Oblikovanje poimenovanj za besedne vrste v slovensko pisanih slovnicah med leti 1791-1854

Toda pogled v starejse slovenske slovnice nas preprica, da nista bili le delitev in stevilo besednih vrst razlicni,² ampak je zanje vladala precejsnja poimenovalna raznolikost.

1   Ob uporabi besednovrstnih poimenovanj v strokovnem razpravljanju ali pri jezikovnem pouku navadno niti ne razmisljamo o njihovi »pomenskosti« oz. se ne sprasujemo o njihovi motiviranosti, vendar razumevanje le-te lahko prispeva marsikatero pojasnilo, ki je tesno povezano s funkcijsko dolocenostjo besedne vrste. To pa je zlasti dobrodoslo v polozaju, ko tovrstne kategorije uzavescamo kot del slovnicnega znanja.

1.1   V nadaljevanju se bom zato lotila analize besednovrstnih izrazov, iz katere bo razvidno, kako se je oblikovala tovrstna slovnicna terminologija³ v slovenskih slovnicah med leti 1791-1854, s posebnim pudarkom na iskanju besedotvorne motivacije poimenovanj. Izhodisce za primerjavo bo danasnja klasifikacija besednih vrst, zato da bo pregledneje, kdaj sploh se pojavi dolocena besedna vrsta, in da bo lazje spremljati razvojne oblike njenega poimenovanja skozi slovensko slovnicno izrocilo.

V zastavljen casovni okvir sodijo avtorji naslednjih slovenskih slovnic: Mihael Zagajsek (1791),⁴ Valentin Vodnik (1811),⁵ Jozef Mursec (1847),⁶ Fran Malavasic (1849),⁷ Matija Majar (1850)⁸ in Anton Janezic (1854).⁹ Zaradi zanimive terminologije sem upostevala se Slomskov ucbenik iz 1842,¹⁰ ceprav ni bil namenjen zgolj slovnicnemu pouku.

Pred obravnavo besednovrstnih izrazov je potrebno odgovoriti na dvoje vprasanj: katere bistvene lastnosti opredeljujejo strokovni izraz in kaksna je pri njegovem oblikovanju vloga besedotvorja.

Izrazijska vprasanja slovenskega jezika so bila posebej aktualna ze v drugi polovici 19. stoletja. Temeljna okoliscina, ki je sprozila to dejavnost, je bilo revolucionarno leto 1848, z njim moznost vpeljave slovenscine v sole in deloma tudi v urade. Zaradi dolge tradicije nemscine kot ucnega jezika je tedaj nenadoma postalo nujno potrebno, da se oblikuje slovenska terminologija vsaj za solske predmete. In ob tem so se pojavila tudi prva teoreticna razmisljanja Ivana Macuna, kako »nov izraz ali terminus« oblikovati:¹¹ 1. izrazati mora definicijo in opredelitev predmeta, 2. biti mora samostalnik, 3. izraz mora biti tvorjen po splosnih tvorbenih pravilih danega jezika. Te lastnosti so se danes aktualne v teoriji terminologije, ki izrazu pripisuje se naslednje lastnosti: enopomenskost, preciznost, deekspresivnost, in tri vloge, ki jih opravlja: imenovanje, oznacevanje, sporocanje.¹²

Tretja definicijska lastnost termina izpostavlja nacelo tvorbenosti, ki se mora skladati s tvorbenimi vzorci jezika tako, da je mozno tvoriti tudi nove izraze, ki pripadajo isti pojmovni kategoriji. Ko se govori o tvorbenih vzorcih danega jezika, se torej dotikamo sistema jezika, tega pa raziskujejo jezikoslovci. Iz tega izhaja, da je oblikovanje podrocnega izrazja ne samo vprasanje strokovnjakov, marvec tudi jezikoslovcev, ki raziskujejo besedotvorni sistem. Tako besedotvorje nima le pomena za teorijo jezika, ampak ima tudi povsem prakticno vrednost: na podlagi sestavin izraza lahko razpoznavamo njegov pomen oz. analogno po strukturi sestavin tvorimo nov izraz.

