Slovensko raziskovanje trivialne literature po letu 1980^*

Razpravljanje o trivialni literaturi (pa naj jo --- ce se omejimo le na pogostejse rabe --- poimenujemo mnozicna literatura, popularna literatura, ljudska literatura, kolportaza, zabavna literatura, kic, sund, plaza, poljudna literatura, potrosna literatura, nekanonizirana literatura, konformna literatura itn.)³ zahteva, da ze vnaprej pristanemo na dihotomno delitev na kanonizirano literaturo in literaturo, ki ostaja zumaj literarnih kanonov. To dihotomijo kot poglavitni nacin selekcije ohranja literarni kanon. Ce namrec razumemo literaturo kot institucijo, torej kot neke vrste sporazum med bralci in avtorji, se zdi, da je ravno literarni kanon tista norma, s pomocjo katere je mogoce ohranjati vnaprej dolocena pravila in nacin sporazumevanja. Literarno ustvarjanje mora biti zatorej ze od vsega zacetka vedno tudi ze podvrzeno vrednotenju in selekciji. Literarni kanon kot izbirek najboljseih del je po Haroldu Bloomu⁴ sicer res nastal sele v renesansi, podobne sezname pa je najti tudi ze pri aleksandrinskih filologih, v starem Rimu, pri Arabcih in v srednjem veku.⁵

Mar to pomeni, da lahko govorimo o vzniku trivialne literature ze v anticni Grciji, na primer v helenisticnem romanu, kot je trdil Darko Novakovic'?⁶ Da je kic torej neke vrste antropoloska konstanta, ki vseskozi spremlja cloveka, kot so trdili teoretiki, ki so se metodolosko oprli na fenomenologijo: Jose Ortega y Gasset,⁷ Herman Broch⁸ (ce ze ne za prava fenomenologa, ju je mogoce imeti vsaj za predhodnika), Ludvig Giesz,⁹ Walter Killy,¹⁰ Abraham Moles¹¹ idr.

Proti fenomenoloskemu dojemanju kica so se postavili zlasti sociolosko-marksisticno usmerjeni raziskovalci, ki so zagovarjali trditev, da je vznik trivialne literature pogojevalo specificno zgodovinsko okolje. Gert Ueding, na primer, je trivialno literaturo skusal umestiti v svet mescanstva; ker je kic odvisen od razvoja burzuazne druzbe, je tudi njegova tipologija odvisna od razvoja te druzbe. Poleg Gerta Uedinga¹² so predstavniki marksisticno-historicnega pristopa se predstavniki frankfurtske sole, Gunter Waldmann,¹³ Helmut Kreuzer,¹⁴ Rudolf Schenda,¹⁵ idr. Pomen raziskovanja trivialne literature sociolosko-marksisticno usmerjeni teoretiki vidijo predvsem v moznosti za razkritje ideoloskega ozadja literature; njihovi naravnanosti k aktivnemu spreminjanju polozaja gre pripisati tudi povecano zanimanje za poucevanje in didaktiko literature, kakor tudi prizadevanja za vkljucitev trivialne literature v solske programe.

Za preseganje dihotomije je pomemben zlasti tretji model raziskovanja trivialne literature, ki je nastal znotraj semioticne sole, v delih Jurgena Linka,¹⁶ Klausa Kocka in Klausa Langa;¹⁷ skozi semanticno analizo se namrec lahko trivialna literatura emancipira in enakovredno postavi ob kanonizirano literaturo. Umberto Eco je v Apocalittici e integrati in Il superuomo di masa¹⁸ se bolj radikalen, ko prizna, »da bi lahko analizirali masovno kulturo, je treba skrivaj uzivati v njej; nemogoce je govoriti o juke boxu, ce se ti upira vreci kovanec vanj.«¹⁹

