Svobodni verz
II: Lastnosti sistema¹

Pravila svobodnega verza (SV) je tezko ugotoviti: numericni sistemi so bili dani »od zgoraj«, medtem ko so pravila SV dana od spodaj oz. od znotraj, so zgolj implicirana v besedilih, zato jih je treba sele rekonstruirati.² Rekonstrukcija temelji na dveh predpostavkah:

a) da za SV se vedno velja nacelo ekvivalence, tj. da so vrstice v SV ekvivalentne glede na neko lastnost;

b) da se v SV ob odsotnosti prozodicnih in silabicnih regularnosti pozornost pisocega in berocega usmerja na konec vrstice.

Iz predpostavke b) izhajajo, neodvisno eden od drugega, obenem ruski, poljski in angleski verzologi. Tip verzne klavzule jim sluzi za klasifikacijo SV, ki pa je v vsaki verzoloski tradiciji drugacna. Kot ze receno, predstavljam tu poljsko pojmovanje SV, ki ga povzemam po knjigi Dorote Urbaske Wiersz wolny.

Svobodni verz, ki je kot vrsta nenumericnega verza (verz, ki ni niti silabicni niti silabotonicni niti tonicni)³ nastal v moderni in se polno oblikoval v 20. in 30. letih, se od v prejsnjem poglavju nastetih vrst verza (razen askladenjskega) loci po tem, da se v njem ne ponavlja isti prozodicni (suprasegmentalni) vzorec ali/in stevilo zlogov (ljudska pesem in deloma silabotonika 19. stoletja so bile namenjene petju in recitiranju, SV pa tihemu branju oz. gledanju,⁴ zato je akusticna podoba zanj sekundarna; Urbaska, 1995: 30-31), ampak isti skladenjski vzorec: ne ekvivalenca na ravni suprasegmentalnih, ampak na ravni segmentalnih dejavnikov. Pridevnik »svobodni« ne pomeni, da je tak verz osvobojen vsakrsnih pravil verzne gradnje; prej bo to pomenilo 'svoboden od numericnosti', 'nenumericni', 'nemetricni' (Urbaska, 1995: 7), torej tak, katerega ritma ni mogoce opisati z enotnim stevilskim vzorcem.

SV torej ne sledi istim metricnim in ritmicnim pravilom kot silabotonicni ali tonicni verzi. Ni treba, da imajo vrstice v SV isto ali predvidljivo spremenljivo stevilo zlogov in/ali iktov. Enakomerna razporeditev naglasov, znacilna za silabotonizem, ni nujna lastnost vsake pesmi (to velja ze za silabizem). Lahko se zgodi, da nekatere vrstice v SV ustrezajo kaksni od jambskih, trohejskih, amfibraskih itn. shem, vendar je to bolj ali manj pogojeno ze s prozodijo jezika in ne tvori metruma (isto se zgodi tudi v prozi --- v prozi moderne je taka, »silabotonizirana«, tretjina stavkov). Zato za SV tudi ne veljajo enaka realizacijska (ritmicna) pravila kot za silabotoniko in toniko; npr. pravilo, da naj v verzu ne bosta skupaj dva naglasena zloga veczloznih besed (kot v naslednjih verzih iz Krsta pri Savici: »Enkràt vídit' zeli podobo milo«) ali sploh naglaseni zlogi polnopomenski besed (»Popise nama stráh sódnega dneva«), je za SV irelevantno, ker silabotonicni ritem dolocajo prozodicna sredstva, ritem SV pa skladenjska. Verzì, kot so »in ji je imé clóvek« (Lovrencic: Sfinga), »Ne poznám váju [...]«, »Takó lépe in tople [...]« (Lovrencic: Oki in Oku), »in zacnó fántje prepevati« (Kocbek: Sleherni vecer gre cesta), bodo v SV zato pogostejsi. Razlog, da je takih primerov tudi v SV se vedno malo, tici v zgradbi ritmicnega slovarja slovenscine: koncno naglasenih veczloznih besed je v leposlovni prozi 19. in zacetka 20. stoletja namrec le 8 % do 10 % (zacetno naglasenih pa do 30 %).

V SV uvrscam recimo tele stiri pesmi;⁵ po tipologiji, ki jo bom pozneje navedel, gre za stavcni (Fritz), sintagmatski (Zajc) in dva primera antiskladenjskega verza (Salamun):

Rima ni vse. Poezija ni vse. Razglasi o mobilizaciji so brez rim, nagla sodisca ne izrekajo sodb v zlahtni besedi. Kaj naj bi rime v veliki nesreci in bedi? Kam z rimami, kadar gori Rim? Sam Jezus je v cisti prozi izustil: »Moj Bog, zakaj si me zapustil?«      (Ervin Fritz: Poetika)	Tvoj glas bo samoten kakor polnocni cas, ko zadrhtijo trave v temnem vetru Temna polnoc glas mrtvih bo lovil s koscenimi rokami tvoj hrepeneci klic. [...]      (Dane Zajc: Tvoj glas)
Dovolj mi je socialne mimikrije. Edino pobijanje ljudi je resnicna akcija, napeta, razburljiva, fantasticna. Slisi, vidi, voha, cuti in tipa se cvrcece meso. Blazena vojna. Edino mati, ki ji s skornjem stopis na sinckovo lobanjo res zatuli v pristni bolecini in se ti ni treba bati, da blefira. Najvecja resnica pa je najvecji vir estetskega uzitka. najvecja informacija je pobiti in [...]      (Salamun: Zakaj sem fasist)	Stopal sem po snegu, ker sem bil peljan. Razdalja med tremi mozmi je bila sest metrov. Kot sprehod smo definirali hojo ob dveh ponoci februarja Prsti so zaceli zareti rumeno maso in ves pas med rumeno maso [...]      (Salamun: prva pesem iz zbirke Druidi, 1975)

Tip skladenjske meje v verznem izglasu omogoca klasifikacijo SV, podobno kot tip stopice in stevilo zlogov omogoca klasifikacijo silabotonicnih verzov, le da je v teh izhodisce klasifikacije obenem kvalitativno (npr. trohej vs. jamb vs. amfibrah itn.) in kvantitativno (pet- vs. osem- vs. enajstzlozna vrstica), v SV pa le kvalitativno (Urbaska, 1995: 29):

• ce so meje verzov na skladenjskih mejah (na mejah stavkov in zlozenih stavkov, ekvivalentov stavkov, besednih zvez), je to skladenjski SV;

• ce so meje verzov tam, kjer ni skladenjskih mej oz. so zelo sibke (sredi besede, sredi tesne besedne zveze), je to antiskladenjski SV.

