Dialektologija kot jezikoslovna disciplina

Dejstvo, da so nekatere clovekove dejavnosti omejene s pripadnostjo doloceni druzbeni skupini, druge s teritorialno pripadnostjo oziroma z geografskimi mejami, se izraza tudi v jezikovni sferi.

1  Narecje (dialekt)

1.1   Narecje je relativno stabilna strukturna jezikovna celota, z njim spontano komunicira avtohtono prebivalstvo kakega geografsko zamejenega obmocja. Je zakljucen jezikovni sestav, ki je zadosten govorcem istega narecja, saj z njim uresnicujejo (vse) sporazumevalne potrebe na dolocenem prostoru.

Temeljna pojavnost narecja je govorjena: sporazumevanje/sporocanje se uresnicuje (skoraj izkljucno) prek prostogovorjenega jezika.¹ Prevladuje dialog.

Nekateri jezikovni pojavi v narecju so skupni z drugimi narecji/zvrstmi istega jezika, drugi pa predstavljajo individualne znacilnosti dolocenega narecja, prepoznavne in tipicne samo zanj. Posebnosti se v glavnem kazejo na vseh jezikovnih ravninah: glasoslovni, oblikoslovni, skladenjski, besedotvorni in besedoslovni (leksikalno-semanticni), vendar so na nekaterih ravninah izrazitejse. Relativne razlike so tudi navznoter, tako v okviru istega narecja lahko obstajajo posamezni govori (mikrodialekti), ki jih povezujejo iste razlikovalne znacilnosti. Njihove medsebojne neenakosti pa so glede na druga narecja irelevantne, saj je meja narecja dolocena po posameznih jezikovnih razlikah glede na druga narecja. Ta na podlagi skupnih (razmejitvenih) znacilnosti lahko zdruzujemo v narecne skupine --- narecja na dolocenem sirsem zemljepisnem obmocju.

1.2   Narecje je ena od osnovnih oblik prostogovorjenega jezika, tvori kompleksno jezikovno, zgodovinsko in sociolosko kategorijo. Vzroki za nastanek narecij so zemljepisni, zgodovinski in upravno-politicni, vplivali pa so tudi na vecjo ali manjso notranjo clenjenost posameznih narecij in narecnih skupin. Tako imajo t. i. obrobna narecja izrazite in pogoste arhaicne znacilnosti. Narecja, ki so se izoblikovala na podlagi zemljepisnih dejavnikov (gorovja, zaprte doline, mocvirje, razprostranjeni gozdovi idr.) ali na teritoriju starejsih administrativnih enot, so znotraj sebe enovitejsa kot tista, nastala z mlajso upravno-politicno delitvijo. Narecja, ki se stikajo, se med seboj lahko ostro locijo, lahko pa imajo dolocene skupne poteze kot posledico nestabilizirane rabe lastnih (enotnih) znacilnosti; zlasti govore na takem podrocju stroka opredeljuje kot prehodne govore.

1.3   Obstoj narecja temelji na stalnosti zivljenja govorcev znotraj prostora in na (relativno) redkih stikih z govorci drugih narecij/zvrsti. Raba narecja je vezana na zasebno sporazumevanje, na krajevno okolje in vsebine vsakdanjih potreb. To je funkcionalna razmejitev narecja glede na druge jezikovne zvrsti.

2  Dialektologija (narecjeslovje)

2.1   Jezikoslovno disciplino, ki znanstveno raziskuje lokalne/krajevne variante nenormiranega jezika (prostogovorjeni jezik na dolocenem teritoriju), imenujemo dialektologija ali narecjeslovje. Kot samostojna jezikoslovna disciplina obstaja od druge polovice 19. stoletja in ima lastni predmet raziskovanja ter svojo posebno metodologijo. V srediscu dialektologije je preucevanje jezikovnih pojavov na dolocenem zemljepisnem podrocju.

