Pripovedna proza v reviji Vesna¹

Vesna je v glavnem nastala zaradi nezadovoljstva svobodomiselne mladine »s politicnim kompromisarstvom in slovstveno pasivnostjo voditeljev in glasnikov liberalizma« (Slodnjak, 1961: 285). Mahnicev vpliv je od osemdesetih let 19. stoletja dalje narascal. Njegov radikalni klerikalizem ni vplival le na duhovscino, temvec je agresivno prodiral tudi med dijastvo in celo posvetno izobrazenstvo. Med letoma 1888 in 1896 je izdajal casopis Rimski katolik, v katerem je pozival gimnazijce, naj pisejo spise na razpisane teme zgodovinskega, filozofskega in redkeje leposlovnega znacaja. V ta namen je k Rimskemu katoliku leta 1892 osnoval Dijasko prilogo, v kateri je najboljse spise v izvleckih ali v celoti objavljal in zanje izplaceval nagrade.

Klerikalni krog je od leta 1888 izdajal tudi literarno revijo Dom in svet. Njen urednik Lampe je klerikalno usmerjenemu podmladku sam osnoval leta 1891 almanah Pomladni glasi, ki je na eni strani sluzil kot literarna vadnica ustvarjalcem in na drugi kot vzgojno ctivo za mlade bralce, saj je prinasal konzervativno, moralno in poucno branje domacih vsebin.

Liberalni krog, ki je literarno deloval v Ljubljanskem zvonu, se po mnenju vesnanov ni dovolj odlocno zoperstavljal prodirajocemu klerikalizmu.

V Slovenskem narodu je 27. februarja 1892 izsel oklic o ustanovitvi Vesne, v katerem so ustanovitelji poudarili:

1.  Vesna je vsestranski neodvisen dijaski list z leposlovno-znanstveno vsebino.

2.  Ne izkljucuje dnevnih (aktualnih) vprasanj, v kolikor so ta povezana s kulturnim napredkom Slovanov.

3.  Za podlago ji je splosnoslovanska kultura, trudila se bo pospesevati »druzenje vseh oseb in stanov, kateri se hocejo neustrasno boriti za slovenski narod na slovanski podlagi«.

4.  Vesna hoce vzgajati rod mladih znanstvenikov in umetnikov.

5.  Trudila se bo za vecjo samostojnost zensk in njihovo priznanje v javnem zivljenju.

V svojem oklicu o ustanovitvi so vesnani poudarjali predvsem svoja liberalna politicna nacela, ki jih »voditelji in glasniki liberalizma« niso dovolj zavzeto uresnicevali, nicesar pa niso povedali o svojem literarnem programu oziroma niso izpostavili svojih literarnih prepricanj in nacel. Kljub temu da tega niso storili, lahko iz obravnave proznopripovednih besedil v Vesni razberemo poetolosko usmerjenost vesnanske skupine.

1.  Novela

Literarna teorija je izdelala kar nekaj teorij novele, vendar pa »ni kljub stevilnim poskusom iznasla kaksne temeljne, obvezne in splosnoveljavne shematicne definicije« (Kmecl, 1975: 33). Najbolj splosno opisno definicijo novele za solsko rabo je podal Kos v svojem Ocrtu literarne teorije: »Novela /.../ je krajsa ali srednje dolga pripoved, napisana vecidel v prozi, vendar mogoca tudi v verzih. V nasprotju z romanom in povestjo ni samo krajsa, ampak tudi drugacna po notranji zgradbi in ritmu. Biti mora strogo epska, vendar ne izrazito epicna, ampak po notranjem stilu dramaticna. Zato ljubi strnjeno motiviko z enim samim osrednjim dogodkom in malo osebami. Tudi notranji ritem je strnjen, /.../ zato stopnjevit, z izrazitim vrhom, presenetljivim razpletom in izrazitim sklepom. Motivika je /.../ zmeraj /vzeta/ iz stvarno verjetnega zivljenja, ne irealna kot v pripovedki in pravljici. Vendar mora vsebovati nenavadne preobrate, presenecenja in izjemne polozaje /.../.« (Kos, 1994: 164.) Ta definicija, ki zajema najznacilnejsa dognanja najpomembnejsih teorij novele, zlasti nemskih teoretikov, poudarja predvsem bistveno drugacno notranjo zgradbo glede na povest (in roman). Nesmiselno bi bilo opazovati novele v Vesni glede na to definicijo, saj niti ena izmed njih ne premore kolikor toliko dosledne notranje strukture, da bi prenesla njene splosne, pa vendar dokaj stroge kriterije. (Za vse vesnanske novele sicer velja, da so relativno kratke, da imajo malo oseb in da motivika ni irealna, vendar to vsekakor niso zadovoljiva dolocila.)

Problema, katere so znacilnosti novele v Vesni, se bo treba torej lotiti drugace. Izhajati bo potrebno iz specifike polozaja literarnih zvrsti na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja in na podlagi tega dolociti znacilnosti vesnanske novele.