2   Besedne vrste so opredeljene glede na razlicne skladenjske vloge, ki jih lahko imajo v stavku, in se danes obravnavajo pri oblikoslovju.

Omenjeni slovnicarji so jih predstavljali v razlicnih delih svojih slovnic, ki so jih tudi razlicno poimenovali. Zagajsek je v poglavju Od besedeveidnosti (23) razlikoval osem stav, Vodnik je o devetih plemenih besedi razpravljal v poglavju Besede (9), Mursec je razlikoval v Besednih plemenih (5) besede deveterega pomena, Slomsek je pisal o deseterih besednih plemenih (133). Malavasic je podobno kot Vodnik v poglavju Besede (7) prikazoval besede devetih plemen, ki so deli govorjenja ali pogovora, Matija Majar je kot ilirist predstavil v slovnicnem delu slova deveterega plemena (15) in Janezic je v poglavju o Zlaganju in sklanjanju (11) utemeljeval devet govornih delov.

Natancnejso predstavo o stevilu in razumevanju besednih vrst pri posameznem slovnicarju prinasa naslednja preglednica, v kateri so z zvezdico oznacene tiste kategorije besed, ki danes ne predstavljajo samostojne besedne vrste.

Preglednica 1: Stevilo in razvrstitev besednih vrst v slovnicah 1791-1854.

ZAGAJSEK, 1791 VODNIK, 1811 1. Imenska beseda (Nennwort) 2. Namestna beseda (Fürwort)* 3. Casna beseda (Zeitwort) 4. Sredliva beseda 'deleznik' (Mittelwort)* 5. Predbeseda (Vorwort) 6. Zravn'beseda 'prislov' (Nebenwort) 7. V'mesbeseda 'medmet' (Zwischenwort) 8. Vezliva beseda (Bindewort)	ZAGAJSEK, 1791 VODNIK, 1811 1. Ime 2. Perlòg 3. Namestime* 4. Glagol 5. Delezje* 6. Predlog 7. Narecje 8. Vez 9. Medmèt
SLOMSEK, 1842 MURSEC, 1847 1. Djanke (Zeitwörter) 2. Kazanke (Geschlechtswörter)* 3. Poglavke (Hauptwörter) 4. Priloznice (Benwörter) 5. Stevnice (Zahlwörter)* 6. Namestnice (Fürwörter)* 7. Pridjavke (Nebenwörter) 8. Predloge (Vorwörter) 9. Vezavke (Bindewörter) 10. Klicavke (Empfindungswörter)	SLOMSEK, 1842 MURSEC, 1847 1. Ime 2. Prilog 3. Stevilnica* 4. Zaime* 5. Glagol 6. Narecje 7. Predlog 8. Vez 9. Medmet
MALAVASIC, 1849 MAJAR, 1850 1. Ime (Hauptwort) 2. Prilog (Beiwort) 3. Stevilno ime (Zahlwort)* 4. Mestime (Fürwort)* 5. Glagol (Zeitwort) 6. Predlog (Vorwort) 7. Narecje (Nebenwort) 8. Vez (Bindewort) 9. Medmet	MALAVASIC, 1849 MAJAR, 1850 1. Ime samostavno 2. Ime pridavno 3. Cislo* 4. Zaime* 5. Glagolj 6. Predlog 7. Prislov 8. Vez 9. Medmet
JANEZIC, 1854 1. Ime samostavno (Nomen substantivum) 2. Prilog (Nomen adjectivum) 3. Zaime (Pronomen)* 4. Stevilnica (Nomen numerale)* 5. Glagol (Verbum) 6. Predlog (Praepositio) 7. Prirecje (Adverbium) 8. Vez (Conjuctio) 9. Medmet (Interjectio)

2.1   Samostalniska beseda je definirana kot poimenovanje za razlicno predmetnost (osebo, zival, stvar, pojem), ki ima v stavku primarno vlogo osebka in predmeta.

