Slovenska knjizevnost v italijanskih antologijah jugoslovanskih knjizevnosti po letu 1945

Ob tem izstopa ugotovitev, da ni izsla nobena antologija s prerezom celotne slovenske knjizevnosti. Najsirso plast podaja Salvinijeva antologija Sempreverde e rosmarino iz leta 1951, a se ta je pregled slovenskega pesnistva.⁴ Vse ostale prinasajo se ozje izbore. Prevladujejo taksne, ki poleg slovenskih vsebujejo tudi dela iz drugih knjizevnosti, najveckrat iz jugoslovanskih ali drugih slovanskih literatur. Poleg tega so posamezni slovenski predstavniki vkljuceni v sirse izbore in razlicne tematske antologije. Gre torej za dva tipa antologij, med katerimi niso najstevilcnejse tiste, ki obsegajo samo slovensko knjizevnost, kajti v polstoletnem obdobju je teh le sest. Domala petina vseh knjig slovenske knjizevnosti v italijanscini jo predstavlja bralcu v dvojni optiki, ker jo vkljucuje v izbor leposlovnih del drugih narodov in tako odpira pomembno vprasanje o njeni primerljivosti s svetovno knjizevnostjo. Petkrat se slovenska literatura pojavlja v okviru jugoslovanskih knjizevnosti, kar narekuje premislek, kaksne posledice ima taksno posredovanje za njeno razpoznavnost. Ob obravnavi teh problemskih sklopov je potrebno razcleniti tudi procese sprejemanja, uredniske kriterije ter motivacijo, ki je odlocala pri izdajanju antologij slovenske knjizevnosti v italijanscini.

Tri leta kasneje je Ciril Zlobec za posebno stevilko revije Galleria pripravil delo Letteratura e arte figurativa nella Jugoslavia del Dopoguerra, v katero je vkljucil tudi petnajst slovenskih pesnikov in pisateljev: Cirila Kosmaca, Jozeta Udovica, Ivana Potrca, Petra Levca, Daneta Zajca, Ivana Minattija, Cirila Zlobca, Bena Zupancica, Lojzeta Krakarja, Toneta Pavcka, Janeza Menarta, Dominika Smoleta, Vena Tauferja in Kajetana Kovica. Cez stiri leta je isti urednik uspel izdati antologijo Nuova poesia jugoslava, v kateri so predstavljeni naslednji slovenski pesniki: Edvard Kocbek, Joze Udovic, Matej Bor, Cene Vipotnik, Peter Levec, Ivan Minatti, Ciril Zlobec, Lojze Krakar, Tone Pavcek, Janez Menart, Dane Zajc, Gregor Strnisa, Veno Taufer, Sasa Vegri in Marjan Kramberger. K tem je treba dodati se antologijo jugoslovanskega slovstva za mladino La letteratura giovanile jugoslava, ki jo je z Arturom Cronio pripravil Martin Jevnikar.⁷ Predstavljeni so tudi slovenski klasiki Josip Stritar, Fran Levstik, Ivan Cankar, Dragotin Kette, Oton Zupancic, Franc Saleski Finzgar, Vida Jeraj, Igo Gruden, Cvetko Golar, Danilo Gorinsek, Tone Seliskar ter ljudska pripovedka Sirota Jerica. Antologija sama, za katero je Martin Jevnikar prispeval tudi obsezen pregled razvoja te knjizevnosti, v javnosti ni imela prevelikega odmeva in je ostala znana predvsem v strokovnih krogih, ki jim je bila prvenstveno namenjena in cemur je sluzilo tudi ime tako uglednega nosilca projekta.⁸ Kljub temu se na svojevrsten nacin vkljucuje v uveljavljanje slovenskega slovstva za mladino v Italiji in se povezuje z nekaterimi drugimi prizadevanji, ki bi zasluzili posebno raziskovalno pozornost.⁹ Omenimo naj le en primer. Nekaj let kasneje, ob mednarodnem letu knjige, je Goriska knjiznica v Novi Gorici v sodelovanju z Biblioteco Statale iz Gorice pripravila obsezno razstavo knjig mladinske knjizevnosti, ki je bila postavljena v Gorici in Novi Gorici, nato pa je gostovala tudi v Ljubljani in Celovcu ter povsod zbudila zanimanje.¹⁰

V teh antologijah oblikovani repertoar slovenskih prevedenih del in izbor slovenskih pesnikov in pisateljev kaze, da predstavitve dajejo prednost liriki, medtem ko je pripovednistvo neprimerno slabse zastopano, odsotna je dramatika. Celoten izbor je premisljen in domala skladen s slovensko predstavo o najboljsih knjizevnikih, ki se je oblikovala pri obicajnem poznavalcu. Vecja razhajanja v oceni reprezentativnosti tega izbora bi morda razkrila analiza izbranih del posameznih pesnikov, po avtorskem kriteriju pa ne ponuja vecjih kriticnih pomislekov, se posebno, ce se uposteva omejenost prostora in proporcionalnost z drugimi jugoslovanskimi knjizevnostmi. Morda se ob kaksnem umetniku vsiljuje pomislek, ki pa odpade zaradi minimalnih sprememb v uporabljenih kriterijih kot posledici casa, v katerem je izbor nastal. Verjetno v tako ozek izbor ne sodi Peter Levec. Med pesniki starejsih obdobij pogresamo Simona Jenka, med predstavniki nove romantike ni Dragotina Ketteja in Josipa Murna. Presenetljiva je slaba zastopanost Srecka Kosovela, med sodobniki ni mlajsih, ki vstopajo v slovensko knjizevnost po Tomazu Salamunu, vendar najmlajsi povojni rodovi niso mogli biti upostevani, ker so te antologije usahnile sredi sestdesetih let, praznine pa so deloma zapolnjene z antologijama sodobne slovenske poezije 13 poeti sloveni contemporanei in Piccola antologia della poesia slovena a Trieste, ki ju je pripravila Jolka Milic. Izbor se torej ujema s slovenskimi merili o kakovosti leposlovnih del, v njem ni njihove problematizacije niti ne dopolnitev, kar je posledica dejstva, da so pri urejanju imeli odlocilno vlogo Slovenci. S tem je v veliki meri onemogocen razmislek o najpomembnejsih in najzanimivejsih vprasanjih, ki bi se postavila ob ugotavljanju razlik v italijanskem dojemanju ter interpretaciji reprezentativnih del slovenske knjizevnosti.

Ciril Zlobec je za posebno in obsezno dvojno stevilko revije Galleria izkoristil osebna znanstva in zanimanje, ki ga je zbudila podelitev Nobelove nagrade Ivu Andric'u. Pri zalozniku je posredoval njegov sicilijanski prijatelj in pisatelj Leonardo Sciascia, s katerim sta se spoznala v zacetku sestdesetih let preko Luciana Morandinija, ki je delal na radiu Trst in bil urednik videmske revije Politica e cultura, pri kateri je sodeloval tudi Ciril Zlobec.¹² Zlobec je prevedel Sciasciov roman Sovji dan, ta pa je posredoval pri urednistvu sicilijanske revije, pri kateri sta kasneje izsli tudi dve manjsi likovni monografiji o Jozetu Horvatu --- Jakiju ter Vladimirju Makucu. Slo je za eno redkih priloznosti, ko je bil zaloznik pripravljen sam financirati publikacijo, saj so praviloma morali kriti stroske za italijanske izdaje Jugoslovani, prav zaradi tega pa jih zalozniki niso posebno prizadevno prodajali. Antologija je bila pripravljena v treh mesecih in z enim samim prevajalcem --- Giacomom Scottijem, reskim pisateljem neapeljskega rodu, ki je tedaj prestavil nad 2.500 verzov in okrog dvanajst avtorskih pol proze, kar je gotovo zahtevna naloga. Zmogel jo je zaradi svoje ambicije, da se bo uveljavil kot najpomembnejsi posrednik jugoslovanskih knjizevnosti v Italiji.

Po mnenju Josipa Tavcarja, zanimivega gledaliskega delavca in posrednika med italijansko in slovensko knjizevnostjo,¹³ Giacomo Scotti kot prevajalec zelo razlicnih del iz treh jezikov ni bil posebno uspesen. Zaradi preobseznega materiala, ki je vseboval tudi prilogo z deli jugoslovanskih likovnikov, so bile bistveno skrcene biografske in bibliografske opombe ter povzetki vsebine romanov, urednik pa tudi ni opravil korektur, tako da so ostale nekatere napake in nedoslednosti celo pri pisavi imen posameznih pisateljev.

Osrednji ocitek Josipa Tavcarja je izhajal iz prepricanja, da italijanski bralci sploh ne locujejo med posameznimi jugoslovanskimi narodi, saj ne poznajo niti razlike med srbohrvascino in slovenscino ter »razpolagajo z vec informacijami o arabski in indijski kot o slovenski knjizevnosti«. Zaradi taksnih razlogov bi morala biti antologija po njegovem mnenju urejena po nacionalnem in ne po kronoloskem kriteriju, predvsem pa bi urednik storil bolje, ce bi namesto leposlovnih del vkljucil vec informativno kriticnih prispevkov. Znacilen je tudi ocitek izboru, ki da bolj uposteva podobnosti kot razlike med posameznimi nacionalnimi knjizevnostmi. Po mnenju takratnega urednistva revije Nasa sodobnost zagovor Cirila Zlobca bolj potrjuje kot zavraca kritikove ocitke, da antologija ni upostevala naslovnika, to je italijanskega bralca, ki ne pozna posebnosti jugoslovanskih knjizevnosti. V odgovoru je Zlobec razkril ozadje njenega nastajanja. Ko se je opraviceval s casovno stisko, je poudaril, da sta sodelavca prejela financno pomoc Drustva jugoslovanskih pisateljev po vrsti zapletov sele naslednje leto, ker se je pojavila tiha zamera, da je antologija izsla, ne da bi se kdo posvetoval z njimi. Gre za opozorilo na preveckrat prezrto dejstvo, da je vsakrsna mednarodna kulturna izmenjava morala potekati prek Beograda, ki je samoumevno vkljuceval zahtevo, da se v tujini predstavlja Jugoslavija in ne posamezne republike in narodi. Povrsno in nenatancno poznavanje v tujini sovpada torej s samoumevno jugoslovansko politiko na drzavni ravni, v katere pristojnost so sodili vsi stiki s tujino.