Da bi lahko razlozila socasne narecne pojave, se dialektologija poleg predstavitve sinhrone podobe narecja posveca tudi diahroniji narecja, zlasti z ugotavljanjem povezanosti narecij v sirsem jezikovnem prostoru skozi splosnojezikovni razvoj. Tako se npr. pri glasoslovju predstavlja sinhrona podoba in ugotavlja hipoteticna pojavna oblika posameznega fonema (podobno tudi v oblikoslovju idr.).

2.2   Dialektologija se povezuje z drugimi jezikoslovnimi vejami, pri iskanju vzrokov za nastanek narecne razclenjenosti pa tudi z nejezikoslovnimi disciplinami. Ker gre za interdisciplinarnost vede, so take tudi njene metode:

• direktne metode: terensko delo, zapisovanje slusnega (v zadnjem casu tudi vidnega) gradiva, informatorji in vprasalniki;²

• splosne metode: analiticna, sinteticna, induktivna, deduktivna in statisticna;

• metode splosne in opisne lingvistike: jezikovno opisovanje (inventarizacija jezikovnih enot, lastnosti sestave, funkcioniranje), primerjalna metoda (analiticno primerjanje), integralna metoda (celostna analiza), geografska metoda (kartografiranje).

a) Najpogostejsi je jezikoslovni opis in popis posameznih narecij (govorov). Gre za delne ali celostne raziskave ali monografske predstavitve narecij, delov narecij ali posameznih govorov z bolj ali manj temeljito jezikoslovno analizo.

Seveda je prav zaradi dejstva, da je vsak narecni govor relativno popoln jezikovni sestav, njegovo izcrpno opisovanje neracionalno; ze sama inventarizacija bi bila preobsirna. Opis obravnavanih narecij (govorov) ima zato znacilnosti diferencialnega tipa opisa, s katerim so oznacene njegove bistvene jezikovne lastnosti, to je tiste, ki narecje (govor) temeljno locijo od drugih govorov (vendar tudi to nacelo ni izpeljano povsem do konca, saj so izpuscene manj relevantne znacilnosti, tiste, ki so znane samo t. i. naravnim govorcem narecja/govora).³ Ce je uporabljeno nacelo izcrpnosti, se v vsaki tovrstni obdelavi narecnega gradiva pojavlja dolocena redundanca glede na jezikovne znacilnosti drugih predstavljenih govorov istega narecja in samega narecja kot celote skupnih jezikovnih pojavov. Velikokrat so te znacilnosti bolj ali manj predvidljive, vcasih jih odkrije terensko zbiranje gradiva ali sele obdelava gradiva.

b) Del dialektologije se ukvarja z raziskovanjem in dolocanjem geografske razsirjenosti posameznega jezikovnega pojava (npr. izoglose, izolekse, izomorfe); s tem v zvezi tudi z narecnimi mejami. Uporabljena metoda je jezikovna geografija (kartografiranje).

c) Tudi izdelava narecnih zemljevidov in kot vrhunec izdelava atlasa narecij (z govori) s pomocjo kartografiranja je oblika predstavitve narecnih znacilnosti kakega jezika.

c) Pogosto raziskovalec na terenu zabelezi na magnetofonski trak zaokrozena prostogovorjena besedila v narecju, ki jih kasneje zapise, in tako nastajajo zbirke narecnih besedil.

d) S terenskim zbiranjem besedisca s pomocjo informatorjev nastajajo slovarske zbirke posameznih govorov in narecij. Redki posamezni raziskovalci (dialektologi) iz njih pripravijo narecni slovar (govora/narecja), ki zajema posamezne izraze, po pomenu ali obliki obicajno drugacne od vzporednic v knjiznem jeziku. To je diferencialno zasnovan slovar.⁴

2.4   Sploh so dialektoloska spoznanja (materialno pa tudi besediscne zbirke, narecni slovarji, monografske analize in opisi; zbrano narecno gradivo sploh) dragoceno izhodisce za etimoloske raziskave in ugotavljanje jezikovne zgodovine.

