|
Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Razprave in clanki |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Darija Skubic | UDK 81'367.51:81'42 |
Primerjava razprave A. Breznika Besedni red v govoru (1908) s poglavjem Coherence v delu T. A. van Dijka Text and Context (1976)
Slovnicarji vprasanja besednega reda niso razumeli in ga zato tudi niso znali oz. mogli predstaviti kot skladenjski problem. Breznik (1908: 222) pravi, da se je to dejstvo »hudo mascevalo nad slovnico, ker vsled tega skladnja (sintaksa) se do danes nima pravega pojma o svojih elementih, na kterih stoji in se do danes ni prisla do definicije stavka«.
Pri besednem redu loci Breznik neprosto (danes stalno) in prosto stavo.
Ceprav je razprava skoraj v celoti namenjena vprasanjem proste stave, se bomo najprej ustavili pri neprosti stavi.
1.1 Neprosta (stalna) stava
Po Brezniku je neprosta stava tista, po kateri imajo besede vedno enako, stalno, nespremenljivo mesto v stavku. Kot zglede stalne stave navaja »enklitike ali naslonice, ki stoje v vseh indoevropskih jezikih skoro brez izjeme za prvo mesto v stavku; sem spada stava prilastka, prilastkovega rodivnika, partitivnega rodivnika, apozicije; sem devamo dalje stavo nemskega povednega glagola stranskega stavka, ki je stalno na koncu« (Breznik, 1908: 222).
Te ugotovitve se drzijo, pridruzuje pa se jim spoznanje o stalnosti in nezamenljivosti pridevniskih mest v levem prilastku in mest v povedkovem dolocilu.
Neprosta stava je torej (A. Vidovic Muha, 1993: 501) jezikovnosistemska danost, je ena izmed pravil za tvorbo jezikovnih sporocil. Na besedilni ravni (po van Dijku) bi to lahko imenovali konceptualno prvino jezika.
1.2 Prosta stava
»Prosto pa imenujemo stavo tedaj, kedar nimajo besede same po sebi nobene dolocene, stalne stave, temuc jim jo doloca vsakokratni pomen stavka« (Breznik, 1908: 222).
Nadalje Breznik ugotavlja, da je iz stavka besedam mogoce dolociti le obliko, ne pa stave, ki ima svoje korenine v obseznejsem organizmu, in sicer v samostojnem govornem odstavku ali v govoru: »Kakor se n. pr. besedi ocetom doloci se-le iz stavka, kako obliko ima, kak pomen, i.t.d. in ne pove tega beseda sama, tako ne pove stavek sam, kedaj naj kako besedo postavim na zacetek ali na konec ali kam drugam in kako naj jo povdarjam, temuc kaze to sele vec stavkov skupaj, predstojeca situacija (podcrtala D. Skubic), ali kratko receno, tista celota, v kteri ima stavek svoj izvir« (Breznik, 1908: 225).
Vsak stavek torej stoji z ozirom na drugega, in to tako, kakor ga drugi doloca in zahteva. Po Brezniku gre to dolocilo tako dalec, dokler se govor nanasa na smer prvega stavka (samostojni govorni odstavek).
Breznik (A. Vidovic Muha, 1993: 501) sprejema spoznanje --- ki je kasneje postalo eno izmed pomembnih prvin zenevskega funkcionalisticnega strukturalizma: da je jezik zbir hierarhicno urejenih ravnin, dolocenih z najmanjsimi enotami. Breznik zacne pri besedni obliki, nadaljuje s stavkom, naprej gradi besedilo z govornim odstavkom oz. govorom do dokoncnega besedila in pri tem uposteva dejstvo, da med posameznimi prvinami obstaja pomensko razmerje.
1.2.1 Izvir besednemu redu po Brezniku
1.2.1.1 Stavek
Kot ze receno, je za Breznika stavek okvir, ki osmislja besedne oblike ( zgled oblika besede oce --- ocetom, ki dobi svojo vlogo sele v stavku). Iz stavka je besedam mogoce dolociti le obliko, ne pa tudi stave, saj to doloca sele visja besedilna enota --- govorni odstavek.
Stavek je po Brezniku lahko izvir besednemu redu, »kedar je po svoji obliki sam v sebi tako zakljucen, da ne potrebuje nobenega stavka ali nobene predstojece situacije, na ktero bi se nanasal; torej, kedar ima iste pogoje, kakor samostojni govorni odstavek, n. pr. stavki splosne vsebine« (Breznik, 1908: 225). Kot zglede navaja Breznik pregovore in besede bom, grem, hvala, ki so ze stavki.
Breznik deli stavke glede na njihov besedni red v samostojne, ki opravljajo vlogo govornega odstavka ali besedila, in nesamostojne. Breznik (1908: 226) ob tem navaja Delbrucka, predvsem pa Vondraka, ki pravi, da je »/s/tavek v artikuliranem govoru izrecen izraz, ki ... velja za govornika in poslusavca kot zvezana in v sebi zakljucena celota. /.../
Breznik poudarja, da lahko taksna definicija velja le za samostojne stavke, ne pa za nesamostojne: »In one lastnosti, ki jih slovnicarji pripisujejo stavkom sploh, morejo imeti le samostojni stavki« (Breznik, 1908: 225).
Po Brezniku (1908: 222) je stavek lahko tudi temeljna prvina visje besedilne enote --- govornega odstavka. Prosta stava besed1 se torej veze na vsakokratni pomen stavka: »/.../ besede se niso same po sebi razvrscene, postavljene v vedno enako vrsto, temuc da jih mora postavljati pisavec in sicer tja, kjer jih zahteva pomen stavka.«
Treba je poudariti pomembnost Breznikovega pojmovanja t.i. vsakokratnega pomena stavka. Breznik tu izpostavlja referencno vlogo jezika, ki prek pomenske podstave (propozicije) povezuje jezikovni izraz in predmetnost, ki je predmet ubesedovanja.
1.2.1.2 Govorni odstavek
Zdi se prav, da spregovorimo, kako Breznik razume pojem govornega odstavka.
Rekli smo ze (1.2), da vsak stavek stoji z ozirom na drugega, in to tako, kakor ga drugi doloca in zahteva. Spregovorili smo tudi o »predstojeci situaciji«, s katero govorni odstavek ustvarja referencno razmerje.
Kaj je torej za Breznika govorni odstavek? To je »besedilna enota z referencnim pomenom kot kvalitetno novo celoto vseh referencnih pomenov povedi ali stavcnih delov povedi, ki tvorijo govorni odstavek« (A. Vidovic Muha, 1993: 502).
Breznik ugotavlja, da o prosti stavi lahko razmisljamo le v okviru govornega odstavka --- referencnopomenske celote.
1.2.2 Kriterij besednega reda
Glede kriterija ali merila besednega reda pravi Breznik, »da ga je iskati v stavcnem poudaru« (Breznik, 1908: 226). Po Brezniku je bistvo govora organska vez besed v stavkih in stavkov v govoru. To se pravi, »da besede same po sebi nic ne pomenjajo, temuc da dobe svoj pomen, t. j. povdar ali nepovdarjenost edinole v stavkovi zvezi« (Breznik, 1908: 226).