• stavcni SV, kjer se meje verzov ujemajo z mejami stavkov;

• sintagmatski SV, kjer se meje verzov pokrivajo z mejami sintagem oz. besednih zvez (en stavek se razteza cez vec verzov) in z mejami stavkov (tudi konec stavka je nemrec konec sintagme).

Ta klasifikacija predstavlja model svobodnega verza. V realizaciji vsakega od teh treh tipov SV pa prihaja do odstopanj od modela (tako kot v vseh verznih sistemih), tako da se npr. v stavcnem verzu vse verzne meje ne ujemajo s stavcnimi ipd. Tudi za SV namrec velja opozicija model --- realizacija (t. i. type --- token razmerje), ki jo poznamo iz silabotonizma (meter --- ritem). Model prikazuje dolocene pravilnosti, v silabotonizmu npr. ponavljanje istega prozodicnega vzorca (-- ...), v praksi pa ta pravilnost ne pomeni ponavljanja enakih prozodicnih elementov, ampak ohranitev dolocenih korespondencnih pravil med realnim ritmom in idealno metricno shemo (Prohorov, 1970: 113), ki je nekako dana »od zgoraj« (tj. zavestno, hoteno pisanje po teh vzorcih). Enako velja za SV.

Lahko se prepletata tudi dva modela, dva tipa SV v isti pesmi (politipskost) ali SV s kaksnim od numericnih sistemov (dvosistemskost). Pojavljanje razlicnih vzorcev v stalnem zaporedju imenujemo hetero- ali polimetrija.⁷ Podobno je v SV, le da termin polimetrija zamenjamo s terminom politipskost: naslednja Fritzova pesem je dvotipski, stavcni in sintagmatski SV:

Tedaj bom vodoraven in miren malik,
preuceval bom, kako krompir spodaj rase,
okrog lobanje ne bom imel drugega kot svetniski sij,
smrdel bom (kakor dihur) in pocasi lezel vase.

Tedaj ne bom vec potreboval
ne trebuha ne kruha
ne glave ne slave
ne roke ne noge
ne kropa ne vode
ne sila ne kopita
ne bele ne crne
ne pekla ne neba
ne misi ne ptica [...]
     (Fritz: Kadar bom rekel svetu lahko noc)

   Vrti se zemlja okoli svoje osi,
   vrti se zemlja v gosti megli ---
   megla pa je
smodnikov dim,
dim eksplodirajocih smodnisnic,
vzigajocih se mest,
podminiranih cest,
morilnih plinov ---
dim krvi,
razlitih mozgan,
razbitih teles --- [...]

Poleg politipskih besedil pa obstajajo se dvosistemska besedila, tj. taka, kjer se v eni pesmi kombinirajo bloki dveh ali vec verzifikacijskih sistemov, recimo bloki SV in bloki silabotonicnega verza. V Jarcevi dramski pesnitvi Vergerij govorita Vergerij in Kern v petstopnem jambu, Invalid v stiristopnem troheju, Student v tri- in stiristopnem jambu, Ubijalec, Dekle in Rudarji pa v SV (gl. Miran Jarc (1960). Clovek in noc. Ljubljana: CZ).

Prozodicna urejenost je za SV torej irelevantna. Tudi kadar se v SV najdejo vrstice s tako prozodicno strukturo, kot jo imajo jambi, troheji, amfibrahi ali daktili, te nimajo znacaja metra. Takim prozodicnim, ritmicnim pravilnostim v SV, kot smo jih videli v prejsnji Fritzovi pesmi, so ruski formalisti v svoji zgodnji fazi rekli »ritmicni impulz« (to je le eden od pomenov tega termina), vendar so ta koncept pozneje opustili. Take pravilnosti so prehodne oz. lokalne (ne podrejajo se jim vsi verzi) in ne tvorijo metra, nimajo znacaja metra.

5.2  Tipologija skladenjskih mej

Ker izhaja ekvivalenca verzov v SV iz odnosa med verzno in skladenjsko clenitvijo, so pojmi, ki jih rabimo za opis numericnega verza (stopica, ikt, cezura ipd.), neuporabni. Zamenjamo jih s skladenjskimi kategorijami.

Skladenjske enote deli Urbaska na dve skupini: na skladenjske skupine (oz. sintagme oz. besedne zveze) in na enote visjega reda --- na stavke. Pojem sintagma ima nekoliko nejasen obseg, ker mora zaobjeti tudi take verzne pojave, kjer v besedilu manjkajo locila in velike zacetnice, torej nekateri pomembni znaki skladenjske clenitve. Sintagma oz. besedna zveza oz. stavcna fraza je v poljski enciklopediji (EJO: 201) definirana kot niz besed in praesentia (besed v neposrednem sosedstvu), ki jih zdruzujejo sintakticne vezi. Pojem sintagma naj bi torej ne zajemal zveze povedka »je sel« in prislovnega dolocila »v kino« (ki ju sicer zdruzuje glagolska vezljivost) v stavku »Janez je sel vceraj zvecer v kino« niti niza »vceraj v kino« (ker med »vceraj« in »v kino« ni niti ujemanja niti vezave niti primika). Po drugi strani pa je sintagma lahko tudi ena sama beseda ali pa cel stavek. Sintagma je »odlomek izjave, ki je skladenjsko, intonacijsko in pomensko integralen« (Urbaska, 1995: 41, 43), je ali beseda ali zveza besed ali pa stavek, ki tvorijo nekaksno semanticno-sintakticno in ritmicno-intonacijsko enoto.