3  Povezanost dialektologije s sociolingvistiko

Ker dialektologija raziskuje proces celovite zive komunikacije, se po predmetu in nacinih dela pogosto stika z dejavnostjo mlajse discipline --- sociolingvistike, ki se je sicer razvijala deloma tudi iz spoznanj in metod dialektologije: obe se ukvarjata z empiricnimi raziskavami jezika v razlicnih druzbenih okoliscinah in v razlicnih zemljepisnih danostih ter se pri tem ozirata na podobnosti in razlike. Nekatere dialektoloske ugotovitve so neposredno uporabne za sociolingvisticne raziskave (npr. raziskave jezikovnih manjsin).

Ze dialektologija je v svojo prakso uvedla t. i. temeljne sociolingvisticne pojme, ki jih sociolingvisticna terminologija poimenuje jezikovna zmoznost, govorni predstavnik, govorna situacija itn. Npr. pri delu z informatorji na terenu dialektolog vsakic celostno razisce jezikovno situacijo; ugotavlja, kdo govori (starost in spol informatorja, njegovo izobrazba, zaposlitev idr.), kako govori (narecno pripadnost, vplivanje drugih jezikovnih zvrsti na socasno govorjenje ipd.), kdaj govori, kje govori (doma, na cesti ...), s kom in o cem govori itn.

4  Nacin dela

Dialektologija izhaja pri svojem znanstveno-raziskovalnem delu iz gradiva, zbranega na terenu od nosilcev informacij (informatorjev), in to z razlicnimi nacini dela (postopki): z neposrednim stikom, s posrednim stikom (tj. z vprasalniki) in redko tudi s t. i. skritim stikom, ko informator ne ve, da sodeluje v procesu pridobivanja gradiva. Zaporedje postopkov je naslednje: empiricni del (nacrtovanje, priprava in izvedba zbiranja narecnega gradiva), teoreticna obdelava in sklepi. Za celoto je najpomembnejse, da si raziskovalec pridobi dovolj kakovostno, zanesljivo in izcrpno gradivo, saj je zacetno fazo zbiranja (npr. zaradi neustrezne mnozine ali kakovosti informacij) nemogoce ponoviti za razliko od naravoslovnih znanosti, kjer je ponovitev eksperimenta osnova preverjanja. Nemogoce je na primer, da bi sicer isti informator ponovil prosto govorjeno besedilo v enakem obsegu in popolnoma enako vsebino. Ponoviti je mogoce le analizo zbranega gradiva. Posplositi je mogoce spoznanje, da je preucevanje narecja omejeno na dolocen casovni izsek, ki pa je tesno povezan s casom, ko je zbrano preucevano gradivo. Glede na to, da se narecje spreminja, spreminja pa se tudi zunajjezikovna stvarnost, se spreminjajo tudi spoznanja o posameznem narecju, zato se po dolocenem casu ponovi zbiranje in obdelava zbranega gradiva.

Na kakovost zbranih informacij vplivajo razlicni dejavniki: vrednostni parametri informacije (katero informacijo smo iskali, omejenost vsake posamezne infomacije), dotedanje znanstveno poznavanje posameznega (jezikovnega) pojava, subjektivni parametri informacije (osebnostne lastnosti informatorja in raziskovalca).

Osnovne lastnosti, ki zagotavljajo kakovost zbranih informacij, pa so zanesljivost (odvisna od stopnje adekvatnosti med posebnostmi in tipicnimi splosnostmi raziskovanega narecja), stabilnost (v smislu zagotoviti si uporabnost informacije v teku nekega dolocenega casovnega obdobja), reprezentativnost gradiva (njegova zmoznost predstaviti osnovne/temeljne crte raziskovanega podrocja v sirsem kontekstu).

5  Metode raziskovanja

5.1  Neposredni stik

Gre za zbiranje raziskovalnega gradiva neposredno s pomocjo informatorja. V zadnjih desetletjih gradivo snemamo na magnetofonski trak (vcasih ze tudi na filmski trak), tako da ga je v postopku obdelave mogoce veckrat reproducirati, obenem pa je pozneje dostopno tudi drugim raziskovalcem.

