Birokratski model literature Metke Kordigel

V cetrti stevilki Jezika in slovstva 1998 je Metka Kordigel objavila prispevek v rubriki Razprave in clanki z naslovom Se enkrat o integriranem celostnem pouku z zornega kota knjizevne didaktike in podnaslovom: Analiza nekega modela. Ker model, ki ga obravnava, zadeva ucbenike VIJA, ki sem njihova avtorica, in ker Metka Kordigel zahteva, da jih je treba z vidika moznosti za doseganje ciljev knjizevne vzgoje kar najresneje zavrniti, kar je mocno nenavadno za kaksno razpravo v resni reviji, saj zveni kot obtoznica iz kaksnega prenapetega sestanka veteranov solskih oblasti za ponovno uvedbo pedagoske knjizne cenzure, bom morala njeno »knjizevno didaktiko« pretehtati s stalisca logike, literarne vede in morale. Navsezadnje mi hoce z »najresnejso zavrnitvijo« onemogociti izdajanje ucbenikov, za kar pri njenem clanku tudi gre. Prerivanje nekaterih, ne vseh, pedagoskih »teoretikov« pri prenovi solstva na Slovenskem v zadnjih letih kaze na cisto navadno pehanje za oblast nad pedagoskimi institucijami, komisijami za potrjevanje ucbenikov, knjigami, zalozbami in seveda ideologijami. Prav nic jim ne gre za ucenca in njegovo znanje, kakor jim tudi pri ideoloski vzgoji v preteklosti ni slo. Nanj so pozabili. Pedagosko stroko so ponizali do utemeljevanja boja za oblast. Zato je marsikatera »teorija« docela izpraznjena. Prav kakor »knjizevna didaktika« Metke Kordigel, kar se bo pokazalo na koncu tega besedila.

Njen spis v Jeziku in slovstvu se najprej loteva integriranega pouka v celoti. Ker iz svetovnega fenomena integriranega pouka ni moc neposredno izvesti sklepov zoper ucbenike Vija in ker so v okviru integriranega pouka ucbeniki Vija po mnenju razpravljalke dodatni didakticni pripomocek za ucence in vir ustvarjalnih pobud za ucitelje prvih in drugih razredov osnovnih sol, bom pretres njene teorije integriranega pouka izpustila. Navsezadnje je treba dati moznost, da bi Metka Kordigel rada spodnesla teorijo in prakso integriranega pouka v svetu in pri nas doma, v oklepaj. Ta moznost je naceloma seveda se odprta, vendar ni verjetna in tukaj ne bo predmet obravnave. Posebej zato, ker uporaba literature v VIJI ni primer uporabe literature, kakor jo razume integriran pouk. Taksno literarno teoretsko razumevanje literature namrec ne obstaja in modela uporabe literature za integriran pouk enostavno ni. Govoriti o njem je povsem nestrokovno. Predmet nase obravnave bodo kljucne pomankljivosti, kakor zapise M. Kordigel, pri analizi modela knjizevne didaktike ucbenikov VIJA. Za preverjanje »kljucnih pomanjkljivosti« kaksnega modela knjizevne vzgoje moras najprej locirati predmet modela. To sta knjizevnost in vzgoja. Kaj sta za Metko Kordigel knjizevnost in vzgoja, bo postalo razvidno iz njene kritike. Pojdimo po vrsti.

2.

Citirajmo ocitke didakticnemu gradivu VIJA:

• Skratka, avtoricin izbor je v skladu z doktrino integriranega pouka, praviloma tematski (oz. tocneje: motivni) in temu primerno omejen, saj ga nacelo zdruzljivosti s poukom spoznavanja narave in druzbe zavezuje v prvi vrsti k iskanju literarne zelenjave ... literarnih zivali ... literarnih prometnih sredstev ... literarnih vremenskih pojavov. To pa seveda ne morejo biti in niso merila, po katerih odbira besedila za solsko srecevanje z literaturo knjizevna didaktika. V sodobni teoriji poucevanja knjizevnosti namrec ze nekaj casa ni vec sporno, da je treba izbirati besedila glede na literarno kakovost, glede na stopnjo bralceve recepcijske sposobnosti, glede na moznost zaznavanja, razumevanja ter vrednotenja posameznih znacilnosti literarnih zvrsti in vrst (npr. personifikacija, pravljicna struktura, glasovno slikanje, izrazitost ritma, lirika, epika, dramatika) ter glede na literarnozgodovinsko reprezentativnost (npr. kdo so osrednji avtorji slovenske mladinske knjizevnosti, kanon mladinske knjizevnosti...) Z izborom literature, kakrsnega sugerirajo priprave na tedenske tematske sklope didakticnega kompleta VIJA, potemtakem ni mogoce realizirati ciljev knjizevne vzgoje in ne spoznavati kanona slovenske mladinske knjizevnosti.