Mesto stavcnega poudarka je torej odvisno od vsakokratnega pomena stavka --- »vsakokratne stavcnopovedne reference« (A. Vidovic-Muha, 1993: 503), ki jo doloca referencni pomen celotnega govornega odstavka kot besedilne enote.
Za stavcni poudarek je mogoce reci dvoje: »Ako v pripovedovanju prejsnje situacije se ni nic obsezen, tako da se iz nobene besede v nji ne more pricakovati, stoji le-ta na koncu stavka (imenujem ga nepricakovani stavcni povdarek). Ako pa je le-ta v pripovedovanju predstojece situacije ze obsezen, tako da se iz da iz nje ze pricakovati, stoji v zacetku stavka (imenujem ga pricakovani stavcni povdarek). To dvoje: pricakovani, nepricakovani stavcni povdarek je kriterij besednega reda« (Breznik, 1908: 229). Kot primer navaja bajko iz Trdine, »v kteri pripoveduje skoro vsak stavek novo tvarino, ki v predstojecem se ni nic obsezena, zato stoji stavcni povdarek2 iz vecine na koncu: Dokler so bili ljudje se ajdje, niso vedeli, kako je Bog svet ustvaril, pa so si pripovedovali to tako, kakor jih je ucila kriva vera« (Breznik, 1908: 229).
Breznik se zaveda, da ce hocemo dolociti stavcni poudarek in s tem pomensko jedro povedi (poudarjena beseda je pri Brezniku ze jedro), moramo upostevati tudi izpuscene stavke (neupovedene propozicije). Stavek si moramo po Breznikovo sami zamisliti. Braznik navaja primer iz Trdinove bajke:»Bog se je zacudil cudnim recem, ki so jih ustvarile njegove oci« (Breznik, 1908: 258). Tu stoji nepricakovani poudarek na zacetku stavka, ceprav se v prejsnjem stavku ne govori o dejanju, iz katerega bi se bozje zacudenje pricakovalo. Pisec je stavek torej izpustil. Po Brezniku bi se moralo besedilo (ce bi upostevali tudi neupovedene propozicije) glasiti takole: »Bog je pogledal cudne reci in se (cudnim recem) zacudil« (Breznik, 1908: 258).
Poleg izpuscanja, pravi Breznik, govorimo pri stavcnih poudarkih tudi o krcenju:
»/t/a prikazen nastopa tedaj, kedar je v stavku, ki ima ze svoj pravi povdarek, vrinen se neki stranski stavcni poudarek, ki more vcasih prevzeti celo mesto pravega stavcnega povdarka« (Breznik, 1908: 258). Kot zgled navaja Breznik naslednje besedilo: »/.../ ustvaril je njegov prvi pogled naso lepo zemljo, njegov drugi /.../« (Breznik, 1908: 259). Iz stavka je razvidno, da je pravi stavcni poudarek na besedni zvezi lepa zemlja, da pa je stevnik prvi vrinjen k besedi pogled, ker se iz prejsnjega pripovedovanja ne more sklepati, da je ta pogled prvi. To besedilo je torej nastalo iz: »/.../ ustvaril je njegov pogled, in to je bil prvi, naso lepo zemljo« (Breznik, 1908: 259).
Vzroki za tako opuscanje in krcenje izhajajo iz zunajjezikovnih okoliscin, ki jih Breznik ne omenja. O tem danes govori besediloslovna teorija, kot bomo videli v primeru van Dijka. Ostaja spoznanje, da se Breznikova dognanja (ne da bi to ekspliciral) tega mocno dotikajo.
1.2.3 Besedni red
Kot smo videli, se Breznik v svoji razpravi loteva vprasanj neproste in proste stave, v okviru te druge spregovori o izviru in kriteriju besednega reda, v tretjem delu se enkrat izpostavi svoja spoznanja o problematiki besednega reda, za konec pa spregovori o »najnavadnejsih« napakah, ki jih (ne upostevajoc ze znanih dognanj o besednem redu), pri pisanju naredijo nasi pisci, npr. Stritar.
Glede na kriterij, ki ga je postavil v prejsnjem delu (gl. 1.2.2), razlozi Breznik ves besedni red: »Kedar nosi kaka beseda v stavku pricakovan povdarek, stoji navadno pri zacetku stavka (ali natancneje receno: tam, kjer jo pripovedovanje prejsnjega stavka napove); kedar pa ima kaka beseda v stavku nepricakovan povdarek, stoji pri koncu stavka (ali natancneje in splosno receno: stoji tedaj, kedar jo pred njo stojece besede v stavku toliko opisejo, da jo narede razumljivo). Tako je s povdarjenimi besedami. Nepovdarjene besede pa se ravnajo po teh dveh povdarjenih vrstah. Pri pricakovanem povdarku stoje nepovdarjene besede navadno vse za njim, in sicer po vrsti, kakor ga izpolnjujejo; pri nepricakovanem pa stoje navadno vse spredaj pred njim, in sicer po vrsti, kakor ga pripravljajo« (Breznik, 1908: 259).
Po Brezniku morejo cleni stati po kakovosti stavcnega poudarka na vsakem mestu v stavku. Pravi, da »more glavna misel stati le na stavcnem povdarku« in da »jedro stavkovega pripovedovanja ne more stati nikoli v nepovdarjenih besedah« (Breznik, 1908: 262). Poudarjena beseda je torej ze pri Brezniku jedro, kasneje pri V. Mathesiusu, ki je v okviru praskega strukturalizma utemeljitelj teorije clenitve besedila po aktualnosti, pri F. Danesu je to rema, pri van Dijku focus oz. comment. Toporisic (SS, 1984: 532) loci pri clenitvi po aktualnosti izhodisce, prehod in jedro.
Ugotovitve, kakor sledijo iz Breznikove razprave:
2 T. A. van Dijk: Coherence (Text and Context)
V prvem poglavju smo ugotovili, da Breznik gradi besedilo od besedne oblike, stavka, govornega odstavka do govora oz. do koncnega besedila in da pri tem uposteva dejstvo, da med posameznimi prvinami obstaja pomensko razmerje.
Na to ugotovitev bi navezali pojem koherence, ki je po de Beaugrandu in Dresslerju drugi kriterij besedilnosti (1992: 13, poleg koherence se kohezija, namernost, sprejemljivost, informativnost, situacijskost in medbesedilnost): »Gre za nacine, na katere so komponente besedilnega sveta --- t.j. konstelacija pojmov in relacij (odnosov), na katerih temelji povrsinsko besedilo --- medsebojno dostopne in relevantne.«
Van Dijkova definicija koherence (Text and Context, 1976: 93) je sledeca:
»Koherenca je semanticna lastnost diskurzov in temelji na interpretaciji posameznega stavka, ki je odvisna od interpretacije ostalih stavkov.« Stavki in propozicije lahko tvorijo koherenten diskurz, cetudi medsebojno niso povezani.
Navajamo primer »koherencne« analize. T. A. van Dijk (1976: 98) je izbral odlomek iz detektivske zgodbe (James Hadley Chase, Just the way it is, 1944):
(1)
Clare Russel je vstopila naslednje jutro v urad Clarion, pocutila se je utrujeno in depresivno. Odsla je naravnost v svojo sobo, odlozila klobuk, se napudrala in se usedla za svojo mizo.