V skladu s tako tipologijo skladenjskih enot loci Urbaska (1995: 21-22) tudi dve skupini skladenjskih mej: sibke (sintagmatske) in krepke (stavcne). Krepke skladenjske meje so meje med povedmi in meje med stavki v povedi, sibke skladenjske meje pa so znotrajstavcne meje, meje med sintagmami oz. stavcnimi frazami. Krepke skladenjske meje so torej med besedami in praesentia, ki jih ne vezejo skladenjske vezi (ki ne tvorijo stavcnih fraz in med katerimi ni stavcnih relacij tipa rekcija, kongruenca, adjunkcija). Z logicnega stalisca so krepke meje podmnozica sibkih, ker je meja dveh stavkov obenem tudi meja dveh skladenjskih skupin. Med elementi stavcnih fraz (samostalniskih, pridevniskih itn., npr. v zvezah samostalnika in pridevnika, klitike in jedra) in med besedami in praesentia, ki so povezane z ujemanjem, vezavo ali primikom, pa ni skladenjskih mej. Sibke meje (meje znotraj povedi in stavka, med stavcnimi frazami) so tam, kjer besede, ki so v neposrednem sosedstvu, pripadajo razlicnim stavcnim frazam (»Kakor dve crni rozi/ so zacvetele vame tvoje oci«), v primeru nezlozenih (golih) stavcnih clenov pa med besedami, ki med sabo niso povezane z ujemanjem, vezavo ali primikom. Primer: »Janez je sel vceraj v kino«; med »Janez« in »je sel« je ujemanje, med »sel« in »vceraj« je primik, med »vceraj« in »v kino« pa ni nobene od teh relacij --- tu je torej sibka skladenjska meja; seveda bi oba clena lahko razvil v frazo: »vceraj zvecer v bliznji kino«, »Dve crni rozi/ na pogoriscu preteklosti« (Zajc).

Gasparov in Skulaceva (1993) nimata tipologije skladenjskih mej, ampak desetstopenjsko tipologijo skladenjskih vezi, ki se priblizno pokriva s tristopenjsko tipologijo mej:

krepke vezi:

1.

ujemanje med prilastkom in osebkom ali predmetom (npr. »visoka gora«),

2.

vezava s 4. sklonom (npr. »igram kitaro«),

3.

vezava z ostalimi skloni (npr. »prihajam iz kina«),

4.

primik med glagolom in prisl. dolocilom (npr. »vceraj sem smucal«),

5.

ujemanje (predikacijska sintagma): zveza osebek --- povedek (prim. »sonce sveti«);

6.

med istovrstnimi cleni, kopulativna (npr. »troje iz dezele laske, troje iz dezele kranjske«),

7.

med glavnim stavkom in polstavkom (»po pravici povedano, takrat nisem mislil na posledice«, »Rozamunda, roza deklic, cast dezele je domace«) ter soredne vezave (SS: 421, 502: »Janez, kam pa ti?«);

8.

med glavnim in odvisnim stavkom,

9.

med priredno zlozenima stavkoma,

10.

na koncu stavka (na piki in podobnih znakih).

Ni mi povsem jasno, koliko se obe klasifikaciji ujemata; verjetno ustreza kategorija 'odsotnost mej' tockam 1. do 5. ruske klasifikacije (krepke skladenjske vezi), kategorija 'sibke meje' tockam 6. do 7., kategorija 'krepke meje' pa tockam 8. do 10. ali pa 7. do 10.

Razdelitev SV na tri tipe je analogna tridelni tipologiji skladenjskih mej: v skladenjskem verzu se verzne meje vecinoma ujemajo s skladenjskimi mejami (krepkimi in sibkimi), v antiskladenjskem pa se so verzne meje tam, kjer ni skladenjskih. Ce padajo v skladenjskem SV verzne meje na krepke skladenjske meje (tj. med besede s sibko vezjo), imamo stavcni SV. Ce padajo verzne meje na krepke in hkrati na sibke skladenjske meje, dobimo sintagmatski SV. V antiskladenjskem SV pride konec verza vecinoma med besede, ki jih veze krepka vez, kjer skladenjskih mej torej ni. Korespondencnih pravil, ki bi se jih dalo deducirati iz podatkov o delezu posameznih tipov skladenjskih vezi v verznih klavzulah vsakega od treh tipov SV in v primerjavi s silabotoniko in toniko, se ne poznam.

5.3  Odnos med modelom in realizacijo

To je bil teoreticni model, teoreticna klasifikacija. Kakor se npr. silabotonicni verz deli na jambske, trohejske itn. verze, tako se SV deli na stavcnega, sintagmatskega in antiskladenjskega. In tako kot silabotonicni verzi ne uresnicujejo metricne sheme stoodstotno, ampak temelji njihov ritem na korespondencnih pravilih med metrom in realizacijo (npr. pravilo, da sibke polozaje polozaje tonizirajo predvsem naglasene enozloznice), tako tudi SV ne uresnicujejo skladenjske sheme⁸ stoodstotno. Kosovelova pesem Pred kapitulacijo je stavcni SV, ceprav se konca drugega in tretjega verza ne pokrivata s stavcno mejo:

Poslednje obhajilo.
Imaginarno clovecansko drustvo
narodov --- drustvo razlicnih
cednosti v Zenevi.
Sterilni parlamentarizem.
Tajna diplomacija.
Amerika. Zlati dolarji.
Duh je hitrejsi od orient-expresa.
Neron v rdecem krvniskem plascu.
Clovek prosi: Naj bom clovek!

