O jezikovnih napakah pri pisnem izrazanju gluhih srednjesolcev
Analiza vrzeli v jezikovnem sistemu

V clanku predstavljam empiricno analizo povrsinske strukture jezika, kot se kaze v pisnem izrazanju, pri gluhih srednjesolcih.¹ Ne razpravljam o vzrokih za pomanjkljivo jezikovno strukturo, to je namrec stvar globinske (psiholingvisticne) analize. Poudariti je treba tudi, da gre za razclembo pisnega jezika srednjesolcev na Zavodu za gluhe in naglusne Ljubljana, ne pa gluhih dijakov rednih srednjih sol, kajti ti so jezikovno strukturo jezika vecinoma uspesno usvojili.

V pisnem ustvarjanju dijakov na Zavodu za gluhe in naglusne (dalje ZGN) Ljubljana se pedagogi redno srecujemo z jezikovnimi napakami (raba neustreznih sklonskih in casovnih oblik, skladnja) --- te se pojavljajo seveda tudi v govoru ---, vendar dajejo nekateri dijaki obcutek, da je njihov pisni jezik od govora dokaj neodvisen ter bolj temelji na izurjenosti v pisnem izrazanju (nekateri naglusni, ki relativno dobro slisijo in dobro/pravilno govorijo, precej slabo pisejo; ravno narobe pa se nekateri gluhi, ceprav v govoru krnijo oziroma izpuscajo oblike, dobro pisno izrazajo). Pri tem je prav ociten vpliv spodbudnega (ali pa nedejavnega) domacega okolja in tistega, cemur ponavadi pravimo »posluh za jezike«.

Res pa je tudi, da kakovost pisnega izrazanja pri gluhih dijakih silno niha --- tisto, kar danes ocenis kot dobro izrazanje ali dobro stavo, se jutri izkaze za nakljucno nastalo zvezo, ki je bila cisto po nakljucju pravilna. Natancnejse jezikovne analize so otezene, ker gre vecinoma za kombinacijo jezikovnih napak in jih je tezko natancno razmejiti. Povezanost med stopnjo slusne izgube in razvojem pisnega jezika ni jasno razvidna.

Ce bi se lotevali natancnejsih raziskav o jezikovnih napakah v uporabi pisne slovenscine, bi bilo smiselno lociti prelingvalno gluhe² od naglusnih in celo od kasneje ogluselih --- predvsem v skladenjskih analizah (zgradba besednih zvez in stavka, pozaimljanje).

Jezikovni sistem se pri otroku razvija v najzgodnejsem otrostvu; sliseci otroci pridobivajo njegove osnove ze pred prvim letom. V casu po prvem letu, ko otrok spregovori, se »posoda« jezikovne sistematike ze polni z razlicno vsebino. Pri gluhih otrocih je ta razvoj ne samo upocasnjen, pac pa tudi oviran ali celo onemogocen, ker je pri prelingvalno gluhi populaciji pogosto videti, da sistema v jezikovnem izrazanju nikoli ne usvoji; zato je vse jezikovno znanje, ki ji ga dajemo, teoreticno ali prakticno, samo v nepovezanih drobcih, ki le redko ali celo nikoli ne postanejo neodvisna celota.

Struktura jezika je primerljiva s sahovskimi pravili: tako kot sah ni mnozica moznih potez, pac pa mnozica pravil, znotraj katerih je mogoca neskoncna kombinacija potez, je tudi jezik mnozica pravil, znotraj katere je mogoce neskoncno stevilo izjav.

1  Jezik pri predmetu SJK

Pri pouku slovenskega jezika in knjizevnosti uporabljamo na ZGN Ljubljana kretnje in govor.³ To je pravzaprav slovenscina v kretnjah, ne pravi znakovni jezik, torej bolj ali manj na ravni dobesednega prevajanja iz slovenscine v kretnjo. Vecinoma uporabljamo metode poucevanja slovenscine kot tujega jezika.

Slovenscina ima za gluhe poseben polozaj --- je nekaj med drugim jezikom in materinscino. Kljub temu da za slovenscino tezko brez zadrzkov recemo, da je njihov prvi jezik, tega tudi za znakovni jezik ne bi mogli trditi, saj se ta za zdaj se kaze kot neenoten, nenormiran, vcasih tudi nesamostojen jezik,⁴ ki pogosto potrebuje pomoc slovenscine (predvsem v polozajih, ko je potrebno natancnejse izrazanje). Tako slovenscina vendarle ohranja nekaksen status maternega jezika.⁵

2  Napake v govoru in pisanju

Dijaki z veliko ali popolno izgubo sluha prenasajo jezikovne napake v govor in zapis (tudi) zaradi dobesednega, tj. napacnega prevajanja iz kretnje. Tako smo se ondan pogovarjali o nekem tujem igralcu, pa me je neka deklica vprasala: »Ziveti?« Potrebovali sva kar nekaj casa, da sva se sporazumeli, kaj me sprasuje --- ali ta igralec se zivi/kje zivi/kdaj je zivel. Drugic se mi je zgodilo, da je med pogovorom vzniknilo vprasanje: »Mag?« Stalo me je precej truda, da sem razvozlala, da se vprasanje nanasa na podiplomski studij (mag.), ne pa na casopis Mag, carodejstvo ali kaj drugega. Tako krajsanje je za kretnjo kot naravni jezik obicajno. Gluhi se v komunikaciji s slisecimi ponavadi prilagajajo sogovorniku in tudi kretnjo podrejajo govorjeni slovenscini.

