Umetnost in politika v partizanski Beli krajini

Za literarni aktivizem lahko trdimo, da na Slovenskem med 2. svetovno vojno ni zajel literature tako mocno kot v prvih povojnih letih. Prevlada aktualizma je bila med vojno bolj posledica mocnih vtisov, ki jih je ljudem zapuscala najvecja svetovna morija, kot pa zunanjih vplivov. K omejevanju aktivizma so najbolj pripomogli umetniki v partizanskih vrstah, zdruzeni v Slovenskem umetniskem klubu, ki je bil ustanovljen 3. septembra 1944 v Semicu. Tu je bil 4. januarja 1944 tudi kongres kulturnih delavcev v OF, tako da je bil Semic kar pomembno kulturno sredisce partizanske Bele krajine.

Na ustanovnem zboru Slovenskega umetniska kluba¹ (SUK) je bil za predsednika drustva, v katerem so bili zbrani partizanski umetniki, izbran slikar Bozidar Jakac, odbornik za knjizevnost v vodstvu drustva pa je postal Ivan Potrc. Mile Klopcic je bil izbran za urednika revije Nasa beseda, ki naj bi jo izdajalo drustvo, a do tega ni prislo in je bilo gradivo, zbrano za revijo, vecinoma objavljeno sele po osvoboditvi v Slovenskem zborniku 1945. Ze pri volitvah drustva je prislo do »politicnih« zapletov, saj sta bila za vodilna moza izbrana France Bevk in Josip Vidmar, oba visoka funkcionarja Osvobodilne fronte. Toda po tej izbiri je protestiral Filip Kumbatovic, ravnatelj SNG na osvobojenem ozemlju, in dejal: »Ce je ta klub res klub svobodnih umetnikov, bi bilo boljse, ce bi njegovi funkcionarji ne bili socasno funkcionarji IO OF ali SNOS.« Na ponovljenih volitvah so nato izbrali ze omenjeno vodstvo, v katerem ni bilo visjih politicnih osebnosti.²

Prav SUK oziroma njegovi clani so bili tisti, ki so z vodilnimi politiki odkrito spregovorili o tendencioznosti v umetnosti, o pozivih k aktivizmu in o partizanski brezi, ki ni bila nic drugega kot kratko vojno dejanje obseznejse igre, imenovane spor na knjizevni levici. Drustvo je odlocilno poseglo v razprave o teh vprasanjih na sirsih sestankih, ki so se jih udelezili tudi vodilni politiki Osvobodilne fronte. Poleg umetnikov, ki jih v studiji Slovensko pesnistvo upora omenja Boris Paternu³ (Bozidarja Jakca, Mateja Bora, Filipa Kalana, Josipa Vidmarja, Franceta Mihelica, Mileta Klopcica), je potrebno kot zelo zgovornega in bojevitega v prepricevanju politikov, da se je treba postaviti po robu uveljavljanju nesmiselnih idej zagovornikov partizanske breze, omeniti zlasti se Boza Voduska. V nekoliko nehvalezni vlogi je bil pri tem Josip Vidmar, saj je bil po eni strani svobodomiselni literarni kritik, po drugi pa predsednik Izvrsnega odbora OF, torej visoka politicna osebnost. In na prvem clanskem sestanku SUK, 14. oktobra 1944 v Crnomlju, je moral kolegom odgovarjati predvsem Vidmar, saj Borisa Kidrica, kljub temu da so ga pricakovali, na sejo ni bilo.

Vidmar je v uvodnih besedah dejal, da »OF sicer lahko izrazi svojo zeljo. OF ima tudi pravico, da pricakuje od umetnikov, da se bodo dotikali in crpali iz danasnjega dogajanja. Vendar pa OF ve, da je umetnost vecna, da je brezcasna, toda kljub temu lahko uposteva nas cas.« Ker zna pravi umetnik vedno odgovarjati izzivom casa, je nadaljeval Vidmar, mora biti umetnik in z njo umetnost prisotna tudi v velikem dogajanju, ki so ga dozivljali v vojnih letih, to pa se ne pomeni nujno tudi utilitarnosti: »Slisal sem govoriti tudi o narodno-osvobodilni brezi. Ce hoce biti breza umetnost, mora biti pod njo partizanski rekvizit. To je zame burka, to je zame farsa. S tem pa se nocem reci, da bi se ne dalo narisati breze, ki bi globljemu opazovalcu ne posredovala danasnjih dni.« Sama vsebina torej se ni dovolj, da bi o nekom govorili kot o »narodno-osvobodilnem umetniku«, je poudaril Vidmar, saj brez talenta in umetniske zilice pac ni mozno ustvarjati umetnin. Zavrnil je tudi poziv o umetnosti za ljudstvo, saj so ga pogosto uporabljati kot zahtevo za znizevanje umetniske vrednosti.⁴

