna podrocja: v naravo-, druzbo- in duseslovje, v slovstveno zgodovino, najvec pa v zgodovino, narodopisje in jezikoslovje. S slovstveno zgodovino se ukvarjajo nekateri clanki o nasi romantiki, Presernu in Vrazu. Clanke iz narodopisja so obilno prispevali Franc Hubad, Navratil in Barlè. Zgodovino so avtorji obravnavali zelo razlicno: nekateri diletantsko nesprejemljivo (Davorin Trstenjak), drugi ljubiteljsko, a resnobno (Parapat), vecina pa na znanstveni ravni (Vrhovec, Steklasa, v Levcevem obdobju Franc Kos in Rutar). Jezikoslovje je z razpravami Valjavca, Vatroslava Oblaka, Matije Murka in Streklja v celoti kvalitetno in sodi pretezno v Levcev cas. Se v staroslovensko obdobje pa vecinoma spada obsezna in odlicna zbirka naravoslovnega izrazja Iz potne torbe, ki ga je nabral Erjavec po kraskem in alpskem terenu okrog Gorice.

Ce se vrnemo v cas staroslovenske vladavine, si zdaj oglejmo tedanjo Maticino knjizno produkcijo s podrocja leposlovja. Znacilno je, katera imena iz slovenske knjizevnosti so takrat cenili: iz preteklosti so objavili Vodnikove Pesmi, od sodobnikov pa Koseskega Razne dela pesniske in igrokazne ter Tomanove pesmi. Preseren in Jenko, najvecji imeni v dotedanji slovenski poeziji, nista bila v obzorju njihove konservativne estetike in moralke, tako da je moral Preserna nasi javnosti odkriti sele mladoslovenec Stritar. Matica je v tem obdobju odklonila celotno Jenkovo literarno zapuscino in zavrnila pobudo za izdajanje Stritarja. Iz tujih knjizevnosti je v tem casu dozivelo samostojen knjizni prevod le Jules Vernovo poucno Potovanje okoli sveta v 80 dneh.

Najvecjo uslugo so staroslovenci pri Matici storili solskim knjigam za gimnazije, realke in uciteljisca, ki so bile ob nasih zahtevah po uvedbi slovenskega jezika v sole in urade imperativ casa. Slo je predvsem za ucbenike za naravoslovne predmete, ki so ob dotedanjih druzboslovnih, zlasti klasicnih jezikih, na novo dobili ustrezno mesto. Da bi nase sole cimprej prisle do njih, so jih v glavnem prevajali iz nemscine in cescine; navedimo najpomembnejse, po casu izida in po predmetih: Schödlerjeva Knjiga prirode v stirih delih: Fizika, Astronomija in kemija, Mineralogija in geognozija, Botanika in zoologija; med prevajalci moramo tu navesti predvsem Erjavca in Tuska, nekdanja clana vajevske literarne druzine, tedaj pa profesorja na realkah v Gorici oziroma Zagrebu. Erjavec in Tusek sta poslovenila tudi Pokornega Prirodopis zivalstva (prevod je dozivel tri izdaje) in Prirodopis rastlinstva. Erjavec je za nase srednje sole pripravil se Woldichovo Somatologijo. Pri Matici je nadalje v sedmih snopicih izhajal dunajski zemljepisni Atlant, slovensko besedilo zanj je pripravil Cigalè. Lavtar je poslovenil Mocnikovo nemsko Geometrijo za uciteljisca, medtem ko sta Jesenkov Prirodoznanski zemljepis in Krsnikova Zgodovina avstrijsko-ogrske monarhije napisana samostojno. Ze imenovani Cigalè pa je za potrebe srednjih sol pripravil nemsko-slovensko Znanstveno terminologijo. Vse nastete knjige so prevajalci in avtorji pri Matici objavili dokaj hitro, v dobrem desetletju od 1869 do 1881.

V tem obdobju je izsla se vrsta knjig s poljudno znanstveno vsebino, ki izrazajo duha casa, zanimanje za slovanske narode, jezike in zgodovino ter deloma za naravo in zdravje. O tem pricajo knjige: Rieger-Pletersnik-Raic: Slovanstvo (o juznih Slovanih), Vrhovec: Germanstvo in njega vpliv na slovanstvo v srednjem veku, Kopitarjeva spomenica (uredil Josip Marn), Franjo Marn: Hrvatska slovnica za Slovence, Suman: Slovenska slovnica po Miklosicevi primerjalni; Znidarsic: Oko in vid, Samec: Vpliv upijanljivih pijac.