Njena posta je bila skrbno zlozena, pivnik snezno bel in crnilnik napolnjen.
A ni se ji dalo delati /.../
Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da je besedilo (v tem primeru odlomek iz detektivske zgodbe) koherentno?
1) Najprej se zdi (T. A. van Dijk, 1976: 98), da je to individualna identiteta, npr. V (Clare) = V (Ona). Vrednost izraza v prvem oklepaju je enaka vrednosti izraza v drugem oklepaju.
2) Ostali individuumi (angl. individuals) so povezani manj direktno. Govorimo o relacijah (angl. relations) vkljucitve (angl. inclusion), clanstva (angl. membership), dela in celote (angl. part --- whole) in posesti (angl. possesion), npr. soba je lahko del urada. Zdi se, da se individuumi zbirajo okrog dveh pojmov, in sicer okrog pojma »cloveskega (zenskega) individuuma« in pojma »urada« . Niz individuumov (serijo) povezuje torej identiteta ali pa parcialnost (angl. partiality).
3) Odlomek je koherenten tudi zaradi casovne/periodicne (angl. time/period) in krajevne (angl. place) identitete.
4) Pomemben kognitivni pogoj koherence (T. A. van Dijk, 1976: 99) je tudi predpostavljena normalnost (angl. normality) vpletenih svetov. To pomeni, da nase vedenje o strukturi svetov na splosno in o posameznih stanjih stvari ali poteku dogodkov doloca nasa pricakovanja o semanticnih strukturah diskurza. Normalnost je relativen pojem, a kljub temu je veliko bolj normalno (v nasem odlomku), da stavku
Odsla je v svojo sobo, sledi stavek /o/dlozila klobuk kot pa stavek /o/dlozila svoja oblacila.
Niz propozicij, ki oznacujejo nase dogovorjeno vedenje o bolj ali manj avtonomni situaciji (aktivnost, potek dogodkov, stanje), imenujemo okvir (angl. frame).
Po de Beaugrandu in Dresslerju (1992: 69) okviri kazejo, katere stvari naceloma sodijo skupaj. Naj omenimo »pisarno«, ki je primer taksnega okvira. Gre za niz tipicnih pisarniskih individuumov in tipicnih aktivnosti v pisarnah.
5) In ne nazadnje, koherenco besedila zagotavlja tudi stalnost individuumov.
2.1 Razvrscanje dejstev in razvrscanje zaporedij
T. A. van Dijk (1976: 103) trdi, da ce stavki (v nekem moznem svetu) oznacujejo dejstva (angl. facts), potem zaporedja stavkov (angl. sequences of sentences) oznacujejo zaporedja dejstev. V nekaterih primerih je struktura zaporedij izomorfna s strukturo zaporedij dejstev, in to v primerih, kjer se prekrivata zaporedje casovno urejenih dejstev in zaporedje linearno urejenih zaporedij diskurza. V vecini primerov pa je odnos med »besedami in svetom« manj jasen. Diskurz ponavadi omenja le majhno stevilo dejstev neke situacije. Razvrstitev dejstev lahko zaradi pragmaticnih in kognitivnih omejitev ustreza drugacni ureditvi diskurza. Dejstva pogosto niso linearno urejena, ampak prostorsko ali hierarhicno.
T. A. van Dijk (1976: 104-105) navaja razvrscanje v dveh tipih diskurza. Gre za razvrscanje v diskurzu, ki govori o dejanjih ali dogodkih (angl. action discourse), in razvrscanje v diskurzu, ki govori o opisih stanj (angl. state descriptions).
2.1.1 Razvrscanje v »diskurzu dejanj«
Zaporedja dejanj in diskurz, ki o teh dejanjih govori, se lahko prekrivajo, kot v primeru, ki smo ga navedli v 2:
Claire Russel je vstopila naslednje jutro v urad casopisnega podjetja Clarion /.../ Odsla je naravnost v svojo sobo, odlozila klobuk, se napudrala in se usedla za svojo mizo.
Tako razvrscanje je po van Dijku normalno (angl. normal ordering), lahko pa podleze strukturnim spremembam razlicnih tipov. Ce gre v zgornjem primeru za casovno razvrscanje (angl. temporal ordering), potem lahko velja:
(2)
a) Odsla je naravnost v svojo sobo in, preden je sedla za svojo mizo, je odlozila klobuk in se napudrala.
b) Odsla je naravnost v svojo sobo in sedla za svojo mizo, potem ko je bila odlozila klobuk in se napudrala.
c) Odsla je naravnost v svojo sobo in sedla za svojo mizo. Prej je bila odlozila klobuk in se napudrala.
Omenjena dejanja se nahajajo (vzporedno) na isti ravnini, zdi pa se, da ima koncni polozaj v zlozenih stavkih vecjo informativno vrednost kot tisti na zacetku ali v sredini, vsaj v normalnem razvrscanju.
(3)
a) John ni prisel. Bil je bolan.
b) John ni prisel. Torej je bil bolan.
c) John ni prisel, ker je bil bolan.
V primerih (3a, 3b, 3c) gre za obrnjeno razvrscanje (angl. reversed order). Ti primeri so znacilni za pojasnjevalne kontekste (angl. explanatory contexts), v katerih uporabimo induktivno sklepanje. To nam omogoci, da s pomocjo obstojecih dejstev sklepamo o moznih ali nujnih pogojih.
Normalno razvrscanje v »diskurzih dejanj« je torej posledica strukturne izomorfnosti.
2.1.2 Razvrscanje v »diskurzu opisov stanj«
Tako kot v 2.1.1 je tudi tu glavna omejitev nujnost predhodnih presuponiranih elementov: frazo njen obraz (angl. her face) lahko interpretiramo le, ce smo ze uvedli (cloveski) individuum.
Van Dijk (1976: 106) pravi, da za nekatere opise stanj velja svobodno (prosto) razvrscanje:
(4)
Njena posta je bila skrbno zlozena, njen pivnik snezno bel in njen crnilnik napolnjen.
Po van Dijku (1976: 106) govorimo o svobodnem (prostem) razvrscanju takrat, ko je vsaka zamenjava (permutacija) semanticno in pragmaticno enakovredna z vsako drugo zamenjavo stavkov ali delnih stavkov. V primeru (5) se vsi omenjeni predmeti nahajajo na mizi, ki jo uvaja prejsnji stavek, in sicer tako da noben individuum ali predikator ni del individuuma ali predikatorja v prejsnjem stavku.
V ostalih opisih stanj je razvrscanje odvisno od odnosov (angl. relations) med individuumi ali lastnostmi, ki jih stavki izrazajo.
Omejitve, ki dolocajo normalno razvrscanje v opisih stanj, so po van Dijku (1976: 106) naslednje:
(5)
a) splosno --- posebno
b) celota --- del/sestavni element (komponenta)
c) serija --- podserija --- element
c) vkljucljivo --- vkljuceno
d) veliko --- majhno
e) zunaj --- notri
f) lastnik --- lastnina
Primer za 5a) bi bil naslednji:
Peter pride vedno prepozno. Tudi danes ne bo prisel pravocasno.
Primer za 5b) pa:
Videla je lahko Harryja Duka. Videla je lahko njegova mocna ramena.