V razpravi je bil zlasti provokativen Bozo Vodusek, ki je hotel vedeti, ali je drustvo podrejeno oblastnim organom, torej odseku za prosveto Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Po odgovoru, da je drustvo povsem samostojno in da ni vezano na politicne in oblastne forume, pa je predlagal, da je treba izbrati novega urednika drustvene revije: »Zdi se mi napacno, da bi bil Mile Klopcic urednik revije in to zato, ker je v drzavni funkciji. Zato predlagam, naj se izbere drug urednik.« Na pripombe sogovornikov, kaksne bi bile lahko napacne tendence oblasti do umetnosti, je Vodusek odkrito povedal: »Krivdo nosijo tisti, ki umetnost dirigirajo. Osnovna napaka je, da se je delalo drugace, kakor je tov. Vidmar povedal. Vprasanje pa je celo, ce je dobro umetnost pozivati k aktuelnosti. Nocem pa seveda umetnosti pozivati v oblake. Vsaka doba postavlja svoje probleme. Take besede, ki so bile pred 20 dnevi nujne, danes ze niso vec. Od strani tistih, ki so zaradi narodno-osvobodilnih zaslug postavljeni na odgovorna mesta, so zahtevali aktuelnosti. Propaganda, to je bilo jedro. (....) Treba je dati ljudem moznosti, da ne pisejo samo za propagando. Ce bi to moznost dali, bi zdaj ze prisla prava umetnost. Zivljenjski, pravi umetnosti moramo dati prostora. To se pravi dati moznost za nepropagandno umetnost. Taka moznost, da bo rodila veliko umetnost in ki bo zaradi svoje resnicne umetnosti tudi propaganda.«⁵

Na Voduskove kritike sta se odzvala Josip Vidmar in Mile Klopcic. Vidmar je poudaril, da se strinja z Voduskovimi »postulati svobodne umetnosti«, da pa vendarle ni moc trditi, da danasnja doba ne more dajati visokih umetniskih del zaradi aktualnosti in je za pesmi Otona Zupancica iz leta 1941 dejal, da »so pesmi nase borbe, nasega casa in vendarle ne bo nihce trdil, da ne bi bile na visini, da bi bile slabse kakor so bile njegove prejsnje pesmi.« Klopcic pa je pripomnil, da je treba lociti dela, ki jih je urejal po narocilu glavnega staba, torej vojske, od del, ki naj bi jih izdajalo kulturnisko drustvo, ob tem pa je se dodal: »Mislim, da je to prvo zborovanje na osvobojenem ozemlju, ki v nasem zivljenju ne kaze enotnosti.« Seveda je na to takoj reagiral Vodusek, ki je dejal, da gre za napacen ocitek, kajti »ni fingirane enotnosti in --- molcati. Odpreti je treba usta. Predlagam, da govorimo odkritosrcno. Prav molcanje je nasa bistvena napaka.« Po teh besedah je Vidmar pozdravil »energicno voljo, priti do skupnosti in enotnosti.« Razprava je torej krenila v smer odprtega pogovora, ki ga je spodbudila Voduskova neposrednost in zahteva po odkritem pogovoru. Na pripombe, da je lahko tudi aktualna umetnost prava umetnina, je Vodusek odgovoril: »Saj tukaj je psiholoski motor. Poziv k aktuelnosti je pravilen, toda nepotreben. Prav bojazen, da ne bi bil aktuelen, je ovirala umetnika.«⁶

Odprta razprava o aktualnosti in partizanski brezi se je nadaljevala tudi na drugem clanskem sestanku SUK, 8. novembra 1944 v Crnomlju, ki sta se ga od politikov udelezila Boris Kidric in Ales Bebler. Uvodno besedo je imel tokrat Kidric, ki je precej odkrito poudaril, da je eden od temeljnih vzrokov, zakaj je do omenjenih polemik sploh prislo, dejstvo, da »posamezniki med politicnimi ljudmi niso dovolj razgledani v umetnosti«. Zatem je pojasnil svoje poglede na umetnost, ki so bili manj ostri kot pri ortodoksnih marksistih, a se vseeno niso zadovoljevali zahtev umetnikov po nepoliticnem ocenjevanju kulture. Kidric je menil, da je nesmiselno postavljati vprasanja tendence in umetnosti, kajti »ce si umetnik, si obenem tudi tendenciozen«. Zlasti pa je poudaril, da si ne more misliti, da custven clovek, kar umetnik vsekakor mora biti, ne bi opisoval tako prelomnega casa, ki prinasa toliko sprememb: »Umetnost se ne da dekretirati s strani NO breze in se je ne da dekretirati niti z absolutne umetnosti. In tako sodim, da je ta debata nepotrebna. (...) Zahtevamo od umetnika, da se te borbe udelezuje, zahtevamo, da se na izkusnjah te borbe uci in v umetnosti daje izraz te borbe. Ce pa tega ne bi znali izraziti, ne samo, da ta umetnost ni sodobna, temvec sploh umetnost ni.«⁷