Njeno samozadostnost kaze danasnje poimenovanje samostalnik < tisti, ki je samostalen; samostalen < tak, ki stoji sam. Korenine tega poimenovanja srecamo ze pri Zagajsku (25), saj jo imenuje »samustojoca imenska beseda, katera v' enimu govorjenju sama iz sebe zamore stati«. Druga sinonimna izraza sta se imenska < ta, ki je povezana z imenom ali poglavitna beseda < taka, ki je (primerljiva) z glavo oz. po glavi. Slednja motivacija je ze nekoliko zabrisana, vsekakor pa metaforicna: beseda je med besednimi vrstami pomembna, kot je pomembna glava pri delih telesa. To motivacijo je uporabil tudi Slomsek. Imenoval jo je poglavka, saj kaze »poglavitne reci, lastnosti ino ljudi« (133).

Vodnik, Mursec, Malavasic so uporabljali le izraz ime kot prevod nemskega izraza der Hauptwort, Majar in Janezic (verjetno po vzoru ruscine) pa besedno zvezo ime samostavno. Pri slednjem poimenovanju se odpira zanimivo vprasanje o podstavi: ali gre v tem primeru za zlozenko samostaven < tak, ki se sam stavi ali pa, in to je najverjetneje, le za obliko pridevnika -()ven za danasnjo -()len: samostalen < tak, ki stoji sam.¹³

Del samostalniske oz. pridevniske besede je tudi zaimek < to, kar je (nadomestilo) za ime, ki je tvorjenka iz predlozne zveze. Zagajsek je uporabljal izpeljanko namestna (beseda) < taka, ki je namesto, Vodnik izpeljanko iz predlozne zveze namestime < to, kar je namest(o) imena, Mursec zaime < to, kar je za ime. Enak izraz srecamo pri Majarju in Janezicu. Malavasic izhaja iz podobne podstave kot Vodnik mestime < to, kar je (na)mest(o) imena. V tvorbi je bil povsem samosvoj Slomsek z izpeljanko iz pridevnika namestnica < tista, ki je namestna.

2.2   Tudi izraz pridevnik je tvorbeno izpeljanka cetrte stopnje iz glagolske podstave. Poglejmo njeno verizno tvorbo: pridevnik < tisti, ki se prideva; prideven < tak, ki se prideva; pridevati < veckrat pridati; pridati < dati pri 'zraven'. Slednja glagolska podstava je tvorbeno produktivna v vsem obravnavanem slovniskem izrocilu.

Zagajsek je v okvir imenske besede pritegoval ne samo samostalnik, ampak tudi pridevnik, ki ga je imenoval zravnstavliva (beseda) < taka, ki se zravn stavi; podstava je nastala iz prislova in glagola kot posledica kalkiranja iz nemscine. Drug njegov uporabljen izraz je bil perstavliva (beseda) < taka, ki se (rada) perstavi; perstaviti < staviti per 'zraven'. Vodnik, Mursec, Malavasic in Janezic so iskali motivacijsko podstavo v glagolu priloziti: tisti, ki se prilozi > prilog, Majar pa ga je imenoval besednozvezno z zapostavljenim pridevnikom ime pridavno; pridaven < tak, ki se pridava. Izpridevnisko izpeljanko znova zelo individualno oblikuje Slomsek priloznica < tista, ki je prilozna; prilozen < tak, ki se prilozi; priloziti < loziti pri 'zraven' z utemeljitvijo, da »/.../ prilozijo besedi kaj lepiga alj gerdiga« (133).

Tudi stevnik < tisti, ki je steven; steven < tak, ki steje je pridevniska beseda, imenovana pri vseh nastetih slovnicarjih.

Besednozvezno jo je Zagajsek imenoval stevilska beseda, Vodnik stevilno ime, verjetno po njem enako se Malavasic stevilno ime. Enobeseden izraz stevilnica < tista, ki je stevilna sta uporabila Mursec in Janezic, Slomsek je uporabil stevnico; stevnica < tista, ki je povezana s stevnim, medtem ko Majar slovani in pise o cislu.