Zdi se, da z natisom niti snovalci niso bili zadovoljni, vendar je antologija kasneje sluzila kot referenca za naslednjo jugoslovansko antologijo Nuova poesia jugoslava. Pred tem je urednik prejel vec ponudb, da bi izdal se kaksno podobno antologijo, a ni nobene sprejel.¹⁴

Zalozba jo je vkljucila kot dvanajsti zvezek v knjizno zbirko antologij, ki jo je urejal znani rimski publicist Giacinto Spagnoletti, s katerim je kasneje Ciril Zlobec se veckrat sodeloval pri razlicnih prizadevanjih za reciprocno posredovanje literarnih del. Seznanila sta se po posredovanju v Rimu zivece Idrijcanke, lastnice galerije, Valentine Cesaretti (rojene Medvedic), ki si je prizadevala uveljaviti slovensko knjizevnost v italijanskem prostoru. Uspela je, da so ji rimski dnevniki objavili nekaj Cankarjevih crtic.¹⁶ Ciril Zlobec naj bi ji pomagal prepricati Spagnolettija, ki ga je ze nekaj casa pregovarjala, da bi ji zalozil knjigo, a je cutila, da bi morala imeti trdnejse reference, kot so objave posameznih krajsih prevodov v dnevnem casopisju. Prvo srecanje v Rimu je potekalo v mucnem ozracju in ni obetalo sadov.¹⁷ Rezultat je bil edino neobvezujoc dogovor za ponovno srecanje obeh pesnikov in urejevalcev antologij. Pri drugem osebnem stiku so dogovori proti pricakovanju hitro napredovali, tako da je bila kmalu podpisana pogodba za izdajo antologije, vendar ne slovenske, pac pa jugoslovanske poezije. Leto po njenem izidu je izsla v njunem skupnem urednistvu tudi Sodobna italijanska lirika (Ljubljana 1968), kasneje pa je rimski publicist komentiral knjizne prevode Zlobcevih poezij v italijanscino in pisal kritike o njih, tako da gre v tem primeru za reciprocnost, ki jo je Zlobec zaradi svojega polozaja v slovenskem javnem zivljenju lahko zagotavljal ter tako omogocil sirjenje in poglabljanje sodelovanja.¹⁸

Za sourednika srbohrvaskega podrocja si je Zlobec izbral Slavka Mihalic'a, s katerim sta sodelovala pri hrvaskih antologijah slovenske knjizevnosti, za makedonsko knjizevnost pa je bil sourednik Aleksander Spasov. Veliko vecino del je spet prevedel Giacomo Scotti, uvod je prispeval Mitja Mejak in rokopis so oddali ze cez dober mesec.¹⁹ Zaloznik je najprej dokaj zanemaril reklamo za novo izdajo, katere izid se je precej zavlekel. Kasneje so skupaj s Spagnolettijem, vplivnim urednikom knjizne zbirke, poskrbeli za popularizacijo antologije, ki je ob prevodih imela tudi natise izvirnikov.²⁰ Pokazala se je velika prednost izdaj velikih zalozb, ki obvladajo trzisce, tako da njihove publikacije pridejo v vecino italijanskih knjigarn in ne obticijo v dveh, treh regionalnih prodajalnah.

Znano gradivo dopusca sklepanje, da antologija kljub navedenemu ne bi imela posebnega odmeva, ce se ob njej ne bi v Jugoslaviji razplamtela polemika, saj se je kljub prizadevanjem pojavil med italijanskimi recenzenti en sam uveljavljen strokovnjak, kakovost prevodov in utemeljenost izbora iz slovenske lirike pa je obravnavala le Jolka Milic in seveda tudi tokrat odkrila mnozico prevajalcevih nerodnosti, ki spreminjajo tudi pomenske nianse leposlovnih del dvainstiridesetih slovenskih pesnikov, kolikor jih uposteva antologija.²¹ Nestor italijanske slavistike Arturo Cronia,²² ki je bil tista leta med drugim tudi zunanji izprasevalec pri maturitetnih izpitih na solah s slovenskim ucnim jezikom v Italiji, je o parmski knjigi objavil krajsi clanek v rimski reviji L'Italia che scrive.²³ O njej je porocal z naklonjenostjo, vendar je menil, da v antologijo, namenjeno tujini, ne sodijo se neuveljavljeni pesniki, ki so se brez lastne hrbtenice in so objavili komajda kaksen zvezcic verzov. Kar je za Italijane samoumevno, je po nasih kriterijih dalec prestrogo. Pomisleke izraza Cronia tudi zaradi toge proporcionalne predstavitve vseh jugoslovanskih knjizevnosti, saj se mu zdi, da makedonska knjizevnost glede na svoj pomen zavzema prevec prostora. Zagovarja torej nasprotno od tistega, kar so mislili udelezenci jugoslovanske polemike. Po njihovem mnenju bi morali biti v antologiji prisotni vsi narodi in vse narodnostne manjsine strogo proporcionalno ali vsaj po narodnostnem kljucu, ki se je tedaj vse bolj uveljavljal v jugoslovanskem politicnem zivljenju. Cronia je zahteval kakovost, ki jamci najvecjo umetnisko izpovedno moc, kritiki iz Jugoslavije pa so antologijo razumeli predvsem kot zbirko informacij, ki odpira moznosti za nadaljnje uveljavljanje.

Se isti mesec so se v italijanskem casopisju pricela pojavljati porocila o polemikah, ki jih je antologija dvignila v jugoslovanskem prostoru in tako odlocilno prispevala k odmevnosti dela.²⁴ Zveza pisateljev Jugoslavije ji je zamerila predvsem odsotnost manjsinskih pisateljev in to, da v njej ni nobenega Crnogorca, ob tem pa spregledala odsotnost pisateljev iz Bosne in Hercegovine, kar potrjuje mnenje, da v polemiki ni slo za poglobljeno strokovno obravnavo nacelnih vprasanj, pac pa za prizadetost posameznih ustvarjalcev, ki jih izbor ni uposteval. Zlobec se je branil, da manjsinski pisatelji spadajo v knjizevnost maticnega naroda. Iz ozadja so se vedno bolj jasno razkrivale zamere, ker je bil marsikateri uveljavljeni pesnik starejse generacije izpuscen zaradi nacela, da se upostevajo le novi tokovi v jugoslovanski poeziji in tisto, kar je nastalo v najnovejsem casu, ne pa stare lovorike. Nato so se vrstile javne razprave, resolucije, televizijske debate, razciscevanje pred castnim razsodiscem Drustva jugoslovanskih pisateljev itn. Polemike z urednikom za srbohrvasko podrocje Slavkom Mihalic'em so poleg tega odmevale tudi v naelektrenem ozracju, ki je nastalo pri obracunavanju s »hrvatskim sovinizmom, neoliberalizmom in revizionizmom« na prehodu v sedemdeseta leta.²⁵ V Italiji je polemika antologiji koristila, saj je pospesevala zanimanje za knjigo, tako da so poleg ze omenjenih porocil izsla najobseznejsa v prvi polovici 1967. leta, ce ne upostevamo clanka Zlobcevega prijatelja in sodelavca Giacoma Scottija.²⁶

Med italijanskimi odmevi in za polemiko v Jugoslaviji je imelo odlocilno vlogo pisanje Nobelovega nagrajenca Salvatoreja Quasimoda v magazinu z visoko naklado Il Tempo.²⁷ V svoji stalni rubriki Colloqui con Quasimodo je za predstavitev antologije uporabil izmisljeno priloznost, ko naj bi ga skupina videmskih dijakov prosila za kaksno informacijo o sodobni jugoslovanski poeziji, o kateri naj ne bi vedeli nicesar. Zamisel je bila pretehtana in preracunana kot nesporna argumentacija o potrebnosti taksne antologije.²⁸ Poudarjala je nepoznavanje jugoslovanskih literatur v sosednji drzavi in celo ob meji ter potrebo in zeljo po zapolnitvi te vrzeli, ki naj bi se kazala tudi med mladimi. Znacilno je, da taksna zunanja motivacija, ki izpostavlja le informativno plast antologije, tudi po oceni Quasimoda ni zadostna za italijanskega bralca, zato je ni posebej obravnaval, pac pa je svoj kratki esej gradil na predstavitvi humanisticnih in za poezijo imanentnih kvalitet. Izpostavil je raznolikost jugoslovanskega ustvarjanja ter po uvodniku povzel glavno razvojno linijo poezije, ki se giblje med spostovanjem lastne izvirne slovanske tradicije ter istocasno isce razmerje z izkusnjami sodobnih literarnih sol, ki gradijo na samorefleksiji evropskega individualiziranega subjektivizma, kot pravi v znacilnem italijanskem slogu. Zakljucuje s ponovnim citiranjem Zlobcevega mnenja, da se sodobna jugoslovanska poezija ne oklepa zgocih problemov sodobne socialisticne druzbe niti se ne zateka v izolacijo intimizma, pac pa hoce podati globlje samozavedanje individuma, ki zal ni vedno tisto, za kar se deklarira.

S to oceno in z njeno veckratno objavo v jugoslovanskem tisku se je iztekla polemika, ki je bila za Cirila Zlobca, urednika te in vrste drugih antologij razlicnih knjizevnosti v razlicnih jezikih, grenko izkustvo, tako da se kasneje dolgo casa ni vec ukvarjal s taksnimi publikacijami in je ponujene priloznosti izkoristil le se za posredovanje lastnih del v italijanski prostor. Pri snovanju obravnavane antologije je spletel vezi z znanimi italijanskimi literarnimi ustvarjalci in zalozniki, kar je vplivalo na njegove uspehe v kasnejsih letih, kot je mogoce osvetliti pri obravnavi drugih vprasanj. Ob obeh antologijah je istocasno dozivel grobe in zaradi ocitkov nacionalizma celo nevarne napade, podobno kot urednica Jolka Milic, ceprav obstajajo med njunim delom pomembne razlike, predvsem pa bistveno drugacne moznosti, ki jih je imel urednik osrednje slovenske kulturne revije kot uveljavljeni kulturni delavec ter politicni funkcionar. Vseeno se je ponovno izkazalo, kako obcutljivo in tvegano je urejanje vsake antologije. Ce je namenjena tujini, je praviloma povezano s polemicnimi napadi, ki so se jim izognili le redki. Kritika je obzirnejsa le do neslovenskih urednikov, kot npr. do Salvinija in njegove antologije Sempreverde e rosmarino.²⁹

Kmalu po drugi svetovni vojni je izslo nekaj zanimivih antologij, ki vkljucujejo predstavnike slovenske knjizevnosti kot del jugoslovanskih literatur v izbore svetovne knjizevnosti brez sekundarnih, neliterarnih razlogov. Prva antologija te skupine, Novellieri Slavi, vsebuje dovolj reprezentativen izbor klasicnega slovenskega pripovednistva z objavo po enega dela Frana Levstika, Josipa Jurcica, Ivana Tavcarja, Frana Erjavca, Frana Saleskega Finzgarja, Ivana Cankarja in Ivana Preglja. Podnaslov s poimenskim nastevanjem upostevanih literatur predstavlja poskus preseci staro razumevanje nediferenciranega »slovanskega prostora«, v katerem posamezni narodi --- tudi Slovenci --- niso prepoznavni.