Enako velja za sintagmatskega: zadosca, da se vecina verznih mej ujema s sintagmatskimi in stavcnimi mejami (stavcne so obenem sintagmatske), stavek pa se ne konca in ne zacne znotraj verza oz. zelo redko:

Tako sama,
ko bojo drugi
pod sotori noci sepetali:
Ljubim Tvoj in Tvoja,
tako brezno noci bova tedaj,
da si ne bova mogla vec
podati rok
in ne povedati,
kako sva se ljubila,
in niti tega ne,
da sva cisto sama
in brez moci,
in niti tega ne,
kaj sva bila,
kaj sva si pomenila. [...]
     (Zajc: Za tole noc; Pozgana trava, 1958)

Verzni konci so vecinoma na koncu stavkov, intonacija tega verza je pogosto kadencna, kar mu daje nekaksno litanijsko monotonost. Ta tip je izmed vseh treh tipov SV na videz najblizji prozi. Od nje jo seveda loci dvojna clenitev in z njo povezano ojacanje skladenjskih mej ter avtonomizacija stavkov --- verzov.

Stavcni SV pogosto tezi k ritmizaciji: nizajo se verzi, ki imajo enako skladenjsko zgradbo (paralelizem).⁹ Primerov je vse polno, pogosti so npr. pri Ervinu Fritzu, tudi pri Danetu Zajcu (zbirka Si videl, 1979), v Salamunovi Beli Itaki (1972) itn.:

Tovarisi,
ce vas boli zob,
ali ce vam pritiska zobalo na dlesni
ce ne morete na hitro pozreti odvajalnega sredstva,
ce se vam po kosilu spahuje,
ce se nagibljete k impotenci,
ce imate hemeroide -
zaman upirate oci v delavski razred,
delavski razred ni vas hisni zdravnik. [...]
     (E. Fritz: Kdaj se ne morete opreti na delavski razred, 1967)

Glede na dva tipa stavka --- takega z osebno glagolsko obliko in takega brez (t. i. ekvivalent stavka) --- locim tudi dve varianti stavcnega SV: stavcni SV v ozjem smislu in takega, kjer verze napolnjujejo stavcni ekvivalenti. Primer drugega tipa:

Ostani mrzlo, srce!
Cinik.
Transformator.
Orient ekspres v Pariz na viaduktu.
Okovi na rokah.
Avtomobili tecejo.
Jaz ne morem. [...]
     (Kosovel: Kons: ABC)

nihanje molka zacetek brez zacetka in konec brez konca
sonce sonc ki sije v svoje lastno veliko oko
oko oces ki gleda samo vase in neprenehoma slepo vse vidi
glas ki je edini in izgubljen in se ne more nikoli zaslisati
kamen velik kot sam ki se trklja okoli sebe neskoncno
gora v breznu in znozje teme ki ne slisi s kraja na kraj
daljava ki se zgublja v vseh lastnih majhnih daljavah
in se cudi ko zagleda jutro in ze pozablja na vecer [...]
     (Taufer: Morje I; Jetnik prostosti 1963)

Absolutizem prihaja. Zaman
pricakujemo jasnih dni.
     (Kosovel: Kons: X)

5.5  Nekatere lastnosti sintagmatskega SV

Ker se stavek razteza cez vec verzov, so vrstice ponavadi kratke, na koncu verzov pa je sibka skladenjska meja:

nebo prhni
z njega se osiplje
gnilo srebro

hitimo sem in tja
pod crnimi dezniki

nasi koraki
neslisno trejo
pajcevinasta ogledala [...]
     (Taufer: Pomlad 1960; Jetnik prostosti, 1963)

Ljubim ta cas,
ko rise plamen z ognjisca
po stropu in stenah
prastare podobe miru. [...]
     (Zajc: Ljubim ta cas; Pozgana trava, 1958)

Ni pa nujno, da je vsak verz v sintagmatskem SV dolg samo eno sintagmo ali pa da znotraj verzne vrstice ni skladenjskih mej. Treba je le, da se vecina verzov konca bodisi na krepki bodisi na krepki in sibki meji. Pojavljajo se namrec tudi pesmi z dolgimi vrsticami, kjer padajo klavzule na sibke skladenjske meje, znotraj vrstic pa se pojavljajo krepke skladenjske meje:

So jutra, katerih semena meljejo golobi
v nesnaznih golsah.
Je pot, ki jo strizejo s skarjami svojih senc
prazni kvadri prebivalisc.
Je sveder, ki vrta v krizisce tvojega opoldneva.
Je tvoja leva in desna noga
in sivanke zvezd v kosteh tvojih korakov.
So elektronski nozi, ki razrezejo
maternico tvojih sanj. [...]
     (Dane Zajc; Ubijalci kac, 1968)

Tezko je ugotoviti, kaksna je gramaticna karakteristika tega tipa verza, kaksna je gramaticna zgradba ekvivalentnih enot --- verzov, skratka, kaj je sintagma. Sintagma je lahko zveza dveh ali vec besed, redko ena beseda, lahko pa je tudi stavek. V sintagmatskem SV sele vec zaporednih verzov tvori stavek, zato so vrstice pretezno kratke. V njem se menjavajo, kot ze receno, antikadencne (oz. polkadencne) in kadencne klavzule (nekje prevladujejo kadencne, drugje spet antikadencne). Stavek se redko konca oz. zacne sredi verza. Avtonomizacija vsakega verza, bistvena lastnost verzificiranega besedila, povzroca nekaksno izenacenje krepkih in sibkih skladenjskih mej (Urbaska, 1995: 23, 52).