Sociologija knjizevnosti seveda govori o kanonu pisateljev in posameznih del, najveckrat povezanih s trziscem in zaloznistvom, kot so nobelovci, klasiki itd., obstaja tudi zanrski kanon za formalisticno solo, toda kanon mladinske knjizevnosti na Slovenskem se ni izdelan, posebej se ni sestavljen kanon literarnih del. Zaradi zgodovine, ki se zdaj mora vendarle, po petdesetih letih, pisati na novo, to verjetno tudi se ne bo tako hitro. Zdi se, da je to streljanje s terminoloskim kanonom vendarle prevec militaristicno dogmatsko, kjub temu da razumemo zeljo po novih direktivah in dokoncnih kanonih v tem izgubljenem casu demokracije. Sploh pa: ali je Metka Kordigel kdaj primerjala imena pisateljev, ki nastopajo v ucbenikih VIJA, s pisatelji, ki nastopajo v uradno potrjenih ucbenikih, se pravi s tistimi, ki naj bi bili uradno beatificirani v neobstojeci kanon mladinske literature. Primerjava bi bila osupljiva, kajti ocitek o »nepravem« izboru literarnih del in imen bi ostal brez podlage. Se huje: lazniv je in zavajajoc, zato da bi izgledalo, kako so v VIJI uporabljeni samo nepomembni pesniki in pisatelji. Ni mi potrebno tukaj preizkusati potrpezljivost bralcev in navajati pisateljska imena, ki nastopajo s svojimi deli v VIJI in jih primerjati z uradnim ucbenikom. To bi morala storiti ze M. Kordigel sama, ko je iskala kanone po knjigah. Naj povem, da se ujemajo najmanj v 80 %. Nekateri avtorji nastopajo tudi z istimi deli. V VIJI ni izpuscen noben pomemben pesnik ali pisatelj. Vsaj ne po kanonu, ki ga ni. Gotovo Metka Kordigel razume, da na to pazi sleherni ustvarjalec solskih ucbenikov, saj je to osnovno pedagosko nacelo. Na to, da bi kdo cisto natancno dolocal, posebej pri se zivecih »neklasikih« slovenske knjizevnosti, katero njihovo pesem se je treba uciti, ali pa pri prestevilnih variantah ljudskih pravljic, katero bomo lahko brali, bo pa treba se malo pocakati. Vsaj toliko, da bo Metka Kordigel izdelala kanon mladinske knjizevnosti.

Izbor literarnih tekstov naj bi bil motivni, mi ocita Metka Kordigel, ne pa literarno kakovostni. Kakor da je motivni izbor ze sam po sebi lahko nekakovosten. Kakor da sta si kakovost in motiv v nasprotju. Kaj pa ce je izbor motiven in kakovosten? Ali se iz Zupancica, Grafenauerja, Kovica, Borisa A. Novaka ali Pavcka ne da napraviti kakovostnega motivnega izbora poezije? Je to mogoce? Ali ne obstajajo stevilne tematske (motivne) antologije pesnistva in motivno urejene zbirke pravljic za vsak dan? Ali pa bo Metka Kordigel s svojim kanonom dokazala, kateri motiv ni kakovosten in katera pesem je boljsa od druge, ker ima boljsi motiv. Dvomim, da ji bo to uspelo brez koncila.

Sploh ima »teorija« Metke Kordigel neznanske tezave z motivom. Rada bi, da bi otroci v prvem in drugem razredu spoznavali po svojih recepcijskih sposobnostih znacilnosti literarnih zvrsti in vrst, pa personifikacijo, pravljicno strukturo, glasovno slikanje, izrazitost ritma in se ostale dele literarne teorije. Ce pustimo vnemar, da pridejo v prvi razred osnovne sole otroci, od katerih si prenekateri ne znajo obuti cevljev, in na straniscu odpeti hlac ali obrniti knjige tako, da crke ne stojijo na glavi, nekateri pa celo niso brali Platona, Hegla in Silve Trdine, in jim bo torej od Kordiglove predpisana literarna teorija sla nekoliko tezje v glavo, pa vseeno ostane vprasanje, zakaj skozi literarno temo, ki je primerno izhodisce za priblizevanje literature otrokom, ne moremo uciti in ponazarjati hkrati ritma, glasovnega slikanja ali pa odpirati razumevanja personifikacije? Ali se skozi tematiko tega ne da? Kaksno govorjenje na pamet je to, da se s pesmijo o zelenjavi tega ne da? In ali se da obratno: se da tridesetim svetlogledim, nekoliko nad ali pod meter velikim novim akademikom, prebrati pesem o algah, morski travi, cesnu, cebuli, o vranah, polzih in pajkih, potem pa jim povedati, da je zdaj izbor zivalstva in rastlinstva obrnjen navzdol, kakor pravi Hugo Friedrich, da prepoznamo zdaj modernega lirika v zgoscenih podobah grdote, ki je zanj nekaj drugega kot nasprotje lepote, in da je v tem lahno zamaknjenem tonu nakazana nedolocena transcendenca. Lovor se je utrudil od tega, da je poeticen, pravi neki Garcia Lorca, jim moramo pojasniti. Ampak to je morda Metki Kordigel, kanonizatorici literarne kakovosti v nasprotju s tematiko, tezko razumeti.