Tako razvrscanje pa ne temelji le na omejitvah semanticne informativne distribucije oz. presupozicije, ampak tudi na splosnih kognitivnih principih, kot sta percepcija (angl. perception) in pozornost (angl. attention). Tako najprej zaznamo predmet pred njegovimi deli, velik predmet pred majhnim predmetom v njegovi okolici. Interpretacija predmeta ali dejstva na splosno zahteva njegovo umestitev v prostorski kontekst. Tako po van Dijku (1976: 107) skoraj ne moremo dopustiti taksnega opisa:
(6)
V sobi je bil kozarec. Pod njim je bila miza.
Tudi tako razvrscanje lahko spremenimo. Van Dijk (1976: 107) najprej omeni pojasnjevalni kontekst (angl. context of explanation), v katerem splosna propozicija pojasnjuje posebno dejstvo:
(7)
Peter je bil spet pozen. Nikoli ne pride pravocasno.
Normalno razvrscanje v opisih stanja in dogodkov lahko spremeni tudi specificna percepcija ali pa vedenje o dejstvih. Gre za situacije, v katerih sta celota ali lastnik identificirana kasneje:
(8)
Majhna postava je sedela ob poti. Bila je ena izmed krajevnih cigank, ki se je tu naselila lani.
Van Dijk (1976: 108) sklene poglavje z ugotovitvijo, da je glavni pojem tega poglavja se vedno referenca, namrec odnosi med razvrscanjem izrazov in razvrscanjem dejstev v svetu, kot so le-ta prisotna v nasi zavesti.
Van Dijk nadaljuje z razmisljanjem o eksplicitni in implicitni informaciji v diskurzu, nato pa spregovori se o popolnem, nepopolnem in prevec popolnem diskurzu in o posledicah za koherenco diskurza.
2.2 Eksplicitna in implicitna informacija v diskurzu
Van Dijk (1976: 108) trdi, da diskurz v naravnem jeziku (angl. natural language discourse, naravnemu jeziku je opozicija jezik simbolov --- angl. formal language) ni ekspliciten. To pomeni, da obstajajo propozicije, ki niso neposredno izrazene, ampak jih lahko izvajamo iz ostalih, izrazenih propozicij. Taksne implicitne propozicije so nujne, ce zelimo vzpostaviti besedilno koherenco in jih imenujemo manjkajoci cleni (angl. missing links).
Pod katerimi pogoji lahko torej propozicije v danem diskurzu ostanejo implicitne?
S slovnicnega vidika pa bi bilo pomembno naslednje vprasanje: katere jezikovne lastnosti stavkov in zaporedij stavkov kazejo implicitne propozicije in omogocajo inference?
Najprej moramo lociti med popolnim in nepopolnim diskurzom (angl. complete/incomplete discourse).
2.2.1 Popoln diskurz
Diskurz, v katerem gre za opis stanja ali dogodka, je popoln takrat, ce vsebuje vsa dejstva, ki dolocajo neko situacijo.
Diskurz »dejanj« je popoln, ce omenja vsa dejanja, ki se zgodijo v danem poteku dejanj.
Za opise stanj velja, da je stevilo dejstev (vsi obstojeci individuumi, vse njihove lastnosti in odnosi), ki oznacujejo neko situacijo, zelo veliko. Popolni opisi so neprakticni in pragmaticno neustrezni: vecina informacij bi bila odvecna in nebistvena za konverzacijo.
Ne govorimo pa le o stopnjah (angl. degrees) popolnosti diskurza, ampak tudi o ravneh (angl. levels). Raven opisa je odvisna od topika konverzacije in (v sirsem pomenu) od namenov komunikacijskega dejanja. Ce je npr. topik »delovanje velike druzbe v obdobju enega leta«, bi opis dejanj nekega usluzbenca tekom enega popoldneva (ce to ne bi zadevalo vodenja druzbe) lahko prispeval k delno prevec popolnemu diskurzu (angl. partially over-complete). Zdi se (van Dijk, 1976: 109), da ima vsak tip diskurza zgornjo mejo generalizacije (angl. upper bound of generalization) in spodnjo mejo partikularizacije ali specifikacije (angl. lower bound of particulazation or specification). Ena izmed hipotez bi bila, da so omejitve glede partikularizacije strozje kot tiste glede generalizacije: nekateri diskurzi dopuscajo generalizacijo, ne dovoljujejo pa specificnih opisov podrobnih dejstev.
Popolnost in nepopolnost diskurza se lahko izrazita v razlicnih oblikah. V diskurzu lahko izpustimo dolocena dejstva (v stanju stvari ali teku dogodkov), ker a) ta dejstva za konverzacijski kontekst niso relevantna ali ker b) jih omenja opis na visjem nivoju dejstev, katerega nujna ali mozna komponenta so. V primeru a) govorimo o selektivni nepopolnosti (angl. selective incompleteness) na isti ravnini: samo nekatera dejstva so izbrana za opis. V primeru b) pa gre za nepopolnost na vec ravninah (angl. incompleteness of levels): podrobnejse ravnine opisa niso dani.
Van Dijk (1976: 110) navaja tri primere diskurzov: relativno popoln diskurz (9), nepopoln diskurz (10) in prevec popoln diskurz (11).
(9)
John je prisel domov ob sesti uri. Slekel je plasc in ga obesil na stojalo za klobuke. »Pozdravljena, ljubica«, je rekel svoji zeni in jo poljubil. Vprasal je:
»Kako je bilo danes na delu v sluzbi?« in vzel pivo iz hladilnika, preden je zacel pomivati posodo /.../
Diskurz (9) je primer relativno popolnega diskurza »dejanj«: vsa dejanja na isti ravnini so omenjena.
2.2.2 Nepopoln diskurz
Primer (10) je primer nepopolnega diskurza:
(10)
John je prisel domov ob sesti uri in ob sedmi uri vecerjal.
Diskurz (10) je v nasprotju z diskurzom (9), ki omenja vsa dejanja na isti ravnini, nepopoln, ker ne omenja Johnovih aktivnosti med sesto in sedmo uro.
2.2.3 Prevec popoln diskurz
(11)
John je prisel domov ob sesti uri. Prisel je do glavnega vhoda stanovanja, polozil je roko v levi zep svojega plasca, iskal kljuc vrat, ga nasel, vzel ven in ga potisnil v kljucavnico, obrnil kljuc v kljucavnici, odprl vrata; vstopil je in zaprl vrata za seboj /.../
Diskurz (11) je prevec popoln: opisana so vsa ali skoraj vsa dejanja, ki so normalne komponente dejanja, ki ga lahko imenujemo »prihod domov«.
Van Dijk (1976: 110) trdi, da sta tako premajhna kot prevelika popolnost diskurza pogoj za njegovo nekoherenco, le da je nepopolnost diskurza povsem obicajna zaradi pragmaticnih razlogov.
Naj odgovorimo se na dve vprasanji. Katera informacija je eksplicitna in katera implicitna? Kaj to pomeni za koherenco diskurza?
2.2.4 Eksplicitnost in implicitnost informacije
Distinkcija med eksplicitno in implicitno informacijo ni jasno dolocena.
Van Dijk (1976: 111) navaja primer:
(12)
Peter je poslal pismo svoji teti.