Posebnost je osamitev besede v verz, ki je v tem tipu verza pogosta. V tem t. i. procesu sintagmatizacije dobi osamljena beseda status sintagme (Urbaska, 1995: 44-45);

Imel je konja iz brezlesnega papirja s crnimi ocmi je jezdil po ulicah pokopalisca Vcasih je razjahal pred krcmo Miklavza Breugnona    jokal in pil (Dulcineja je zivela v sosednji ulici nad ljudskim plesiscem)	Nekega dne se ni mogel napiti je razbil strohnelo krcmo razrezal orumenelega vranca in razvejal prhke zvezdice v veter (Svojo in Dulcineje bledo zalost je namenoma izgubljal na najbolj prometnih kriziscih) [...]
(Taufer: Don Kihot; Svincene zvezde, 1958)

Trdi asketi
v jopicih modrih,
z mislijo, trdno
v bodocnost uprto,
in z resignacijo
v crnih oceh. [...]

Tvorjenje skladenjskih (intonacijskih, pomenskih) enot imenuje Urbaska sintagmatizacija. V procesu sintagmatizacije dobijo status sintagme oz. skladenjske skupine posamezne besede ali pa skladenjsko in pomensko nepovezane besede. S to predpostavko je Urbaska dosegla to, da tudi v SV lahko govorimo o obstoju konstant¹² in ne le tendenc (v numericnih sistemih namrec obstaja oboje). Cervenka (1963: 14) je nekoc menil, da v SV ni nobenih konstantnih lastnosti. Ce se izrazim s termini Urbaske: v nobeni ali skoraj nobeni sintagmatski pesmi se verzne in sintagemske meje ne pokrivajo stoodstotno, ce obravnavamo sintagmo samo z gramaticnimi pravili. Ker pa je pojem sintagme nelocljiv od pomena, pomenska enota pa ima svojo intonacijo in verz ima svojo intonacijo, se ob sirse pojmovani kohezivnosti v pesniskem jeziku 20. stoletja ponuja tudi pojem sintagmatizacije.

Proces sintagmatizacije je toliko mocnejsi v takih pesmih, kjer je (skladenjska) kohezivnost oslabljena, s cemer je otezkoceno prepoznavanje besedilnih enot visjega reda kot beseda: v teh primerih ima verz toliko izrazitejso (= lazjo) nalogo tvorjenja pomenskih enot:

kakor kuzki plavajo
kakor roze dise
sence velikanov
to so drobni listi

semena klijejo
breze oneme
tiha tiha rosa ur
tako gre cas [...]
     (Salamun: Bela Itaka, 1972, str. 5)

1. tip: bogat tematicni del in enostaven rematicni:

Lagal bi, ce bi trdil,
da od zivljenja nic vec ne pricakujem.
Praznina, v katero sem ujet
brez moznosti za odlocitev,
brez pravih ciljev,
brez prijateljev,
brez trdne vere,
razumljen komaj od tebe, ki si mi druzica,
se morda umakne in polno zazivim. [...]
     (E. Fritz: Pogovori z Marijo; Dan danasnji, 1972)

[...] In zbal sem se,
da mi bo neko noc
skoz temne sanje
razklal lobanjo
in da bo iskal z blaznim kljunom,
ce se v gnezdu mojih misli
ne skrivajo pojoce ptice. [...]
     (D. Zajc: Vse ptice; Pozgana trava, 1958)

5.6  Nekatere lastnosti antiskladenjskega SV

Glavna lastnost antiskladenjskega verza je divergenca stavcne in verzne clenitve. Krepke skladenjske meje se pojavljajo znotraj verza (ta tip je prevladujoc, redkejsi je tip z zelo kratkimi vrsticami, v vsaki je beseda ali dve, krepke skladenjske meje so znotraj verza redke, konci verzov pa pogosto zarezejo v sredo sintagme), konec verza pa pada znotraj besedne zveze (v klavzuli se lahko pojavljajo tudi proklitike ali pa se celo deli beseda): »ne morem/ mimo, nad posodo/ odzejanosti, v mocno/ vonjajocem senu, lepe/ kraljeve hcere« ...:

Pred vrcem stojim in ne morem
mimo. Moj duh se v igri ujet
enakomerno nagiblje nad posodo
odzejanosti. Na travniku sem v mocno
vonjajocem senu pil iz njega, lepe
kraljeve hcere so ga nosile k studencu
in neznani slikar je srcni cvet
vtaknil vanj. [...]
     (Kocbek; Zemlja, 1934)

Odsotnost skladenjskih mej na koncu vrstic povzroca, da so vrstice med seboj skladenjsko zelo povezane, kar pa se ne pomeni, da bo zaradi tega besedilo bolj koherentno. Ne le, da so v dolocenem tipu (povojne) poezije (v t. i. neintimisticni poeziji) zaporedni stavki slabo povezani; proti koherentnosti deluje tudi dejstvo, da si v antiskladenjskem SV nasprotujeta skladenjska enotnost oz. samostojnost in verzna enotnost oz. samostojnost. Verzno clenjenje zdruzuje besede, ki se pojavljajo v posamezni vrstici, po drugi strani pa razbija skladenjske vezi v stavku (Urbaska, 1995: 98, 102, 112).

Za posamezne pojave enjambementa v numericnem ali skladenjskem SV nasplosno velja, da imajo znacaj stiliziranja¹⁴ (Urbaska, 1995: 90), medtem ko Stabej (1997) za konkretne primere pri Presernu ugotavlja tudi ikonicno motivacijo, tj. ujemanje oznacevalca in oznacenca: z verzno mejo locen, pretrgan je tak stavek, ki sam pripoveduje o neki oddaljenosti, locenosti, pretrganosti, prelomljenosti, pavzi, zarezi, obratu ipd. Tole je zadnja kitica Presernove pesmi Ukazi: »Al' srcé mi drugo ustvari,/ al' pocakaj, da to bit'/ v prsih neha, --- Bog te obvari!« Glagolska zveza 'biti neha' je prekinjena z verzno mejo, za besedo »neha« pa je pavza in zacetek novega stavka. Ker celotna struktura antiskladenjskega verza temelji na (recimo mu tako) enjambementu, ne moremo vedno pricakovati ikonicne motivacije. Vendar je pri nekaterih pesnikih¹⁵ hitro opazna, od mlajsih recimo pri Alesu Stegru (npr. zbirka Sahovnice ur, 1995). Vcasih se da opaziti, da verzni prestop povecuje presenecenje, ki nastane zaradi t. i. prevaranega pricakovanja:

Med ljubeznijo, ki jo nosim, in ljubeznijo,
ki jo dajem: besede bodo zazgale
Belo kozo papirja. Zazgale bodo belo
Vodo, beli kamen, belo noc, ki pada skozi
Jutro, prste iz papirja, senco nepopisanega [...]
     (Steger: Zapisovanje dveh ugank; Sahovnice ur)

Okrog pravega papeza ni nikdar
puscave, ampak poskocni kardinali,
ki se mastijo s piskami. Oaza
gotovo ni Rog. Ljudje zivijo

na drevesu ali v boksu, ampak [...]
     (Salamun: Neznim ocem bambija, svetemu ocetu; Imre, 1975)

Ni pa smiselno domnevati, da je v pesmih, ki so napisane v antiskladenjskem SV, antiskladenjskost v celoti pomensko motivirana. Primeri, ko antiskladenjskost celotnega besedila nekaj »pomeni«, so verjetno zelo redki (Urbaska, 1995: 117). Verz po naravi namrec pripada nivoju izraza in ne vsebine: kakor jambski enajsterec ali trohejski osmerec sama po sebi nic ne pomenita, tako tudi antiskladenjski ali stavcni SV ne.¹⁶

V nasprotju s stavcnim in sintagmatskim SV je antiskladenjski SV zelo neritmicen. V sintagmatskem in predvsem v stavcnem SV paralelizmi povzrocajo ritmicnost, v antiskladenjskem SV pa tega vec ne zmorejo. Divergentnost skladenjskih in verznih mej slabi ritmicni ucinek, ki ga povzroca recimo nastevanje in stavcni paralelizmi:

Ko ga dobi, je vsakomur povsem tuje, drobno,
sipko seme, in ker je edino, zacne zanj iskati
zemljo, jo rahljati, zalivati, braniti,
krasti. Potem seme vzklije in zaradi njega je
treba postavljati ograje, zastrupljati
divjad, streljati ptice, in vsak dan opazovati
njegovo dozorelost, ljubiti vnaprej, ljubiti
slepo; kajti tisti, ki jim bo obrodil kruh,
bodo ljubili kruh, in tisti, ki jim bo
obrodil kamen, bodo ljubili kamen; tisti, ki
jim bo obudil strup, bodo ljubili strup, in
tisti, ki jim bo obrodilo sovrastvo, bodo
morali ljubiti sovrastvo.
     (A. Ihan; Igralci pokra, 1989)

Antiskladenjski SV po mojem mnenju ne izhaja iz proze. Vcasih naletimo na mnenje oz. vprasanje (danes sicer bolj redko, pa vendar sem ga nasel pri ze citiranem Hobsbaumu): »Kaj loci verz Salamuna ali Ihana ali Urosa Zupana od proze? To so v glavnem samo kratke storije, to je samo drugace zapisana proza.« Pogostejse je mnenje (zlasti med studenti), da to sicer ni vec verz, je pa se vedno poezija. Po mojem gre seveda se vedno za verz: tisti hip, ko imamo opraviti z dvojno clenitvijo, smo ze pri verzu. Kocbekov verz, s katerim se zacne ta tip verza v slovenski poeziji, po mojem izhaja iz stavcnega SV. Antiskladenjski verz je zadnji tip verza v razvoju SV. SV se je razvil v opoziciji do numericnega verza: ko je opustil rimo, istozlogovnost in istonaglasnost, je po mojem morala v prvi fazi ostati vsaj ena navezava na numericni verz in to je bila konvergenca stavcne in verzne clenitve, ki je v numericnem verzu skoraj pravilo. Zato se je najprej pojavil stavcni SV. Sledil mu je sintagmatski SV, ki tudi ohranja doloceno konvergenco obojnega clenjenja, zadnji pa je antiskladenjski SV, ki temelji na divergentnosti stavcne in verzne clenitve.

Zaradi te divergentnosti v antiskladenjskem SV verzna zgradba ne vpliva na dolzino stavka (raje obratno), v numericnem verzu pa pogosto. (V silabotonizmu je dolzina stavka v zlogih pogosto veckratnik zlogovne dolzine verza; Pretnar, 1997: 181.)

Verzi se v anstiskladenjskem SV redko zdruzujejo v kitice; prevladujejo neclenjene pesmi (stihicne) in clenjenje na strofoide (kiticam podobno clenjenje besedila, odstavki so neenaki, stevilo vrstic v njih je nepredvidljivo). Podobno velja za stavcni SV, medtem ko v sintagmatskem (kjer en stavek zavzema vec verzov) prevladuje strofoida. SV je kiticni predvsem takrat, kadar je pisan v stalnih formah (recimo Tauferjevi in Deklevovi soneti), ni pa nujno (Kocbekova zbirka Zemlja).

Se ena na prvi pogled ocitna lastnost antiskladenjskega SV: glede na dolzino vrstice je mogoce locevati

• pesmi, kjer prevladujejo kratke vrstice (vrstica pa je pomenska enota),

• pesmi, kjer prevladujejo dolge vrstice,

• pesmi s kontrastirajocimi dolgimi in kratkimi vrsticami.