Kidriceve besede so naletele na dokaj ugoden odmev, saj je predsednik drustva Bozidar Jakac poudaril, da se stalisca pokrivajo »s tem, kar mi hocemo«, saj je do polemike prislo »zaradi tega, ker gotovim elementom abeceda umetnosti ni jasna«. Dodal je se, da ni nujno, da bo ta prelomni cas nasel takoj ustrezen odsev v umetnosti in da bo mogoce treba na prave umetnine se pocakati. S tem se je strinjal tudi Vidmar, ki je dejal, da je prva naloga umetnikov ustvarjati, da pa ni povsem nujno, da morajo dela govoriti le o sedanjem casu in da na posamezne plati umetnosti politicni dogodki vplivajo bolj, na druge manj, konec koncev pa tudi »nase narodno osvobodilno zivljenje naplavlja in prinasa s sabo marsikaj slabega, nevaznega.« S tem se Kidric ni najbolj strinjal, saj je v politicnem ocenjevanju dejal, da bi morali umetniki ocenjevati predvsem pozitivne plati borbe: »Pravi umetnik se bo torej samo ocetovsko nasmehnil. Majhen clovek pa bo to napihoval. In zato je skodljiv in koristi sovrazniku.«⁸

V razpravo se je nato vkljucil se Bozo Vodusek, ki je ponovil, da so pozivi k aktualnosti nepravilni, saj so umetniki v partizanskih vrstah ze s svojim delom dokazovali, kako dozivljajo prelomni cas. Pridruzil se je tudi Vidmarjevim pripombam: »Vzemi ljubezensko liriko. To je podrocje, kjer bi se posledice narodno osvobodilne borbe samo posredno kazale. Drugi primer je krajinar. In kljub temu je to umetnost in sicer lahko dobra umetnost.« Kidric se je s tem strinjal, a dodal, da bi bilo kljub temu »jalovo, ce bi bila samo lirika in breze«. Vodusek je temu dodal: »Vse kaze, da gre vse v pravo smer«, s cimer je pokazal zadovoljstvo, ker jim je politik z vrha povedal, da jih ne mislijo vec posiljevati na nacin, kot ga je ubral vojaski vrh. Kljub temu je Kidric dodal, da ne bi bilo nic narobe, ce bi vec pozornosti posvetili »politicni vzgoji umetnika«, a se je takoj oglasil Vidmar in dodal: »In umetniski vzgoji politikov.« Na to pripombo je Kidric bolj kislo odgovoril: »To bo tezje.«⁹

Odkrit pogovor med umetniki in politiki je pojasnil nekatera odprta vprasanja, razlike pa so le se ostale. Politiki so pac politiki in vecino stvari, tudi umetnost, ocenjujejo skozi politicna ocala. Toda eni imajo manjso dioptrijo, drugi pa precej vecjo, ki je pogosto precejsnja ovira za bolj trezno presojanje polozaja. Ob moci argumentov in v zelji, da ne bi prislo do razhajanj s kulturnimi delavci v OF, so komunisticni ideologi popustili, toda nekatere zabelezke, ki so nastale v zaprtih partijskih krogih, pricajo, da poraz partizanske breze se ni bil hkrati tudi dokoncni poraz utilitarnih tendenc v sporu na knjizevni levici in da je bilo moc pricakovati se nadaljevanje te nikoli izpete pesmi. Ales Bebler je odlocilno posegel v polemiko okoli partizanske breze s clankom Nekaj misli o umetnosti, ki ga je sredi polemik 4. novembra 1944 objavilo partijsko glasilo Ljudska pravica. V njem je poudaril, da je »kot nebo od zemlje ... dalec od bedaste teorije o 'narodno osvobodilni brezi'«.¹⁰