Nekatere prevode iz svojega ze veckrat omenjenega dela Sempreverde e rosmarino je Luigi Salvini ponovno objavil v razlicnih antologijah. Tako delo Scrittori stranieri ob sto tridesetih svetovnih klasikih vkljucuje tudi odlomek Presernovega Slovesa od mladosti, Murnove Vlahe, dve Gradnikovi pesmi ter Zupancicevo Barcico.³³ Izbor, v katerem se kot soprevajalec slovenskih del pojavlja tudi Enrico Damiani, je bil zamisljen kot pomozni ucbenik za srednje sole in je kasneje dozivel vsaj se en ponatis. Vsekakor predstavlja zanimivo uveljavitev slovenske knjizevnosti v Italiji, za katero so poskrbeli slovenski literaturi naklonjeni posamezniki. Podobna je afirmacija v antologiji Orfeo, ki je dozivela stiri ponatise.³⁴ V njej so ob drugih svetovnih klasikih upostevani slovenski pesniki France Preseren, Anton Askerc, Dragotin Kette, Josip Murn, Oton Zupancic, Alojz Gradnik. Med sodelavci najdemo znane posrednike tistega casa Luigija Salvinija, Umberta Urbanija in Enrica Damianija, ki niso opravili le prevajalskega dela, pac pa so urednikoma tudi svetovali in pomagali sooblikovati antologijo, ki je v dolocenem obdobju predstavljala reprezentativen italijanski izbor svetovne poezije. Tudi v tem primeru gre za osebne stike in prizadevanja, ki jih je opisal Umberto Urbani v clanku o prevodih v italijanscino.³⁵ Urednika Emilia Mariana je opozoril na ugodne odmeve antologije v slovenskem prostoru. Ta mu je odgovoril v zasebnem pismu in mu obljubil se ustreznejso predstavitev slovenske lirike v prihodnjih izdajah antologije. Obljubo je cez dve leti skusal izpolniti ob pripravah na razsirjeno peto izdajo, ki pa tedaj ni izsla.

Slovenska knjizevnost je tudi v teh antologijah najveckrat vkljucena v jugoslovanske razdelke. To se dogaja celo v Antologii europei, ki je izsla po razpadu Jugoslavije, ko stvarnost sploh ni vec ustrezala taksnemu prikazu. Nastala je sicer ze sredi osemdesetih let, izsla pa je z zamudo, vendar anahronizem ni nikogar motil.³⁶ Zasnovana je bila v polovico manjsem obsegu, vendar se nekateri sodelavci niso drzali propozicij in so prekoracili dogovorjeni obseg izbora. Povzrocili so zamude pri prevajanju, predvsem pa se je zaradi tega podrla financna konstrukcija, kar je povzrocilo, da je izsla po osamosvojitvi Slovenije. Ureditev je vseeno ostala v okviru prvotnega koncepta. Na vkljucitev slovenske knjizevnosti v razdelek razpadle drzave ni opozoril v sicer redkih porocilih noben recenzent, ker je preprosto ustrezala stereotipnim predstavam o Jugoslaviji. Ob tem se postavlja vprasanje, kako da so Slovenci v okviru »jugoslovanskih knjizevnosti« zastopani s tremi med petnajstimi jugoslovanskimi pesniki, medtem ko celo vecji narodi nimajo nobenega zastopnika (npr. Ukrajinci in ostali narodi iz tedanje Sovjetske zveze, Romuni, Cehi, Danci, Finci, Madzari itn.). Odgovor je mozen na dveh ravneh. Ob nastajanju antologije je bila Jugoslavija s svojimi problemi in svojim konceptom druzbene ureditve za Zahod zanimiva drzava, ki so jo uredniki zeleli upostevati pri snovanju antologije. Na drugi strani je pomembno, da je Ciril Zlobec, podrocni urednik, v Italiji dovolj znan, da so ga povabili k sodelovanju pri tisoc strani obsegajoci antologiji, ki jo je izdala revija STIL B, v kateri ga je ze 1983. leta predstavil Arnaldo Bressan.³⁷ Na odnos do jugoslovanskih knjizevnosti je poleg tega vplivalo se znanstvo Cirila Zlobca s pesnikom in urednikom antologije Fabiom Doplicherjem, po rodu Trzacanom. Srecevala sta se na Ciril-Metodovih dnevih, ki so jih Makedonci v osemdesetih letih prirejali v Rimu za uveljavljanje svoje kulture in na katerih je Zlobec redno sodeloval. Vse te vezi so privedle do opazne afirmacije slovenske knjizevnosti kljub njeni vkljucenosti v jugoslovanski razdelek.

V drugi polovici osemdesetih let so priceli organizirati bienale mladih sredozemskih umetnikov (mlajsih od trideset let). Ti potekajo se danes v razlicnih sredozemskih mestih od Barcelone in Soluna do Turina in Bologne, ki je 1988. gostila vec kot sedemsto umetnikov razlicnih umetnostnih disciplin.³⁸ Razstave fotografov, grafikov, kiparjev, slikarjev, arhitektov, keramikov, modnih kreatorjev, scenografov, izdelovalcev nakita in stripov ter koncerti, filmske predstave, literarna srecanja, okrogle mize, javne tribune, predavanja so se odvijala v najbolj elitnih mestnih palacah. V vso to mnozico prireditev so se v organizaciji SKUC-a, ki na bienalu mladih sodeluje od 1985. leta, vkljucili tudi nekateri slovenski umetniki kot clani jugoslovanske delegacije in predstavili svoja ustvarjalna iskanja. Na razstavi alternativnih publikacij mladih ustvarjalcev je sodelovala tudi revija Mladina, ki je se posebej predstavila svoje sodelavce 16. decembra. Bolonjska mladinska literarna revija Mongolfiera je izvedla tudi literarni natecaj, tako da sta ob srecanju mladih umetnikov izsli pod pokroviteljstvom dnevnika La Repubblica tudi dve antologiji. Prozo prinasa zbornik Autobus magico, poezijo sestnajstih pesnikov pa Il grande blu, il grande nero. V prvem je predstavljen Miha Mazzini, v drugem pa Ales Debeljak.³⁹ Do obeh antologij bi morali biti zelo kriticni, saj sta zelo pomanjkljivo opremljeni, nikjer niso navedeni prevajalci, najhujsi pa so, najverjetneje urednikovi, grobi posegi v prispevke in samovoljne »izboljsave«. Ne glede na taksen nesprejemljiv odnos, ki v Italiji niti ni izjemen, sta bili obe antologiji sprejeti z naklonjenostjo sirse javnosti, promovirali so ju tudi pred mednarodno publiko. Na taksno sklepanje nas posredno navaja dejstvo, da je nekaj let kasneje uspelo Alesu Debeljaku izdati zbirko svojih poezij.⁴⁰ Sedemnajsti bienale mladih ustvarjalcev Sredozemlja in Evrope, ki je 1997 potekal v Turinu, za uveljavljanje slovenske knjizevnosti v Italiji najverjetneje ni bil tako uspesen, ceprav sta se ga udelezila kot clana slovenske in ne jugoslovanske delegacije tudi pesnik Ales Steger ter pisatelj Ales Car. Ni namrec pomembna le zunanja, formalna organiziranost in prepoznavnost slovenske knjizevnosti. Poleg teh zunanjih okvirov so pomebne tudi ambicije, spretnost pri navezovanju stikov, predvsem pa dovoljsnje znanje in vztrajnost.⁴¹

Najprej se je potrebno spomniti, da je Jugoslavija od spora s Sovjetsko zvezo in upora Stalinu pa vse do gibanja neuvrscenih ter stevilnih reform druzbene ureditve zbujala v svetu naklonjeno zanimanje, saj je prevladovalo mnenje, da v njej nastaja posebna oblika socializma z zivahnim gospodarskim vzponom ter hitro rastjo zivljenjskega standarda drzavljanov. Simpatije je vzbujalo prepricanje, da naj bi idealno resila nacionalna nasprotja in da se razvija v svobodno demokraticno drzavo po evropskih merilih. Izjeme so sicer obstajale in marsikaj je bilo tudi izkrivljenega, vendar ne v toliksni meri, da bi spremenilo globalno podobo.⁴² Naklonjenost Jugoslaviji ni bila znacilna le za levicarske kroge, ki so se v sedemdesetih letih obcutno krepili, pac je bila pogosta in splosna. Poleg tega je bila pri Jugoslovanih v mednarodni komunikaciji navadno mocnejsa identifikacija z drzavo kot z republiko ali nacijo.⁴³ To tedanjo samoumevno orientacijo potrjujejo tudi izjave Josipa Vidmarja.⁴⁴ Pred prevzemom mandata v tedanjem zveznem zboru jugoslovanskega parlamenta je bil Josip Vidmar zadovoljen z uspehi jugoslovanske avtorske agencije, ki je v letih 1956/57 sklenila pogodbe za objavo dvainsestdesetih knjiznih prevodov jugoslovanskih pisateljev v tujini, med katerimi je bilo enajst del slovenskih avtorjev. Teh uspehov ni presojal po slovenskih potrebah, pac pa je imel pred ocmi Jugoslavijo kot enotno drzavo. Ni mogoce tudi mimo spoznanja, da so se med jugoslovanskimi literati pletla stevilna znanstva, tako da skupno nastopanje v tujini ni bilo tako nenavadno, kot bi se morda zdelo danes.⁴⁵

S tega vidika je znacilna uredniska politika videmske revije Politica e cultura, ob kateri je Ciril Zlobec navezal vrsto stikov z Italijani.⁴⁶ V dveh letih njenega obstajanja (1960-1962) so izdali le nekaj stevilk, vendar so omogocili redno porocanje o kulturnem in politicnem dogajanju v Jugoslaviji, predstavitev treh slovenskih likovnikov, objavo Zlobcevih pesmi in izid izbora jugoslovanske poezije.⁴⁷ Znacilno je, da je namenjala veliko pozornost snovanjem v Sloveniji in slovenskim snovanjem, a vsi ti prispevki so bili naslovljeni kot jugoslovanski. Vezi so se torej pletle med posamezniki, ki so uveljavljali svojo nacionalno identiteto, vendar so se predstavljali kot Jugoslovani. Enako razmerje razkriva izbor »sodobne jugoslovanske poezije«, v katerem so bili zastopani le slovenski pesniki in ga je za soroden videmski dvomesecnik La situazione pripravil Ciril Zlobec z Jankom Kosom. Kosov spremni esej je v kazalu naslovljen Poesia jugoslava contemporana, besedilo samo pa ima v reviji dolocnejsi naslov Nota per cinque poeti sloveni, kar edino ustreza vsebini. Za kazalo je bil spremenjen, ker ima za bralca ocitno premajhno sporocilno vrednost.⁴⁸ Urednistvi obeh revij, ki sta v svojem programu imeli jasno postavljen cilj, razvijati obmejno sodelovanje na podrocju kulture, niti svojemu bralstvu, ki je bilo zgosceno ob italijansko-jugoslovanski meji, nista mogli ponuditi informacije z natancnejsim naslovom, ker sta se zavedali njihove nepoucenosti. Kaze, da je bilo taksno dojemanje stvarnosti samo po sebi razumljivo in edino mogoce, saj med sodelavci iz tujine prakticno ne najdemo nobenega Neslovenca, clanki z oznako jugoslovanski v naslovih pa obravnavajo predvsem slovensko problematiko. Tudi ni nakljucje, da je imela nasa revija ljubljansko (in ne npr. beograjsko) filialo urednistva v Jugoslaviji, vodil pa jo je Ciril Zlobec. Kljub temu ni mogla preseci klisejsko ustaljenega zanimanja za Jugoslavijo, ceprav je bralce dejansko informirala o Sloveniji. Celo na tako ozkem obmejnem prostoru, kot ga je pokrivala, torej Italijani niso mogli preseci zakoreninjenega pojmovanja in si urediti predstave o vecnacionalni federativno urejeni drzavi z razlicnimi kulturnimi identitetami. Opazeni pojav nam pojasnjuje, zakaj je Ciril Zlobec pretezni del svojega posredovanja slovenske literature v Italijo povezoval z jugoslovanstvom, ceprav v njegovem javnem delovanju ne moremo ugotoviti sledi jugoslovanskega centralizma ali unitarizma. Nemalokrat se je moral celo braniti pred nasprotnimi ocitki, da je sovinist in nacionalist, ker se je v svojem javnem delovanju neprestano zavzemal za slovensko samobitnost.⁴⁹ Ocitno je, da nepoznavanja in nerazgledanosti italijanskega potencialnega bralca ni bilo mogoce preseci, kar je povezano z razpoznavnostjo slovenske knjizevnosti v Italiji.