5.2  Skriti stik

Zaradi psiholoskih zadrzkov sprico dejstva, da informatorja snemamo, vcasih ne moremo dobiti ustreznih informacij ali jih zaradi tega sploh ne dobimo, zato uporabimo metodo skritega stika, ko informator ne ve, da ga snemamo. Nekateri informatorji pri snemanju niso verodostojni, ker se jim zdi, da bi morali govoriti knjizno, ali skusajo »ugoditi« raziskovalcu. Vendar pa se metoda skritega snemanja ponavadi ne uporablja zaradi moralnih zadrzkov.

5.3  Metoda posrednega stika

Za potrebe kartografiranja jezikovnih pojavov uporabljamo metodo posrednega stika, tj. z vnaprej pripravljenimi vprasalniki, s katerimi zbiramo informacije na dolocenem podrocju (npr. glasoslovne, oblikoslovne, leksikalne znacilnosti). Pomemben je obseg vprasalnika in ustreznost vprasanj glede na to, kaj zbiramo. Pri zbiranju gradiva s pomocjo vprasalnikov lahko sodelujejo tudi nedialektologi, zlasti pri sirse zasnovanem projektu.

5.4  Informator

Pri izbiri infomatorja je pomembnih vec dejavnikov: starost, spol, solska izobrazba, bivanje informatorja v drugem kraju idr. V dialektologiji je znano, da vec jezikovnih sredstev tradicionalnega narecja uporablja zlasti starejsa generacija zenskega spola, ki se zivi na podezelju.

Generacijske razlike se najbolj ocitno kazejo v rabi besedisca. Najstarejsa generacija (nad 65 let) pozna poimenovanja za stevilne predmete in opravila iz lastne neposredne izkusnje; nekatera med njimi ze redko uporablja, drugih sploh ne vec, vendar pozna njihov pomen in poimenovanja obvlada funkcionalno. Srednja generacija (40-60 let) sicer prav tako se ohranja leksikalno strukturo svojega narecja, vendar pa vanjo ze vpleta tudi nova (nenarecna) poimenovanja.⁵ Del starih poimenovanj se pozna, ni pa nujno, da jih zna uporabiti tudi funkcionalno. Najmlajsa generacija ne pozna vec stare proizvodne tehnike in tehnologije (npr. poljedelske, rokodelske ipd.), stare predmetnosti in dejavnosti ter odnosnosti. V njenem govoru so stevilna poimenovanja novih pojavnosti iz drugih jezikovnih zvrsti.

Ustreznost informatorja je dolocena z njegovo sposobnostjo razumevanja postavljenih vprasanj in sposobnostjo dajanja verodostojnih odgovorov (psiholoske in socialne lastnosti). Informator mora v vprasanjih razumeti razlicne stopnje konkretnosti (izjemnosti in abstraktnosti) in tvoriti ustrezne odgovore, dajati kvantitativno zadovoljive odgovore, dajati odgovore o stvareh, ki so prostorsko in casovno oddaljene od konkretnega casa in prostora. Izberemo seveda informatorja, ki nima slusnih in govornih okvar, da je stik nemoten, informacije pa jasne.

6  O polozaju dialektologije danes

6.1   T. i. tradicionalna dialektologija se je ukvarjala zlasti z dolocanjem prostorske razmejitve narecij, pri tem pa predstavljala glasoslovne znacilnosti in oblikoslovne posebnosti (oboje v povezavi s splosnim jezikovnim razvojem), ugotavljala zunajjezikovne (zgodovinske, socialne in geografske) dejavnike --- vzroke narecne clenitve in uporabljala tip »idealnih« informatorjev: starost nad 65 let, relativna teritorialna, socialna in jezikovna izoliranost (stalnost bivanja), relativna enotna socialna struktura (pretezno poljedelska dejavnost).