Vsem med seboj sicer precej razlicnim pogledom na trivialno literaturo, fenomenoloskemu, marksisticno-historicnemu in semioticnemu, pa je vendarle skupno ohranjanje dihotomije med kanonizirano in nekanonizirano literaturo, ki pa se zdi danes ze presezena. Namen tega prispevka ni diskutirati o vzniku trivialne literature; to vprasanje je zanimivo le toliko, kolikor je iz njega mogoce izvesti sledece: ceprav je zametke za dihotomno delitev literature mogoce najti ze v anticni Grciji, je vseeno najbrz treba ugotoviti, da je bipolarna delitev literature predvsem znacilnost moderne dobe ter vezana na cisto specificni zgodovinski kontekst, delitev javnega in zasebnega ter pojav mescanstva. Bipolarna delitev mescanske umetnosti na masovno trivializacijo na eni ter elitisticni hermetizem na drugi strani, ki je znacilna za celotno moderno epoho, za vecino postmodernisticne umetnosti ni vec zadostna.

V ZDA se (tudi zaradi drugacnega polozaja visoke, s tem pa tudi trivialne literature) izoblikuje drugacen model, ki presega v Evropi tradicionalne opozicije. Hladnik (1983: 36) pise, da je »v ZDA popularna literatura zaradi pragmaticne naravnanosti druzbe izgubila manjvrednostni znacaj.« Ameriski model zamenja tradicionalno binarno opozicijo s preucevanjem zanrov in interpratacijo sheme posameznega tipa; tri osnovne vrste so pustolovska, ljubezenska in skrivnostna. Literarna zvrst je namrec aksiolosko nevtralna in zatorej zelo primerna za preucevanje trivialne literature; med literarnimi zanri so zlasti nekateri (se posebej to velja za nekatere romaneskne zvrsti), ki jih je zlahka mogoce prepoznati kot trivialne (sentimentalni roman, gotski roman idr.), tezje pa je z romanesknimi zvrstmi, ki jih le delno lahko umestimo med trivialne (na primer zgodovinski roman).²⁰

Zanrska delitev je bila delezna pozornosti tudi v slovenskem prostoru (precej pozornosti ji je namenil ze Miran Hladnik v Trivialni literaturi; pregledu pomembnejsih zanrov v svetovni literaturi dodaja tudi zanrsko delitev slovenske proze), se zlasti literarni zvrsti, kot sta roman in novela. Kot ugotavlja Matjaz Kmecl v Rojstvu slovenskega romana, sta bila roman in novela ze od nekdaj povezana z literarnim substandardom, s spodnjo, nepriznano literaturo.²¹ Poleg ze omenjenih Bajtovih, Fikfakovih, Mocnikovih, Zizkovih prispevkov o znanstveni fantastiki, Dr. romanu in detektivskem romanu²² nikakor ne gre pozabiti na delo Sentimentalni roman Katarine Bogataj-Gradisnik iz leta 1983 in Grozljivi roman iz leta 1991 iste avtorice. Miran Hladnik je v Povesti iz leta 1991 nadaljeval ukvarjanje z zanrsko problematiko v slovenski literaturi. Leta 1994 je v Literarnem leksikonu izsel se en zvezek, ki se ukvarja z literarnimi zanri, tokrat avtorice Metke Kordigel z naslovom Znanstvena fantastika. Formalne analize nekaterih trivialnih literarnih zvrsti sta se lotila Darja Pavlic v prispevku Retoricne figure v dr. romanih²³ in Tone Vrhovnik v clanku Fabulativna struktura eroticnih romanckov.²⁴ Za omenjene studije je znacilno, da se vecinoma omejujejo na posamezno podrocje oz. zvrst literature, s katero se ukvarjajo, in da se neposredno ne lotevajo same problematike trivialne literature.