Antologije jugoslovanskih knjizevnosti so nehote vplivale na uzavescanje pojmov jugoslovanska kultura in tudi jugoslovanska knjizevnost, ki je sicer noben resen poznavalec ni nikoli zagovarjal. Kljub temu so ohranjena pricevanja, da pri tujih zaloznikih skorajda ni bilo mogoce prodreti s predlogom za izdajo zgolj slovenske antologije. Srecuje se torej neka splosna klima jugoslovanskega sodelovanja s pojmovanjem enotne drzave, ki je bilo trdno zakoreninjeno v tujini, kjer praviloma niso in se vedno ne poznajo njene kulturne raznolikosti. Ob tem permanentnem procesu je treba ugotoviti, da je kontinuiteta izhajanja antologij jugoslovanskih knjizevnosti zamejena z uveljavitvijo nove ustave SFRJ iz leta 1964 v vsakdanjem zivljenju in politicni praksi. Tedaj se je pricela pospesena decentralizacija ter vse vecja afirmacija republik in avtonomnih pokrajin. Kljub tem procesom je ostajala zunanja politika Jugoslavije se naprej centralizirana in v pristojnosti federalnih organov, kulturna promocija pa je bila se bolj odrinjena na rob drzavnega zanimanja. Vse bolj izrazit je bil tudi razkorak med vedno vecjo avtonomnostjo republik in enotno zunanjo politiko federalnih organov, ki se je v praksi uresnicevala tudi se po ustavi iz leta 1974. Tedaj so dobile republike dolocena pooblastila tudi za samostojno mednarodno nastopanje, kar pa ni bistveno spreminjalo kulturne politike v mednarodnih odnosih. Z decentralizacijo upravne ureditve Jugoslavije je nastala v njeni zunanji politiki, predvsem pa v prizadevanju za uveljavitev kulture lastnih narodov v tujini, praznina v kontinuiteti, ki dlje casa ni bila zapolnjena.⁵⁰ Nastali prostor za afirmacijo posameznih nacionalnih kultur ni bil izkoriscen na institucionalni ravni. Odlocilnega pomena je tudi, da Slovenci v Jugoslaviji kljub pomembnemu mestu Edvarda Kardelja in nekaterih drugih politikov niso imeli velikega vpliva na njeno diplomatsko dejavnost. V jugoslovanskih delegacijah za odnose z Italijo dolgo let prakticno ni bilo Slovenca na vidnem mestu.⁵¹ Sele ko so se priceli uveljavljati republiski kljuci za kadrovsko zasedbo mest v diplomaciji, so se med jugoslovanskimi diplomati v Italiji pogosteje pojavljali Slovenci, ki pa praviloma niso imeli vecje afinitete do kulturne problematike, delo kulturnih atasejev, ce so sploh bili imenovani, pa je bilo vec kot marginalno. Ohranjena so celo pricevanja o njihovem omalovazujocem odnosu do posameznih primerov uveljavljanja slovenske knjizevnosti v Italiji.⁵²

Posledice so bile daljnosezne. Popularizacija kulturnega bogastva jugoslovanskih narodov je ostajala v senci drugih preokupacij zunanje politike, redke predstavitve kulture v Italiji niso dajale posebno pomembnih rezultatov, ker so bile le del birokratske politike in bolj ali manj formalna realizacija dolocenega programa brez zivih ustvarjalnih vezi. Tradicionalni tedni jugoslovanske kulture v Rimu so bili delezni le kurtoazne pozornosti dnevnega tiska in skromnega odziva obcinstva.⁵³ Kaze, da so po osamosvojitvi Slovenije obudili podobne prireditve enako nespretno in z enako togo pragmaticno logiko po starih receptih. Ob Slovenskem tednu v Rimu leta 1995 ni sledi o primerni promociji slovenske knjizevnosti, pac pa je vse osredotoceno na slovensko gospodarstvo.⁵⁴

Pomembno je tudi, da vse do najnovejsih prizadevanj, ko je 1992. pricela svoje delo Fondacija Trubar ter je bil ustanovljen Sklad Vladimira Bartola, Slovenci ne premoremo taksnih institucij za promocijo lastne kulture, kakrsne so npr. Goethejev institut, British Council ali Japonska fondacija, ki bi skrbele za medijsko promocijo, za vzgojo prevajalcev, za sofinanciranje publikacij itn.⁵⁵ To, kar se zdi za uveljavljanje lastne kulture nujno velikim narodom, se pricenja pri Slovencih pojavljati v zametkih sele v najnovejsem casu, pa se to je usmerjeno predvsem v nemski, francoski in anglosaski prostor. Ce je kdaj kaj podobnega delovalo ze pred tem, je obstajalo na ravni Jugoslavije, ki je pac skusala zadostiti potrebam celotne drzave ter bila nemalokrat bolj pozorna do drugih kot do italijanskega kulturnega prostora, ki je se najbolj zanimiv za Slovence, ceprav tudi zanje ocitno ni najpomembnejsi.⁵⁶ Prizadevanja posameznikov so ostajala sporadicna, nemalokrat tudi brez javnega priznanja ali pa celo ob nasprotovanju in polemicnih napadih. Vsega tega je bil delezen tudi Ciril Zlobec, ki pa je kasneje, med opravljanjem pomembnih politicnih funkcij, napravil tudi nekaj poskusov, da bi se drzavne oblasti redkim tujim posrednikom vsaj do neke mere oddolzile in izrekle priznanje njihovim prizadevanjem. Tako so nekateri Italijani prejeli jugoslovanska drzavna odlikovanja, nekateri studijske stipendije, nekatere pesnikove akcije pa je podprla tudi drzava, vendar so mu ocitali, da mu gre pri tem le za osebne interese.⁵⁷ Vsa druga prizadevanja za senzibiliziranje tujih literatov, ki so jih leta in leta vabili na blejska srecanja PEN klubov, v Piran in Portoroz, pa v sezansko Vilenico, so dala dokaj skromne rezultate posebno v Italiji.⁵⁸

V vseh antologijah jugoslovanskih knjizevnosti je sicer upostevana nacionalna raznolikost predstavljene drzave in jim ni mogoce ocitati unitaristicnih tezenj, ki pa so ga kljub temu pri publiki nehote povzrocale. V italijanski kolektivni zavesti je se do srede devetdesetih let neprimerno bolj jasno prisotna Jugoslavija kot Slovenija in celo po njeni osamosvojitvi se presenetljivo pogosto uporabljajo izrazi »ozemlje bivse Jugoslavije«, »drzave nekdanje Jugoslavije« ipd. Sliko dopolnjujejo rezultati sistematicnega spremljanja stirih najuglednejsih, najvplivnejsih in po nakladi najvecjih italijanskih dnevnikov v letih 1987-1989, ki jasno potrjujejo opisano dojemanje Jugoslavije kot homogene drzave.⁵⁹ Kljub vsemu naporu, ki ga je zahtevalo to delo, prakticno ni o cem porocati. Vesti o Jugoslaviji in o dogodkih v zvezi z njo so sicer razmeroma pogostne in praviloma tudi naklonjene njenim prizadevanjem v notranji in zunanji politiki, ceprav nikakor niso gostejse kot porocila o drugih eksoticnih drzavah. S tega vidika sploh ni jasno, da gre za sosednjo drzavo, s katero je imela Italija raznovrstne stike na razlicnih ravneh. Se pomembnejse je, da redki clanki, ki se nanasajo izkljucno na Slovence, govorijo vedno o Jugoslaviji. Sele ob osamosvajanju med desetdnevnimi boji se je v tisku z najvecjo naklado pisalo tudi o Sloveniji, ilustrirani magazini pa so prinasali obsirne reportaze in intervjuje z vidnimi slovenskimi politiki, vendar jih najveckrat niso pisali novinarji iz osrednje Italije, saj je bil dopisnik Stampe Trzacan Enzo Bettiza, v Corriere della Sera je dopisoval Koprcan Eros Bicic, Dusan Pilic' je porocal za Repubblico.⁶⁰ Pri tedanjem porocanju so si iz zadrege najpogosteje pomagali z objavljanjem intervjujev, med katerimi jih je najvec s Cirilom Zlobcem, tedanjim clanom predsedstva RS, ker ni potreboval prevajalcev.⁶¹

Kasneje so se spet vracali k ustaljeni predstavi o Jugoslaviji, tako da danes se vedno prihaja do absurdnih spodrsljajev, ki pricajo, kako globoko je nepoznavanje ze preprostih geografskih razmer. Konec julija 1991 italijanska drzavna televizija vec dni ni popravila napake na teletekstu in porocala o takratnih spopadih med Srbi in Hrvati v Slavoniji kot o bojih v Sloveniji, ker sta za Italijane to nelocljivi sozvocnici, ki jim nicesar ne povesta.⁶² Enaka napaka se je med drugimi ponovila npr. tudi v osrednjem italijanskem radijskem dnevniku 25. 8. 1995, ko so porocali o vojni v Sloveniji in ne v Slavoniji.⁶³ Podobno je v zadnji septembrski stevilki 1994 komercialni magazin za zenske Grazia objavil reportazo o Hrvaski ter mimogrede opisal tudi lepote Predjamskega gradu kot hrvasko kulturnozgodovinsko znamenitost.⁶⁴ Celo med drzavnimi pogajanji o priznavanju diplom se je 1995. leta pokazalo neznanje italijanske strani, ki ni vedela, da univerzi v Nisu ter Plovdivu nista v Sloveniji.⁶⁵ Maja 1996, ob obisku papeza Janeza Pavla II. v Sloveniji, se je izkazalo, da celo vecina akreditiranih novinarjev v Vatikanu ne ve skoraj nicesar o drzavi, ki so jo tedaj obiskali, cesar se v glavnem ni omenjalo.⁶⁶ Poimenovanje Slovenija se je pricelo pojavljati v najpomembnejsih sredstvih javnega obvescanja sele ob zapletih pri resevanju meddrzavnih odnosov, vendar jih ni nihce izrabil za cilje, ki bi se dvignili nad dnevno aktualnost.⁶⁷ V taksnih trenutkih bi bilo treba ponuditi informacije o zgodovini, kulturi, narodni identiteti Slovenije, ki jo tuja javnost se vedno ne loci od Slovaske in Slavonije. Tako bi se morda postopoma razvilo tudi spontano zanimanje za slovensko knjizevnost, pa ceprav bi jo sprejemali le kot eksoticno literaturo. Italijani so se sami odzvali vecjemu javnemu zanimanju za Slovenijo z objavljanjem knjig o vojni v Jugoslaviji, tako da so jih tedaj izdali vsaj trinajst.⁶⁸ Ko na trziscu nastane zanimanje, ga italijansko zaloznistvo takoj izkoristi.⁶⁹ Ce drugega ne, ob taki priloznosti izdajo turisticni vodnik po Sloveniji, kakrsnega je ze 1996. leta pripravil Aldo Pavano, v njem pa povzema tudi kulturni razvoj, omenja vec pisateljev, od Preserna do Cirila Zlobca, podaja pa tudi oznako dogajanja v Ljubljanski pokrajini med italijansko zasedbo.⁷⁰ S tega vidika, ki odkriva naglo prilagajanje ne le tiska, pac pa tudi zaloznistva dnevnemu zanimanju potencialnih bralcev, je zanimivo, kako hitro se je v trzaskih knjigarnah znasla knjiga Paola Rumiza Vento di terra, v kateri je ob povecanem zanimanju za Slovenijo takoj zbral svoje novinarske prispevke z »obmocja med Balkanom in Sredozemljem« in jih priredil za povsem doloceno publiko --- za v Trstu zivece istrske emigrante in ze cez kaksen mesec prejel nagrado Maxa Davida.⁷¹ Seveda je taksno zanimanje kratkotrajno in kmalu ponikne v poplavi drugih informacij, ce se ga hitro ne izkoristi.⁷²