Med povestjo in novelo 19. stoletje ni delalo formalnih razlik. To se najprej kaze v Levstikovem programu Popotovanje iz Litije do Cateza, kjer pravi, da bi Slovenci lazje pisali »povesti, ki jim velimo novele,« kot pa romane. Novela je tukaj razumljena ali kot sinonim za povest ali kot posebna razlicica povesti, kar oboje pomeni, da ne obstaja meja, ki bi prvo locila od druge.

Ravno to mejo pa si je prizadeval postaviti Ivan Gornik (1877: 318-319 in 350-351). V svojih dveh spisih Gornik postavlja vrednostno opozicijo med povestjo in novelo ter strukturno opozicijo med novelo in romanom. Ocitno je, da se mu zdita novela in roman zahtevnejsi, elitni obliki, medtem ko je povest preprostejsa, namenjena predvsem manj zahtevnemu bralcu. Kljub njegovi odlocni zahtevi po razlikovanju med literarnimi zvrstmi oziroma po doslednejsi rabi literarnozvrstnih pojmov, pa se pisatelji za te stroge literarnoteoretske kriterije niso pretirano menili. Svoja besedila so se vedno oznacevali po lastnem preudarku ali, kar je se bolj verjetno, glede na politiko casopisa, v katerem so objavljali. Nedvomno pa se je v slovenski literarni zavesti vkoreninilo prepricanje o vrednostni superiornosti novele nad povestjo.

V Vesni je sedem proznopripovednih besedil (33,3 %) podnaslovljenih kot novela.² Ce vsa besedila pregledamo glede na njihov obseg, se izkaze, da je besedil, ki obsegajo nad 3000 besed, priblizno polovica, od teh je pa kar 70 % novel. Ob upostevanju dejstva, da »podnaslov /= literarnozvrstna oznaka/ usmerja bralcevo recepcijo« in da je »termin novela /.../ hotel povedati, da gre za ambicioznejse pisanje, ki racuna na zahtevnega (izobrazenega) bralca« (Hladnik, 1991: 46), lahko sklepamo, da ima novela kot literarnozvrstna oznaka tudi v Vesni taksno funkcijo.

2.  Analiza novel v Vesni

A.  Dolzina. Obsegovni razpon novel je na prvi pogled relativno sirok. Glede na dolzinske kriterije za kratko pripovedno prozo (Kocijan, 1983), ki naj bi se gibali med 1000 in 10000 besedami, vse novele, razen Boganovih, lahko oznacimo za kratke. Boganovi spadajo med srednje dolgo pripovedno prozo.

Razlika med Boganovimi in ostalimi novelami je v najsirsem pomenu besede oblikovna. V kratkih novelah je v ospredje postavljena le ena oseba ali najvec dve, medtem ko se v Boganovih stevilo dejavnih oseb poveca na sest. To je seveda povezano z vecjim stevilom besed, ki omogocajo izcrpnejse opisovanje in pripovedovanje. Hkrati se lahko razsirita tudi pripovedni prostor in cas. Pripoved ni vec vezana predvsem na en kraj, ampak lahko enakovredno obvladuje vec prostorov in zajame vecji casovni odsek. Za kratko pripoved je znacilen en zgodbeni pramen, medtem ko Boganovi uvajajo dvopramenskost.

B.   Med okoljem in statusom glavnega junaka obstaja korelacijsko razmerje. Kadar gre za vasko okolje, se v njem vedno pojavi junak, ki je sicer kmeckega izvora, vendar izobrazen v mestu. Vasko okolje ni posebej predstavljeno, v nobeni noveli ni posebej izrisan kaksen tipicno kmecki predstavnik. Delna izjema je Robidova novela Za uzorom, kjer glavni junak, ki se izobrazuje v mestu, cuti pritiske trmaste kmecke miselnosti, ki se upira posvetnemu izobrazevanju. Kritika kmecke miselnosti je tu le rahlo implicirana, kajti prevladujoca ideja je nasprotje med romanticnimi, idealnimi predstavami in stvarnostjo; kmecka trma njegovih starsev sluzi le kot dodaten povod za tragicen konec glavnega junaka.

V mestnem okolju se kot glavni junaki pojavljajo zgledni mescani, ki v dveh primerih od treh vstopajo v opozicijo do pokvarjenih plemicev.