Tukaj seveda ne gre za prakticne tezave pri pouku malckov, ki jih predpisovalci solske estetske »teorije« vedno obrnejo tako, da ucitelji veljajo za banalne praktike, pedagoski teoretiki pa jim morajo povedati, kako naj se otroke uci prevzvisenosti strukturalne poetike, pa tega seveda ne znajo. Tukaj gre za napako v »teoriji literature« Metke Kordigel. Takole namrec pravi:

• Skoda je se vecja, kadar si integrirani pouk zada nalogo, da bodo ucenci preko (oz. s pomocjo) literarnega besedila objektivno stvarnost spoznavali. V tem primeru literatura namrec ni vec predmet (cilj) spoznavanja (dozivljanja in vrednotenja), ampak postane didakticno sredstvo za spoznavanje necesa drugega. Npr. sistematicnega urejanja grafemov /ob pesmi Nika Grafenauerja Abeceda/ ... prometnih predpisov /ob besedilu Lojzeta Suhodolcana Primoz in pajaca ... gozdne zivali /ob besedilu F. Cvenkla Krogla iz mahu/ ... V omenjenih eksemplaricnih didakticnih situacijah ucenci seveda ne spoznavajo strukture literarnega besedila.

Literarna teorija je tezak posel, poln logicnih pasti in nehvaleznih paradoksov. Takole za domace potrebe, za sprotno preprecevanje kaksnih ucbenikov, pa se lahko pokaze kot priucena obrt. Potrebno je pomisliti samo na zgodovino evropske misli o literaturi, pa smo odreseni zaletavega birokratskega predpisovanja pravilne uporabe literature. Razumevanje literature, ki ga skusa predpisati prvemu razredu osnovne sole Metka Kordigel, je po njeni »teoriji« se najblizje dobesedno, tako rekoc administrativno razumljenemu larpurlartizmu, seveda pa tudi ludizmu, hermetizmu in sploh vsemu, kar govori o neuporabnosti literature za karkoli drugega kakor za samo sebe. To so sicer stalisca srecne »ciste« literature, ki se v zgodovini od casa do casa manifestativno pojavljajo, in so najveckrat odgovor na »znanstveno« ali pa ideolosko izrabo literature. Za solo pa so hudo nepripravna. Posebej v radikalni, dobesedno in papirnato razumljeni varianti Metke Kordigel, ki nekateri uporabljeni literaturi ocita subjektivizem in egocentrizem, kar je seveda osnovni greh sleherne literature.

Poglejmo, kaj pravi o neprimerni uporabi zgodbe Miroslava Slane Avtomobili dezele Baubau, v kateri je napisal taksne nepreverljive trditve: »V dezeli Baubau so nekoc avtomobili na dveh nogah veselo tekali naokoli. V njihovih prsih je tiktakalo dobro in marljivo srce.« To je seveda laz in Metka Kordigel opozarja na nevarnost izkrivljanja resnicnosti, ce bi se je ucili iz taksnih zavajajocih literarnih izmisljotin, ki so izkustveno in zgodovinsko cisto nedokazljive. Odlocno zapise: nesmotrnost, napacnost in celo skodljivost take metode bi morala biti vidna celo izkljucno v zunanji ucinek zazrtemu avtorju, brz ko integrira --- po istem nacelu --- tista literarna besedila, v katerih se realno v kakrsnem koli smislu umika fantasticnemu. Pa ni! To je teorija s pravim besednjakom! S primerno znanstveno resnobo se moramo z njo globoko strinjati! Pravi pa, ce niste razumeli, kratko in banalno, da je zelo skodljivo, ko bi otroke ucili, da so imeli avtomobili nekoc noge. Ali pa bi se zime nemara ucili po Miri Voglar, ki povsem neobjektivno zapise: »Zima bo, je vzdihnila hisa sredi polja in si naravnala lesene skodle na strehi ter ocistila zleb nad vrati«. To je resna protinaturna trditev! Kdo bo pa kidal sneg, ce bomo otroke ucili, da zima vse sama samoupravno naredi. Ali pa znanstvena zabloda Jelke Mihelic, ki napise: »Nekje nad oblaki, nihce ne ve natanko kje, zive bratje meseci. Dalec so vsaksebi in samo zadnji dan v letu se srecajo, da pokramljajo in se povesele, kakor ljudje na zemlji.« To je huje od srednjeveskega misljenja, da je zemlja ploskev sredi vesolja, to je povsem nematerialisticni antropocentrizem, se vec, to je lazna teorija vesolja, to je antropoastrologizem in filomesecizem. Znanost ve, da so vsi zmotni! Otroke uciti kaj takega! Zima skodle naravnava in meseci kramljajo! Taksno ucenje mora druzba odkloniti in izlociti iz programov.