Zdi se, da so Slovenci bolj togi in navadno ne reagirajo na trenutne situacije, le izjemoma skusajo izkoristiti dnevno zanimanje, celo hlastanje za aktualnimi informacijami. Ni znan noben primer, da bi taksno pozornost izkoristili za uveljavljanje lastne knjizevnosti, ceprav istocasno marsikdaj pricakujejo, da bo slovenska poezija zbujala tako siroko zanimanje kot dnevni aktualisticni dogodki ali pa da se bodo z njeno pomocjo spreminjali mednacionalni odnosi.

Na tej ravni se odpira se drug problem. Prevladujoce delne predstavitve posameznih segmentov slovenske knjizevnosti niso mogle doseci osnovnega namena, da bi v eni knjigi zajele vecino informacij, ki bi nepoucenemu bralcu omogocile bolj poglobljeno razumevanje slovenskih literarnih del in spontano zanimanje zanje. Videti pa je, da je razumevanje antologije kot informacijskega prirocnika italijanskemu naslovniku najveckrat tuje, saj od taksnega dela navadno ne pricakuje informacij, pac pa izbor umetnisko najzrelejsih del. Ob tem nesporazumu je treba upostevati tudi, da prevod mnogokrat ni adekvaten literarni vrednosti izvirnika, zaradi cesar ni nujno, da ustrezen izbor podaja tudi najbolj prepricljive literarne prevode. Nekateri uredniki antologij so to upostevali in le za te je bila pomembnejsa uspesnost prevoda kot vrednost izvirnika, vendar to praviloma ni zadostovalo za njihovo sprejemanje pri naslovnikih. Kritika je le redko spostovala dejstvo, da antologija prevodov ni isto kot antologija izvirnikov, se manjkrat pa je ugotavljala, koliksno komunikacijsko moc imajo izbrani prevodi v drugem oziroma drugacnem kulturnem prostoru.

Selekcija po kriteriju kakovosti je bila pri urejanju antologij prisotna, vendar komajda kje poudarjena. Domala dosledno se je pri javnih predstavitvah poudarjalo, kako neznana je slovenska knjizevnost in kako bi njeno boljse poznavanje prispevalo k zblizevanju dveh sosednjih narodov in k boljsemu medsebojnemu razumevanju. Na ta nacin se knjizevnosti neprestano pripisujejo zunajliterarne lastnosti in zanemarjajo njene literarne razseznosti, kar vodi v vrsto nedoslednih in kontradiktornih predpostavk. Od literarnih del se v teh primerih pricakuje siroka odmevnost in moc, da bi spremenila zivljenje in celo politicno stvarnost. Ob taksnih pricakovanjih se v italijanski prostor posreduje predvsem liriko, ki navadno ne more sluziti siroki popularizaciji ter doseci taksne odmevnosti kot bolj bralne zvrsti.

Pricakovanja splosnega in konstantnega zanimanja za slovensko knjizevnost se pokazejo kot neutemeljena. Najvec antologij je vezanih na zamejski narodnostno mesani prostor, cemur v pricujocem prispevku ni bilo mogoce nameniti vse potrebne pozornosti. Ze zaradi lokalnega znacaja izdaj ni mogoce doseci njihovega sirsega poznavanja. Na tem obmocju imajo poleg tega velik vpliv razlicne oblike nacionalne nestrpnosti, iracionalni obcutki ogrozenosti, ki so pogojeni z vrsto zgodovinskih okoliscin. Trdno so zakoreninjeni stereotipi ter tradicionalno mescansko podcenjevanje podezelja. Zaradi taksnih okoliscin literaturo obeh narodov locujejo nepremostljivi prepadi, tako da italijanski del narodnostno mesanega prostora v glavnem ne sprejema slovenskega leposlovja, se manj pa omogoca njegovo uveljavitev v sirsem italijanskem prostoru.

Drugacen odnos je zaznaven samo pri razmeroma redkih ljubiteljih literature in intelektualcih, ki pa predstavljajo le ozjo, a istocasno tudi najzahtevnejso plast kulturnega obcinstva. Le za taksnega naslovnika je utemeljen repertoar prevedene slovenske knjizevnosti, v katerem prevladuje lirika, neutemeljeno pa je v taksnem spletu okoliscin pricakovati sirso odmevnost ali popularnost posredovane literature in ji pripisovati lastnosti, ki prestopajo literarnost. Potrditev teh zakonitosti je mogoce najti v tistih primerih, ko slovensko knjizevnost upostevajo reprezentativne antologije svetovne knjizevnosti. Vanje so uredniki vkljucili posamezne predstavnike zaradi prepricanja o njihovi literarni kakovosti, toda to se vedno ne zadostuje, da bi povprecen italijanski intelektualec znal nasteti nekaj slovenskih pisateljev.⁷⁴

Vsi navedeni pojavi so znacilni tudi za italijanske antologije jugoslovanskih knjizevnosti, ki zavzemajo pomemben delez v repertoarju prevodov slovenskih del v italijanscino. Izbor se ujema s slovenskimi merili o kakovosti leposlovnih del, v njem ni njihove problematizacije niti ne dopolnitev, kar je posledica dejstva, da so pri urejanju imeli odlocilno vlogo Slovenci. S tem je v veliki meri onemogocen razmislek o najpomembnejsih in najzanimivejsih vprasanjih, ki bi se postavila ob ugotavljanju razlik v italijanskem dojemanju ter interpretaciji reprezentativnih del slovenske knjizevnosti. Zanimivejsa moznost proucevanja izbranega raziskovalnega sklopa vodi v analizo vzrokov za nastanek italijanskih antologij jugoslovanskih knjizevnosti, ki osvetljuje okoliscine, v katerih so ta dela nastala in izsla. Na tej ravni se najprej pokaze, da gre vedno znova za poskuse premagovanja nepoznavanja in indiferentnosti italijanskih bralcev do slovenske knjizevnosti. Ob tem se odpira panorama najrazlicnejsih ustvarjalnih vezi, ki se pletejo med prizadevnimi slovenskimi posredniki slovenske knjizevnosti v italijanski prostor. Znan pa je le en primer, ko je pobuda za predstavitev slovenske knjizevnosti prisla neposredno od Italijanov.

Ob pomenljivih polemikah, ki so jih obravnavane antologije sprozile, se ponovno izkaze, kako obcutljivo in tvegano je urejanje antologij. Ce je namenjena tujini, je praviloma povezano s polemicnimi napadi, ki so se jim izognili le redki. Kritika je obzirnejsa le do neslovenskih urednikov, kot npr. do Salvinija in njegove antologije Sempreverde e rosmarino. Ob tem se je le malokdo zavedal, da postaja slovenska literatura v konglomeratu drzavne jugoslovanske kulture slabo razpoznavna, kar je zahtevalo dodaten razmislek obravnavanih literarnozgodovinskih pojavov. Antologije jugoslovanskih knjizevnosti so nehote vplivale na uzavescanje pojmov jugoslovanska kultura in tudi jugoslovanska knjizevnost, ki je sicer noben resen poznavalec ni nikoli zagovarjal. Kljub temu so ohranjena pricevanja, da pri tujih zaloznikih prakticno ni bilo mogoce prodreti s predlogom za izdajo zgolj slovenske antologije. Srecuje se torej neka splosna klima jugoslovanskega sodelovanja s pojmovanjem enotne drzave, ki je trdno zakoreninjeno v tujini, kjer praviloma ne poznajo njene kulturne raznolikosti. V italijanski kolektivni zavesti je se sredi devetdesetih let neprimerno bolj jasno prisotna Jugoslavija kot Slovenija in celo po njeni osamosvojitvi se ob Sloveniji presenetljivo pogosto uporabljajo izrazi »ozemlje bivse Jugoslavije«, »drzava nekdanje Jugoslavije« ipd.

Opombe

¹

Canti del popolo slavo, I.-II. zv., ur. Giacomo Chiudini, Firenze 1878 (vkljucuje tudi dve slovenski ljudski pesmi); Il libro dell'amore, I.-III. zv., ur. Marco Antonio Canini, Benetke 1885-1889 (uposteva Preserna); Canti jugoslavi, ur. Giovanni Kusnar, Rocca di San Casciano --- Bologna 1910 (v 1. zv. so predstavljeni Preseren, Gregorcic, Kette); Poeti jugoslavi del Rinascimento, ur. Giovanni Kusnar, Trst 1926 (3. razdelek 2. zv. vsebuje tudi pesmi Preserna, Gregorcica, Ketteja); Umberto Urbani: Scrittori Jugoslavi, Zadar 1936 (2. zv. vsebuje eseje o Gregorcicu, Askercu, Tavcarju, Cankarju, Zupancicu, Gradniku, Mesku); Liriche slovene moderne, ur. Luigi Salvini, Ljubljana --- Neapelj 1938 (24 slovenskih pesnikov); Antologia della Lirica Jugoslava Contemporanea, ur. Luigi Salvini, La ruota, Rim 1938 (Zupancic, Cankar, Murn, Kosovel); Poeti del mondo, ur. Massimo Spiritini, Milan 1940; Le candide vile, Poesie Jugoslave, ur. Luigi Salvini, Rim 1941 (vkljucuje Zupancica, Murna, Gradnika, Golio, A. Vodnika, Klopcica); Piccolo mondo sloveno, ur. Umberto Urbani, Ljubljana 1941; Romanticismo, ur. Salvatore De Carlo, Rim 1944 (vkljucuje Jurcica).

²

Miran Kosuta: »Tamquam non essent?« Traduzioni italiane di opere letterarie slovene, Metodi e ricerche (Videm) 1992, st. 1, str. 3-29.