Prva dva, osnovna tipa imata razlicno skladenjsko-intonacijsko zgradbo. V kratkoverznem so verzne meje tam, kjer ni skladenjskih, obenem pa znotraj verza ni krepkih skladenjskih mej. Taka je na zacetku citirana Salamunova pesem Stopal sem po snegu, pa tudi tale:

Oko bralca, na stolpu je zrno    maka.	temne zareze oljne barve --- od juga do zapada [...]       (Salamun; Druidi, 1975)
In kot silosi, ki so v njih -

Moj Bog, najhuje je, kadar me ponavljas, kot nocoj,
     ura je ena
in cetrt, pravkar strmim v devetstopetindvajseto
     stran knjige
o genih, gramofon obraca Mozartov Requiem, jaz
     pa se spet
zacenjam bati drzavljanske vojne in napenjam usesa,
     da bi
ujel strele v daljavi ali kaj podobnega, ceprav pri
     sebi ze
dolgo vem, da so najvecje katastrofe nezaznavne,
     kajti v
resnici izginjajo svetovi cisto pocasi, v potapljajocih      se
mestih ni nikogar, ki bi zacutil pogrezanje v globino, in [...]

Sklep

Pri definiranju svobodnega verza naletimo na vprasanje, v cem je verznost verza, v cem se SV in sploh verz loci od proze. Za differentio specifico verza ponujajo dva pojma: a) ritmicnost in b) ekvivalencnost. Ritmicnost pomeni, da se verz od proze loci po svoji ritmicnosti. Ekvivalencnost pomeni, da so vrstice kot temeljne enote v pesmi enake glede na neko lastnost, ni pa nujno, da ta ekvivalencnost povzroca ritem, kar dokazujejo nekateri SV. Ritem v poeziji nastaja na razlicne nacine: z raznimi ponavljanji, anaforami, epiforami, stavcnimi paralelizmi. Poseben tip ritma, ponavljanje istega stevila zlogov v verzu ali ponavljanje verzov z enako razporeditvijo naglasov, imenujemo metrum. Ponavljanje istega metricnega vzorca je torej le eden od ritmotvornih faktorjev v pesmi. V SV ga ni. Se vedno pa imamo SV za verz. Zakaj? Mozni sta dve razlagi: A1) SV je verz, ker so v njem sledi numericne regularnosti, ki jih ima klasicni, numericni verz oz. A2) ker v njem delujejo lokalni faktorji ritma (anafora, paralelizem ipd.). V sodobnem SV pa je veliko pesmi, kjer bomo zaman iskali tovrstni ritem. Ritem ni specifika vsega verza; njegova specifika je ekvivalencnost vrstic. Torej: B) Obstaja neka ekvivalenca, ki ni lokalna, ampak deluje cez celo pesem.

Odlocitev za B) in ne za A) zahteva, da opustimo koncept ritma kot vrhovnega urejevalnega nacela verza, torej tudi SV, in poiscemo druge lastnosti, ki locijo SV od numericnega na eni strani in od proze na drugi. Definirati SV pomeni ugotoviti, glede na kaj so vrstice v SV ekvivalentne. Eden od predlogov je, da so ekvivalentne glede na odnos verznih in skladenjskih mej. To nam omogoca narediti trojno tipologijo svobodnega verza: v stavcnem SV konvergirajo stavcne in verzne meje, v sintagmatskem SV konvergirajo meje verzov in meje sintagem (s tem obenem tudi stavkov), v antiskladenjskem SV pa stavcne in verzne meje divergirajo, meje verza so sredi razlicno mocnih besednih zvez. Ritem nam ostane kot sekundarno nacelo: ritem, ki izhaja iz urejenega, predvidljivega ponavljanja naglasenih in nenaglasenih zlogov (spomin na silabotonizem), glasovnih sklopov (rima, asonanca, aliteracija oz. konzonanca), ponavljanja skladenjskega vzorca (paralelizem); ponavljanje besed (anafora, epifora) ima omejeni, sekundarni oz. lokalni obseg, ker se pojavlja samo v nekaterih pesmih oz. samo v enih delih pesmi.

V clanku sem podal definicijo, tipologijo in nekatere ocitne lastnosti svobodnega verza, kar je predpostavka oz. izhodisce za nadaljnjo analizo SV. S tem sem povedal samo toliko, kolikor povem recimo s trditvijo, da je verz Presernove Turjaske Rozamunde asonirani trohejski osmerec. Le da je v svobodnem verzu to tezje ugotoviti.

Odnosnice:

Miroslav Cervenka (1963). Cesk voln vers devedesátch let. Praha: Nakladatelství ceskoslovenské akademie vd.

EJO (1993). Encyklopedia jzykoznawstva ogólnego. Wrocaw, Warszawa ...: Ossolineum.

Mihail L. Gasparov, Tatjana V. Skulaceva (1993). Ritm i sintaksis v svobodnom stihe. Ocerki istorii jazyka russkoj poezii XX. veka. Grammaticeskie kategorii. Sintaksis teksta. Moskva: Nauka.

Andrej N. Kolmogorov (1963). K izuceniju ritmiki Majakovskogo. Voprosy jazykoznanija 4, 64-71.

Tone Pretnar (1997). Iz zgodovine slovenskega verznega oblikovanja. Ur. Ales Bjelcevic. Ljubljana: Znanstveni institut Filozofske fakultete.

Aleksandr Prohorov (1970). Teoria prawdopodobiestwa w badaniach rytmu wiersza. Pamitnik Literacki 61/3, 113-127.

SS: Joze Toporisic (1976). Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.

Dorota Urbaska (1995). Wiersz wolny. Próba charakterystyki sistemowej. Warszawa: Instytut bada literackich.

Dorota Urbaska (1996). Pis'mennaja forma stiha i jego zvucascie varianty (na materiale sovremennogo pol'skogo svobodnogo stiha). Slavjanskij stih: stihovedenie, lingvistika i poetika. Moskva: Nauka.

Dorota Urbaska (1997). Wiersz wolny --- nowa propozycja opisu. Wiedza o literaturze i edukacja. Zjazd polonistów. Warszawa: IBL/PAN.

Opombe

¹

Nadaljevanje iz 6. stevilke Jezika in slovstva (XLIII, 1997/98).