Ce se zdi, da je zanimanje za zanre in zvrsti precejsnje, pa je morda presenetljiv podatek o le majhnem stevilu prispevkov o trivialni literaturi. O razmerju med slovstveno folkloro in trivialno literaturo je 1988 pisala Marija Stanonik.²⁵ Avtorica opozarja na pogosto enacenje ljudskega slovstva in trivialne literature, saj se zdi, da trivialna literatura velja za naslednico in sodobnico ljudskega ustvarjanja. S pomocjo razlicnih vidikov (socioloskega, komunikacijskega, strukturnega in interdisciplinarnega) ugotavlja naslednje razlike med folkloro in trivialno literaturo: za trivialno literaturo je pomembna mnozicna produkcija, odvisnost od kanonizirane literature, ki ji trivialna literatura vseskozi ostaja podrejena, izdelek trivialne literature sledi vedno istim obrazcem, je le odlitek iste matrice, uporabnik se do izdelka (in avtorja) vede suvereno, saj je izdelek placal. Folklora pa, nasprotno, ohranja hierarnicne poteze patriarhalno-matriarhalne druzbe, pripovedovalec ima v odnosu do publike vedno nadrejeno vlogo, za folkloro je znacilno vejnato mnozenje, pomembne so razlicne inacice in inovacija, folklora pa tudi ni nikoli v podrejenem odnosu do kanonizirane literature, ne obstaja v hierarhiji, temvec vzporedno z njo. M. Stanonik vidi pomen raziskovanja trivialne literature predvsem kot mozno obliko povezovanja med odmirajoco slovstveno folkloro (predvsem v tradicionalni obliki) in visoko literaturo.

Avtor clanka Trivialna literatura v soli Zoltan Jan²⁶ se s problemom trivialne literature ukvarja z didakticnega vidika. V svojem prispevku se zavzema za uvajanje trivialne literature v solske programe, saj bi na tak nacin literaturo predstavili ucencem na njim najblizji nacin in s tem pomagali preseci problem upadanja bralne kulture. »Trivialna literatura nam torej sluzi kot sredstvo pri odpiranju poti v leposlovno delo in se nam ponuja kot moznost, da prek nje navadimo ucenca analizirati literarno delo.«²⁷ Janov prispevek je mogoce umestiti med didakticne obravnave trivialne literature, ki so bile se zlasti stevilne v sedemdesetih letih v Nemciji; tolmacenje visoke literature s pomocjo trivialne je metodolosko lahko vprasljivo (na to opozarja tudi Jan), se najbolj najbrz zato, ker ohranjanje tradicionalne binarne opozicije pri interpretaciji nekaterih literarnih del, pa tudi pri interpretaciji sodobne literature sploh, ni najbolj konstruktivno.

Clanek Mateja Bogataja z naslovom Umetnost, trivialno in mnozicno²⁸ iz leta 1989 odpira nove poglede na raziskovanje trivialne knjizevnosti v Sloveniji. »Povsem mogoce je torej, da bo pojem trivialno razmeroma v kratkem izginil iz besednjaka teoretikov, saj se zdi, da dobiva umetnost v danasnjem casu --- marsikdo bi zatrdil, da je to cas po koncu umetnosti v Heglovem smislu --- vse mocnejse poteze trivialnega, s tem pa trivialno ni vec tisto drugo od umetnosti.« Bogataju se zdi, da je pojem trivialnega v krizi »predvsem zaradi prevelikega stevila kriterijev, od katerih ni noben docela ustrezen, pa zaradi uspesnega prekrivanja trivialnega in umetniskega v enem samem delu. Taksno mesanje in prekrivanje do vceraj locenih plasti pa je omogoceno z odstopanjem od vzvisenosti, z njo povezane resnosti in bolecine, ki je temeljna odlika umetnosti.« Predstavniki Kriticne teorije so bili, po Bogataju, zadnji, ki so branili visoko umetnost pred mnozicnostjo; v zadnjih dvajsetih letih smo price brezstevilnih primerov trivializacije umetnosti (Calvino, Eco, Blatnik, Rebolj, B. Gradisnik se kot literarno visoko izobrazeni avtorji vse bolj nagibajo k trivialnemu), kljub spremenjeni vlogi umetnosti pa njene povecane komunikativnosti ne gre izenacevati z neproblematicnimi in stalno ponavljajocimi se vzorci komercialne mnozicne kulture.