Z vso vestnostjo se dodatno teoretsko utemelji zadevo z vidika knjizevne vzgoje Metka Kordigel:

• Ni dvoma, da gre za besedila, v katerih literarni svet deluje po subjektivni miselni shemi, svet, katerega najvisji zakon je zakon lastnega jaza, torej svet, ki je ustvarjen zato, da imata v njem avtor in bralec priloznost prilagajanja/transformacije zunanje resnicnosti svojim miselnim in custvenim potrebam.

Literatura je pac subjektivna in objektivna je hkrati, samo ne tako, kot si predstavlja Metka Kordigel. In iz literature se sme in lahko uci kar se hoce. V VIJI ne ucimo samo, kaj je literatura, ampak se iz nje tudi ucimo, kakor iz sleherne literature, kaj je svet in kaj smo mi sami. Nicesar ji ne moremo odvzeti s tem, ko iz nje spoznavamo svet okoli nas. Z njim pa spoznavamo tudi literaturo in se vracamo nazaj k njej. Vse je v prvem razredu novih zacudenih malih ljudi zelo prepleteno in povezano, mnogo bolj, kot si lahko predstavlja kaksna urejevalka sveta s komunikacijskimi fascikli. Literatura nam ne more pokvariti ali pa uniciti resnicnega sveta, samo kaksne kanone nam porusi, kar je vedel ze Platon in je zavoljo reda in trdne Drzave pesnike nagnal iz nje. Pa seveda kaksnega Don Kihota lahko ustvari, ki bo v literarni resnicnosti videl vec pravicnosti in velicastnosti kot v pravem svetu. Ce bodo po birokratskem kanonu nekaksne usmerjene knjizevne vzgoje Don Kihoti sploh se dovoljeni.

Sicer pa je ze za Platona umetnost posnetek resnicnosti, mimesis. In je torej primeren za primerjavo z resnicnostjo. In od Aristotela dalje je literatura splosnejsa od zgodovine in naj mi bo oprosceno, torej se primernejsa za prvo ucenje malih ljudi. In iz zgodovine estetike vemo, da je spoznavna funkcija umetnosti vendarle nekaj vec kot samo zaprta tavtologija resnicnosti znotraj umetniske strukture. Tega se ruski formalisti niso nikoli mislili. Tudi Oscar Wilde, ki je pisal cudovite pravljice in govoril, da je umetnost nekoristna, ni nikoli mislil, da njena zveza z resnicnostjo ne obstaja, vsaj zapisal ni taksne neumnosti nikoli. Njegove pravljice so izjemno koristne in uporabne, celo za pouk v soli, ceprav si jih je subjektivisticno izmislil, ko je preganjal dandijski dolgcas. Kakor so sploh pravljice po svoji tematiki, da, prav po tematiki, sociolosko primeren predmet preucevanja in poucevanja resnicnosti. Kdo je ze rekel, da se je od Balzaca naucil vec o resnicnosti 19. stoletja kot iz knjig zgodovinarjev? Upam, da to ve vsak predpisovalec literature v pedagoske namene. Samo da ne bi zdaj zaceli razglabljati, katera pesem je primerna za analogijo s svetom in katera ne. To smo nekoc ze vzeli in temu se pravi ideologija.

Zadeva Metke Kordigel ni cisto razumljiva. Ali brani literaturo pred nesramno uporabo, kot je razlaganje objektivne stvarnosti skozi literaturo? Ali brani objektivno stvarnost pred manipulacijo literature? Ali brani umetnost pred utilitarizmom? Ali prometne zakone pred umetnostjo? Ali brani estetsko funkcijo literature pred pozitivisticno blasfemijo? Ali znanost pred umetniskimi lazmi? Ali brani umetnost pred ideolosko izrabo, kakor so jo slovenski pisatelji tako, da so morali poudarjati literarno resnicnost, ki ni ista kot ideoloska? Ali brani knjizevno vzgojo pred literaturo? Ali brani avtonomijo literature? Ali avtonomijo resnicnosti? Kdo jo v prvem razredu lahko nezakonito odvzame, ko otroke ritmizirano opozarja, kako cebela zapici bridko zelo v trdo celo? Ali Metka Kordigel pridiga, da je umetnost zavezana samo sami sebi in svojim zakonom in je ne smemo skruniti z resnicnostjo? Saj to ni vec zacetek stoletja. Pesmi Nika Grafenauerja, za katerega pesem Abeceda Metka Kordigel opozarja, da ni primerna za spoznavanje objektivne stvarnosti velikih in malih crk, nicesar ne odvzamemo, ce po njej ucimo otroke abecede. Naravnost cudovito je, da jo smemo tako uporabiti. Ucijo se abecede in poezije. Ali smemo skozi literaturo s pripadajoco fantazijo uciti otroke o zakonitosti zime? Zaradi cesa to ni primerno? Zaradi poezije ali zaradi zime? Se ne bodo otroci o zimi nicesar naucili, ce se bodo ucili iz pesmi? V prvem razredu, pri sestih letih? Bodo hodili potem ucenci okrog po svetu, naphani s poezijo kot z drogo, da ne bodo vec razumeli prezivetvene tekme danasnjega sveta? Jih bomo s poezijo pokvarili kakor prebivalce Platonove Drzave?