³

Miran Kosuta: Krpanova sol. Knjizevni liki in stiki na slovenskem zahodu, Ljubljana, Cankarjeva zalozba 1996, 220 str.; Kosuta, Miran: Krpanova sol. Slovensko-italijanski in obratni literarni odnosi; Jezik in knjizevnost II, 1991, str. 33-52; Miran Kosuta: Scritture parallele, Dialogi di frontiera tra letteratura slovena e italiana, Studi e saggi, Trst 1997, 205 str.

⁴

Sempreverde e rosmarino, Poeti sloveni moderni, ur. in kom. Luigi Salvini, razlicni prevajalci, Rim, Carlo Colombo 1951 (La Bilancia --- Antologie di letterature straniere).

⁵

Najpomembnejse, ki so izsle po drugi svetovni vojni, so: Scrittori jugoslavi, Fiume, EDIT 1956; Poesia jugoslava contemporanea, Padova, Bino Rebellato Editore 1959; Letteratura e arte figurativa nella Jugoslavia del Dopoguerra, Galleria, rassegna bimestrale di cultura, Caltanissetta --- Roma XI/1961, st. 5/6, marec 1962; Nuova poesia jugoslava, Parma, Guanda S.T.E.B. 1966; La letteratura giovanile jugoslava, Milano, Trevisini 1968.

⁶

Osvaldo Ramous: Panorama di poesia jugoslava contemporanea, Il Giornale dei poeti (Rim) 1958. Vir: Bozidar Borko: Jugoslovani v »Giornale dei poeti«, SPor 6. 5. 1958, st. 105.

⁷

La letteratura giovanile jugoslava, ur. Arturo Cronia, Martin Jevnikar, prev. Martin Jevnikar, Milano, Trevisini 1968, 189 str. (Universitá degli studi di Padova. Collana di studi sull'Europa orientale, 8).

⁸

Prim. recenzije Zore Tavcar (Zaliv 1969, st. 18/19, str. 115-119) ter Marije Pirjevec (NRazgl 20. 4. 1969, st. 12, str. 368).

⁹

Prim.: Zoltan Jan: Poznavanje slovenskega slovstva za mladino pri Italijanih, Otrok in knjiga 1998, str. 230-234.

¹⁰

V slovenskem casopisju je bila razstava delezna le manjse pozornosti, prav tako tudi v Italiji, pac pa so o njej porocali celovski casniki Kärntner Tageszeitung, Kleine Zeitung ter Volks Wille 28. in 29. 11. 1972.

¹¹

Letteratura e arte figurativa nella Jugoslavia del Dopoguerra, Galleria, rassegna bimestrale di cultura, Caltanissetta --- Roma XI/1961, st. 5/6, marec 1962. Josip Tavcar: Izbor iz jugoslovanskih knjizevnosti v italijanscini, NSd 1962, str. 951, 1150; Ciril Zlobec: Izbor iz jugoslovanskih knjizevnosti v italijanscini, NSd 1962, str. 1052.

¹²

O Zlobcevem uveljavljanju v Italiji prim.: Zoltan Jan: Ciril Zlobec v italijanskem prostoru, Goriski letnik 1997, str. 102-112; Sodelovanje slovenskih in italijanskih gledalisc, Primorska srecanja 1997, st. 189, str. 5-16; Iluzije o uveljavljanju slovenske knjizevnosti v Trstu, Sodobnost 1995, st. 11/12, str. 973-994.

¹³

Josip Tavcar je --- ob opravljanju poklicnih dolznosti srednjesolskega profesorja (med drugimi je ucil tudi Fulvia Tomizzo ter Arnalda Bressana) --- delal kot dramaturg, umetniski vodja in dramatik Slovenskega stalnega gledalisca v Trstu. Kot kritik, publicist, prevajalec in spodbujevalec drugih posrednikov je veliko storil za prisotnost slovenske knjizevnosti v Italiji (in obratno), vendar so njegovi dolgoletni napori za zblizanje kultur dveh sosednjih narodov privedli do skromnih rezultatov. Ob njegovem delu je potrebno upostevati, da je bil odlicen poznavalec italijanske literature, ceprav spada med tiste Slovence, ki niso imeli moznosti obiskovati slovenske sole. Tako je svoja prva leposlovna dela napisal v italijanscini in nemscini. Njegova italijanska dramatika je pred drugo svetovno vojno prejela celo dve priznanji, nekajkrat pa so jo tudi uprizorili. Leta 1939 je njegova farsa Filumena la striga prejela prvo nagrado na natecaju za satiricno dramo (uprizorjena 1940 v Trstu), isto leto je za svojo radijsko igro Gli illusi prejel tudi prvo nagrado vsedrzavnega natecaja v konkurenci 2.400 kandidatov. Poleg stevilnih gledaliskih kritik italijanskih predstav je 1964. leta pripravil 28 enournih radijskih oddaj o italijanski dramatiki. Prav ob teh izkusnjah se zdi toliko bolj nerazumljivo italijansko odklanjanje njegovih predlogov za uprizarjanje slovenskih gledaliskih del, ces da so za njihove gledalce nesprejemljiva. Njegove stevilne prispevke o slovenski knjizevnosti so mu objavljali vecinoma le v trzaskem projugoslovanskem dnevniku Corriere di Trieste, vsa njegova prizadevanja, da bi za svoje porocanje o italijanski knjizevnosti dosegel reciprocno pozornost, so dala skromne rezultate. Prim. Robert Petaros: Josip Tavcar, Primorski slovenski biografski leksikon, 15. snopic, Gorica 1989, str. 631-632; Marija Cenda-Klinc: Ob smrti dramatika Josipa Tavcarja, Primorska srecanja 1990, st. 104/105, str. 189-190; Marija Cenda-Klinc: Trzaski Slovenci kot posredovalci slovenske literature Italijanom, Primorska srecanja 1995, st. 172, str. 563-564; Bogomila Kravos: Vloga Josipa Tavcarja v miselnem zasuku slovenskega gledalisca v Trstu, Sd 1995, st. 11/12, str. 956-961.

¹⁴

V navedenem Zlobcevem clanku so tudi podatki, da so se po izidu antologije zanimali zanjo uredniki nekaterih italijanskih revij: Il Ponte, La Fiera letteraria, Cynthia, Il Paradosso, Prove di letteratura e arte, Quartiere, Rendiconti.

¹⁵

Nuova poesia jugoslava, ur. Ciril Zlobec s sodelovanjem Slavka Mihalic'a, Aleksandra Spasova, kom. Mitja Mejak, Parma, Guanda S.T.E.B. 1966, 461 str. (Collana Fenice. Nuova serie. Sezione antologie. 12). Vzporedno besedilo.

¹⁶

Zoltan Jan: Ivan Cankar pri Italijanih, Primerjalna knjizevnost 1996, st. 1, str. 63-94; Viktor Habjan: Razgovor s prevajalko Cankarja, Knjiga 1957, str. 362-364.

¹⁷

Ciril Zlobec: Potovanje na Sicilijo s postankom v Rimu, Primorska srecanja 1995, st. 166, str. 149.

¹⁸

Ciril Zlobec: Spagnoletti, Luisi, Mascioni, Sd 1995, st. 1/2.

¹⁹

Dusan Zeljeznov: Vzrok je globlje in cisto drugje, LD 20. 11. 1966, st. 297, str. 7.

²⁰

Prva nam znana napoved antologije je izsla ze 1964. leta ob predstavitvi videmskega pesnika, prevajalca in Zlobcevega prijatelja Luciana Morandinija v Videmski krajevni reviji Quartiere (str. 36). Ob izidu je nato izsla se vrsta drobnih napovedi v osrednjih casopisih: Rinascita (st. 43); Paese Sera 14. 10. 1966; L'Avvenire d'Italia 30. 10. 1966; Bollettino bimestrale del Sindacato Nazionale Scrittori, november 1966; L'Italia che scrive, december 1966; Libri e riviste d'Italia, febr. 1967; La Battana, febr. 1967.

²¹

Jolka Milic: Nuova lirica Slovena, Dialogi 1967, st. 2 in 3, str. 89-93, 161-164.

²²

Martin Jevnikar: Cronia Arturo, Primorski slovenski biografski leksikon, Gorica 1976, 3. snopic, str. 207-208.

²³

Arturo Cronia: Ciril Zlobec, Nuova poesia jugoslava [...], L'Italia che scrive, december 1966.

²⁴

A rumore la cultura jugoslava per un libro uscito in Italia, L'Unitá 2. 11. 1966; Un'antologia diventata motivo di scandalo, La fiera letteraria 12. 1. 1966. Tem porocilom lahko dodamo se polemicne clanke, ki so izsli v reskem dnevniku italijanske manjsine La voce del popolo: Perché mancano i nostri poeti? (30. 10. 1966); Un'antologia di poesie jugoslave provoca una vasta polemica (27. 10. 1966); Processo alla poesia (8. 12. 1966).

²⁵

Politika 23. 10. 1966; Delo 23. 10. 1966; Politika 24. 10. 1966; Vecerne novosti 25. 10. 1966; Knjizevne novine 29. 10. 1966; Delo 29. 10. 1966; Vjesnik 29. 10. 1966; Telegram, 4. 11. 1966; Delo 11. 11. 1966; Knjizevne novine 12. 11. 1966; Delo 15. 11. 1966; Telegram 18. 11. 1966; Vjesnik 19. 11. 1966; Nedeljski dnevnik 20. 11. 1966; Telegram 12. 12. 1966; Delo 20. 12. 1966; Delo 21. 12. 1966.

²⁶

Giacomo Scotti: Nouva poesia Jugoslava, Panorama 29. 11. 1966, str. 22; Osvaldo Ramous: Una antologia diventata motivo di scandalo, La fiera letteraria 12. 1. 1967; Daisy Martini: Le due vie della nuova poesia jugoslava, Avanti, 9. 2. 1967; Vittorio Vettori: Un'imponente rassegna della letteratura nel tempo, Il telegrafo 11. 5. 1967; Mario Lunetta: Nuovi poeti e narratori jugoslavi, Paese Sera 28. 7. 1967.

²⁷

Salvatore Quasimodo: Nuova poesia jugoslava, Il Tempo 14. 12. 1966, str. 18. Prevodi prispevka so bili objavljeni tudi v Delu 20. 12. 1966 ter zagrebskem Telegramu 16. 12. 1966.

²⁸

Zlobec se je osebno spoznal s Quasimodom ob dogovorih za izdajo antologije 1963. leta in potem ko je prevedel njegovo poezijo v slovenscino. Ker je bil Quasimodu Zlobcev spremni esej v slovenskem izboru njegove poezije vsec, se je tedaj menda ponudil, da na podlagi dobesednih prevodov prepesni njegove poezije in poisce zaloznika, vendar je Zlobec dal prednost antologiji, ki je izsla cez kaksno leto. Nobelovcu se je vseeno kmalu ponudila priloznost, da se mu oddolzi. Ciril Zlobec: Italijanska srecanja slovenskega pesnika, VI. nadaljevanje, Radio Trst A, 27. 2. 1993. Navedeno po rokopisni podlagi oddaje. Prim.: Zoltan Jan: Ciril Zlobec v italijanskem prostoru, Goriski letnik 1997, str. 102-122; Sodelovanje slovenskih in italijanskih gledalisc, Primorska srecanja 1997, st. 189, str. 5-16; Iluzije o uveljavljanju slovenske knjizevnosti v Trstu, Sodobnost 1995, st. 11/12, str. 973-994.