C.   V novelah, kjer nastopa plemstvo, se dosledno pojavlja implicitna ali eksplicitna kritika plemstva.

C.  Ljubezenski zaplet je prisoten v vseh novelah, ceprav ponekod z vecjim in drugod z manjsim poudarkom. Ljubezen je bodisi realizirana bodisi nerealizirana. V primerih, ko glavni junak v svoji neuspesni ljubezni vztraja, ga to pripelje do tragicnega konca. V noveli Za uzorom je ta zveza nekoliko ohlapnejsa, ker junakovega samomora ni povzrocila le neuresnicena ljubezen. Ce glavni junak spregleda, da njegovo ljubezensko hrepenenje nima moznosti realizacije, in se umakne, je konec zanj spraven. Kadar je junak prisiljen k umiku, vedno pomeni, da je popustil proti uspesnejsemu tekmecu (ljubezenski trikotnik). Realizirana ljubezen pelje v srecen konec, ki se konca z napovedano poroko, ceprav je potrebno pred realizacijo premagati dolocene ovire. Treba je priznati, da junaka do srecnega konca vedno pripeljejo precej naivno motivirana nakljucja --- to pomeni, da so srecni konci najmanj prepricljivi.

D.  Poucnosti ni opaziti v nobeni od novel. Tudi v Robidovi Ciganki, kjer bi po tradiciji slovenskega pripovednistva pricakovali kaksen moralni nauk, tega ni. Mlade in lepe ciganke, ki si po vrsti jemlje svoje obcudovalce, kar ocitno kaze na njeno spolno nepotesljivost, avtor ne obsoja in ji tudi ne dosodi nobene kazni.

E.   Opazna je kritika romanticne ideologije in literature ter kritika in ironija romanticnega koncepta ljubezni.

Prva se pojavi v novelah Za uzorom in Vera. V noveli Za uzorom junaka njegovo preveliko priseganje na romanticno idealisticno in fatalisticno filozofijo pripelje v spor z dejansko stvarnostjo in povzroci njegov tragicen konec. Vencajzova Vera ocitno hoce biti ironicna kritika romanticne literature, saj prikazuje nepremostljivo nasprotje med resnicnim in romanticno izmisljenim zivljenjem. Vendar avtorju ta kritika ne uspe popolnoma, saj precej vec pripovednega casa in prostora posveca romanticni izmisljiji, tisto, kar naj bi se v resnici zgodilo, pa odpravi v nekaj stavkih. S tem nehote daje vtis, da je resnicno zivljenje za ustvarjalca precej neplodno podrocje.

Kritiko in ironijo romanticnega koncepta ljubezni zgledno ponazarjata naslednja primera. V Robidovi noveli Doktor Mahan se naslovni junak odpove svoji mladostni ljubezni s stvarno ugotovitvijo, »da mladostne sanje niso vedno podlaga prave in trajne srece« (Vesna, 1893). Kritika romanticne zagledanosti v eno in edino zensko je tukaj gotovo vkljucena. Z dokajsnjo mero ironije pa se tega loti Govekar v Stankovem romanu, ko govori o Stankovem prvem ljubezenskem razocaranju. Njegova prva ljubezen je bila oskrunjena, ko je ugotovil, da svoje izvoljenke ni on prvi poljubil. Pa vendar: »Srce mu ni pocilo in tudi plavolaska ni umrla, kar se mu je spocetka silno cudno zdelo, pocasi pa se je privadil.« (Vesna, 1894: 196.)

F.  Vplivi naturalizma so opazni v petih novelah. Ne gre za dosledno upostevanje katere od naturalisticnih doktrin, pojavljajo se le povrsinski sledovi Zolajeve naturalisticne doktrine in vplivi zgodnjega nemskega naturalizma.

Slednji so opazni v Geigerjevi noveli Boganovi. Avtor je v njej »poskusal izoblikovati podobno druzbenopoliticno snov, kakrsno so pogosto prikazovali prvi nemski /.../ 'naturalisti': propad solidne mescanske druzine, ki jo je moralno unicil brezvesten aristokratsko-oficirski vsiljenec« (Slodnjak, 1961: 328.)

Zolajevske naturalisticne smernice se kazejo v:

• upostevanju dednostne determinante (Robidovi Ciganka in Za uzorom),

• upostevanju miljejske in casovne/zgodovinske determinante (Robidova Za uzorom),

• promociji medicine kot znanosti nad neznanstvenim amaterskim zdravilstvom (Robidov Doktor Mahan),

• kritiki romanticne ideologije in romanticne literature (Robidova Za uzorom in Vencajzova Vera),

• odsotnosti moralne kritike (Robidova Ciganka).

3.  Povest

V Vesni je kot povest oznaceno le eno proznopripovedno besedilo, in sicer Vencajzov Moz trpin, vendar ni dokoncan.

Glede na njen obsiren zacetek lahko sklepamo, da bi povest najbrz spadala med srednje dolga proznopripovedna besedila. Za obdobje 1892-1918 je Kocijan ugotovil, da je pri srednje dolgih besedilih najpogostejsa zvrstna oznaka ravno povest.

Postavlja se zanimivo vprasanje, zakaj se je Vencajz odlocil ravno za termin povest, saj je ta oznaka pravzaprav v ocitnem nasprotju s poetiko Vesne, kajti Vesna hoce biti revija z literaturo za izobrazenega bralca, medtem ko je bila povest v tem obdobju ze zastrupljena z negativnimi konotacijami preprostosti in s tem manjvrednosti glede na novelo.