Ampak to so za Metko Kordigel ze prevec daljnosezna vprasanja. Ostaja na nekaksni birokratski teoriji, ki nima nikakrsne estetske podlage, ki je tudi ni v navedbi strokovne literature v njenih dveh knjigah o »komunikacijskem modelu poucevanja mladinske literature«. Oprostite, ampak veda o literaturi ni birokratsko nakladanje o »bralni strategiji, o otroskem prepoznavanju bralne situacije kot recepcijske« in ne nazadnje prerokovanje o »horizontu pricakovanj«, kar vse trosi Metka Kordigel po slovenskem papirju. Da lahko nekdo cisto resno zavraca uporabo literature s taksnim terminoloskim »znanstvenim« kriterijem, kot je »horizont otroskih pricakovanj«, je pa le malo prevec. Kdo vendar pozna »horizont otroskih pricakovanj« v prvem razredu, da lahko govori o njegovi »recepcijski nerelevantnosti«? Metka Kordigel? S pomocjo predhodnih testov o poznavanju literature in estetike preden se otroci vpisejo v solo? Ali pa s pomocjo znanstvene intuicije, vzivljanjem v zavesti drugih iz TV fantastike X --- Files? Pa kar cel »horizont«! To tudi ni nikakrsna recepcijska teorija, ker jo je osnovno razumevanje zapustilo in je ostalo samo kup izpraznjenih fraz. Verjetno si je tezko predstavljati, kaj pomeni otrosko prepoznavanje bralne situacije napotkov Metke Kordigel in kaj njihovo popolno, tako rekoc recepcijsko razocaranje v horizontu estetskih pricakovanj.

Sicer pa naj navedem Janka Kosa, ki ga bo nemara Metka Kordigel vendarle vzela kdaj kot svoje osnovno merilo, saj je vec kot poucen. Takole pravi v svojem Ocrtu literarne teorije: Bistvo besedne umetnine. V pojmovanju taksnega bistva so se izoblikovale tri skrajnosti, od katerih vidi vsaka temeljno znacilnost literature drugje: gnoseologizem jo odkriva v spoznavni razseznosti, moralizem v eticni funkciji, esteticizem v estetski komponenti. Ker bistva literature ni mogoce reducirati na nobeno teh razseznosti in ker so vse tri zanjo enako neogibne, sledi od tod domneva, da si lahko taksno bistvo mislimo samo v organski povezavi, enotnosti in celotnosti vseh treh funkcij. Bistvo literarnega dela ni v eni od njih, pa tudi ne v vsoti, ki bi jih mehanicno dodajala drugo drugi, ampak samo v zvezi vseh treh v enoto, ki je vec kot vsota.

Jasno je, da je Metka Kordigel zelela pokazati, kako so ucbeniki VIJA v literarni vzgoji upostevali samo gnoseologizem, kar preprosto ni res, saj je v vsakem branju (vsebine) pesmi ze tudi melodija, ritem, rima, struktura verza, se pravi estetska struktura in custvo: morala. Pri tem pa je zasla najprej v redukcijo literature na esteticizem, in ko ji je tako ustrezalo (kot kritika prevec fantazijske literature Miroslava Slane in drugih pravljicarjev za solsko rabo), nazaj v redukcijo na ultragnoseologizem, ki zahteva korektno preslikavo resnicnosti. Kakor pac pripravno razume odnos do literature od odstavka do odstavka drugace in protislovno. O moralni funkciji uporabe literature za analogijo z resnicnostjo ni povedala nic zavezujocega, ker je to pretezko. Je pa zelo pomembno. Literatura je najprimernejsa vzgoja resnicnosti za male ljudi, saj ji je eticnost imanentna. In nic ji je ne odvzame, ceprav se iz pesmi ucimo, kako masti ste vredni leskove, in vemo, da leska nima masti. Je pa metaforicno zanimiva in moralno poucna in vzgojna, posebej za nas primer, kjer bi lahko veljala za utilitarno. Enostavno povedano, »teorija« Metke Kordigel, ki naj bi dokazovala, da ucbeniki VIJA knjizevne vzgoje ne uporabljajo prav, ni nikakrsna teorija, ker nima nikakrsne teoretske podlage. Je skrpucalo tavtoloskih predsodkov, ki jih lahko ovrze vsak premislek vsakega najblizjega prirocnika literarne teorije, pa tudi vsaka modrejsa in lucidnejsa misel o literaturi in vzgoji.

