|
Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo V spomin |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Viktor Majdic |
Boris Urbancic 1913 -- 1998
Zadnje rekordno vroce poletje je bilo zagotovo vsaj do neke mere usodno za profesorja Borisa Urbancica, dolgoletnega srcnega bolnika. Ceprav so mu zivljenjske moci nekaj zadnjih mesecev vztrajno pesale, pa je znal svojo energijo skrajno racionalno trositi vse do poslednjih dni svojega dolgega in duhovno bogatega zivljenja, tako da mu je bilo dano ob polni psihicni in pojemajoci fizicni kondiciji uresnicevati delovne nacrte prakticno vse do sklenitve zivljenjske poti.
Pokojni Boris Urbancic se je rodil v Ljubljani pred petinosemdesetimi leti. Po koncani gimnaziji se je odlocil za studij slavistike in se pred diplomo --- diplomiral je iz slovenscine in starocerkvenoslovanscine --- je njegovo nadaljnjo strokovno naravnanost zakolicilo zanimanje za ceski jezik in kulturo. Pri tem ni bila nepomembna naklonjenost tedanjega ceskega lektorja Václava Buriana, ki je spodbujal in podpiral Urbancicevo usmeritev v bohemistiko. Z njo se je imel priloznost prvic poblize seznaniti ze leta 1933, ko je kot student studijsko bival v Pragi, in tudi njegova prva strokovna razprava je bila objavljena na Ceskem (Ceská proza v Slovinc
, 1936).
Ko je zaradi blizajoce se druge svetovne vojne ceski lektor V. Burian zapustil Ljubljano, ga je nasledil kljub svoji mladosti za to delo ze odlicno pripravljeni B. Urbancic, ki je bil dotlej za dosezke pri proucevanju cesko-slovenskih literarnih povezav se kot student nagrajen z dvema svetosavskima nagradama ljubljanske univerze, za svoji seminarski nalogi pa je prejel tudi nagradi ceskoslovaske vlade. Lektorsko delo je opravljal do 1943, ko se je moral kot aktivist Osvobodilne fronte pred okupatorjem umakniti iz Ljubljane in je svoje odpornisko delovanje nadaljeval do konca vojne v partizanih, kjer je imel na skrbi predvsem organizacijo kulturno-prosvetnega dela.
Po nekajletnem povojnem politicno-kulturnem delovanju se je sredi petdesetih let vrnil na Filozofsko fakulteto, kjer se je spet lotil med vojno prekinjenega lektorskega dela. V letih 1957 in 1958 se je ponovno strokovno izpopolnjeval v Pragi, nato pa je dobri dve desetletji posredoval znanje ceskega jezika in informacije o bogati ceski kulturi stevilnim generacijam slovenskih slavistov, vse do 1973, ko se je dokoncno upokojil.
Svojo pred vojno zaceto bohemisticno dejavnost je nadaljeval tudi po vojni in obcasno seznanjal slovenske bralce in radijske poslusalce z zanimivejsimi kulturnimi dogodki na Ceskem, za studente ceskega lektorata na ljubljanski slavistiki pa je pripravil Cesko citanko (1967). Nato je skupaj s ceskima soavtorjema A. Jedlicko in P. Hauserjem izdal se univerzitetni ucbenik Cescina (1980), ki je dozivel drugo, predelano izdajo le nekaj mesecev pred avtorjevo smrtjo.
Njegovo temeljito poznavanje cesko-slovenskih oz. slovensko-ceskih kulturnih odnosov in ceske kulture sploh so izkoristili tudi uredniki zagrebske Enciklopedije Jugoslavije in Enciklopedije Slovenije, za kateri je napisal nekaj obseznih sestavkov, nato pa je vse to bogato znanje strnil v monografiji Slovensko-ceski kulturni stiki (1993), ki so mu jih --- prevedene v cescino --- izdali tudi v Pragi.
Drugo, nic manj pomembno podrocje Urbancicevega delovanja je bilo slovenisticno. Do njegovega aktivnega vstopa v slovenistiko je prislo razmeroma pozno, sele konec petdesetih let, po vrnitvi s studijskega bivanja v Pragi 1957/58, ko se je temeljiteje seznanil z naceli in dosezki praske jezikoslovne sole. Svoje poglede na aktualna vprasanja slovenske jezikovne kulture in na nacine njihovega resevanja je najprej predstavil na slavisticnem zborovanju v Piranu 1960, nato pa jih je v razsirjeni obliki objavil v vec nadaljevanjih kot Kriterije pravilnosti v knjizni slovenscini v JiS, ki ga je v letih 1959-1965 tudi sourejal.