Poleg tega se Moz trpin niti v eni tocki ne ujema z definicijo povesti, kot jo je oblikoval Hladnik (kljub temu da gre za nedokoncano besedilo, to lahko ugotovimo). Njegova definicija pravi, da je povest pripovednoprozna zvrst za socialno in izobrazbeno nizkega bralca, z veliko privlacne fabulativnosti in poucnosti v razlicnih oblikah, rada je zanrsko dolocena, najpogosteje kot kmecka ali zgodovinska povest, (Hladnik, 1991: 60). Hladnik poudarja, da je definicija povesti lahko zgolj priblizna in poenostavljena, kar pomeni, da je treba tolerirati tudi dolocene odklone od temeljnih tock definicije oziroma jo razumeti le kot relativno ohlapen in prepusten okvir.

Moz trpin je doktor Ivan Preprost. Vencajz zacne pripoved z njegovo osmrtnico, nato prvoosebno predstavi njegov znacaj in pove, da mu je Preprost zapustil papirje o svojem zivljenju, ki jih potem kronolosko uredi in jih niza enega za drugim. Ti fragmenti so ocitno dobeseden prepis originalov, pisatelj jih ne povezuje in ne komentira.

To je vsekakor zanimiv nacin urejanja pripovednega besedila, najbrz celo inovativen v slovenski literaturi, vendar nima z definirano povestjo druge polovice 19. stoletja nic skupnega. Tudi vsebinsko Moz trpin ne ustreza definiciji povesti. V njem ni privlacne fabulativnosti, temvec gre za nizanje bolj ali manj pomembnih dogodkov iz Preprostovega zivljenja od njegovega rojstva do konca studija. O poucnosti tudi ne moremo govoriti; povest vsaj v svojem zacetku ne prinasa kaksnih izrazitih naukov, ki bi skusali vplivati na bralca in ga vzgajati.

Ob vprasanju, zakaj je Moz trpin povest, lahko (spekulativno) razmisljamo vsaj v dve smeri.

A.   Glede na prej nastete specifike vesnanske novele je jasno, da Moz trpin ne bi mogel biti novela, saj gre za povsem drugacen tip proznopripovednega besedila. Izraz povest je potemtakem pomenil razlikovalno alternativo glede na ostala daljsa vesnanska besedila. Avtor morda ni hotel prekrsiti temeljne poetoloske naravnanosti Vesne, ki se je v tretjem letu izhajanja gotovo ze izoblikovala, ceprav je vesnani niso nikjer eksplicitno poudarili. Kot edina druga moznost oznake za besedilo srednje dolzine se je poleg novele ponujala povest.

B.   Ne smemo pa prezreti, da tudi povest glede na tradicijo slovenskega pripovednistva ni ravno najprimernejsa oznaka, saj Moz trpin na vseh koncih uhaja iz okvirov njene definicije. Mozno je, da je Vencajz skusal ustvariti nov tip povesti, ki bi temeljil na naturalisticnih postopkih. Njegovo besedilo je namrec sestavljeno iz dokumentov, dokumentarizem pa je eden temeljnih postopkov naturalizma. Poleg tega je v dokumentarnem delu opazna popolna odsotnost pripovedovalca, kar omogoca, da besedilo deluje skrajno veristicno in prepricljivo.

4.

Vesnani so z izbiro termina novela ocitno apelirali na izobrazenega, zahtevnega, predvsem mescanskega bralca, kar je glede na to, da je bila Vesna zasnovana kot liberalen leposlovno-znanstveni casopis, povsem razumljivo.

Z analizo proznopripovednih besedil se je pokazalo, da izbira termina novela ni zgolj manipulativnega znacaja za privabljanje izobrazenskih krogov, ampak je njegova raba tudi globlje utemeljena. Izraz novela sicer res vpliva na bralcev horizont pricakovanja, hkrati pa ta pricakovanja tudi dokaj zadovoljivo izpolnjuje.

Katere znacilnosti je impliciral termin novela, bomo pojasnili primerjalno glede na povest. Ker se edina Vesnina povest ne ujema s splosnimi dolocili slovenske povesti v drugi polovici 19. stoletja, je pri tej primerjavi ne moremo upostevati, temvec se moramo opreti na ze omenjeno Hladnikovo definicijo povesti. Opozicionalno glede na to definicijo bomo skusali izoblikovati definicijo novele. To pocetje je na prvi pogled morda neutemeljeno, saj se zdi, da obcutnih formalnih razlik med povestjo in novelo v drugi polovici 19. stoletja ni bilo: notranjo organizacijo pripovedi je narekovala dolzina, obe zvrsti pa sta se pojavljali v razlicno dolgih variantah (Hladnik, 1991: 52-53; Kocijan, 1983: 271-298). Vendar pa obstajajo med obema zvrstema nedvomne razlike na snovno-motivnem in idejnem obmocju, kar pomeni, da povest in novela tudi v drugi polovici 19. stoletja vendarle nista bili povsem eno in isto.