²

V poljudno-strokovni literaturi najveckrat najdemo negativno definicijo: SV je verz, ki je svoboden od metra in rime. Vendar je to nepopolna definicija. Njen prvi del (genus proximum) »SV je verz« pove, da je to besedilo z dvojno clenitvijo. Drugi del negativne definicije pa pove samo to, cesa te enote, verzi, nimajo. Vedeti pa je treba, kaj imajo, da bomo lahko to rec iskali in da bomo vedeli, da smo jo nasli.

³

V slovenscini ni veliko drugih, starejsih vrst nenumericnega verza. Med nenumericne bi bilo mogoce steti srednjeveske cerkvene pesmi (Velikonocno pesem iz Stiskega rokopisa) in nekatere Vrazove pesmi --- molitve iz tridesetih let 19. stoletja (K Bogu, Ana za Slejka), obojno gradivo pa je za verzolosko rekonstrukcijo preskromno. Kratko informacijo o starejsih nenumericnih sistemih v evropskih literaturah ponuja Gasparov, 1989.

⁴

Oglejte si samo grafiko Seliskarjeve zbirke Trbovlje (1923), enega prvih implicitnih manifestov svobodnega verza. Ti graficni znaki --- tropicja, pomisljaji, crte, oklepaji, umiki, velike crke ipd. --- po mojem oznacujejo intonacijo pesmi; ritem SV namrec temelji na odnosu do stavcne intonacije. Ti znaki pozneje iz SV izginejo (gl. npr. Daneta Zajca). To si razlagam tako: ko se je SV v zacetku 20. stoletja zacel pojavljati, je bilo treba bralce nanj sele privajati, treba je bilo se dodatno poudarjati pomen intonacije, pozneje pa ne vec.

⁵

Ker clanek ne sme biti predolg, bom navajal samo odlomke in ne celih pesmi.

⁶

Zato bodo tudi raziskave svobodnega verza drugace teoretsko utemeljene: verzologija je zadnjih sto let izhajala iz fonologije in prozodije, ker se je lotevala predvsem numericnih sistemov; teorija svobodnega verza pa bo izhajala iz skladnje in besediloslovja.

⁷

Primer iz silabotonizma: v Askercevi pesmi Knezji kamen (iz cikla Stara pravda) si zapored sledijo trohejski deseterec in amfibraski osmerec (ikti so natisnjeni krepko): »Polje lepo, polje Gosposvetsko,/ dezele Koroske ti cvet!«. V pesmi Posvecenje Lovra Tomana (zbirka Glasi domorodni, 1849) pa je pripovedni del, kjer prvoosebni pripovedovalec sedi pod lipo in se pripravlja na pesnenje, napisan v jambskem desetercu in enajstercu, dialog med pripovedovalcem in Vilo (muzo) pa v trohejskem osmercu.

⁸

Namesto termina »metricni vzorec/shema« ipd. je za SV primernejse »skladenjski vzorec/shema«.

⁹

O ritmicni funkciji paralelizmov v SV so govorili ze zelo zgodaj (mdr. tudi ruski formalisti), predvsem raziskovalci Whitmanove poezije. Pozornost je sla v smeri Whitman --- biblijska poezija, ki je teh paralelizmov polna (kot ljudsko pesnistvo nasploh). Obenem so seveda poudarjali, da paralelizem ne opravlja enake funkcije kot metrum; psalme se zato smatra bodisi za naglasni bodisi za svobodni verz (redko). Posledica usmerjenosti raziskav na paralelizeme pa je ta, da je v ospredje razmisljanja o SV stopila njegova skladenjska podoba.

¹⁰

Ce gledamo samo na zapis, je prozi najblizji antiskladenjski SV; ker pa me zanima gramatika verza, je prozi najblizji stavcni SV.

¹¹

Avtonomizacija se dogaja tudi v stavcnem verzu:
     Mrtvo drevo pod svinceno nebó
     strmi,
     pod svincenim nebom vran leti.
     Rekel bi, da se na drevo spusti.
          (Joza Lovrencic: Pesem v molu)

¹²

V manjsi meri so konstante prisotne v stavcnem SV, v se manjsi v antiskladenjskem SV.

¹³

Tema je to, o cemer govorimo, rema pa to, kar o temi povemo: Milan Kucan (= tema) je priljubljen politik (= rema).

¹⁴

John Hollander ((1960). The Metrical Emblem. Style in Language. Ur. T. Sebeok. Cambridge: MIT.) pripoveduje, da ima enjambement v angleski poeziji (ne glede na verzni vzorec) tudi »emblematicno« funkcijo: komentira pesem, deluje skoraj kot podnaslov.

¹⁵

V glavnem pri tistih, ki veljajo za dobre. Obratno seveda ne velja: ni nujno, da bo v dobri poeziji verzni prestop ikonicno motiviran.

¹⁶

Lahko pa se verzni formi v toku tradicije za dolocen cas prilepi neki pomen: jambski enajsterec asociira na neko vzvisenost, povezavo z evropsko visoko tradicijo itn., trohejski osmerec pa asociira nekaj domacega, preprostega ipd. Relacija med pomenom in verzno obliko pa je nujno polivalentna, saj je moznih pomenov vec kot verznih oblik. O pomenu verznih oblik gl. Pretnar 1997 ter Preseren in Mickiewicz (Ljubljana 1998) ali pa Sowiaska metryka porównawcza 3 (Warszawa, 1988) itn.; ta tema je zadnjih 25 let zelo popularna.

¹⁷

Veliki indoevropeist Jerzy Kuryowicz je Romana Jakobsona in Calverta Watkinsa (Kuryowiczew student iz casov, ko je ta predaval na Harwardu) za te spekulacije o IE verzu mocno kritiziral. Kuryowiczewi argumenti (v zborniku Poetics-Poetyka-, Warszawa 1961) izgledajo zelo razumni.