Dejavno je sodeloval pri koncipiranju pomembnih vsebinskih premikov na podrocju studija slovenskega jezika na ljubljanski univerzi, ko se je konec 50. let tezisce studija nagnilo bolj v smer sodobnega knjiznega jezika, ki je pred tem imel --- ob prevladujoci zgodovinski slovnici in dialektologiji --- le status lektorata. In ko je nastajal koncept novega enojezicnega slovarja slovenskega jezika, je nasprotoval tako teznji po izdaji tezavrusa kot tudi zgolj posodobljenega Pletersnika. Ker je poznal cesko leksikologijo in leksikografijo kakor tudi njihov odlicni 4-zvezkovni enojezicni slovar, si je na vso moc prizadeval, da bi se slovenski slovar kakovostno cim bolj priblizal ceskemu. Pridobil je priznane praske leksikologe, da so podrobno strokovnokriticno ocenili Poskusni zvezek SSKJ, in poskrbel za vzpostavitev osebnih stikov in medsebojnih leksikolosko obarvanih srecanj med ljubljanskimi in praskimi slovarniki, poskrbel pa je tudi, da se je na Ceskem lahko podiplomsko izpopolnjevalo vec mladih bodocih urednikov slovarja. Pridobil je tudi vidnega ceskega jezikoslovca Alosa Jedlicko, da je za JiS napisal clanek o teoriji praske sole, da bi se slovenski slavisti lahko neposredno seznanili z naceli te, v svetu tedaj ze dobro znane in uveljavljene jezikoslovne smeri.
Nemalo energije je zrtvoval tudi ob izidu SP 1962, ko je odlocno branil uveljavljenega »bralca« pred vsiljevanim »bravcem«. Brez dvoma lahko dobrsen del zaslug za to, da je bila nameravana sprememba pisave imen delujocih oseb z okroznico Predsedstva SAZU preklicana, pripisemo prav Urbancicevemu vztrajnemu in strokovno dobro podprtemu nasprotovanju predvidene pravopisne reforme. Njegovo to podrocje zadevajoco razpravo, objavljeno v vec nadaljevanjih v Delu, so ponatisnili celo ameriski izseljenci v Chicagu, v razsirjeni in poglobljeni razlicici pa je izsla se v SR in tudi v posebnem natisu kot Problem »bravca« (1963).
Vrsto jezikoslovnih sestavkov, predvsem s podrocja jezikovne kulture in stilistike, je B. Urbancic zbral v knjigi O jezikovni kulturi (1972), ki je postala prava strokovna uspesnica, saj je bila celotna naklada razprodana prej kot v enem letu in je zatem dozivela se dve dopolnjeni izdaji (1973, 1987). Knjiga je bila zelo opazena ne samo doma (vrsta ocen, v veliki vecini pozitivnih), ampak tudi v tujini (na Ceskem, Slovaskem, Poljskem, v Italiji, Nemciji). Bojeval se je za uveljavitev nacela splosne rabe kot osnove za jezikovno kodifikacijo in nasprotoval puristicno, historicisticno, logicisticno in podobno obarvanemu normiranju sodobnega knjiznega jezika.
Nekaj let je dejavno sodeloval tudi v uredniskem odboru novega Slovenskega pravopisa in v zvezi s tem objavil svoja predloga pravopisne obravnave zemljepisnih in osebnih lastnih imen, o svojih pogledih na pereca jezikovnokulturna vprasanja pa je pogosto predaval tudi domacim in tujim slavistom (Piran, Bled, Sarajevo, Brno, Bratislava), pa studentom novinarstva, novinarjem v okviru njihovega stanovskega zdruzenja, sirsi slovenski javnosti pa jih je predstavil v seriji predavanj na ljubljanskem radiu.
Ceprav je bil profesor Boris Urbancic po svoji osnovni strokovni usmeritvi bohemist in je to delo dolga leta opravljal nadvse odgovorno in uspesno, je bila njegova osnovna preokupacija vendarle slovenistika. Na tem podrocju bo ostal trajno zapisan v slovenskem jezikoslovju kot clovek, ki je v 60. in 70. letih pomembno prispeval k uveljavitvi modernejsih pogledov na knjizni jezik. Zanje se je zavzemal brezkompromisno, ne glede na zamere in udarce, tudi nizke, ki se jim sprico vedno premocrtnega ravnanja in odlocnega zavzemanja za svoj strokovni prav ni bilo mogoce vedno izogniti.
Slovenistika in slovenska bohemistika sta z Borisom Urbancicem izgubili zelo prizadevnega in klicu izbrane stroke iskreno predanega cloveka.