Propozicija Peter ima teto je izrazena, ne da bi to eksplicitno trdili. Tudi propozicija Teta y-a je zensko clovesko bitje x, tako da je x sestra enega izmed starsev y-a ni eksplicitno izrazena. (12) implicira obe propoziciji. Prva propozicija (1976: 111) je lahko neresnicna ali neprimerna, druga pa je od (12) neodvisna: gre za pomensko razseznost jezika (angl. meaning postulate of language).
Inference ne temeljijo na nasem vedenju o dogovorjenih jezikovnih pomenih, ampak na nasem vedenju o svetu. Verjetno je, da ce x poslje pismo y-u, je to pismo napisal, ga dal v kuverto, nanjo nalepil znamko itd. Ta informacija je del nasega vedenja o »posiljanju pisem«. Recemo ji tudi »okvir za posiljanje pisem« (angl. letter-sending frame).
Niz pojmovnih in dejanskih implikacij vsakega stavka v diskurzu je lahko zelo velik, s kognitivnega vidika pa je vecina teh implikacij irelevantna za razumevanje diskurza.
(13)
Zaradi postne stavke je prislo prepozno.
Da bi lahko interpretirali omenjeni stavek, si moramo zamisliti implicitno propozicijo, da je Peter poslal pismo po posti.
V 2.2 smo omenili manjkajoce clene --- implicitne propozicije, ki so nujne za koherenco diskurza. Van Dijk (1976: 113) navaja naslednji primer:
(14)
Prisli smo do zapuscene hise. Stari moz nam je povedal, da je najblizja vas oddaljena osem milj.
Navedeni diskurz je nekoherenten, ker referenta fraze stari moz nismo identificirali. Nic v pojmu hise ali v nasem dejanskem vedenju o (zapuscenih) hisah ne vsebuje informacije, da je stari moz na neki nacin povezan s staro hiso. Manjkajoci clen se torej glasi:
(15)
/.../ Stari moz, ki je sedel na verandi, nam je povedal /.../
Kdaj je torej informacija implicitna, kdaj pa eksplicitna?
Van Dijk (1976: 113) navaja naslednje pogoje:
(16)
propozicija q je implicitna, ce in samo ce q doloca interpretacijo naslednje propozicije r in ce je q posledica propozicije p, ki stoji pred propozicijo r;
(17)
propozicija q je eksplicitna, ce in samo ce q doloca interpretacijo r in ce ne obstaja taksna propozicija p, ki bi imela za posledico propozicijo q.
V mnogih primerih (van Dijk, 1976: 113) za koherenco diskurza ne zadostuje ena sama implicitna propozicija, ampak zaporedje implicitnih propozicij, npr.:
(18)
/.../ /s/trmela je skozi okno. Sonce je bilo ze vroce in in ulice so bile videti prasne.
Strmenje skozi okno implicira videnje stvari zunaj zgradbe. Ena izmed teh stvari je lahko sonce, in ce vemo, da se zgradba nahaja v mestu, so druge stvari lahko ulice tega mesta.
Potem ko smo definirali eksplicitno in implicitno informacijo, bomo spregovorili se o topiku in fokusu (tudi comment) in njuni funkciji v diskurzu.
2.3 Topik in fokus in njuna funkcija v diskurzu
Stavku (van Dijk, 1976: 114) lahko poleg (obicajne) sintakticne in semanticne strukture pripisujemo tudi binarno strukturo topik ( po van Dijku, 1976: 133, tudi tema) --- fokus (ang. topic --- focus ali comment). V stavku lahko locimo med tem, kar je bilo izreceno (kar je bilo zatrjeno, vprasano, obljubljeno ...), in med tem, kar je bilo o necem izreceno. Ta distinkcija se lahko prekriva s klasicno distinkcijo subject --- predikat,3 ni pa nujno.
Primer taksnega prekrivanja:
(19)
John je bogat.
John je topik, ker oznacuje »stvar«, o kateri nekaj trdimo, medtem ko je je bogat fokus stavka in oznacuje stvar (lastnost), ki smo jo izrekli o Johnu. To splosno, informativno formulirano pravilo velja za normalno razvrscanje angleskih stavkov, ne pa za stavke kot:
(20)
London je mesto, ki ga imam rad! (angl. London is a town I like!)
Ta stavek ne govori o Londonu, ampak o mestih, ki jih imam rad, zato subjekt ne nosi topicne funkcije.
Pojma topik in fokus (van Dijk, 1976: 116) torej ne moreta biti identicna s posameznimi sintakticnimi strukturami.
Gre za semanticna pojma: topik je funkcija, ki doloca, o kateri stvari (angl. item) je nekaj izreceno; pogosto ga povezujemo s tistim, kar je poslusalcu znano iz konteksta konverzacije, ali s tistim, za kar domnevamo, da dolocen stavek identificira.
Fokus povezujemo s tistim, kar je poslusalcu neznano.
Van Dijk (1976: 116) navaja:
(21)
a) Harry je placal knjigo z bankovcem za deset dolarjev.
b) Harry je placal knjigo z bankovcem za deset dolarjev.
Vez med topikom in presupozicijo v danih primerih kaze na dejstvo, da npr. 21a) presuponira propozicijo »Nekdo je placal knjigo z bankovcem za deset dolarjev«, 21b) pa presuponira »Harry je placal nekaj z bankovcem za deset dolarjev.« Trdimo, da sta »nekdo« in »nekaj« identicna s »Harryjem« in »knjigo«. Opazamo tudi, da fokus ne oznacuje vedno »neznanih individuumov (predmeti, lastnosti, odnosi ali odnosi in dejstva): Harry in knjiga sta »znana« v danih primerih: poslusalec ju je identificiral (govorec uporabi dolocni clen v frazi knjiga --- angl. the book).
Ko dolocamo, kateri del stavka izraza topik in kateri del fokus, si pomagamo:
1) z normalnim razvrscanjem stavkov in 2) z razporeditvijo poudarkov.
Topiki (van Dijk, 1976: 117) so tisti elementi stavka, ki so vezani na predhodnji tekst ali kontekst, zato bomo strukturo topik --- fokus raziskali v odnosu s (kon)tekstom.
Da bi lazje razumeli to binarno (topik --- fokus oz. comment) strukturo, naj spregovorimo o kognitivni bazi informacijskega procesa v komunikacijskih kontekstih.
2.3.1 Kognitivna baza informacijskega procesa v komunikacijskih kontekstih
Bistvo informacijskega procesa (van Dijk, 1976: 117) je, da se nova informacija integrira v ze znano. Ce npr. recem, da je Peter bolan, potem domnevam, da poslusalec ze pozna Petra, in sicer ve, da Peter obstaja in pozna njegove glavne znacilnosti. V tem primeru splosno in specificno vedenje o Petru »obogatimo« s propozicijo »da je bolan« in jo povezemo s kompleksnim pojmom »Peter«, ki je ze prisoten v poslusalcevem vedenju.
Topik stavka ima posebno kognitivno funkcijo: izbere enoto informacijo oz. pojem iz (nasega) vedenja. To je lahko splosen pojem (ljubezen, najem stanovanja) ali bolj individualen (Peter, dolocena knjiga). V drugem primeru uvede referenta v komunikacijski kontekst percepcija dolocenih predmetov (Ta stol mora biti rdece pobarvan.) ali predhodnji stavki diskurza.