V nasem primeru pa je se to brez pomena, ker je njena inkriminirana interpretacija literature v VIJI skonstruirana in izmisljena. V njenem prispevku je polno laznih podatkov in prirejenih interpretacij, ki jih je Metka Kordigel napletla v svoji vnemi iskanja nepravilnosti. Naj navedem le enega izmed mnogih primerov:

Ob pesmi Nika Grafenauerja Abeceda ni v VIJI napisanih nobenih ciljev, kot to navaja Kordiglova, pac pa je ob ucni snovi z naslovom Abeceda napisano:

• ponovijo abecedo in njen pomen,

• zapisejo veliko in malo pisano (tiskano) abecedo v DZ/6,

• preberejo in uredijo besede po abecednem redu,

• preverijo pravilnost svojega dela,

• individualno preberejo besedilo v DZ/8 Crke se kregajo ali pesem, DZ/7 Abeceda (Prirocnik Jesen 2, str. 15).

S pisanjem imen na sotore smo ucence usmerili na ureditev crk po abecednem redu (opom.: to so delali v prejsnji uri). Zato bomo to uro namenili ponovitvi abecede in njeni funkcionalni rabi. Ker je vecina ucencev abecedo usvojila ze v prvem razredu, jo zdaj lahko ponovimo skupaj in posamezno. Tudi imenik nam bo prisel prav za iskanje dolocenih oseb, kjer se bomo lahko prepricali o funkcionalni vrednosti svojega znanja.

Besede, ki jih morajo ucenci urediti po abecedi, najprej tiho preberejo. Lahko tudi sami predlagajo besede, ki jih spominjajo na pocitnice (opom.: Ucenci so se vrnili s pocitnic in so sele prvi teden v soli. Uciteljice dobro vejo, da nekateri med pocitnicami pozabijo crke). Tisti, ki nimajo tezav z zapisovanjem, urejeno zapisejo svoje ideje in jih na koncu predstavijo, ostalim pa omogocimo, da preverijo pravilnost svojega dela s primerjanjem resitve na tabli ali grafoskopu. Morda bo dovolj tudi branje resitev.

Pod to razlago je slika strani iz delovnega ucbenika, ki tudi slikovno ponazori nalogo. Kje je tu kaksna estetsko neustrezna uporaba literarnih besedil v VIJI, o kateri je Metka Kordigel napisala celo razpravo? Verjetno je vsem jasno, da so cilji ure ponovitev abecede, ko pa ucenec nalogo opravi, lahko prebere enega od zgoraj navedenih besedil. Ucenec se ne uci »sistematicnega urejanja grafemov« preko, oz. s pomocjo literarnega besedila, kot si zapis v Prirocniku tolmaci Metka Kordigel, pac pa brez skode spoznava funkcionalno rabo abecede v objektivni stvarnosti. Natancnega in logicnega branja pa se ucenci ucijo od prvega razreda naprej, da bodo kasneje znali razumeti vsako besedilo in bodo dozivljali in vrednotili tudi literaturo. Zgodi pa se tudi, da znajo nekateri navidez vrednotiti literaturo, ne obvladajo pa temeljnega branja in razumevanja besedil. Tako nekako bi se dalo reci za »analizo nekega modela« Metke Kordigel. Ob spremljanju ucenja in studija mojih stiriindvajsetih generacij otrok lahko z gotovostjo trdim, da sem jih razumevanja besedil dobro naucila.

Zakaj se sploh se ukvarjam s konstrukcijo napacne uporabe literarnih besedil v VIJI, ce gre za potvorbo stalisc, modela, ki ga ni in s horizontom znanstvenih pricakovanj Metke Kordigel? Preprosto. Zaradi njihove zlonamerne »miselne sheme«.

3.

Metka Kordigel namrec kar naprej preganja nekaksne »miselne sheme po katerih prepoznava bralne situacije« po svojih mocno znanstveno napisanih razpravah. Naj opozorim na neko njeno prav zanimivo »prepoznavno situacijo«. Gre za njeno lastno knjigo z naslovom Metka Kordigel Mladinska literatura, otroci in ucitelji in podnaslovom: komunikacijski model poucevanja mladinske knjizevnosti. V njej obravnava literarna dela tako, kakor naj bi jih ucitelji ucili v razredu. Poucuje ucitelje, kako naj predavajo otrokom literaturo. Pojdimo torej po njeni knjigi tako, kot je sla ona po prirocniku VIJA. Za »miselno shemo« bomo vzeli kar njene kriterije o literaturi in jih kar najbolj podprli z njenim lastnim razumevanjem knjizevne vzgoje.