Na splosno pa je bila znanstvena in zlasti leposlovna dejavnost Matice za case staroslovencev skromna in konservativna, zato so jo svobodoumni mladoslovenci, posebno Sukljè, veckrat in tudi ostro kritizirali.

Zapisali smo ze, da je ze prej obstojeci Letopis Matice slovenske tudi v Levcevem casu izhajal do vstetega leta 1898, v tem obdobju je dosegel posebno v zgodovini in jezikoslovju resnicno znanstveno raven, leposlovni prispevki pa so iz njega docela odpadli. Od leta 1899 dalje je pod naslovom Letopis v krajsem obsegu izhajal le organizacijsko informativni del prejsnjega, pripravil ga je vsakokratni tajnik.

Ob koncu stoletja, leta 1899, je za objavljanje znanstvenih razprav dotedanji Letopis MS nadomestil Zbornik MS, v Levcevem obdobju ga je urejal jezikoslovec Pintar. Poleg zgodovinarjev Vrhovca in Steklase so tokrat veliko sodelovali literarni zgodovinarji Prijatelj, Pavel Groselj (sicer naravoslovec), Zigon in ze tudi Ilesic. Znacilno je, da zdaj stopi v ospredje zanimanja Presernov krog, njegova poezija, pobude nanjo in njena forma oziroma kompozicija, medtem ko Ilesica pritegujejo kulturni stiki med Slovani.

Leposlovju, ki je bilo v casu staroslovencev sibko in je, pomesano s clanki, izhajalo v Letopisu MS, so v odboru namenili posebno, novo knjizno serijo. Leta 1886 je zacela izhajati Zabavna knjiznica (pridevnik v naslovu se nam danes ne zdi prav primeren za resno leposlovje). Posamezni zvezek serije je prinasal po eno daljse ali vec krajsih, navadno izvirnih, vcasih tudi prevedenih del. Tako so v tej zbirki v tem obdobju izsla naslednja dela: dva zvezka Erjavcevih Izbranih spisov (uredil Levec), tri Detelove povesti in ena njegova igra, nekaj Meskovih crtic, Cankarjevo delo Smrt in pogreb Jakoba Nesrece, nekaj Pugljevih novel, Golarjevih povesti in noveli Vladimirja Levstika. Izmed prevodov naj omenimo Gogoljev roman Mrtve duse, Sienkiewiczev roman v dveh knjigah Z ognjem in mecem in delo Stiri bajke Saltykóva Scedrína (poslovenil Prijatelj). Poleg izrazito leposlovnih besedil srecamo v Zabavni knjiznici tri primere orisa in potopisa: o colnarjih in brodnikih na Ljubljanici in Savi, o Cerkniskem jezeru in o juznih Slovanih.

Leta 1892 nesrecno preminuli trgovec in mecen je Matici zapustil vecino premozenja, po njem so poimenovali novo Anton Knezovo knjiznico (izhajala od 1894 dalje), ki je kakor Zabavna prinasala leposlovje: poleg Detelove in Podlimbarskega povesti Govekarjevo Ljubezen in rodobljubje, ki osvetljuje Knezovo zivljenjsko usodo, Mencingerjevo znano delo Moja hoja na Triglav, precéj Meskove krajse proze in roman Na Poljani, posebno znamenitost pa v letnikih 1900-1905 pomenijo stevilna Cankarjeva dela. Ivan Cankar je bil na ljubljanski realki Levcev dijak in ze tedaj mu je bil profesor naklonjen, zdaj ga je podpiral kot priznanega pisatelja, Cankar se je tudi potegoval za Jurcic-Tomsicevo nagrado. V navedenih letih so v Knezovi knjiznici izsla naslednja Cankarjev dela: Popotovanje Nikolaja Nikica, romana Tujci in Na klancu, Zivljenje in smrt Petra Novljana, povest Kriz na gori, Potepuh Marko in kralj Matjaz, V mesecini in povest Martin Kacur. V Knezovi knjiznici je sodeloval tudi Levec sam z literarnozgodovinskimi studijami o Valjavcu, prevozu Kopitarja v Ljubljano, o Koseskem in o Presernu, medtem ko je Murko prispeval studijo o zgodaj umrlem slavistu Oblaku.