²⁹

Zoltan Jan: Salvini, Luigi, Enciklopedija Slovenije, 10. zvezek, Ljubljana Mladinska knjiga 1996, str. 371.

³⁰

Novellieri Slavi, Panorama della letteratura novellistica Russa, Ucraina, Polacca, Boema, Slovacca, Serba, Croata, Slovena e Bulgara, Roma, De Carlo Editore 1946; Orfeo, Il tresoriere della lirica universale interpretata in versi italiani, Firenze, Sansoni 1949; Scrittori stranieri, Milano, Trevisini 1947; ponatis 1950; Leggende del Friuli e delle Alpi Giulie, Gorica, 1986. 253 str.; Friuli Venezia Giulia, Letteratura delle regioni d'Italia, Storia e testi, Brescia, La scuola 1989, 395 str.; Enciclopoesia, Dizionario dei poeti d'Europa, Firenze, Centro iniziative culturali 1990; Rondini e Sirene, Donne e poesia 1989, Atti del Vo convegno internazionale, Bari, Editrice La Vallisa 1990; Antologia europea, Le prospettive attuali della poesia in Europa, Rim 1991; Il mese d'amore. [...] Roma, Tascabili Economici Newton 1994 (Cento pagine per mille lire, 137); Luna d'amore, Le piú belle poesie d'amore d'ogni tempo e paese scelte e tradotte da un poeta d'oggi, Roma, Tascabili Economici Newton 1994 (Cento pagine per mille lire, 137); Approdi, Poezia della poesia mediteranea, Milan 1997, 600 str.

³¹

Po podatkih revije Drustva slovenskih pisateljev objavljenih v reviji Litterae slovenicae (1993, st. 1) imajo naslednji slovenski pisatelji, clani Drustva, revijalne objave v Italiji: Ciril Bergles, Andrej Blatnik, Lev Detela, Franjo Francic, Alojz Ihan, Karolina Kolmanic, Kajetan Kovic, Lojze Krakar, Marko Kravos, Neza Maurer, Milena Merlak, Boris A. Novak, Boris Pahor, Zarko Petan, Ciril Zlobec, vendar po podatkih, s katerimi razpolagamo, niso navedeni vsi.

³²

Po istem viru Drustva slovenskih pisateljev so na literarnih vecerih v Italiji nastopili naslednji clani Drustva: Ciril Bergles, Andrej Blatnik, Lev Detela, Franjo Francic, Karolina Kolmanic, Lojze Krakar, Marko Kravos, Milena Merlak, Boris A. Novak, Boris Pahor, Zarko Petan, Tomaz Salamun, Ciril Zlobec. Pripomniti je treba, da je po nasih podatkih cela vrsta literatov pozabila navesti svoje nastope v Italiji, kar zgovorno ilustrira njihovo vrednotenje ter interes zanje.

³³

Scrittori stranieri, ur. Pietro La Cute, Milano, Trevisini 1947. Ponatis 1950.

³⁴

Orfeo, ur. Vicenzo Errante in Emilio Mariano, Firence, Sansoni 1949. 1953. je izsel cetrti ponatis.

³⁵

Umberto Urbani: Jugoslovanska slovstvena dela v italijanskih prevodih, NSd 1954, str. 453-467.

³⁶

Antologia europea, Le prospettive attuali della poesia in Europa, Roma 1991, 918 str., (Quaderni di STIL B, st. 8). Slovence zastopajo Marko Kravos, Tomaz Salamun, Ciril Zlobec, str. 712-716 in 743-746.

³⁷

Ciril Zlobec, presentato e tradotto da Arnaldo Bressan; STIL B, Spettacolo, scrittura, spazio; Quaderno di poesia (Rim) 1983, st. 16/18, str. 114-116.

³⁸

Barbara Gruden: V Bologni Bienale sredozemskih umetnikov »under 30«, PDk 27. 12. 1988, st. 206, str. 13. Enakega srecanja v Lizboni 1994. leta se je udelezilo 12 Slovencev, sodelovali so tudi na bienalu, ki je potekal v Torinu. Prim.: J. S. A.: Bienale mladih bo v Torinu, Delo 24. 6. 1995, st. 144, str. 8; Jelka Sutej Adamic: Vsi mladi in mladi po srcu vabljeni v Torino, Delo 16. 4. 1997, st. 87, str. 14; Dusan Moravec: Bienale mladih, Mladina 6. 5. 1997, st. 18, str. 9.

³⁹

Miha Mazzini: Good rockin Tonight, Autobus magico, Bologna, Transeuropa 1988, str. 143; Ales Debeljak, objava v Il grande blu, il grande nero, Bologna, Transeuropa 1988, str. 45. Mazzinija je prevedla Diomira Fabjan Bajc, prevajalec Alesa Debeljaka ni znan, najverjetneje je to Tea Stoka.

⁴⁰

Ales Debeljak: Momenti d'angoscia, prev. Tea Stoka, kom. Charles Simic, Neapelj, Flavio Pagano Editore 1992. Izvirni naslov Trenutki strahu je spremenjen v Trenutke tesnobe. O neustreznih prevodih naslova zbirke prim.: Jolka Milic: O nagradah in se cem (bolj natancno), Delo 1. 6. 1995, st. 124, str. 10 (Knjizevni listi).

⁴¹

J. S. A.: Bienale mladih bo v Torinu, Delo 24. 6. 1995, st. 144, str. 8; Jelka Sutej Adamic: Vsi mladi in mladi po srcu vabljeni v Torino, Delo 16. 4. 1997, st. 87, str. 14; Dusan Moravec: Bienale mladih, Mladina 6. 5. 1997, st. 18, str. 9.

⁴²

Naklonjenost in odpor italijanskega tiska do politicnega dogajanja v Jugoslaviji, PDk 12. 11. 1987, st. 267, str. 4.

⁴³

Stephen Clissold: Storia della Jugoslavia, Gli Slavi del sud dalle origini a oggi, Torino, Einaudi 1969; Stefano Bianchini: La diversità socialista in Jugoslavia, Modernizzazione, autogestione e sviluppo democratico dal 1965 ad oggi, Trst 1984.

⁴⁴

Josip Vidmar: Pot je odprta, LdP 18. 3. 1958, st. 65, str. 5.

⁴⁵

Povsem samoumevno je bilo, da sta bila 1969. leta v trzaski Umani Ciril Zlobec in Tomaz Salamun predstavljena kot jugoslovanska pesnika, saj se je to dogajalo tudi v drugih primerih. Prim.: Ciril Zlobec e Tomaz Salamun, due poeti jugoslavi, Umana 1973, str. 33-34.

⁴⁶

Nastanek revije je povezan z zelo bizarnimi interesi izdajatelja. Njen zaloznik je bil advokat Loris Fortuna, ki je z njeno pomocjo hotel napraviti politicno kariero in tudi uspel. Tega so se zavedali vsi sodelavci, ki so vedeli, da bo revija usahnila, ko bo lastnik dosegel svoj namen, pa ni nobenega motilo. Sodelavci revije so z Zlobcem navezali stike v Ljubljani, kjer so po prizadevanjih likovnega kritika Zorana Krzisnika razstavljali slikarji iz Furlanije-Julijske krajine. Poleg slikarjev so se otvoritvene slovesnosti udelezili tudi italijanski literati, med njimi Luciano Morandini, ki je bil zaposlen na italijanskem drzavnem radiju. Iskali so stike s slovenskimi ustvarjalci, kar je sovpadalo z Zlobcevimi prizadevanji, da bi sodeloval z italijanskimi. Kljub kratkotrajnemu izhajanju videmske revije se zatem Zlobec pricne pojavljati kot sodelavec razlicnih italijanskih periodicnih publikacij. Poleg tega se od srede sestdesetih let udelezuje razlicnih kulturnih in strokovnih srecanj na obmejnem obmocju in tudi v sirsem italijanskem prostoru. Prim.: Ciril Zlobec: Italijanska srecanja slovenskega pesnika, XI. nadaljevanje, Radio Trst A, 8. 5. 1993. Navedeno po rokopisni podlagi oddaje.

⁴⁷

Znacilni clanki v reviji: Luciano Morandini: Ragioni di una rubrica, Politica e cultura oktober 1960, st. 2, str. 46; Luciano Morandini: Ciril Zlobec, n. m., oktober 1960, st. 2, str. 46-47; Berto Morucchio: Janez Bernik, n. m., oktober 1960, st. 2, str. 48-49; Luciano Morandini: Libertá della ricerca, n. m., december 1960, st. 3, str. 30; Zoran Krzisnik: La scultura di Stojan Batic, n. m., december 1960, st. 3, str. 31-35; Berto Morucchio: Nota su Stojan Batic, n. m., december 1960, st. 3, str. 35; Makso Snuderl: La riforma costituzionale in Jugoslavia, n. m., marec 1961, st. 4, str. 4-5; Ciril Zlobec: Festivals e cultura, n. m., marec 1961, st. 4, str. 28-31; Ciril Zlobec, Luciano Morandini: Giovane poesia jugoslava; prevajalec pesmi Giacomo Scotti, n. m., marec 1961, st. 4, str. 32-34; Zoran Krzisnik: La scultura di Drago Trsar, n. m., marec 1961, st. 4, str. 39-40; Drago Druskovic: Minoranze nazionali, n. m., oktober 1962, st. 5, str. 8-9; Luciano Morandini: La comunità etnica italiana di Capodistria e Pirano, appunti di vita culturale, n. m., oktober 1962, st. 5, str. 8-9; Ciril Zlobec: Intellettuali jugoslavi d'oggi, n. m., oktober 1962, st. 5, str. 20-21; Zoran Krzisnik: IV biennale d'arte grafica di Lubiana, n. m., oktober 1962, st. 5, str. 23. Izhajala je tudi redna rubrika Lettere dalla Jugoslavia, ki jo je pisal Ciril Zlobec.

⁴⁸

Luciano Morandini: Appunti per un profilo della poesia Jugoslava; Janko Kos: Nota per cinque poeti sloveni. S prevodi Luciana Morandinija (dobesedni pomen mu je posredoval Ciril Zlobec) so predstavljeni Kajetan Kovic, Tone Pavcek, Dane Zajc, Ciril Zlobec. Prim.: La situazione, april 1961, st. 20, str. 23-32.

⁴⁹

Ciril Zlobec: Slovenska samobitnost in pisatelj, Trst, ZTT 1986; Priznam, rekel sem, Ljubljana, PK 1988; Lepo je biti Slovenec, ni pa lahko, Ljubljana, Mihelac, 1992. Omenimo naj tudi njegovo polemiko o »skupnih jedrih« ob poskusu centralizacije jugoslovanskih sol 1983. leta.

⁵⁰

Tit Vidmar: Kulturni potni list, Delo 27. 11. 1976, st. 278, str. 36 (Sobotna priloga).