Vzemimo njeno razlago Zupanciceve pesmi Pismo. Takole naredi: najprej napise vse mogoce cilje, ki bi jih bilo treba doseci, kot so kognitivni, vzgojni, pa se smotre zraven: oblikujejo in razvijajo si potrebo po dobri literaturi in ob njej osebnostno rastejo. Potem doda konkretno razlago pesmi in ta je za njeno dosedanjo »kanonsko teorijo« katastrofalna. Saj poznate Zupancicevo pesem Pismo, ki se konca: To je povelje zamorskega kralja: »vi neugnani vsi Cicibani morate biti hitro zaspani, kakor bi trenil, morate spat!« Poglejmo:

• K tabli poklicemo dva otroka. »Otroci, danes se bomo igrali. Janez, ti bos ocka, Peter, ti pa bos otrok. No, pa Janez ni kaj dosti vecji od tebe. Ze vem! Janez bo stopil na stol. Tako. In sedaj si zamislimo, da je vecer. Ocka mora prepricati otroka, da je treba spat ...«

Ampak to se ni vse. Ni se dovolj, da je Zupancica vzela kot realiteto, po kateri naj bi ucila otroke zivljenja in je s tem po svoji subjektivni miselni shemi, katerega najvisji zakon je zakon lastnega jaza zagresila po vrsti vse tisto, kar je ocitala knjizevni vzgoji ucbenikov VIJE. Kaj predlaga uciteljem:

• Otroci, tudi pesnik Oton Zupancic je bil dedek. Tudi njegov vnuk, tako kot vecina otrok, zvecer ni sel rad v posteljo.

• In zato mu je dedek Zupancic pripovedoval tole pesmico.

Na podlagi taksne banalne prakse svoje teorije Metka Kordigel zanikuje druge interpretacije literature. Treba je povedati, da ne gre za en sam neroden primer uporabe pesmi za knjizevno vzgojo iz njene knjige, ki je bil neprijazno izbran in kriticno prebran. Teh primerov je za celo knjigo in eden je hujsi od drugega. Kjerkoli odpremo knjigo pedagoskih napotkov Metke Kordigel, naletimo na podobne primere (po njenih lastnih principih) zgresenih teoretskih pristopov in smesno vsiljivih rezijskih predlogov. Kolikor vem, Metka Kordigel ni nikoli poucevala v prvem ali drugem razredu osnovne sole. Ampak fantazija o tem, kako naj bi dolgoletni ucitelji prakticno ucili sest in sedem let stare otroke, ji kar najbolj viharno in nepreverjeno deluje. Prirocniki za ucitelje v VIJI so nastali po 24-letni izkusnji poucevanja prvega in drugega razreda, na podlagi preizkusov, ki so bili skrbno preverjani in arhivirani ter kasneje uporabljeni v celovitem programu VIJA. Naj povem se to, da so z njihovo uporabo otroci prvega razreda hitro in radi brali in pisali, kar pri klasicnih metodah poucevanja ni tako pogosto. Morda je bil tudi zato moj razred vedno poln hospitantov, tudi iz Avstrije, Italije, Argentine, Amerike, Ceske, Svice. In morda je zato Zavod za solstvo mojo metodo poucevanja spremljal, me vzpodbudil naj po njej napisem ucbenike in dal predlog za njihovo financno podporo.

Vendar ne gre za problem pomanjkanja pedagoske prakse Metke Kordigel, ali celo za problem tekmovanja praktikov in teoretikov pri vplivu na pouk v solah. Gre preprosto za to, da Metka Kordigel ne pozna in ne razume pedagoske teorije o knjizevni vzgoji. Njena lastna knjiga to dokazuje.

Kaj naj si mislimo o »znanstvenici«, ki zahteva eksekucijo metode, kakrsno v radikalni in duhovno izpraznjeni obliki uporablja sama? Kaj naj si mislimo o »teoriji«, ki ne zmore pogledati pred svoj lastni, s smetmi zasuti prag? Kaj naj si mislimo o pedagoskih prijemih predavateljice, ki prepoveduje taksno intepretacijo literature, kakrsno pise v najbolj groteskni obliki sama? Da pravzaprav razgalja svojo metodo, svojo »neteorijo« in svojo birokratsko nepreverjeno pedagosko prakso. To je nekaksna samokritika pod krinko analize nekega drugega modela. Ali lahko po vsem tem sploh se resno upostevamo njeno »teorijo«? Lahko. Treba jo je ponovno citirati in ji predlagati tole:

In zato bi bilo treba prakticne aplikacije kakrsna je na primer knjiga Metke Kordigel: Mladinska literatura, otroci in ucitelju s podnaslovom Komunikacijski model »poucevanja« mladinske knjizevnosti z vidika moznosti za doseganje ciljev knjizevne vzgoje kar najresneje zavrniti.

To pa se ni vse. Za konec manjka se moralni del te zgodbe.

4.