Za velik dosezek v nacionalnem kulturnem programu moramo steti obsezno edicijo Slovenske narodne pesmi, do katere je pri Matici prislo po vec neuspelih poskusih v preteklosti. Karel Strekelj je za njihovo zbiranje, zapisovanje in objavljanje dolocil jasna nacela: upostevati je treba vse natisnjeno in zapisano gradivo; priti do besedil in napevov neposredno na terenu; zajeti vse vrste ljudskih pesmi po celotnem slovenskem ozemlju; zapisati jih moramo v pristni narecni obliki, ne smemo jih »popravljati« v knjizni jezik; tudi se ne smemo ozirati na morebitne estetske in moralne pomisleke; ljudska pesem, kakrsna je, izraza namrec narodovo psiho. Strekelj je nekajkrat naletel na ugovore zoper posamezne »pohujsljive« pesmi, toda laskave ocene tujih strokovnjakov so mu dajale poguma za nadaljevanje edicije. Tako je v letih 1895 do 1907 z dvema vmesnima presledkoma objavil enajst snopicev oziroma tri knjige nasih ljudskih pesmi.

Proti koncu Levceve ere je bilo v Matici pri programiranju ze cutiti tudi Ilesicev vpliv. V letih 1906 in 1907 sta namrec izsla prva zvezka Hrvatske knjiznice, ki sta prinesla pod njegovim urednistvom razna besedila o ilirskem gibanju in prijateljstvu med narodoma ter izbor iz nekaterih hrvaskih pripovednikov, zlasti Gjalskega, vse v hrvaskem izvirniku.

Kot novost naj dalje navedemo serijo Prevodi iz svetovne knjizevnosti. V njenem okviru so v letih 1904-1907 izsli: Funtkova slovenitev Shakespearovega Kralja Leara in Zupanciceva Beneskega trgovca, prevod Tolstójeve drame Moc temè (Minka Govekarjeva) in Njegosevega Gorskega venca (Perusek, Resetarjeva spremna beseda), ze takoj po Levcevem vstopu v Maticin odbor pa so v dveh delih izsli Turgenjeva Lovcevi zapiski (Josip Remec).

Manj srecno roko je imelo vodstvo tedanje Matice pri nasi prvi obsirni Zgodovini slovenskega slovstva, ki jo je napisal Karel Glaser. Izhajala je v letih 1894-1900 in v stirih delih najprej sega do vkljucno razsvetljenstva, zatem pa zapored zajema romantiko pa Bleiweisovo in Stritarjevo dobo. Avtorju so pri pisanju blizje fakto-, bio- in bibliografija kakor psiholosko, idejno in estetsko oznacevanje in vrednotenje. Z enako pozornostjo in zavzetostjo obravnava obrobne in danes neznane pisce kakor resnicno pomembne in razvojno nosilne osebnosti. Dosti zanimivo pa je njegovo opisovanje kulturnopoliticnih razmer v posameznih dobah, kakor tudi oznacevanje predstavnikov znanosti v novejsem casu.

Slovenska matica je v tem casu strokovno utemeljila tudi naso bibliografijo. Bibliotekar Franc Simonic je v letih 1903-1905 v treh snopicih objavljal delo Slovenska bibliografija, ki zajema popis vseh nasih knjig in casopisov od 1550 do 1900, ni pa sestavil drugega dela, ki naj bi prinesel celotni pregled clankov. Njegov zet Janko Slebinger je v Zbornikih 1903-1907 priobceval bibliografijo nasega tiska za leta 1902-1906, pozneje pa je pri Matici izdal Slovensko bibliografijo za leta 1907-1912 (1913).

Docela pa so pri drustvu in zalozbi izpeljali nacrt za zbirko Slovenska zemlja --- delo o Stajerski smo ze omenili. Ta kolekcija v sestih knjigah je v iz Levcevega deloma segla se v Ilesicevo obdobje. Avtorji opisujejo posamezne dezele z vseh moznih vidikov: naravoslovnega in zgodovinskega, gospodarskega in kulturnega, politicnega in statisticnega. Tako obravnava v devetdesetih letih Simon Rutar Gorisko in Gradiscansko, Trst in Istro ter Benesko Slovenijo; s svojimi dognanji je rabil kot vir nekaterim nasim pisateljem, posebno tolminskima rojakoma Preglju in Bevku za njune zgodovinske romane in povesti. Fran Orozen je v zacetku nasega stoletja obdelal osrednjo Kranjsko, Matko Potocnik ob koncu prvega desetletja severno Korosko, medtem ko je Ferdinand Seidl tedaj prikazal geolosko zgradbo in krajinsko podobo Kamniskih ali Savinjskih Alp.