POVEST Recepient naj bi bil manj izobrazen (mnozicni) bralec, vsebuje veliko privlacne fabulativnosti, poucnost se pojavlja v razlicnih oblikah, med vsebinska dolocila sodi zadrzanost do ljubezenske motivike in detajlov, poudarjena je ljubezen do kmecke in zgodovinske snovi in konzervativno katolisko nastrojenje, rada je zanrsko dolocena, danes je ziva le se kot oblika mladinske ali otroske literature.

NOVELA Recepient naj bi bil izobrazen, elitni bralec, enako, poucnosti ponavadi ni, ljubezenska motivika je obvezna; opazno je izogibanje kmecki snovi in poudarek na mescanski in sodobni, redko je zanrsko dolocena (v Vesni sploh ni), danes je ziva kot ena od elitnih literarnih oblik, vendar pa se danasnja novele od tiste v drugi polovici 19. stoletja bistveno razlikuje po notranji zgradbi.

(Hladnik, 1990: 46-47; Hladnik, 1991: 60.)

Ocitna je zlasti razlika glede vsebinskih poudarkov, pogojujeta jo dve skupini bralcev, ki sta jima povest in novela predvsem namenjeni. Pri tej primerjavi so res upostevane le vesnanske novele, vendar te ugotovitve deloma potrjuje tudi Kocijanova raziskava kratke pripovedne proze za drugo polovico 19. stoletja. Pravi, da so pisatelji »/b/esedi novela in noveleta po pravilu dajali pripovedim, ki so obravnavale se mocno romanticne ljubezenske prigode s pridihom preteklosti /.../, poudarjeno ljubezensko nesreco /.../ ali tudi sreco /.../ in ob vsem tem zlasti gosposke ljudi (aristokrate, mescane, izobrazence, posebej umetnike /.../)« (Kocijan, 1983: 41).

Za dolocitev, v koliksni meri te ugotovitve ustrezajo za slovensko novelo v drugi polovici 19. stoletja na sploh, pa bi bilo potrebno pregledati obseznejse empiricno gradivo.

5.  Crtica

Slovenska literarna veda se ni ustvarila celostne raziskave, ki bi razvojno obravnavala problem slovenske crtice. Vecina studij se ukvarja zgolj s cankarjanskim tipom crtice, kar je na prvi pogled smotrno, saj je crtica res sele s Cankarjem dobila eminenten polozaj med literarnimi zvrstmi na Slovenskem. Kos je v Ocrtu literarne teorije zapisal, da je crtica »tipicen proizvod druge polovice 19. stoletja, svoje oblikovne poteze je sprejela zlasti iz nove romantike, impresionizma in simbolizma, pozneje tudi v ekspresionizmu. Za slovensko knjizevnost je postala izjemno pomembna s Cankarjem /.../.« (Kos, 1994: 165.) Ta izjava implicira misel, da je crtica obstajala ze pred Cankarjem, le da ocitno ni bila tako pomembna. Od tod najbrz tudi izhaja nezanimanje zanjo v tej dobi, slovenska literarna veda jo, kolikor sploh, obravnava v sklopu kratke pripovedne poze.

Ob statisticni obdelavi podatkov o literarnih zvrsteh, vzetih iz Kocijanove bibliografije kratke pripovedne proze med leti 1850 in 1891 (Kocijan, 1983: 269-298), ugotovimo, da je pojavljanje crtice kot literarnozvrstne oznake v tem obdobju precej rekdo. Le 3,8 % navedenih del je oznacenih s terminom crtica --- od tega gre pri 2,7 % za crtico kot literarnozvrstno oznako pod glavnim naslovom, 1,1 % pripovedi pa uporablja besedo crtica ze v naslovu in pod njim nima se posebne literarnozvrstne oznake. V tem obdobju se niti pri enem delu crtica ne pojavlja kot samostojna literarnozvrstna oznaka, ampak je vedno se dodatno (zanrsko) dolocena (npr. crtice iz zivljenja nasega naroda, crtice iz rokovnjaskega zivljenja, crtica izpred sodisca, crtica iz gorskega zivljenja ...).

Zanimiv rez, ki zadeva zanrske dolocitve, se zgodi ravno leta 1892. V Ljubljanskem zvonu se (prvic?) pojavi crtica kot samostojna oznaka (J. A. P. (1892). Moja Ana. LZ), naslednje leto pa tudi v Vesni izidejo tri crtice brez dodatnih zanrskih opredelitev.

Zanrske oznake, ki so se pojavljale pred letom 1892 (in tudi se po tem), so oznacevale predvsem zivljenjsko okolje (kmecko/vasko, velikomestno, visokogorsko, rokovnjasko ...), iz katerega so ustvarjalci zajemali snov za svoje pripovedovanje. Ne glede na to pa je gotovo, da je termin crtica vedno pomenil kratko prozo. (Ze sama beseda crtica konotira majhnost, kratkost.)