Tudi v Bogatajevem prispevku je vidno, da so literarni kritiki trivializacijo umetnosti sprejemali bodisi pozitivno bodisi negativno, da je vecino med njimi se vedno mogoce razvrstiti po Ecovem modelu v dva tabora.²⁹ Upati je, da bodo v razmisljanju o trivialni literaturi prevladali tretji, ki jih tudi omenja Bogataj (med slednje je mogoce pristeti tudi njegov prispevek), ti tezijo k »prekoracitvi vrzeli« med visokim in nizkim. To konstruktivno amerisko stalisce, ki ga zagovarjajo Susan Sontag, Ihab Hassan, Charles Jenks in Leslie A. Fiedler in drugi, je dobilo pomembno mesto v razpravljanju o postmoderni dobi in postmodernizmu v literaturi. V Angliji, na Nizozemskem in ZDA se je razmahnilo v sedemdesetih, v Sloveniji pa postalo stevilnejse v osemdesetih letih.

Za nase razmisljanje o trivialni literaturi v postmoderni dobi je pomembna predvsem trditev, da mediji in mnozicna kultura odlocilno vplivajo na dojemanje resnicnosti³⁰ in da so tudi reprezentativni teksti postmodernizma postali uspesnice, ki sledijo pravilom trzne proizvodnje in potrosnje. »Zato ima v njihovem nastajanju, razsirjanju in recepciji vse vecjo vlogo mehanizem literarnega obrata s svojimi utecenimi oblikami /.../, ki se jim po potrebi lahko pridruzi se literarnoznanstveni obrat s svojimi raziskavami, analizami, simpoziji, zborniki, predavanji in podobnim.«³¹

Milivoj Solar trdi, da je postmodernizem od prejsnjih literarnih in zgodovinskih formacij tako radikalno drugacen, da ga ni mogoce obravnavati z enakim kritiskim aparatom kot obdobja pred njim. Drugacnost postmodernizma je po Solarjevem mnenju ravno v odsotnosti razlikovanja med visoko in trivialno literaturo. Dela avtorjev, ki jih postmoderna kritika steje za postmodernisticne, je namrec tezko umestiti bodisi v obmocje visoke bodisi trivialne knjizevnosti, ker se taksni umestitvi upirajo; njihovi avtorji zavestno uporabljajo postopke trivialne knjizevnosti, pogosto pa je tudi njihov odnos do literarnih kanonov ironicen. Prehajanje in mesanje razlicnih stilov, zvrsti, nivojev ipd. ni posebnost postmodernizma, podobne primere lahko najdemo tudi v drugih obdobjih (npr. v renesansi in baroku) in literarnih zvrsteh (npr. romanu vse od Cervantesa naprej, spanski dramatiki Zlate dobe, pa tudi elizabetinskem gledaliscu).³² Pac pa je za postmodernizem znacilno nasprotovanje hierarhizaciji, kar onemogoca izgradnjo literarnega kanona, ki se je v preteklih obdobjih, v svoji najbolj radikalni obliki pa prav v modernizmu, oblikoval po nacelih literature kot institucije, vse vecje hermeticnosti in »okusa« vse ozjega kroga ljudi.

Kot vsi ostali sistemi mora tudi literatura opustiti pripovedovanje velikih zgodb razsvetljenstva in zamenjati en sam in edini diskurz (jezik) z razlicnimi (govori). Nobenega smisla nima sprasevanje po tem, kateri izmed njih je pravi, kateri bolj verno sporoca »resnico sveta«. Zato postmodernizem tudi ne potrebuje reprezentativnih avtorjev, saj je »knjizevnost na ta nacin pravzaprav izenacena s filozofijo /.../; sam po sebi se ponuja sklep, da se bo obrnila k zgodbam, ki ne morejo, morda tudi nocejo, obstajati izven sebe.«³³

Enakopravnost vseh diskurzov je le do konca zradikaliziran Bartolov izrek nic ni resnicno, vse je dovoljeno. Izenacitev »ontoloskega statusa« je dosedanje dihotomije potisnila v preteklost. Tudi tisto, ki nas je se posebej zanimala: razmejitev med kanonizirano in nekanonizirano literaturo. Zato razpravljanje o trivialni literaturi v postmodernizmu ni vec mogoce. Vsaj v tradicionalni obliki ne.