V Levcevi eri pa smo dobili tudi vrsto posameznih knjig, prirocnikov ali monografij z najrazlicnejso tematiko, med njimi prenekatere odlicne. S podrocij jezikoslovja in poslovnosti Krizmanovo Slovnico italijanskega jezika in Bezenskovo Slovensko stenografijo. Iz knjizevnosti Vodnikove Izbrane spise in Valjceve Poezije, prve je uredil Wiesthaler, druge Levec, Iz zgodovine Vrhovnikovi knjigi Ljubljanski mescanje v minulih stoletjih in Zgodovino Novega mesta, Apihovo delo Slovenci in 1848. leto, Franca Kosa Doneske k zgodovini Skofje Loke in Vosnjakove Spomine v dveh knjigah. Iz narodopisja Jozefa Pajka zanimive Crtice iz dusevnega zitka stajerskih Slovencev. Iz drugih druzboslovnih ved Franciska Lampeta Uvod v modroslovje in Duseslovje v dveh knjigah pa ze omenjenega Franca Kosa Vzgojeslovje. S podrocja naravoslovja in tehnike Ivana Subica delo Elektrika, nje proizvodnja in uporaba v dveh knjigah.

Se necesa se moramo na tem mestu dotakniti: kakor je moral v zacetku staroslovenskega obdobja zaradi »varcevanja« Maticinih odbornikov odstopiti tajnik Levstik, tako so v zadnjem letu Levcegega predsedovanja med kandidati za tajnika izlocili Zupancica z utemeljitvijo, da za to delo ne potrebujejo pomembnega pesnika, pac pa izurjenega administratorja.

Dr. Fran Ilesic je torej do neke mere prevzel Levcevo organizacijsko in duhovno dediscino: nadaljeval je knjizne zbirke Zbornik Matice slovenske, Zabavno in Knezovo knjiznico ter Prevode iz svetovne knjizevnosti, dokoncal ediciji Narodne pesmi in Slovenska zemlja, njegova novost in posebnost pa sta bili Hrvatska knjiznica ter Slovanski spomini in jubileji.

Vsi Zborniki MS iz tistih let, vecino je Ilesic tudi uredil, so se vezali na jubileje: 1908. na 400-letnico Trubarjevega in 1909. na stoletnico Bleiweisovega rojstva, nadaljnji trije pa na stoletnico Ilirskih provinc. Za Trubarjev zbornik je Ilesic napisal vec prispevkov, znacilno je, da jih kar nekaj razpravlja o zvezah nasih protestantov s hrvaskimi. Brez taksne obarvanosti je seveda Bleiweisov zbornik, ki govori o slavljencevih zaslugah na raznih podrocjih, pri njem so sodelovali slovenisti Tominsek, Lokar, Prijatelj, Grafenauer in zgodovinar Loncar. Pri zbornikih s tematiko Ilirskih provinc in njih ustavnopravno ureditvijo, s spomini na Francoze, o razsvetljencu Kuraltu in narodnem preporodu so sodelovali Bogumil Vosnjak, Gruden, Ilesic in Ceh Remes, Kidric pa je prispeval korespondenco med Presernom in Vrazom.

Zabavna knjiznica je v tem casu prinesla naslednja povprecno dobra leposlovna besedila: socialno dramo Kvedrove, vrsto Pugljevih novel, po eno Detelovo in Meskovo zgodovinsko povest, Podlimbarskega romana Gospodin Franjo (1913) in Kristanovo fantazijsko povest.

V Knezovi knjiznici pa so izsli Cankarjev roman Novo zivljenje (1908), medtem ko so ponujeno novelo iz zbirke Volja in moc pri Matici odklonili, Golarjeva povest in novela, Murnikova humoreska, Lahov zgodovinski roman v dveh delih Brambovci (1910-1911, dogaja se v casu Napoleonovih vojsk na Dolenjskem in v Ljubljani), Detelova povest, Funtkova drama in povest Kvedrove Njeno zivljenje (1914). V nekaterih zvezkih te knjiznice so leposlovju dodane razprave: Slebingerjeva o Jagic'u, Vojeslava Moleta o Sowackem in Grafenauerjeva o Vodniku.