V Vesni prepoznamo dva tipa crtice. Prvi tip se navezuje na pripovedno tradicijo druge polovice 19. stoletja, medtem ko drugi tip to tradicijo presega in skusa uveljaviti modernejso pripovedno strukturo.

A.  Tip tradicionalne crtice predstavlja Vrtacev Peter Miroslava Plesnicarja, ki se vkljucuje v sklop kratke pripovedne proze v drugi polovici 19. stoletja, ki ji je Kocijan s primerjanjem kratkih in srednje dolgih pripovedi dolocil naslednje znacilnosti: (1) Dogajanje ni razvejeno, temvec skrajno skrceno, z osrednjim odlocilnim dogodkom. (2) Pripovedi so enopramenske brez stranskega (vzporednega) dogajanja; gradnja je sinteticna. (3) V ospredju je posameznik, njegovo zivljenje je prikazano v izseku in ne razvojno sklenjeno. (4) Oseb je malo, njihovo delovanje je podrejeno prikazovanju srediscne osebe. (5) Znacaji srediscnih oseb so izoblikovani. Prikazano je njihovo odzivanje v odlocilnih trenutkih. (6) Malo je pripovednih prizorov, dialogi so kratki, kratki so tudi opisi okolja in oseb. (7) Kratke pripovedi se lahko clenijo na poglavja ali pa tudi ne. (Kocijan, 1983: 53.)

Crtica Vrtacev Peter se v vseh tockah ujema s sablono kratke pripovedne proze, kar je nekoliko presenetljivo, saj izpostavljene kategorije niso absolutne, kar pomeni, da se pri vecini pripovednih del pojavljajo vecja ali manjsa odstopanja od posplosene sheme.

Pripovedovanje v Vrtacevem Petru je enopramensko; pisatelj ves cas zasleduje zgolj glavnega junaka. Tudi ko je Peter pri vojakih, ne opisuje, kaj se medtem dogaja s Polonico in Anzetom, temvec upoveduje le Petrove dvome in ugibanja. Petrovo zivljenje prikazuje od odhoda v vojsko do samomora, se pravi v izseku in ne razvojno. Zadovoljivo je izrisan le znacaj glavnega junaka. Polonica in Anze znacajsko sploh nista predstavljena, ceprav je njuna poroka pomembna, ker predstavlja tisti odlocilni dogodek, ki je povod za Petrov samomor. Na svatbi pridejo na dan vsa Petrova custva, torej sluzi delovanje stranskih oseb res bolj prikazovanju glavnega junaka. Dialogi ter opisi okolja in oseb so kratki.

Glede na to dosledno ujemanje Plesnicarjeve crtice s kriteriji za kratko pripovedno prozo lahko trdimo, da je Vrtacev Peter trdno zasidran v tradiciji kratke pripovedne proze druge polovice 19. stoletja.

Crtica Izza dnij uzorov neznane avtorice s psevdonimom Marijca se izmika uvrstitvi v tip kratke pripovedne proze po prej predstavljenih kriterijih, (1) ker ne gre toliko za besedilo s pripovednimi ambicijami, temvec bolj za priloznostno, prvoosebno pisano spominsko refleksijo, in (2) ker besedilo ze kar izstopa po svoji kratkosti. Spodnja meja za kratko pripovedno prozo naj bi bila po Kocijanovih raziskavah 1000 besed. »Radikalno zmanjsanje obsega pelje v prozo, ki ne more izraziteje razviti pripovednih lastnosti in prehaja v enostavnejse strukture/./« (Kocijan, 1983: 254.) Ravno to se pojavi pri tej crtici, ki se sicer po obsegu se giblje nekje na meji 1000 besed.

Kljub temu tudi to crtico lahko uskladimo s kriteriji za kratko pripovedno prozo, le da je zveza tukaj precej ohlapnejsa. Se vedno obstaja neka sklenjena pripoved z zacetkom, sredino in koncem, vendar se pripoved iz sinteticne gradnje nagiba k bolj analiticni (iz tocke v sedanjosti upoveduje preteklo ljubezen). Glavni osebi sta zaljubljeni mladi par, njuna znacaja sta podana le v obrisih, kar pomeni, da poudarek ni toliko na sami zgodbi, kot pa na razpolozenju prvoosebne pripovedovalke. Zaradi tega so pogosti refleksivni in liricni vlozki, v ospredje pa prihaja ideja.

B.   Ce smo Izza dnij uzorov z dolocenimi pridrzki se lahko uvrstili v tip tradicionalne crtice, pa tega nikakor ne moremo storiti z ostalimi crticami, ki imajo ze prevec moderno zasnovo, da bi prenesle uvrstitev v tradicionalni tip. V zvezi s temi crticami bomo govorili o tipu modernejse crtice.³ (Izraz moderni tip crtice mora ostati prihranjen za crtico, ki se je izoblikovala sele v casu slovenske moderne s Cankarjem.)