Malostevilni prispevki o trivialni literaturi po letu 1983 nas napeljujejo na trditev, da se je razpravljanje o trivialni literaturi umestilo v razpravljanje o postmodernizmu, saj velja trivializacija za eno pomembnejsih znacilnosti postmodernisticne literature, in se morajo torej z njo ukvarjati vsi tisti, ki se ukvarjajo s postmodernizmom. To velja tako za vse pomembnejse svetovne raziskovalce postmodernizma, kot tudi za slovenske.

Ce je postmodernizem res tako drugacen, kot se nam je do zdaj zdel, si bo moral izdelati lasten kritiski aparat in z njim odgovoriti na vprasanja, ki jih je do zdaj vecinoma le zastavljal. Za vprasanje trivialne knjizevnosti je prav gotovo najpomembnejse razlikovanje med trivializacijo umetnosti na eni strani (torej konec opozicije med visokim in nizkim) in zaradi vedno vecje mnozicnosti vedno bolj potrebnim mehanizmom selekcije na drugi strani. Ali naj se torej sprasujemo, kaj je bila trivialna literatura, ali naj iscemo tisti zid, »ki plava in lebdi, vendar pa omogoca, da svetloba zadeva eno delo in neizprosno senci druge umetnine?«³⁴

Opombe

^*

Prispevek je bil napisan leta 1996 za IV. Kongres evropske kulture, ki je potekal oktobra 1996 v Pamploni.

¹

Prim. prispevke Draga Bajta o znanstveni fantastiki, Andreja Drapala o kicu in estetskem, Jurija Fikfaka o Dr. romanu, Cirila Galeta o zabavni periodiki, Mocnika in Zizka o detektivskem romanu, predvsem pa Mirana Hladnika (Sodobno zahodno raziskovanje trivialne literature, Slovenski zenski roman v 19. stoletju, Mohorjanska pripovedna proza, Dolga humoristicna proza za »cas kratenje Slovencom«, »Mladini in prostemu narodu v poduk in zabavo«: poljudna mladinska literatura 19. stoletja v slovenscini, Tipi slovenske trivialne proze na zacetku tega stoletja) in Matjaza Kmecla (Od pridige do kriminalke ali o mescanskih zacetkih slovenske pripovedne proze, Mala literarna teorija, Miklova Zala kot poljudna pripoved in kot mit).

²

Miran Hladnik (1983). Trivialna literatura. Ljubljana: DZS.

³

Razpravljanje o primernosti pojma ni predmet tega prispevka, zato povzemam Hladnikovo poimenovanje; zdi se, da je njegovo izbiro narekovala idoloska neobremenjenost pojma (trivialna literatura je izrazit pojem literarne vede) in pragmaticnost, saj mu trivialna literatura ne predstavlja vrednostne oznake, temvec genericni pojem za dolocen tip literature.

⁴

Harold Bloom (1995). El canon Occidental. La escuela y los libros de todas las epocas. Barcelona: Anagrama.

⁵

Janko Kos (1989). Literarne tipologije. Ljubljana: DZS.

⁶

Darko Novakovic' (1987). Starogrcki ljubavni roman --- anticka trivijalna vrsta? Trivijalna knjizevnost. Beograd: Studentski izdavacki centar UK SSO; Institut za knjizevnost i umetnost, 17-27.

⁷

Jose Ortega y Gasset (1984). La rebelion de las masas. Madrid: Espasa-Calpe.

⁸

Hermann Broch (1969). Einige Bemerkungen zum Problem des Kitsches, Gillo Dorfles, Der Kitsch. Tübingen: Ernst Wasmuth, 49-64.

⁹

Ludwig Giecz (1979). Fenomenologija kica. Beograd: Izdavacko-graficki zavod.

¹⁰

Walter Killy (1979). Versuch über den literarischen Kitsch. V: Jochen Schulte-Sasse, Literarischer Kitsch: Texte zu seiner Theorie, Geschichte und Einzelinterpretation. Tübingen: Niemeyer, 42-64.

¹¹

Abraham Moles (1973). Kic: umetnost srece. Nis: Gradina.

¹²

Gert Ueding (1979). Rhetorik des Kitsches. V: Schulte-Sasse, Literarischer Kitsch ..., 65-88.