Da pa je slo pri Kidricevih besedah bolj za politicno taktiziranje kot pa za dolgorocnejsi kulturnopoliticni princip, nam kazejo zabelezke Filipa Kumbatovica Kalana s partijske konference kulturnih delavcev 25. januarja 1944. Kidric je v referatu kulturnikom komunistom kritiziral dejstvo, da se »se niso dvignili na politicni nivo politicnega aktivista«, svetoval jim je studij marksizma in leninizma, ob koncu po so si zacrtali zelo utilitarna nacela, da »kakor je Partija izpeljala politicno borbo, tako mora zgraditi tudi umetnost«. Pri tem so se dotaknili tudi ozje umetniske problematike: »Nov tip umetnika mora biti nov clovek --- komunist v vsem svojem zivljenju: proc z anarhizmom in staro 'umetnisko navlako'.«¹¹

Bolj kot klasicni cenzuri so bili literati in umetniki v narodnoosvobodilnem boju podvrzeni avtocenzuri, ki v tako zaostrenih razmerah, kot je bila najbolj krvava vojna v zgodovini clovestva, ni bila plod zunanjih pritiskov, temvec lastnega videnja ostrih nasprotij, ostrih meja in potez na robu clovecnosti, ki so potrebna za prezivetje grozot. Vsaj v poeziji na pravi cenzurni poseg med pregledovanjem arhivskih virov nisem naletel. Nasel pa sem na primer cenzuriranje gledaliskih agitk, za katere je tako in tako znacilno, da nastajajo bolj kot politicno-propagandno, kakor pa umetnisko delo.

Med ostalimi je politicno ocenjeval agitke, ki jih je uprizarjalo Slovensko narodno gledalisce (SNG) na osvobojenem ozemlju tudi Boris Kidric. Gledalisce je, po trditvah direktorja gledalisca Filipa Kumbatovica Kalana, igralo »popravljene« verzije agitk.¹² Kidric je ocenil tudi enodejanko Mateja Bora Jeca se je odprla. Ta je igro napisal ob italijanski kapitulaciji in je smesila tudi Italijane, SNG pa jo je prvic in hkrati zadnjic uprizorilo sele pol leta po kapitulaciji, aprila 1944. Kidric je pred tem 31. marca 1944 narocil vodstvu gledalisca, da je treba »nekoliko bolj poudariti aktivnost italijanskih mnozic ob kapitulaciji v tem smislu, da je ta kapitulaciji pripomogla«, s tem pa seveda zahteval poseg v avtorjevo delo. Bor je pac ocenil Italijane kot enega od slovenskih okupatorjev iz leta 1941, za politika (cenzorja), ki se podreja trenutni politicni situaciji, pa so bili spomladi 1944 Italijani vsaj deloma tudi ze zavezniki proti nemskemu nacizmu.¹³

Ko je nekaj mesecev kasneje poslal Bor vodstvu gledalisca v oceno se Raztrgance, se je ponorceval tudi iz cenzure in zapisal: »Sektastva, vsaj upam, v njej ni, tudi Italijanov ne smesim, kar je danes greh. Pac pa smesim Nemce in samo upam, da ne postanejo pred vprizoritvijo nasi zavezniki.«¹⁴

Bolj kot s klasicnim cenzuriranjem je imela politika prste vmes pri »delitvi« pesnikov na »zazelene« in »nezazelene«. Zato je lahko tudi uvrstitev tega ali onega med »zaledno pesnistvo« sila sporno, saj je imelo do nekaterih vodstvo osvobodilnega gibanja neprijazen odnos, kar se je se posebej izrazito pokazalo po koncu vojne. Toda to da so prisle nekatere zamere na dan ze med vojno, nam nazorno kaze tudi sledeca navedba v dopisu SNG o izboru gradiva za javne prireditve: »Gradnikovih pesmi tudi nimamo --- doslej jih tudi nismo nikjer uporabljali na prireditvah, ceprav je Gradnik eden nasih najvecjih pesnikov, vendar si nismo bili docela na jasnem o njegovem odnosu do OF in smo iz previdnosti opustili vsako publikacijo njegovih del.«¹⁵ Zal se podoben odnos do Gradnika s partizanske strani vlece vse do danasnjih dni, pa ceprav je zgodovinopisje ze opozorilo, da so bile zamere na njegov racun neupravicene.¹⁶