2.3   Izraz glagol je csl. izposojenka v pomenu 'beseda' iz glagolati 'govoriti' iz psl. gol-gol.¹⁴ Kot slovnicni termin ga prevzame vecina slovnicarjev. Zlasti Vodnik je tudi razlozil, da je »/g/lagol beseda nam neznana, drugim Slovencam pa dobro znana. Al ker nobene bolsi namest nje ni, jo v potrebi na posodo vzamemo.« (64)

Posebnosti so Zagajskovo poimenovanje casna beseda < taka, ki je povezana s casom po nemskem prevodu der Zeitwort in Slomskova sinonima h glagolu, to sta: djanka < tista, ki je povezana z d(e)janjem in djanska beseda, v katerih oba avtorja skusata zajeti tipicni lastnosti glagolska besedne vrste: Zagajsek njeno oblikoslovno, Vodnik pa skladenjsko.

2.4   Tudi prislov je tvorjenka iz predlozne zveze: tisti, ki je pri slovu. Najverjetneje gre za pomen besede slovo 'glagol', ki je znan v stcsl.¹⁵ Torej beseda pri glagolu. Izmed omenjenih slovnic je termin v taki obliki uporabljen edino pri Majarju (39). Sicer pa so se uporabljali kar trije izrazi: Zagajsek ga je tvoril sklopno zravnbeseda pod vplivom nemscine der Nebenwort, Vodnik, Mursec, Malavasic su uvedli poimenovanje narecje. Vzrok za taksno ime je utemeljil le Vodnik: »Narecja /.../ narekvajo, kako so namenjeni glagoli /.../, ker z njimi narecemo, kaksino je delo glagolovo, al kaksine so njega okolisine /.../.« (107) Tvorjenka je torej izglagolska: narecje < to, kar se narece; nareci < reci na 'povrh/dodatno'. Slomsek jih je imenoval pridjavke; pridjavka < tista, ki se pridjava; pridjavati < veckrat pridjati; pridjati < djati pri 'zraven', Janezicu pa so bili prislovi prirecja; prirecje < to, kar se prirece.

2.5   Ocitno je, da se je medmet s podstavo to, kar se mece med (kaj) 'vmes' utrdil do danes kot besednovrstno poimenovanje, oblikovano ze v prvi polovici 19. stoletja. Kot tvorjenka je zanimiva podstavno in naglasno: danes ni znan glagol *medmetati, ki bi bil po nastanku glagolska tvorjenka iz prokliticne zveze;¹⁶ in hkrati je tvorjenka naglasena na obrazilu, ki je dolgo in siroko (mêdmet), za razliko z drugimi prokliticnimi »sestavljenkami«, ki so naglasene vselej na podstavi, oz. v primerjavi s pravimi sestavljenkami, ki so navadno dvonaglasne in je pri takih predpona med- kratko naglasena.

V predstavljenih slovnicah je termin prvi uporabil Vodnik z opredelitvijo, da »so besedice, s katirimi damo na znanje kaksin obcutik nase duse; so glasi nasih notranjih obcutkov, ktire med nas govor vmes metamo ali mecemo« (113). Uporabljal se je vse do Janezica z izjemo Zagajskovega sklopa vmesbeseda (der Zwischenwort) in Slomskove izpeljanke klicavka < tista, ki klice, kajti »z njimi klicemo, kedar kaj obcutimo« (134).

2.6   To, kar se predlozi, je predlog, za katerega prav tako velja, da se je kot besednovrstno poimenovanje ohranil, saj je skupen vsem obravnavanim slovnicam z izjemo Zagajskove, kjer se je uporabljal kalkiran prevod iz nemscine predbeseda po der Vorwort.

2.7   Zadnja besedna vrsta, ki je vzporedna danasnji kasifikaciji, je veznik < tisti, ki je vezen; vezen < tak, ki veze. V vseh obravnavanih slovnicah se je pojavljal kot izglagolska izpeljanka vez < tista, ki veze, le Slomsek je znova napravil obrazilno varianto vezavka.