¹³

Gunter Waldmann (1979). Theorie und Didaktik der Triviallieratur: Modellanalysen --- Didaktikdiskusion --- Literarische Wertung; poglavje z naslovom Literarischer 'Kitsch' als wertungsasthetisches Problem je vkljuceno tudi v Schulte-Sassejev zbornik Literarischer Kitsch ..., 89-120.

¹⁴

Helmut Kreuzer (1967). Trivialliteratur als Forschungproblem. Zur Kritik des deutschen Trivialromans seit der Aufklarung. Deutsche Vierteljahrsscrift fur Literaturwissenschaft und Geistgeschichte, 41, 173-191.

¹⁵

Rudolf Schenda (1970). Volk ohne Buch. Studien zur Sozialgeschichte der popularen Lesestoffe 1770-1910. Frankfurt.

¹⁶

Jurgen Link (1979). Von 'Kabale und Liebe' zur 'Love Story' --- Zur Evolutionsgesetzlichkeit eines burgerlichen Geschichtentyps. V: Schulte-Sasse, 121-155.

¹⁷

Klaus Kocks, Klaus Lange (1979). Literarische Destruktion und Konstruktion von Ideologie. 'Love Story' und trivialer Liebesroman. V: Schulte-Sasse, 156-198.

¹⁸

Umberto Eco (1995). Apocallitici e integrati (spanski prevod: Apocalipticos e integrados. Barcelona: Lumen; Tusquets) in Il superuomo di masa (spanski prevod: El superhombre de masa. Retorica e ideologia en la novela popular. Barcelona: Lumen).

¹⁹

Eco, Apocalipticos e integrados, 18.

²⁰

Da bi locil trivialno od visokega znotraj ene same literarne zvrsti, je Milivoj Solar uvedel razlikovanje med zvrstjo in podzvrstjo. Tako je lahko podzvrst znotraj neke zvrsti trivialna, sama zvrst pa ne. Milivoj Solar, Laka i teska knjizevnost. Predavanja o postmodernizmu i trivijalnoj knjizevnosti (Zagreb: Matica hrvatska, 1995), 82.

²¹

Matjaz Kmecl (1981). Rojstvo slovenskega romana. Ljubljana: Mladinska knjiga, 42.

²²

Tudi Slavoj Zizek in Rastko Mocnik (1982) v spremni besedi k Memento umori. Teorija detekrivskega romana. Ljubljana: DZS, govorita o nezadostnosti vrednostnega pristopa k trivialni knjizevnosti, konkretneje detektivskemu romanu.

²³

Darja Pavlic (1989). Retoricne figure v dr. romanih. Dialogi, 10-11, 110-111.

²⁴

Tone Vrhovnik (1989). Fabulativna struktura eroticnih romanckov. Dialogi, 10-11, 111-112.

²⁵

Marija Stanonik (1988). O razmerju med slovstveno folkloro in trivialno literaturo. Razprave --- Dissertationes, XII, 119-127.

²⁶

Zoltan Jan (1992). Trivialna literatura v soli. Primorska srecanja, XVII, 134/135, 371-376.

²⁷

Prav tam, 371.

²⁸

Matej Bogataj (1989). Umetnost, trivialno in mnozicno. Dialogi 10-11, 84-88.

²⁹

Umberto Eco (1995). Apocalipticos e integrados. Barcelona: Tusquets; Lumen.

³⁰

Dominic Strinati (1995). An Introduction to the Theories of Popular Culture. London; New York: Routledge, 225.

³¹

Janko Kos (1995). Na poti v postmoderno. Ljubljana: Literarno-umetnisko drustvo Literatura, 92.

³²

Denis Poniz (1995). Komedija in mesane dramske zvrsti. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno sredisce.

³³

Solar, Laka i teska knjizevnost, 42.

³⁴

Janez Strehovec (1994). Virtualni svetovi: k estetiki kiberneticne umetnosti. Ljubljana: ZPS, 13.

³⁵

Andrijan Lah (1997). Mali pregled lahke knjizevnosti. Ljubljana: ROKUS, 9.