Skripta 2
(recenzija)

Irena Novak Popov pise o svojih izkusnjah pri poucevanju slovenske knjizevnosti na lektoratu in jutranjem tecaju SSJLK. Ker je prispevek obogaten s precej nasveti, kako npr. pristopiti h kaksnemu tipoloskemu ali literarnoteoreticnemu problemu, navaja konkretne primere, kako in ob katerih besedilih npr. obravnavati satiro ali ljubezensko tematiko v slovenski knjizevnosti, dodanih pa je tudi precej uporabnih seznamov (npr. dobitnikov pomembnejsih nagrad za dosezke na literarnem podrocju v zadnjih letih; naslovov antologij razlicnih vrst), bo koristen in zanimiv tudi za tiste ucitelje, ki poucujejo slovenscino kot materinscino. V zadnjem delu prispevka je avtorica, kot pravi sama, napaberkovala nekaj idej, kaj v lektoratu poceti s konkretnim besedilom.

Erika Krzisnik pise o ucenju frazeologijo pri pouku slovenscine kot tujega jezika. Nesistematicno ucimo in se ucimo frazeologije v sklopu ucenja (prepoznavanja in rabe) razlicnih prvin besedila, pri sistematicnem ucenju pa je ucenje frazeologije koncni cilj. Sistematicno ucenje je lahko sistemsko ali besedilno, pri cemer, kot se zaveda avtorica sama, poimenovanji nista najbolj ustrezni, saj prvo navidez sobesedilo popolnoma izkljucuje, kar pa se v resnici ne bi smelo zgoditi. Sistemsko se npr. ucimo frazeme, ki vsebujejo isto sestavino. Ucenje se usmerja na opazovanje pomenske udelezenosti sestavin v celovitem pomenu frazema. Didakticna izpeljava takega modela je mozna ob uporabi slovarskih gesel z obseznim frazeoloskim gnezdom (npr. besede (slovarska gesla), ki poimenujejo dele telesa). Besedilno ucenje frazeologije naj bi potekalo predvsem ob kratkih, predvsem posebej za tako ucenje prirejenih besedilih, po moznosti takih, kjer bi bilo celotno sobesedilo podrejeno enemu frazemu. Na koncu clanka je gradivo, ki naj bi delno ilustriralo besedilo prispevka, delno pa ze predstavlja material (razlicni tipi nalog), primeren za poucevanje frazeologije pri pouku slovenscine kot tujega ali drugega jezika.

Marja Bester obravnava temo preverjanje razumevanja zapisanega neumetnostnega besedila pri pouku slovenscine kot drugega ali tujega jezika. V uvodu postavi tezo, da obstojeci ucbeniki za ucenje slovenscine kot drugega ali tujega jezika ne vsebujejo veliko vaj, ki bi preverjale razumevanje zapisanega besedila, v nadaljevanju pa prav z vajami iz nekaterih tovrstnih ucbenikov ilustrira moznosti, ki jih tako preverjanje daje. V uvodu zapise, kaksna naj bi bila besedila, ki naj bi se obravnavala pri pouku slovenscine kot tujega jezika, ter kaj naj bi se pri njihovem izboru upostevalo. Ucitelj mora predvideti ustrezne dejavnosti pred, med in po branju besedil. Med dejavnosti po branju sodi tudi preverjanje razumevanja. Pri pomenski razclenitvi besedila ucitelj preverja razumevanje bistvenih ali podrobnejsih podatkov z razlicnimi tipi nalog: izlocevalnim, izbirnim, povezovalnim, urejevalnim, dopolnjevalnim, primerjalnim, popravljalnim, lahko pa od ucencev zahteva tudi samostojno tvorjenje. Pri pragmaticni razclenitvi se preverja razumevanje okoliscin nastanka besedila, ki so vplivale na izbiro dolocenih jezikovnih prvin. Kot mozne tipe nalog za preverjanje tovrstnega razumevanja predlaga in s konkretnim gradivom tudi ponazarja: izlocevalni tip, izbirni, povezovalni tip, dopolnjevalni tip in lastno tvorjenje. Pri vrednotenjski razclenitvi ucitelj preverja ucencevo razmerje do besedila. Za tovrstno razclenitev je najbolj primeren pogovor s komentarjem.