Pri teh besedilih je opazna razgradnja epske pripovedne strukture in teznja k pripovedi, ki temelji na lirskih, meditativnih in refleksivnih pripovednih prvinah. V pripoved vdirajo novi stilni prijemi, in sicer zlasti impresionisticni in simbolisticni, deloma tudi ekspresionisticni. Pojavljata se tudi sanjskost in fantasticnost. Ob odsotnosti zgodbe je izrazito poudarjena ideja.

Te crtice se po svoji obliki in vsebini priblizujejo crtici, kakrsne imajo v mislih literarne teorije, ko skusajo to literarno zvrst definirati. Shematicna definicija crtice je, da je to »najkrajsa zvrst pripovedne proze. /.../ /Zanjo je znacilna/ drugacna notranja forma. Ta je v osnovi se zmeraj epska, vendar preprostejsa, brez osrednje zgodbe z zacetkom, sredo in koncem, pac pa fragmentarna, omejena na droben dogodek, polozaj ali zgolj razpolozenje svojega junaka. Epicnost je v nji skoraj nemogoca, zato pa refleksivnost, liricnost in deskriptivnost.« (Kos, 1994: 165.) Vesnine crtice, v katerih smo odkrili modernejso pripovedno strukturo, se s to definicijo dokaj skladno prekrivajo. Poudariti je treba, da jim manjka estetske dovrsenosti, da bi jim lahko priznali status eminentnih predstavnic te literarne zvrsti. Gre bolj za poskuse formiranja novega tipa pripovednih besedil, kajti kljub ocitni usmerjenosti v novo romantiko je v njih se vedno prevec ostalin »stare« romantike (sentimentalnost, ponekod celo svetobolnost) in premalo izvirnosti (predvsem klisejski ljubezenski obrazci).

6.  Primerjava literarnozvrstnih oznak med Vesno, Ljubljanskim zvonom ter Domom in svetom

Primerjava se osredinja na razdobje treh let (1892-1894), ker nas zanima pojav literarnih zvrsti v casu izhajanja Vesne.

V Vesni je opazno favoriziranje novele pred drugimi literarnimi zvrstmi, medtem ko je v Ljubljanskem zvonu in v Domu in svetu sibko zastopana. Tudi pred letom 1892 je odstotkovni delez novele v Ljubljanskem zvonu in Domu in svetu priblizno na isti ravni. To pomeni, da sta bili dve najmocnejsi literarni reviji na Slovenskem do rabe termina novela precej zadrzani. Ce novela pomeni literaturo za elitnega, izobrazenega, zahtevnega bralca s pretezno mescansko-izobrazensko tematiko, je razumljivo, da se v Domu in svetu ni pojavljala. Klerikalni Dom in svet je namrec svoja proznopripovedna besedila v veliki meri prilagajal svoji bralni publiki. Danes bi rekli, da je bil komercialno usmerjen casopis, saj je hotel zaobjeti kar najsirsi krog bralcev, kar je povezano s takratno agresivno klerikalno politiko. Zato v Domu in svetu odlocno prednjaci povest; skoraj polovica proznopripovednih besedil v tem triletju je namrec oznacena s tem terminom. Drugo vprasanje je, zakaj Ljubljanski zvon nima vec novel, saj je bil liberalno usmerjen casopis za izobrazeno elito. Ocitno je, da novela v zacetku devetdesetih let 19. stoletja se ni bila tako uveljavljena literarnozvrstna oznaka, da bi bila odlocitev zanjo samoumevna. Ljubljanski zvon je, kot kaze, kljub svoji »elitni« zasnovi raje vztrajal pri znani in preizkuseni literarnozvrstni oznaki povest, in sicer predvsem takrat, kadar je slo za daljsa besedila. Manjsi delez novele pa je seveda odvisen tudi od splosnega nezanimanja ustvarjalcev do zvrstnih oznacitev oziroma od zadrzanosti revije do zvrstne poetike, saj ostaja najvecji odstotek proznopripovednih besedil v Ljubljanskem zvonu brez zvrstne oznake.

V tem kontekstu dobi visoka pojavnost novele v Vesni poseben pomen. Vesnani so z izbiro termina novela opozicionalno nastopili do dveh uveljavljenih casopisov, ki sta to oznako uporabljala le izjemoma. To pomeni, da je Vesna tudi z izbiro literarnozvrstne oznake ze opozarjala na svojo literarno drugacnost. Dejstvo je, da so se tudi na nivoju zvrstnosti vesnani obrnili stran od preizkusene in uveljavljene oznake povesti --- v Vesni imamo le eno povest, pa se ta ni tipicna --- in se odlocili za nepopularen termin, ki je nakazoval njihovo prelamljanje s tradicijo in pomenil poskus zasnove nove, drugacne, modernejse literature. Na eni strani vesnanska novela stopa v opozicijo do povesti in s tem predvsem do dominsvetovske »ljudske« literature za mnozicnega bralca, na drugi strani pa tudi do liberalnega Ljubljanskega zvona, ki je bil v svojem liberalizmu vse prevec pasiven in se vedno v precejsnji meri navezan na preizkusene literarne forme. V primerjavi z Ljubljanskim zvonom deluje Vesna precej bolj radikalno liberalno tudi kar zadeva zvrstno poetiko.