Po van Dijku (1976: 118) je »topikalizacija« dolocenih fraz proces, na katerem temelji vedenje o dolocenih individuumih, vzeto iz dolgorocnega spominskega skladisca in dano k »delujocemu« spominu, v katerem se ze znana informacija kombinira novo.
Novo informacijo (1976: 118) imenujemo fokus (tudi comment) stavka, izraza se v razlicnih oblikah: znanemu in identificiranemu individuumu pripisuje splosno ali posamezno lastnost, lahko oznacuje odnos med individuumi, izmed katerih je eden znan ali pa je znanih vec (Peter je srecal dekle. Poljubil jo je.), lahko doloca trenutno stanje (angl. instantiation) med individuumi, katerih lastnosti so znane ali pa so znani odnosi med njimi (Peter ni zagresil umora.) itd.
Podrobneje se bomo ustavili pri topicni funkciji v stavku.
2.3.2 Topik stavka
Topicno funkcijo torej izrazajo fraze ali stavki, vec pretrganih fraz (samostalniske fraze, indirektno-objektne fraze). Zgodi pa se, da stavki, ki zacenjajo diskurz, nimajo vedno topika. Gre za tiste primere (1976: 119), kjer nobenega individuuma (predmet) ali lastnosti, ki ju poslusalec pozna, ne izberemo za fokus, npr.:
(22)
Neki moski se je pocasi sprehajal ob obali. (angl. A man was walking along a beach.)
V tem primeru smo istocasno uvedli individuume (oseba, kraj) in odnos. Ceprav bi lahko rekli, da je to stavek o nekem moskem, ce upostevamo prekrivanje strukture topik --- fokus s strukturo subjekt --- predikat, pa formalno receno v primeru (22) ni topika, ampak je namesto njega uvod v topik (angl. topic introduction). Ce bi to povedali s kognitivnimi izrazi, bi rekli, da je poslusalcev »list« vedenja glede na topik konverzacije se nepopisan.
Pojem »govorjenja o« (van Dijk, 1976: 119 --- angl. aboutness) ni vedno lahko dolocljiv. Stavek (22) lahko govori o nekem cloveku, o obali ali o obojem. »Govorjenje o« naj bi uveljavili v (kon)tekstualnih izrazih, mogoce tako, da bi diskurz ali odlomek diskurza govoril o »necem«. Na to »nekaj« se nanasa vecina fraz s topicno funkcijo. V tem primeru pa po van Dijku (1976: 119) ne govorimo vec o topiku stavka, ampak o topiku diskurza ali konverzacije. Tak topik je lahko »tujec«, cetudi so topiki v posameznih stavkih »njegova cigareta«, »njegove hlace«, »jaz« itd. --- tiste (referencne) fraze torej, katerih referenti so povezani s »tujcem«.
Topike (van Dijk, 1976: 119) lahko torej izraza katerakoli fraza, ki se nanasa na individuum, ki ga je poslusalec v (kon)tekstu identificiral. To velja tudi za ostale izraze za individuume ali lastnosti, ki pripadajo epistemicni vrsti (angl. epistemic range) tega predmeta. To pomeni, da nekdo pozna niz propozicij o tem predmetu in da je ta niz propozicij resnicen.
Topicno funkcijo (van Dijk, 1976: 120) dolocenih fraz lahko v anglescini poleg skladenjskega razvrscanja in razporeditve poudarkov kazejo tudi dolocni cleni in zaimki. Topicne samostalniske fraze (na splosno!) rabimo v primerih, kjer referent ni bistven (nujen) del ze prej uvedenega referenta, s katerim je povezan:
(23)
Vec naprednih podjetij se je preselilo v Bentonville /.../
Dolocna samostalniska fraza (angl. the more progressive businesses) dobi topicno funkcijo, ceprav prej ne omenjamo naprednih podjetnikov (angl. progressive businessmen). To je mozno le, ce si zamislimo propozicijo »Fairview (kraj, omenjen v prejsnjem van Dijkovem primeru, op. D. S.) ima napredne podjetnike« kot manjkajoci clen. To bi pomenilo, da imajo topiki implicitno fokusno (comment) funkcijo. Pogovorno bi lahko govorili o implicitni topicni funkciji v tistih primerih, v katerih se (prej) identificirani referenti nanasajo na (prej) identificirano lastnost ali odnos:
(24)
Paul je ukradel diamante.
Van Dijk (1976: 121) pravi, da ima fraza Paul (s specificnim poudarkom) fokusno funkcijo, ce je topik Nekdo je ukradel diamante.
Po van Dijku (1976: 121) imajo fraze topicno funkcijo, cetudi se nanasajo na fraze z drugacnim pomenom v prejsnjih stavkih. Distinkcija topik --- fokus (ang. comment) je struktura, ki se nanasa na referencno funkcijo fraze: frazi pripisujemo topicno funkcijo, ce je njena vrednost v nekem moznem svetu ze identificirana kot vrednost izrazov v prejsnjih implicitnih ali eksplicitnih kontekstualnih propozicijah. Ce frazi pripisemo topicno funkcijo, to pomeni, da predpostavljamo informacijo (ta je propozicionalna, saj vedenje rekonstruiramo kot niz propozicij), ne da bi jo izrazili. Tako v Ona prihaja iz Italije predpostavljamo, da obstaja doloceno zensko clovesko bitje (ali drug objekt, ki ga ona pozaimlja).
Topicno funkcijo (van Dijk, 1976: 122) lahko nosijo vse kategorije, v katerih je topik kontekstualno vezan z elementi proste ali zlozene propozicije. Ti vezani elementi (ang. bound elements) lahko oznacujejo predmete, lastnosti, odnose, dejstva ali mozne funkcije.
V nadaljevanju bomo spregovorili, kako definirati topik diskurza. Van Dijk (1976: 125) pravi, da ce ima fraza topicno funkcijo in ce se fraza v naslednjem stavku nanjo nanasa, potem se topik nadaljuje.
2.3.3 Topik diskurza
Pojem topika diskurza (van Dijk, 1976: 132) je se bolj nejasen kot pojem topika stavka; v drugem primeru si namrec lahko pomagamo z dolocenimi fonoloskimi (razvrstitev poudarka) in sintakticnimi strukturami, ki kazejo na topik --- fokus artikulacijo.
Izrazi topik, tema, govorjenje o (angl. topic, theme, being about) se nanasajo na daljse dele diskurza in konverzacij. Tudi v stavkih dolocamo topik glede na kontekst. Stavcne topike doloca razvrstitev informacij v zaporedjih stavkov, medtem ko diskurzni topiki razporedijo semanticno informacijo celotnih zaporedij.
Van Dijk (1976: 132) navaja uvodni del odlomka iz devetega poglavja Chasove detektivske zgodbe:
(25)
Fairview (mesto, op. D.S.) je umiral. Vcasih je bilo to napredno, cvetoce mestece in njegovi dve veliki tovarni, ki sta se specializirali v izdelovanju rocnega orodja, sta bili donosen vir bogastva.
Sedaj je drugace. Fairview je imel svoja zlata leta. Masovna proizvodnja je to zasledila. Metode proizvodnje tega mesteca niso mogle tekmovati z modernimi tovarnami, ki so pognale v sosednjih okrajih.