V cetrtem prispevku se Ina Ferbezar sprasuje, kako testirati jezikovno zmoznost, ze v samem naslovu prispevka, se bolj pa seveda v besedilu samem pa na vprasanje tudi odgovarja: komunikativno. Odgovor naj bi izhajal iz dejstva, da se tujega jezika ucimo komunikativno, da tak pristop priporocata didaktika in metodika, da se v ucenje jezika vkljucuje vse vec avtenticnih dejavnosti, ki v bistvu simulirajo resnicno jezikovno rabo, in da naj bi bilo zato tudi testiranje jezikovnega znanja in zmoznosti tako. Natancno opredeli, kaj je test in predstavi razlicne vrste jezikovnih testov ter njihove namene. V drugem delu svojega prispevka pa avtorica ponuja nekaj konkretnih napotkov, kako pripraviti primeren test in kaj vse je treba ob tem upostevati. Ob primeru avtenticnega besedila navaja in komentira razlicne tipe testnih nalog, ki so mozne ob tem besedilu. Pomembno in posebej pohvalno je, da navaja tako primere dobrih in malo manj dobrih nalog ter se posebej opozarja na pasti in napake, ki se pri sestavljanju nalog lahko pojavijo. Tistemu delu prispevka, v katerem se ukvarja s testiranjem razumevanja zapisanih besedil, je primerno dopolnilo tudi zgoraj omenjeni prispevek, se posebej, ce se zavedamo, da bi naj se tipi testnih nalog ne razlikovali od tipov nalog, ki jih sicer uporabljamo pri jezikovnem pouku, predvsem kadar gre za testiranje, ki je v sklopu taksnega pouka.

Zadnji prispevek je Dialog pri pouku slovenscine kot drugega/tujega jezika avtorice Darje Skubic. V svojem clanku povzema in pojasnjuje teorijo govorjenega diskurza po avtorjih J. Sinclairju in M. Coulthardu. Ker je teorija obsezna, zanimiva in uporabna, v nasem prostoru pa niti ne dovolj izrabljena, ceprav ne nepoznana (med citirano literaturo zato pogresamo vsaj opozorilo na prispevke Simone Kranjc s tega podrocja), je razumljivo, da je tudi njen povzetek precej obsezen. Analizi konkretne ucne ure je v clanku namenjeno zelo malo prostora, premalo je tudi opozoril v zvezi z moznostmi sicersnje aplikacije te teorije, ce ne ze neposredne uporabnosti pri spremljanju in refleksiji pouka slovenscine kot drugega ali tujega.

Avtorice se pouka slovenscine kot drugega oziroma tujega jezika lotevajo z razlicnih vidikov: obravnavajo razlicne vsebine tega pouka (knjizevnost in frazeologijo), se ukvarjajo z jezikovnimi dejavnostmi (branjem in z njim povezanim razumevanjem zapisanih besedil), testiranjem jezikovnega znanja in zmoznosti ter podajajo pogled na njegov pedagoski diskurz. V primerjavi z lanskim zbornikom, za katerega so svoja besedila prispevale Leopoldina Plut Pregelj, Sonja Pecjak, Katja Podbevsek in Boza Krakar Vogel, je letosnji precej blizji svojemu naslovniku in ponuja vec konkretnih, uporabnih idej za delo v razredu, hkrati pa v svojih teoreticnih izhodiscih vecinoma izhaja iz teorije in prakse ucenja in poucevanja tujih jezikov in ne ponuja samo aplikacij spoznanj drugih ved na to podrocje. To ni nakljucje, saj vse avtorice, ki so sodelovale v Skriptih 2, poucujejo ali so poucevale slovenscino kot drugi ali tuji jezik in v svojih prispevkih to delo tudi reflektirajo.

Prepoznavna in privlacna je zunanja podoba obeh zbornikov (Skripta 1 in 2), ki ju hkrati povezuje se z enim prirocnikom istega izdajatelja, zbirko metodicnih dejavnosti za pouk slovenscine kot drugega/tujega jezika Povej naprej. Morda bi lahko rekli, da se tako v Centru oblikuje zbirka, namenjena v pomoc uciteljem slovenscine kot drugega/tujega jezika, v katero pa bi poleg v prihodnosti tradicionalnih Skript najbrz sodil se kaksen drugovrsten narascaj.

Ne glede na to, kako cilj jezikovnega pouka imenujemo (v zborniku naletimo na razlicna poimenovanja, ki so posledica razlicnih teorij v ozadju), je ta jasen in prepoznaven: razvoj in pridobitev vseh tistih znanj, sposobnosti in spretnosti, ki so potrebne, da se clovek v dolocenem jeziku lahko sporazumeva, da razume in tvori poljubno stevilo besedil v najrazlicnejsih govornih polozajih in za najrazlicnejse namene. Kot pomoc pri doseganju tega kompleksnega cilja je tovrstni zbornik dobrodosel pripomocek vsakemu ucitelju slovenscine kot drugega ali tujega jezika.