Ce pa ze hocemo poiskati cenzorja, ki je med vojno cenzuriral pisce, katerih dela so objavljena v Slovenskem pesnistvu upora, moramo seveda pogledati prek plota na drugo slovensko politicno stran. Dovolj zgovorna pri tem je okroznica prosvetnega oddelka Rupnikove Pokrajinske uprave v Ljubljani, ki je 3. oktobra 1944 vsem pristojnim solskim organom in zalozbam sporocila, katere knjige lahko uporabljajo v solah pri pouku slovenscine: »Brez odobritve se smejo pri pouku do nadaljnjega rabiti naslednja slovenska berila in citanke, vendar je treba pred rabo odstraniti iz njih poleg navedene sestavke.« Na spisku piscev del, ki jih je potrebno izlociti iz knjig, so: France Bevk, Mile Klopcic, Tone Seliskar, Igo Gruden, Anton Ingolic, Josip Ribicic, Josip Sest, Venceslav Winkler, Jus Kozak, Stanko Vuk, Anton Novacan, Ivan Tavcar, Fran Albrecht, Alojzij Kraigher, Misko Kranjec in Prezihov Voranc. Na koncu okroznice je pokrajinska uprava narocila se: »Ravnateljstva (upraviteljstva) naj poskrbe, da se odstranijo imenovani sestavki pred rabo v soli tudi iz izvodov, ki so ze v rokah ucencev.«¹⁷

Ne glede na orisane literarnoteoreticne razprave, cenzurne in druge posege politicnih oblasti, je nesporno, da je bilo tega v vojnih letih bistveno manj kot pred njo in se zlasti po njej. Po svoje je kar presenetljivo, da v tako zaostrenih politicnih razmerah kot je vojna ne najdemo se stevilnejsih vpletanj politike v kulturno dejavnost. Res pa je tudi, da za ostrejse posege ni bilo vzroka niti potrebe, saj se je vpliv ozracja vojne in politicnih delitev na umetnike mocno odrazal v njihovem delu in je bil poziv k aktualnosti ali literarnemu propagandizmu povsem odvecen. Poezija, zbrana v Slovenskem pesnistvu upora, tako kot ostala umetniska dela tistega casa ni bila zgolj umetnisko ustvarjanje; bila je tudi dokumentarni zapis dogajanja na slovenskih tleh, zapis o narodu, ki se je, kot ze velikokrat poprej, v casu, ko je bil zapisan unicenju, zopet oprijel ene svojih najcenjenejsih vrednot, svojega jezika.

Opombe

¹

Ales Gabric (1989). Slovenski umetniski klub. Zgodovinski casopis, 43, st. 1, str. 97-106.

²

Arhiv Republike Slovenije (ARS), Dislocirana enota I (DE I), fond SNOS, fasc. SUK --- 14068, Zapisnik ustanovnega obcnega zbora.

³

Slovensko pesnistvo upora 1941-1945 (1997). Novo mesto, str. 10.

⁴

ARS, DE I, SUK --- 14070, Zapisnik I. clanskega sestanka, 14. 10. 1944 v Crnomlju.

⁵

Prav tam.

⁶

Prav tam.

⁷

Arhiv Republike Slovenije (ARS), Dislocirana enota I (DE I), fond SNOS, fasc. 47, SUK --- 14070, Zapisnik II. clanskega sestanka, 8. 11. 1944.

⁸

Prav tam.

⁹

Prav tam.

¹⁰

ARS, Dislocirana enota II, Tisk NOB, L 3, Ljudska pravica, 4. 11. 1944.

¹¹

Dokumentacija Akademije za gledalisce, radio, film in televizijo (D AGRFT), st. 302, Belezke Filipa Kumbatovica Kalana.

¹²

Izjava Filipa Kumbatovica Kalana avtorju, 18. 12. 1987.

¹³

D AGRFT, st. 191, Pismo Borisa Kidrica Filipu Kumbatovicu, 31. 3. 1944.

¹⁴

D AGRFT, st. 84, Pismo Mateja Bora Filipu Kumbatovicu.

¹⁵

D AGRFT, st. 334/1, Dopis SNG propagandnemu poverjeniku staba I. bataljona B. O., 13. 5. 1944.

¹⁶

Glej Primorska srecanja (1994), st. 155, Ervin Dolenc: Alojz Gradnik med literaturo in politiko (1882-1941), str. 110-112; Bojan Godesa: Alojz Gradnik v casu tuje zasedbe (1941-1945), str. 113-118; Ales Gabric: Alojz Gradnik in povojna oblast, str. 119-124.

¹⁷

ARS, MP LRS, s. 2, Okroznica prosvetnega oddelka sefa pokrajinske uprave v Ljubljani, 3. 10. 1944.