Pri rabi terminov crtica, slika in humoreska med revijami ni vecjih odstopanj.

Pri vseh treh revijah je zanimivo opazovati se njihov odnos do dodatnih zanrskih opredelitev, saj je zanrska dolocitev ena od tistih lastnosti, ki postavlja proznopripovedno besedilo v zvezo s trivialnostjo (Hladnik, 1991: 60), se pravi, da ga usmerja na mnozicnega bralca.

V Vesni je zanrsko opredeljeno le eno proznopripovedno besedilo, Govekarjeva zivljenjepisna slika Ucitelj Marko. V Ljubljanskem zvonu v tem obdobju zanrskih opredelitev ni. Popolnoma drugace pa je v Domu in svetu, kjer ima v tem triletju zanrske opredelitve kar 32 % vseh proznopripovednih besedil ne glede na to, ali imajo literarnozvrstno oznako ali ne, oziroma 40 % tistih proznopripovednih besedil, ki so literarnozvrstno oznacena. Tudi s tega vidika se kaze dominsvetovsko hotenje obvladovati cim sirsi krog bralcev v nasprotju s precej manj manipulativno literarnozvrstno cistostjo Ljubljanskega zvona in Vesne.

Literatura

Barbaric, Stefan (1983). Nazorske diferenciacije v slovenski knjizevnosti konec stoletja. Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, knjizevnosti in kulturi, 1. del. Ljubljana: ZIFF, 135-149.

Gornik, Ivan (1877). Literarni pogovori. Zvon, 318-319 in 350-351.

Hladnik, Miran (1991). Povest. Ljubljana: DZS.

Hladnik, Miran (1990). Slovenska povest. XXVI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Ljubljana: FF, 35-47.

Kmecl, Matjaz (1980). Kratek oris slovenske kulturne zgodovine. XXIV. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Ljubljana: FF, 167-178.

Kmecl, Matjaz (1975). Novela v literarni teoriji. Maribor: Zalozba Obzorja.

Kmecl, Matjaz (1975). Od pridige do kriminalke ali o mescanskih zacetkih slovenske pripovedne proze. Ljubljana: MK.

Kocijan, Gregor (1978). Kratka pripovedna proza od Trdine do Kersnika. Ljubljana: DZS.

Koren, Evald (1978). Kraigherjeva pozna pripovedna proza in evropski naturalizem. Ljubljana: FF.

Koren, Evald (1979). Vprasanje ob periodizaciji slovenskega in evropskega naturalizma. Primerjalna knjizevnost 2/1979, 29-40.

Kos, Janko (1983). K vprasanju zvrsti v slovenski pripovedni prozi. Primerjalna knjizevnost 3/1983, 1-16.

Kos, Janko (1994). Ocrt literarne teorije. Ljubljana: DZS.

Kos, Janko (1987). Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana: ZIFF in Partizanska knjiga, 146-180.

Rotar, Janez (1966). »Slika«, oblika realisticne novele v slovenski knjizevnosti. Casopis za zgodovino in narodopisje. Maribor: Zalozba Obzorja, 199-214.

Slodnjak, Anton (1963). Nova struja (1895-1900) in nadaljnje oblike realizma in naturalizma. Zgodovina slovenskega slovstva 4. Ljubljana: Slovenska matica.

Slodnjak, Anton (1975). Obrazi in dela slovenskega slovstva. Ljubljana: MK, 212-216.

Slodnjak, Anton (1961). Realizem II. Zgodovina slovenskega slovstva 3. Ljubljana: Slovenska matica.

Slovenski biografski leksikon 1-4 (1925-1991). Ljubljana.

Opombe

¹

Clanek je prirejen po diplomski nalogi Pripovedna proza v reviji Vesna (1996). Ljubljana: Filozofska fakulteta. Oddelek za slovanske jezike in knjizevnosti.

²

Kot novela so oznacena naslednja besedila: Ciganka (Ivan Robida), Za uzorom (Ivan Robida), Doktor Mahan (Ivan Robida), Narodni kresovi (Stanko Ziljan), Vera (Janko Vencajz), Boganovi (Karel Geiger), Stankov roman (Fran Govekar).

³

Sem sodijo besedila: Disakord (Cyclamen), Slike ljubezni (Ivan Baloh) in Spomini (Radica Bleska).