Fairview je placal zaradi masovne proizvodnje in Bentonvilla. Bentonville je bilo mesto, oddaljeno trideset milj, v katerem so se manufakture hitro sirile. Zraslo je kot gobe po dezju. To je bilo mesto za mlajso generacijo s svetlo pobarvanimi trgovinami, s cednimi, cenenimi hisicami, z zivahnimi tramvaji in mladim, mocno udarjajocim trgovskim srcem.
Mladi iz Fairviewja so odsli ali v Bentonville ali dalje na sever; nekateri celo v New York. Vec naprednih podjetij se je preselilo v Bentonville, takoj ko so se na zidovih pojavila obvestila (o propadu prejsnjega lastnika, op. D.S.). Le manj podjetne trgovinice so nadaljevale z delom, kakor najbolje so mogle.
Fairview je bil porazen. To si lahko opazil po oguljenih hisah, nevzdrzevanih cestah in kvaliteti blaga v izlozbenih oknih. To si lahko opazil po dostojanstveni oguljenosti majhne kolonije upokojenih podjetnikov, ki so uspeli v zlatih letih Fairviewja in so bili zadovoljni, da so preziveli svoje dneve v tem zalostnem, stagnirajocem mestecu. In se posebej si to lahko opazil po velikem stevilu nezaposlenih, ki so se zbirali na ulicnih vogalih, brezbrizni in otopeli.
Ce bi rojenega govorca vprasali, kaj je topik tega odlomka, bi najbrz rekel nekaj podobnega: »Fairview, majhno mesto«, »Propad Fairviewja«, »Propad Fairviewja kot posledica masovne proizvodnje in konkurence sosednjega mesta Bentonvilla«. Taksni odgovori bi bili (intuitivno in konvencionalno) sprejemljivi. Postavlja se vprasanje: katera (semanticna) pravila oz. postopki poudarjajo zmoznost uporabnikov jezika?
Topik tega odlomka (van Dijk, 1976: 133) je veckrat izrazen:
(26)
Fairview je umiral.
Fairview je imel svoja zlata leta.
Zaradi masovne proizvodnje in Bentonvilla je placal Fairview.
Fairview je bil porazen.
Ti stavki so v bistvu parafraze istega semanticnega opisa. A kako vemo, da ravno ti stavki izrazajo topik celotnega odlomka?
Ce vzamemo »Fairview« za topik odlomka, lahko recemo tudi, da funkcionira kot topik v mnogih stavkih zaporedja.
Van Dijk (1976: 133) pravi, da moramo specificni polozaj stavkov, kot npr. tistih v (26) iskati v odnosu med njihovim pomenom in pomenom ostalih stavkov v zaporedju. Lahko bi rekli (intuitivno), da ostali stavki specificirajo ta pomen. Tako pojem »propad« (mesta, dezele, kulture) implicira pojem prejsnje gospodarske in/ali kulturne blaginje in sedanje stagnacije. Ta vsebina pojma »propad« je dejansko izrazena v odlomku (Vcasih ... Sedaj). Nase semanticno (konceptualno) vedenje in nase vedenje o svetu nam omogoca, da povezemo pojem gospodarske blaginje z obstajanjem donosnih tovarn. Vemo tudi, da je konkurenca zadosten razlog za gospodarski propad in da je masovna proizvodnja mozna komponenta uspesne konkurence. Posledice gospodarskega propada se lahko kazejo tudi v izgledu mesta (oguljenost his, ulic) in v druzbenem in gospodarskem polozaju --- nezaposlenosti, ki povzoca brezbriznost in otopelost. Ce B uspesno tekmuje z A-jem, sledi, da B postane bogatejsi --- lastnost, ki se kahko kaze v mestnem sirjenju, izgledu B-ja. In koncno, pojem »gospodarski napredek« je povezan s pojmi »moderen«, »mlad«, »mocan«, pojem »propad« pa s pojmi »star«, »staromoden«, »upokojen«, »zalosten« itd.
Pojem ali pojmovna struktura (propozicija) lahko postane topik diskurza, ce hierarhicno ureja pojmovno (propozicijsko) strukturo zaporedja.
Pomenske odnose (van Dijk, 1976: 134) lahko vzpostavimo na dva nacina: po eni strani je (gospodarsko) nujno ali vsaj mozno, da donosna industrija implicira, (gospodarski) uspeh mesta; po drugi strani pa je mozen sklep, da ce je mesto uspesno, potem ima donosno industrijo. Na podlagi prvega odnosa operiramo z vzpostavitvijo topika. Drugi odnos pa doloca interpretacijo procesa, ki zadeva mozno nadaljevanje diskurza.
To pomeni naslednje: ko enkrat vemo, da je mesto uspesno, lahko upraviceno pricakujemo informacijo, da ima donosno industrijo. Ce to povemo z drugimi besedami: lahko pricakujemo informacijo o pogojih dolocenega dogodka.
Propozicije, ki so izrazene v tretjem odstavku tega odlomka in opisujejo mesto Bentonville, zdruzeno implicirajo, da je to mesto uspesno. To dolgujejo informaciji v okviru (angl. frame, za van Dijka je okvir podsistem vedenja o nekem fenomenu v svetu, npr. gospodarski uspeh in propad), ki je povezan s pojmom gospodarskega uspeha.
V okviru konkurenca (angl. competition frame) bi lahko pricakovali informacijo o prenosu posla in zaposlenih, ki bi raje delali za konkurenta. In ne nazadnje: dejstvo, da je propad A-ja povzrocila nesposobnost konkurirati B-ju, izhaja iz propozicij v drugem in tretjem odstavku odlomka (je zasledila, je placal).
Van Dijk (1976: 136) pojmuje topik diskurza kot propozicijo, ki jo sprozi zdruzen niz propozicij, izrazenih v zaporedju.
Uporabniki jezika (angl. language users) pa nimajo le zmoznosti proizvajanja ali interpretacije diskurzov glede na dan topik, ampak lahko topik tudi spreminjajo in zaznajo taksno spremembo topika (angl. change of topic) v diskurzu ali v konverzaciji.
Tako bomo cisto na koncu drugega dela spregovorili se o spremembi topika.
2.3.3.1 Sprememba topika diskurza
Spremembo topika lahko pricakujemo, ce eden izmed stavkov v diskurzu ne »pripada« vec danemu topiku in ce je ta stavek ze prvi del zaporedja z drugacnim topikom.
Van Dijk (1976: 139) navaja naslednji primer spremembe topika:
(27)
A v Fairviewju je bilo najti iskro zivljenja /.../ ko je bil Fairview na vrhu svojega uspeha, je Harman za mesto ustanovil casopis /.../
V tem odlomku se pojavi nov individuum, to je casopis, ki predstavlja izjemo v propadu mesta. Casopis ima topicno funkcijo in to se pokaze v preostalem delu tega odlomka: avtor predstavi casopis --- njegovo zgodovino, stavbo in urednike.
Podobno se topik spremeni s predstavitvijo glavne junakinje zgodbe:
(28)
/.../ Osebje so sestavljali urednik Sam Trench, Al Barnes, trije nekoliko neucinkoviti uradniki in Clare Russell.