2.8   Besedni vrsti clenek in povedkovnik se pojavita v besednovrstni teoriji sele v 20. stoletju. Clenek lahko besedotvorno izrazimo kot manjsalnico majhen clen, torej majhen clen v besedilu, in poimenovalno nastopa v Breznikovi slovnici (1934, 145-146), kjer mu je clenek nadpomenka za clenke v ozjem smislu, prislove, predloge in veznike. Danes so clenki po Toporisicu definirani kot skrcki celih stavkov¹⁷ in kot taki tudi besediloslovna kategorija. Izraz povedkovnik < tisti, ki je povedkoven; povedkoven < tak, ki je (namenjen) za povedek je poimenovalno vpeljal J. Toporisic¹⁸ v sedemdesetih letih kot besedno vrsto, ki sluzi za povedkovo dolocilo, in je slovenjen izraz za predikativ po ruski slovnici.¹⁹

Obravnavano lahko strnjeno prikazemo v preglednici, kjer so poimenovanja besednih vrst v naslednjem zaporedju: samostalnik, zaimek, pridevnik, stevnik, glagol, prislov, medmet, predlog, veznik, primerjana pri Zagajsku, Vodniku, Slomsku, Murscu, Malavasicu, Majarju in Janezicu.

Preglednica 2: Primerjava besednovrstnih poimenovanj v slovenskih slovnicah 1791-1854.

3  Sklep

Predstavljen razvojni pregled oblikovanja besednovrstnih izrazov nam kaze, da se danasnja poimenovanja v veliki meri navezujejo na tradicijo izrazja v slovensko pisanih slovnicah 19. stoletja. Mnogokrat je namrec opazna globinsko enaka tvorbena podstava, ki se je na povrsini, tj. izrazno, razlicno oblikovala, kar je bilo tesno povezano s slovnicarjevo (izrazjetvorcevo) stopnjo uzavescenosti o besedotvornih moznostih slovenskega jezika.

Ob mocni naslonitvi na nemscino je slovenskemu izrazju utiral pot Zagajsek, kar je opazno v velikem stevilu sklopov, ki so posledica dobesednega prevoda nemskega izraza in nato zlepljanja prevedenih sestavin.

Za uspesnega izrazjetvorca velja Vodnik, cigar izrazi (glagol, medmet, predlog in deloma obrazilno drugacna vez) so se ohranili vse do danes. To je bilo povezano z njegovim dobrim poznavanjem besedotvornega sistema, ki mu je v svoji slovnici namenil stirinajst strani (148-162). Vsako besednovrstno poimenovanje je tudi utemeljeval glede na funkcijo besedne vrste oz. pojasnjeval, od kod in cemu je izraz sprejel (npr. za glagol), in tako kazal svojo siroko razgledanost in poznavanje tudi ruskega slovnicnega izrazja, zlasti iz slovnic Smotrickega (1619) in Lomonosova (1757).

Mursec in Malavasic sta izrazje v glavnem prevzemala po Vodniku. Posebno mesto ima Majar, saj se je ohranilo ali je njegovo besednozvezno poimenovanje postalo izhodisce danasnjemu. Ime samostavno in ime pridavno sta dejansko podstavi danasnjemu samostalniku in pridevniku, podobno kot Mursec je z zaimenom sooblikoval danasnjo razlicico zaimka, obdrzali so se glagol(j), prislov in po Vodniku ze uveljavljena medmet in vez. Janezic se je od teh poimenovanj oddaljil s prilogom in prirecjem za pridevnik in prislov. V tej razvojni verigi poimenovanj pa je Slomsek veljal za sistemsko doslednega, vendar prevec individualnega tvorca. Njegovi izrazi se niso ohranili vsaj iz dveh razlogov: ucbenik Blaze inu Nezica v nedeljski soli ni veljal kot predpisana slovnica niti ni prinasal zgolj jezikovnih vsebin; vsa poimenovanja besednih vrst je sicer sistemsko dosledno oblikoval: izrazi so bili samostalniki, izpeljanke, toda z zenskospolskimi obrazili, kar je z vidika spolskosti zaznamovano in kot tako manj primerno za strokovno izrazje, ki tezi k nezaznamovanosti.