6.2   Sodobna (socasna) dialektologija preucuje celovitost jezikovnega sestava: poleg glasoslovja prikazuje se zaokrozeno podobo oblikoslovja, skladenjske zakonitosti (npr. nacine upovedovanja), predstavlja besedotvorne vzorce, v besediscu se ob inventarizaciji posveca tudi prevzemanju iz drugih jezikov ali zvrsti in pomenu, vkljucuje pa tudi sodobna spoznanja besediloslovja. Ugotavlja komunikacijsko in migracijsko povezanost prebivalstva in pri tem uposteva prostorsko in socialno diferenciacijo, novejse socialne in ekonomske migracije, vpliv drugih jezikovnih zvrsti, zlasti knjiznega jezika (izobrazevanje, mediji in dnevne migracije) in prisotnost nove predmetno-pojmovne stvarnosti, na komunikacijsko zmoznost narecja. Vkljucuje generacijske, izobrazbene in socialne razlike med govorci, to je tip nereprezentativnih (»neidealnih«) govorcev.

6.3   Tradicionalna narecja v sodobnosti izgubljajo svojo socialno bazo, zlasti glede na pojmovanje narecja, vezanega na relativno redke stike govorcev z govorci drugih jezikovnih zvrsti, saj se je komunikacijska, urbana in prebivalstvena podoba podezelja v zadnjih desetletjih temeljito spremenila. Kljub novi druzbeni stvarnosti narecje se ni zreducirano le na potrebe druzinske komunikacije, res pa je vezano ozko na lokalno okolje in vsakdanje stike.

Tudi v jezikoslovju je, npr. v strukturalizmu ali v sociolingvistiki, kot prevladujoca zvrst jezika (ocena je nekako tudi vrednostna in kvantitativna) izpostavljen knjizni oziroma zborni jezik. Toda narecne prvine v konkretnih komunikacijskih polozajih se vedno obstajajo, cetudi so interference iz drugih zvrsti stevilnejse kot kadar koli poprej. Spoznanje kaze, da dialektologija ne zanemarja sodobnih spoznanj splosnega jezikoslovja, npr. sociolingvisticnih vidikov (prim. sociolingvisticna mreza glede na dnevne migracije in trajne ekonomske in druge migracije; upostevanje relativne pogostnosti stikov govorcev z drugimi zvrstmi ipd.).

Literatura

Dejna, Karol (1993). Dialekty polskie. Wydanie II. Zakad narodowy imienia ossoliskich wydawnictwo.

Krajcovic, Rudolf (1988). Vvin slovenského jazyka a dialektológia. Slovenské pedagogické nakladatel'stvo. Bratislava.

Logar, Tine (1962/63). Danasnje stanje in naloge slovenske dialektologije. JiS 8/1, 1-6.

--- --- (1965). O nastanku slovenskih narecij. JiS 10/1, 2-6.

--- --- (1966). Slovenska narecja. JiS 11/5, 134-140.

--- --- (1974). Pregled zgodovine slovenskega jezika. SSJLK, Informativni zbornik. Ljubljana, 102-113.

--- --- (1993). Slovenska narecja. Ljubljana: Mladinska knjiga.

--- --- (1975). Izvenjezikovni vzroki za dialektizacijo slovenskega jezika. SSJLK, predavanja. Ljubljana, 7-11.

--- --- (1983/84). Slovenski dialekti --- temeljni vir za rekonstrukcijo slovenskega jezika. JiS 29, 285-288.

--- --- (1990). Razvoj slovenske dialektologije kot lingvisticne geografije po Franu Ramovsu. Sedemdeset let slovenske slovenistike. Zbornik SDS. Ljubljana, 75-78.

Mistrík, Jozef (1993). Encyklopédia jazykovedy. Bratislava: Vydavatel'stvo Obzor.

Orozen, Martina (1993). Kontinuiteta starocerkvenoslovanskega besedisca v slovenskem jeziku. SR 41/1, 143-160.