O seriji Slovenska zemlja, ki se je potegnila tudi v Ilesicevo obdobje, smo ze porocali. Od edicije Slovenske narodne pesmi so v tem casu izsli snopici od 12. do 14. se v Strekljevem urednistvu, medtem ko je 15. snopic po njegovi smrti pripravil Glonar. Zbirka Prevodi iz svetovne knjizevnosti je tedaj prinesla prvi del Goethejevega Fausta v Funtkovem prevodu, Puskinovo poemo Evgenij Onjegin v Prijateljevem, Zeyerjev roman Jan Marija Plojhar v prevodu Podlimbarskega in Dostojevskega roman Zapiski iz mrtvega doma, ki ga je poslovenil Vladimir Levstik.

Med samostojnimi knjigami iz teh let moramo navesti zacetek izhajanja Izbranih spisov Janeza Mencingerja, urejal jih je Josip Tominsek, iziti sta utegnila le dva zvezka zgodnjih povesti in novel (1911, 1913), nadaljnje izhajanje je preprecila vojna. Poleg Mencingerja moremo za ta cas med samostojnimi knjigami navesti le estetsko skromno pesnisko zbirko bohema Peterlina-Petruske Po cesti in stepi.

Ilesic je sklenil kot novoilirec vzpostaviti tesno sodelovanje posebno med Slovensko in Hrvatsko matico. Na njegov predlog sta ustanovi osnovali knjizni zbirki Hrvatska oziroma Slovenska knjiznica, v njih sta se prizadevali medsebojno seznanjati z jezikom in knjizevnostjo svoje sosede. Tako so pri nas v letih 1906-1913 v hrvaskem izvirniku izsli Nazorjev Veli Joze z ilustracijami Sase Santla, Drechsler-Vodnikova studija o Vrazu, Simunovic'eva povest Tudjinac in izbrane srbske in hrvaske junaske ljudske pesmi v Drechslerjevem urednistvu.

V decembru 1910 je Slovenska matica pripravila akademijo v cast stoletnici Vrazovega rojstva. Referate sta v publikaciji Smotra jugoslovanskih kulturnih drustev izdali Hrvatska in Srpska matica. Zastopniki juznoslovanskih narodov so na akademiji porocali o razvejêni kulturni dejavnosti svojih narodov.

Iz serije Slovanski spomini in jubileji je izsel en sam zvezek (1911). Uredil ga je seveda Ilesic. Prinesel je clanke slovenskih, hrvaskih in poljskih avtorjev o ruskih, srbskih, ceskih in poljskih pisateljih in pesnikih. Med drugim Ivan Lah pise o ceskem romantiku Máchi in ga ilustrira s prevodom njegove poeme Maj.

Usodo Slovenske matice ob koncu Ilesicevega obdobja poznamo. Zaradi nekoliko razvlecenega, a clovesko toplega romana Gospodin Franjo, ki s simpatijo prikazuje pravoslavne in muslimanske, manj katoliske domacine v okupirani Bosni, obenem pa obtozuje nadutost in izkoriscevalnost avstro-ogrskih uradnikov in castnikov, so oblasti avtorja poslale v konfinacijo, kjer je umrl, njegov roman zaplenile, zaloznico pa razpustile in zasegle njeno premozenje. Tako sta mogla ze pred vojno natisnjena Podlimbarskega roman Gospodin Franjo in povest Kvedrove Njeno zivljenje priti v javnost sele z ozivitvijo njune zaloznice spomladi 1917. leta; tedaj je avstrijski notranji minister na zahtevo slovenskih poslancev v dunajskem parlamentu razveljavil odlok o razpustitvi Slovenske matice.

Njeno delovanje na podrocjih znanosti --- zlasti humanisticnih ved --- in leposlovja --- tu mislimo predvsem na Cankarja ---, posebno v obdobju prof. Frana Levca, nas prepricuje, da je resnicno utirala pot poznejsi Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.

Viri

Ivan Lah (1921). Zacetki Slovenske matice. Spominski spis k 50-letnici. Ljubljana: SM.

Joka Zigon (1935). Véliko pismo slovenske duhovne zdruzitve. Ustanovitev Slovenske matice. Ob 70-letnici SM 1864-1934. Ljubljana: SM.

Janko Slebinger (1930). Publikacije Slovenske matice od leta 1864 do 1930. Ljubljana: SM.

Francè Bernik (1964). Sto let kulturnega poslanstva. Slovenska matica 1864-1864. Zbornik razprav in clankov. Uredil Fr. Bernik. Ljubljana: SM, str. 11-26.

Zmaga Kumer (1995). Strekljevo delo za slovensko ljudsko pesem. Glasnik SM XIX, str. 29 sl.