Clare je bila vodilna oseba Clariona. Urad, osebje in izvodi casopisa so se »vrteli« okrog nje. Bila je odgovorna za majhno iskro zivljenja, ki je obstajala v casopisu.
Ceprav je po van Dijku (1976: 139) casopis del okvira mesto (angl. town frame), je specificno tematiziran. Predstavljen je v prejsnjem delu odlomka, pripisuje se mu serija predikatov, tako da zahteva svoj topik. Clare Russell ni omenjena le kot ena izmed urednikov, ampak opis njene kariere, njenega znacaja in njenega izgleda prav tako zahteva »topicno neodvisnost«. Pojavlja se skozi vso zgodbo, zato ni le »lokalno« topicna, ampak bolj »globalno«. Njena »lokalno« topicna vloga predstavlja dejstvo, da je vzrok specificni, izjemni lastnosti (»iskra zivljenja«, angl. spark of life) casopisa v Fairviewju, tako kot je Bentonville vzrok propada Fairviewja.
Zelo jasna povrsinska manifestacija topika (kot globalne strukture) je tudi raba veznika a (angl. but) na zacetku (27). V tem primeru a ne povezuje le zadnje propozicije v (25) s prvo v (27), ampak celotno zaporedje v (25) s tem v (27).
Ceprav se predikati topika spreminjajo, ostaja skupen argument (Fairview). Zgodba se nadaljuje s pripovedovanjem o istem mestu. Argument, ki je predstavljen v drugem topiku (lokalni casopis), je stalen element normalnega okvira mesto (angl. town frame). In ne nazadnje, topika sta povezana s protivnim odnosom propad/iskra zivljenja, ki poudarja rabo veznika a.
Naj povzamemo van Dijkovo razmisljanje o koherenci v nekaj (bistvenih) ugotovitvah:
3 Sklep: vzporednice med Breznikovimi in van Dijkovimi spoznanji glede besednega reda in sirse besedilne problematike
(kakor sledijo iz povzemajocih ugotovitev obeh jezikoslovcev)
Primerjava je pokazala naslednje.
1) Breznik loci neprosto (stalno) in prosto stavo, prosto stavo doloca vsakokratni pomen stavka. Stavek je po Brezniku del visje besedilne enote --- govornega odstavka, ki bi ga lahko primerjali z van Dijkovim zaporedjem stavkov (angl. sequence of sentences). Breznik izpostavlja referencno vlogo jezika --- ta prek pomenske podstave (propozicije) povezuje jezikovni izraz in svet, ki je predmet ubesedovanja. Tudi pri van Dijku je glavni pojem njegovega razpravljanja o koherenci referenca (referencni pomen) --- gre za odnose med razvrstitvijo izrazov (angl. expression ordering) in razvrstitvijo dejstev v svetu (angl. ordering of facts), kot so le-ta prisotna v nasi zavesti.
2) Breznik pri dolocanju stavcnega poudarka uposteva tudi izpuscene stavke oz. neupovedene propozicije. Ce hocemo kontekst analizirati, si moramo stavek zamisliti.
Van Dijk spregovori o neupovedenih propozicijah v okviru eksplicitne in implicitne informacije v diskurzu. Gre za propozicije, ki niso direktno izrazene, ampak izhajajo iz drugih, izrazenih propozicij. To so implicitne propozicije, ki so nujne za besedilno koherenco. Van Dijk jih imenuje manjkajoci cleni (angl. missing links).
3) V govornem odstavku stojijo po Brezniku (1908: 225) vsi stavki v zvezi med seboj. Kakor hitro je bil izgovorjen prvi stavek, je bila s tem ze dolocena stava za drugega, v drugem za tretjega, in ta dolocba sega tako dalec, dokler se dolocba nanasa na smer prvega stavka. S cim je smer prvega stavka odstavka dolocena na jezikovnoizrazni ravni, Breznik ne pove. Pogojno bi to lahko primerjali z van Dijkovo ugotovitvijo v zvezi s spremembo topika diskurza: topik diskurza se spremeni, ce eden izmed stavkov ne »pripada« vec danemu topiku in ce je ta stavek ze prvi del zaporedja z drugacnim topikom.
4) Iz referencnopomenske povezave med stavki loci Breznik pricakovani in nepricakovani poudarek, pricakovani je vezan na zacetek stavka, nepricakovani pa na konec. Stavcni poudarek nosi le tista beseda, ki je jedro stavkovega pripovedovanja --- pri Brezniku je poudarjena beseda ze jedro, v ceskem strukturalnem jezikoslovju je to rema, v anglosaskem pa focus oz. comment. A. Vidovic Muha (1993: 504) omenja, da je Breznik pri ugotovljanju jedrne besede uporabljal vprasalnico. Van Dijk ne govori o jedru, ampak o binarni strukturi topik --- fokus oz. comment, ki je lahko prekrivna s strukturo subjekt --- predikat, ni pa nujno. Topik povezuje s tistim, kar je poslusalcu ze znano, fokus pa s tistim, kar je poslusalcu se neznano. Breznikovo razumevanje jedra (kar je pomensko novega v okviru stavka) bi lahko primerjali z van Dijkovim pojmovanjem fokusa (kar je pomensko novo, poslusalcu se neznano).
A. Vidovic Muha (1993: 504) omenja, da je Breznik pri ugotavljanju jedrne besede uporabljal vprasalnico.
Ko dolocamo topik in fokus stavka, si po van Dijku pomagamo z normalnim razvrscanjem stavkov (morda bi lahko govorili o stalni, nezaznamovani stavi) in z razporeditvijo poudarkov. Ce poudarki niso oznaceni, si tudi van Dijk pomaga z vprasalnico (zgled 26).
S to ugotovitvijo zakljucujemo nasa primerjavo med Breznikovo razpravo Besedni red v govoru (1908) in poglavjem Coherence iz van Dijkovega dela Text and Context (1976).
Literatura
Bajec, A., M. Rupel, R. Kolaric (1956). Slovenska slovnica. Ljubljana: DZS.
Breznik, A. (1908). Besedni red v govoru. Dom in svet. 222-230, 258-267.
Breznik, A. (1982). Jezikoslovne razprave. Ur. J. Toporisic. Ljubljana: Slovenska matica, 5-24, 233-253.
De Beaugrande, A. R., W. U. Dressler (1992). Uvod v besediloslovje. Ljubljana: Park.
Toporisic, J. (1967). Besedni red v slovenskem knjiznem jeziku. Slavisticna revija, 15/1-2. 251-273.
Toporisic, J. (1982). Nova slovenska skladnja. Ljubljana: DZS.
Toporisic, J. (1984). Slovenska slovnica. Maribor: Zalozba Obzorja.
Van Dijk, T. A. (1977). Text and Context. London and New York.
Vidovic Muha, A. (1993). Breznikov jezikoslovni nazor v njegovi razpravi v besednem redu. Slavisticna revija 41/4, 497-508.
Vidovic Muha, A. (1996). Razvojne prvine normativnosti slovenskega knjiznega jezika. V: Jezik in cas. Ljubljana: ZIFF.
Vidovic Muha, A. (1994). Strukturalisticne prvine v slovenskem jezikoslovju 1. pol. 20. stol. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Opombe