Metka Kordigel je za ucbenike VIJA napisala strokovno recenzijo za Komisijo za potrjevanje ucbenikov. To je bilo pred nekaj meseci. Recenzija je bila pozitivna in je med enajstimi drugimi pozitivnimi tudi pripomogla k temu, da so bili ucbeniki VIJA potrjeni kot ucno sredstvo pri pouku prvega in drugega razreda. Stvar se je s spisom v Jeziku in slovstvu osupljivo zapletla. Zakaj?

Metka Kordigel je namrec za »analizo nekega modela«, kjer pise o VIJI, uporabila dobesedno in v celoti prepisala svojo pozitivno strokovno oceno za komisijo. Dobesedno od strani 135 Jezika in slovstva in odstavka: Delovni zvezki za ucence in prirocniki za ucitelje VIJA Viljenke Jalovec so namenjeni ucencem ... pa na strani 136 do stavka, do koder VIJO se hvali in povzdiguje: Iz vsega povedanega sledi, da so delovni zvezki in prirocniki VIJA Viljenke Jalovec primeren didakticni pripomocek za ucence in vir ustvarjalni spodbud za ucitelje prvih in drugih razredov osnovnih sol. Toda! Od tu naprej pa je tekst spremenjen. V Jeziku in slovstvu je od tu dalje napad na knjizevno didaktiko v VIJI, ki se konca s pozivom, da je treba taksno knjizevno vzgojo kar najresneje zavrniti.

Zelite prebrati, kako se konca originalna recenzija Metke Kordigel komisiji za ucbenike? Takole:

Iz vsega povedanega sledi, da so delovni zvezki in prirocniki VIJA Viljenke Jalovec odlicen (ne samo »primeren« kot v Jeziku in slovstvu) didakticni pripomocek za ucence in bogat vir ustvarjalnih spodbud za ucitelja prvih in drugih razredov osnovnih sol, se posebej zato, ker med slednjimi sirijo

• koncept literarnega pouka, osredinjenega na ucenca,

• spoznanje o »neskrajni« varianti integriranega pouka, pri katerem se smiselno povezujeta neumetnostna raba jezika (tako v pisnem kot ustnem prenosniku in tako v vlogi sporocevalca kot v vlogi naslovnika) in spoznavanje okolja (danes SND) ter umetnostni, izrazno, ustvarjalno naravnani predmeti (literarna vzgoja, likovna vzgoja in gibalna vzgoja),

• uporabo ucenceve pisne in govorne, likovne in glasbene ustvarjalnosti v funkciji senzibilizacije otrok za branje / poslusanje literature in za poglabljanje literarnoestetskega dozivetja.

Tako je to. Komaj je se potrebno kaj dodati. Knjizevna didaktika v VIJI poglablja literarnoestetska dozivetja, ki jih nov konec v tekstu Metke Kordigel v Jeziku in slovstvu zanikuje. Smiselno se povezujejo neumetnostna raba jezika in umetnostni, izrazno naravnani predmeti, torej tista povezava literature z objektivno stvarnostjo, ki jo je v Jeziku in slovstvu Metka Kordigel imenovala skodljiva metoda. In slednjic posebna vrlina ucbenika je senzibiliziranje otrok za branje literature, ki jo je v kasnejsem dodanem koncu Metka Kordigel za doseganje ciljev knjizevne vzgoje morala kar najresneje zavrniti.

Kaj naj si mislimo o pedagoski znanstvenici, ki svoji strokovni recenziji odreze pozitivni konec in ji pripise negativnega? Kaj naj si mislimo o strokovnem staliscu, ki lahko v isti recenziji svoje predpostavke enkrat koncuje s pohvalami, drugic pa z zavrnitvami? Kaj naj si mislimo o kriterijih, ki so taksni, da lahko v istem tekstu nosijo nasprotujoce si zakljucke? Kaj naj si mislimo o »analizi nekega modela«, ki pod strokovnim deznikom Pedagoske fakultete v Mariboru manipulira z dolgoletnim ustvarjalnim delom, ki ze leta in leta uspesno opismenjuje otroke? Kaj naj si navsezadnje mislijo na Komisiji za potrjevanje ucbenikov, kamor je poslala podporno recenzijo, ki ji je kasneje drugje pripisala negativen konec? Kaj naj si mislimo o strokovnosti in moralnosti taksne osebe? Da sta dve moralno nezanesljivi osebi skriti v navidezni eni sami strokovni, ki si med seboj nasprotujeta in si oporekata? Ali pa obratno: da sta dve razlicni nasprotujoci si strokovni osebi skriti v eni sami, nemoralni? Ne vem, kaj se je zgodilo z Metko Kordigel od ene do druge ocene in raje nocem razmisljati, vsekakor pa bo javnost najbrz tezko se prepricala o svoji strokovnosti, saj je ta cisto poljubna. Zgodba pa je zalostna in nekoliko umazana kakor mnoge zgodbe zoltega podlistka o slovenskem solstvu.