Z vidika upostevanja temeljnih nacel za oblikovanje termina je pri vseh slovnicarjih z izjemo Zagajska razpoznavna teznja, v izrazu zajeti definicijske lastnosti besednih vrst. Oblikovani izrazi so v devetdesetih odstotkih samostalniske izpeljanke, vecinoma obraziljene z moskospolskimi morfemi. Vse nastete lastnosti pa predstavljajo pozitivno tradicijo, iz katere crpa tudi danasnje jezikoslovno izrazjetvorje.

Opombe

¹

Tako delitev navaja J. Toporisic, in sicer v naslednjih prispevkih: Samostalniska beseda, Linguistica (1972), 301-314; Besednovrstna vprasanja slovenskega knjiznega jezika, JiS XX (1974/75), 33-39; Slovenske zaimenske besede, JiS XX (1974/75), 117-119; Esej o slovenskih besednih vrstah, JiS XX (1974/75), 295-305, Slovenska slovnica, Maribor 1976, 175-404, Se k teoriji besednih vrst, posebno predikativa, JiS XV (1979/80), 201-205.

²

I. Cernelic Kozlevcar, Resevanje besednovrstnih vprasanj v SSKJ, Obdobja 8, Ljubljana 1988, 289-300.

³

Obravnavi slovnicnega izrazja v slovenskih slovnicah se je posvecalo ze vec razpravljalcev. Med njimi: J. Rotar, Nase jezikovno izrazje, JiS IV (1958/59), 37-41, 78-81; F. Novak, Iz zgodovine slovenskega znanstvenega jezika: Pohlinova racunica, 89-100; M. Pirnat, Znanstveni jezik v Vodnikovi slovnici, 101-108; J. Toporisic, Izrazjetvorje ob primerih slovenskega jezikoslovnega izrazja, 113-131. Prispevki omenjenih avtorjev so zbrani v Slovenski jezik v znanosti1. Zbornik prispevkov. Zbrala in uredila dr. Ada Vidovic Muha. Ljubljana 1986.

⁴

Mihael Zagajsek, Slovenska Grammatika oder Georg Sellenko's Wendische Sprachlehre in deutsch und wendischen Vortrag, Celje 1791.

⁵

Valentin Vodnik, Pismenost ali Gramatika za Prve Sole, Ljubljana 1811.

⁶

Jozef Mursec, Kratka slovenska slovnica za pervence, Gradec 1847.

⁷

Fran Malavasic, Slovenska slovnica za perve slovenske sole v mestih in na dezeli, Ljubljana 1849.

⁸

Matija Majar, Slovnica za Slovence, Ljubljana 1850.

⁹

Anton Janezic, Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva ter malim cirilskim in glagolskim berilom za Slovence, Celovec 1854.

¹⁰

Anton Slomsek, Blaze ino Nezica v nedeljski soli, Celje 1842.

¹¹

Ivan Macun, Slovenska terminologija v obce in posebno jezikoslovna, SG (1862), 67-72.

¹²

O. Kunst Gnamus, Znanstveno izrazje in proizvodnja znanstvenih pomenov; F. Pedicek, Teorija znanstvene terminologije (Poizkus utemeljitve in orisa). Terminologija v znanosti. Prispevki k teoriji. Pedagoski institut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani, Ljubljana 1984, 49-57; 17-35.

¹³

Podrobneje o tovrstnih obrazilnih vprasanjih sem pisala v prispevku Skrabceva obravnava priponskih obrazil -(a/i)v/lc, Skrabceva misel 2, Nova Gorica 1997, 193-200.

¹⁴

F. Bezlaj, Etimoloski slovar slovenskega jezika I, Ljubljana 1977, 144.

¹⁵

F. Bezlaj, ESSJ III, Ljubljana 1995, 266.

¹⁶

J. Toporisic, Glagolske »sestavljenke« iz zveze glagol + predlozna zveza, Dissertationes XV (1996), 109-123.

¹⁷

J. Toporisic, Clenki in njihovi stavcni ustrezniki, XXVII. SSJLK, Ljubljana 1991, 3-16.

¹⁸

Op. 1.

¹⁹

A. V. Isacenko, Gramaticeskij stroj russkogo jazyka v sopostavlenii s slovackim I, Bratislava 1954.