Pogorelec, Breda (1997). Druzbeni vidiki slovenskega jezika. TIP 9.

Ramovs, Fran (1924). Historicna gramatika slovenskega jezika. II. Konzonantizem. Ljubljana.

--- --- (1971). Zbrano delo. 1. knjiga. Ljubljana: SAZU.

--- --- (1935). Historicna gramatika slovenskega jezika. VII. Dialekti. Ljubljana.

Rigler, Jakob (1986). O klasifikaciji slovenskih dialektov. Razprave o slovenskem jeziku. Ljubljana: Slovenska matica, 95-107.

--- --- (1986). Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu. Razprave o slovenskem jeziku. Ljubljana: Slovenska matica, 139-186.

Ripka, Ivor (1994). Metodické aspekty terénnych vskumov. Slovenska rec 59/4, 193-201.

Slovenski pravopis 1 (1990). Pravila. Ljubljana: DZS.

Stolc, Jozef (1994). Slovenská dialektológia. Bratislava: Veda.

Toporisic, Joze (1984). Slovenska slovnica. Maribor: Zalozba Obzorja.

--- --- (1987). Portreti, razgledi, presoje. Maribor: Zalozba Obzorja.

--- --- (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva zalozba.

--- --- (1994). Fran Ramovs kot narecjeslovec. SR 42/2-3, 159-170.

Unuk, Drago (1995). Zahodni prleski govori. Magistrsko delo. Filozofska fakulteta v Ljubljani. Ljubljana.

--- --- (1997). Osnove sociolingvistike. Pedagoska fakulteta Maribor. Maribor.

Urbaczyk, Stanisaw (1984). Zarys dialektologii polskiej. Wydanie siódme. PWN, Warszawa.

Weinreich, Uriel (1977). Sprachen in Kontakt. München.

Zgusta, Ladislav (1991). Prirucnik leksikografije. Prevod dela: Manual of Lexicolography. Sarajevo: Svjetlost.

Zorko, Zinka (1990). Kontrastivni vidiki dialektoloskega raziskovanja (Prekmursko narecje). Sedemdeset let slovenske slovenistike. Zbornik SDS. Ljubljana, 79-95.

--- --- (1993). Daljsanje akuta v severovzhodnih slovenskih narecjih. SR 41/1, 193-208.

--- --- (1994). Samoglasniski sestavi v slovenskih narecnih bazah (ob izbranih besedilih). SSJLK XXX. Ljubljana, 325-343.

--- --- (1995). Narecna podoba Dravske doline. Maribor: Kulturni forum.

Opombe

¹

Kadar govorimo o dialektizmu, mislimo na jezikovni pojav (izraz, obliko, pomen) iz narecnega sestava v odnosu do vzporedne enote (obicajno v knjiznem jeziku). Razlikovalnost pa je glasoslovna, oblikoslovna, besednozvezna, pomenska, skladenjska, besedotvorna.

²

Prostogovorjeni jezik v zvocni podobi je le del sporazumevalne dejavnosti, vse drugo, t. i. parajezik, ne more biti graficno prikazano v kasnejsi analizi gradiva, zato tudi vidno belezenje za bolj izcrpno in popolnejso analizo.

³

Gre za jezikovno lojalnost, po kateri naj bi govorci natancno poznali jezikovne znacilnosti svojega narecja/govora, zlasti glede na druga narecja/govore. Po izkusnjah na terenu je tako vedenje omejeno na redke glasoslovne in leksikalne pojave, vendar pa je skupinska zavest o pripadnosti in identiteti izredno mocna; najbolj je vezana na neposredni zivljenjski prostor.

⁴

Gre za izjemno zahtevno leksikolosko in leksikografsko pripravo in izpeljavo takega projekta.

⁵

Besedisce je manj strukturirano kot fonoloski in oblikoslovni sestav, zaradi tega in potrebe po poimenovanju nove pojavnosti (predmetne in duhovne) je jezikovno prevzemanje v besediscu najvecje.