⁵¹

Po uradnem srecanju med ministrskima predsednikoma Tepavcem in Morom sta se 11. 2. 1971 sestali drzavni delegaciji za obravnavo vprasanj zascite manjsin, vendar v jugoslovanski ni naveden niti en Slovenec. Prim.: Zascita za manjsine, Delo 11. 2. 1971, st. 36, str. 2; Sasa Vuga: Kabala, Sd 1971, str. 327; Sporazum o nas brez nas, Zaliv 1975, st. 52/53, str. 163-167.

⁵²

Taksen polozaj Slovenije v jugoslovanski diplomaciji je viden tudi iz pricevanja Cirila Zlobca, ki navaja, da se nobenemu delavcu jugoslovanske ambasade v Rimu ni zdelo vredno udeleziti se katere izmed slovesnosti, ko so mu podelili nagrado Eugenio Montale 1984. leta v Tropeju in nato njene ponovitve v Rimu, ceprav je mesto zasedal Slovenec. Organizatorji so se zelo cudili, tako da so uzaljeno vprasali lavreata, ali Jugoslovani (sic) vsak dan prejemajo taksna priznanja. Prim.: Ciril Zlobec: Lovorike iz Italije, Primorska srecanja 1995, st. 165, str. 43.

⁵³

Ciril Zlobec: Kriticno razmisljanje ob uspesni manifestaciji v Italiji, Delo 4. 6. 1977, st. 128, str. 26; Peter Brescak: Jugoslovanska kultura v Rimu, Delo 20. 4. 1977, st. 92, str. 7; Peter Brescak: Rimska priznanja, Kritika posveca pozornost prav vsem nastopajocim v okviru meseca kulture jugoslovanskih narodov, Delo 6. 5. 1977, st. 103, str. 7; Marko Kravos: V Italiji ni primernega zanimanja za literarno bogastvo vzhodnih sosedov, Mesec jugoslovanske kulture v Rimu, PDk 17. 5. 1977, st. 111, str. 1.

⁵⁴

Stane Ivanc: Slovenski teden v Rimu za boljse odnose s sosedi, Delo 20. 5. 1995, st. 114, str. 28; Slovenija se predstavlja, PDk 24. 5. 1995, st. 137, str. 3.

⁵⁵

Prvi prevod v italijanscino, ki ga je podprla, je 1994 izdana zbirka Marka Kravosa Kukavicji klic. Prim.: Elio Guagnini: Zbirka trzaskega pesnika kot njegova antologija v italijanscini, Delo 24. 11. 1994, st. 272, str.7 (Knjizevni listi); Marjeta Novak-Kajzer: V tujini je nasih prevodov vedno vec, zmede pa zato ni dosti manj, Delo 3. 11. 1995, st. 254, str. 8; Slovenska knjizevnost in svet, Knjiga 1957, st. 1, str. 26-33; Boris Grabnar: Nasa knjizevnost prodira v svet, TT 14. 3. 1957, st. 11, str. 9; Bozo Bozic: Program o kulturnem sodelovanju med SFRJ in Italijo, PDk 19. 3. 1972, st. 67, str. 5; Poti in stranpoti uveljavljanja slovenske pisane besede, PDk 25. 6. 1993, st. 168, str. 12; Marko Jensterle: Institut, ki bo uveljavljal naso besedo, Rodna gruda februar 1994, st. 2, str. 8.

⁵⁶

Fondacija Trubar je v letih 1992-1994 podprla tri slovenske knjige, izdane v tujini (cesko antologijo slovenske poezije, madzarsko izdajo Salamuna, izbor Debeljakovih del v ZDA). Navezala je tudi stike z zalozbo White Pine, ki naj bi, podobno kot avstrijska zalozba Wieser, v ZDA vsako leto izdala po eno knjigo iz slovenske knjizevnosti. Leta 1994 je pricela tudi skrbeti, da bi bila dela nagrajencev Vilenice prevedena v svetovne jezike, dogovarjala se je za izid Jancarja in Mlakarja na Dunaju, tako da naj bi v letu 1995 izslo sedem slovenskih knjig pri tujih zaloznikih, med katerimi ni nobenega italijanskega. Prim.: Zenja Leiler: Prispevki za predstavitev slovenske literature, Delo 29. 9. 1994, st. 226, str. 12; Jolka Milic: Porocanje in zamolcanje, Fontana avgust 1994, st. 21.

⁵⁷

Podatki so povzeti po porocilih komiteja SRS za mednarodne odnose R Slovenije in dokumentaciji ZAMTES-a.

⁵⁸

Marjeta Novak-Kajzer: V tujini je nasih prevodov vedno vec, zmede pa zato ni dosti manj, Delo 3. 11. 1995, st. 254, str. 8.

⁵⁹

Spremljal sem dnevnike: La Stampa, Il Corriere della Sera, L'Unitá in La Repubblica. Izbor je dovolj reprezentativen za sklepanje, da tudi v drugih dnevnikih najpomembnejse novice niso bile objavljene drugace. Kasneje sem to opustil zaradi preskromnih rezultatov in prevelikih materialnih izdatkov, ki jih taksno zbiranje gradiva zahteva.

⁶⁰

Prim. tudi serijo clankov ter reportaz v znanem magazinu L'Espresso leta 1990.

⁶¹

Prim. Il Manifesto 30. 10. 1991, str. 5; Il Lunedí 27. 4. 1992, st. 17, str. 2; La stampa 12. 7. 1991, str. 5; Tuttolibri (priloga dnevnika La Stampa), julij 1991, st. 759, str. 3; Il Piccolo 5. 9. 1991, str. 5; La voce repubblicana 20. 11. 1992, str. 3; Il Giornale 29. 11. 1992, str. 9; Il Gazzettino 4. 12. 1992, str. 3.

⁶²

Italijani ne vedo, da Slovenija ni Slavonija, PDk 26. 7. 1991, st. 173, str. 3.

⁶³

Vlado Kremse: Vojna v Sloveniji, Slavoniji, Slovaski, PDk 27. 8. 1995, st. 231, str. 8.

⁶⁴

Il paese, che ha scelto la pace, Grazia 28. 9. 1994, st. 39, str. 34.

⁶⁵

Karies, PrimN 18. 6. 1995, st. 56, str. 32; Drago Svoljsak: »Lahke diplome« ljubljanske univerze, Delo 6. 9. 1995, st. 206, str. 7; Diplome, PDk 28. 6. 1996, st. 187, str. 14.

⁶⁶

Jurij Paljk: Nekaj utrinkov s papeskega letala, Novi glas 30. 5. 1996, st. 21, str. 5.

⁶⁷

Mirjam Muzenic: Italijani o Sloveniji in Slovencih, Kako se oblikuje javno mnenje, Primorska srecanja 1995, st. 166, str. 124-126.

⁶⁸

Stefano Bianchini: L'enigma jugoslavo, Le ragioni della crisi, Milano, Angeli 1989; Dino Frescobaldi: Jugoslavia perché, Suicidio di uno stato, Firenze, Ponte alle Grazie 1991; razlicni: I giorni della Slovenia, Trieste, Ed.E 1991; Fulvio Molinari: Jugoslavia dentro la guerra, Gorizia, Editrice goriziana 1992; Marco Dogo: Kosovo, Albanesi e Serbi, le radici del conflitto, Lungo di Cosenza, Ed. Marco 1992; Liljana Avirovic': Lettere a nessuno, Testimonianze e documenti della guerra in Croazia, Milano, Hefti 1992; razlicni: Jugoslavia, Il nuovo medioevo, Milano, Mursia 1993; razlicni: Dossier ex Jugoslavia, Salerno, Elea Press 1993; Predrag Matvejevic': Epistolario dell'altra Europa, Milano, Garzanti 1993; Cristopher Civic: Rifare i Balcani, Bologna, Il Mulino 1993; Slavenka Drakulic': Balcan Express, Milano, Il Saggiatore 1993; Sandro e Alessandro Damiani: Jugoslavia, Genesi di una mancanza annunciata, Pistoia, Ed. sette Giorni coop. 1993; Demetrio Volcic': Sarajevo, Quando la guerra uccide, Milano --- Torino, Mondadori --- Nuova Eri 1993; Joze Pirjevec: Il giorno di san Vito, Jugoslavia 1918-1992, Storia di una tragedia, Milano --- Torino, Mondadori --- Nuova Eri 1993.

⁶⁹

Zgovorna je situacija ob proslavljanju petdesetletnice konca druge svetovne vojne, ki kaze, kako hitro se zaloznistvo odzove zanimanju javnosti. Do maja 1995 je v Italiji izslo 42 knjig o tej tematiki, v osrednjih casopisih pa vec kot 5.000 clankov, kot poroca Miro Kocjan (V Italiji je samo letos izslo nad pet tisoc clankov, Zadnje knjige za 50-letnico, Delo 18. 5. 1995, st. 112, str. 11 (Knjizevni listi).

⁷⁰

Aldo Pavan: Slovenia, Milano, CLUP 1994 (Club Guide 51), 248 str.; Slovenia, Milano, Touring Club Italiano 1996, 172 str. (Guide d'Europa). Soavtorji drugega vodnika so Leonardo Zoppé, Gianfranco Spinelli, Marco Tamborini in Tatiana Wolf Bellotto, svetovalec Boris Blazelj.

⁷¹

Paolo Rumiz: Vento di terra, Istria e Fiume, Appunti di viaggio tra i Balcani e il Mediterraneo, Trst, OTE 1994. Avtor je novinar trzaskega dnevnika Il Piccolo, ki od 1987 komentira dogodke v vzhodni Evropi, vecji uspeh je imel tudi s knjigama Zgodbe nove Evrope (1990) ter Borovniceva pot (1993). Zalozba, ki je izdala knjigo, je bila tedaj tudi solastnica trzaskega italijanskega dnevnika. Ni nakljucno, da je spremno besedo prispeval med Istrani dokaj priljubljeni pisatelj Fulvio Tomizza. Nagrada Maxa Davida za posebne porocevalce znasa 5 milijonov lir, nagrajenec pa prejme tudi srebrno plaketo. Prim.: Novinarju Paolu Rumizu nagrada Maxa Davida, PDk 3. 12. 1994, st. 330, str. 5; Milan Gregoric: Kako preseci crno-belo obarvanost slovensko-italijanskega dialoga, Pogovor s Paolom Rumizem, publicistom in novinarjem trzaskega dnevnika Il Piccolo, Primorska srecanja 1994, st. 165, str. 5-9; Legisa in Rumiz ponovno izvoljena v vsedrzavni svet, PDk 30. 5. 1995, st. 143, str. 10.

⁷²

Joze Pirjevec: Mar res nimamo vec perspektiv, PDk 11. 11. 1994, st. 302, str. 2.

⁷³

Jan, Zoltan: Zanimanje za slovensko knjizevnost v obdobju fasizma, Primorska srecanja 1995, st. 170/171, str. 422-428; isti: Iluzije o uveljavljanju slovenske knjizevnosti v Trstu, Sodobnost 1995, st. 11/12, str. 973-994; isti: Slovenska in italijanska narodnostna skupnost --- most med kulturama, Primorska srecanja 1989, str. 900-909.

⁷⁴

Roza Butina: Koliko poznajo Preserna italijanski dijaki in studenti? PDk 30. 1. 1994, st. 29, str. 22.