2.1  Ocenjevanje pisnih izdelkov

Jezikovne napake v pisnem izrazanju so opazne zlasti pri solskih pisnih izdelkih, kajti doma se dijaki bolj potrudijo in jim pri pisanju pomagajo druzinski clani, sosolci, sostanovalci, vzgojitelji ... Domace delo je torej s stalisca raziskave pisnega jezika nerelevantno, ceprav je zelo razvidno, kdaj je dijak samo prepisal besedilo nekoga drugega, kdaj mu je kdo samo pomagal pri izrazanju in kdaj je besedilo nastalo pod njegovo roko. Zatakne se zlasti pri ocenjevanju pisnega izrazanja v soli, najvec pri solskem spisju. Jezik zavodskih dijakov je neprimerno slabsi od jezika slisecih srednjesolcev iste starosti.

Primeren nacin dela je, da besedila ocenjujemo samo z besediloslovnimi merili (ali vsebina ustreza naslovu, ali je besedilo primerno/smiselno clenjeno, ali dijak uporablja primeren jezikovni slog, ali je besedilo zvezno napisano oz. ali je pripovedovanje pomensko in casovno smiselno urejeno ...), jezikovno pravilnost pa ocenjujemo posebej. Tu lahko damo dijakom moznost, da sami odkrivajo napake, lahko pa te ocene posebej zapisujemo. Na ta nacin je sicer za ucitelja vec dela, vendar je ucinek precejsen, saj je pri dijakih manj strahu in odpora do pisanja --- nenapovedane teme spisov in ne vnaprej znani naslovi so eden vecjih stresov pri pouku materinscine.

Postavlja pa se vprasanje, kako ocenjevati naglusne dijake, se zlasti tiste, ki jim jezik ne povzroca toliko tezav. Od njih bi namrec morali zahtevati visjo raven jezikovne pravilnosti ze zato, da bi v polni meri izkoristili njihove sposobnosti. Kako pa imeti dvojna pravila in vendarle pravicno ocenjevati (se sprasujejo tudi dijaki, se posebej tisti, ki jih »strozje« ocenjujemo)?

Posebno vprasanje pisnega ustvarjanja gluhih je raven abstraktnega razmisljanja, ki se zahteva v srednjesolskih pisnih besedilih. Gluhota je namrec posredno povezana tudi z razvojem verbalnega kognitivnega misljenja --- ravno nepopolna struktura jezika onemogoca visje ravni posplosevanja in sklepanja, kar je zahteva esejev. Ta besedila vecinoma ne presegajo ravni preprostega spisa s konkretno vsebino. Pri naglusnih dijakih je stvar nekoliko drugacna. Pisno ustvarjanje gluhih s tega vidika je predmet posebne razprave.

2.2  Prepisovanje

Kriticna jezikovna tocka pri gluhih s slabsim besednim zakladom je prepisovanje sicer dobro oblikovanih besedil, ker:

• prehitro pisejo,

• ne poznajo besedisca,

• imajo tezave s prepoznavanjem oblik iste besede.

2.3  Razvrscanje jezikovnih napak

Prepoznavanje napak in razvrscanje po jezikoslovnih merilih je otezeno, ker ne gre za »ciste« napake, pac pa za vecplastno napacno rabo jezikovnih sredstev (npr. glasoslovno-oblikoslovno: pomagal sem moja mama --- lahko gre za napacen prepis ali pa za napacno rabo sklonske oblike; oblikoslovno-skladenjsko: sel sem na gledalisce v nogometu --- moti ga dvoje glagolskih oblik: sel sem gledat).

3  Razclemba napak

Napake v jezikovnem izrazanju so za potrebe tega clanka razvrscene samo z jezikoslovnega vidika, vendar je pri delu v razredu pomemben tudi vidik razvojne kontinuitete v posameznikovem jeziku. Ce imamo v razredu dijaka, ki napreduje od stopnje, ko je solski spis, ki nastaja celo uro, nerazumljiv splet nekaj povedi:

Moj ljubljencek

Pes je mesec ti sem dobro tudi dam meso. Ali ima zakaj imam imel po igro na videl televizor. Kje je velika smo bil muca pes bom ne zakaj im doma sedaj sem dober dan smo im velika.

3.1 Pravopisne napake

Pravopisne napake odrazajo ne samo tezave s pravopisnimi pravili, pac pa tudi glasoslovne probleme, ki jih povzroca nepoznavanje besedisca ali tezja zapomnljivost daljsih besed (npr. zamenjevanje crk v besedi, izpuscanje ali dodajanje crk: hodna nam. honda, mersedec nam. mercedes; sinten nam. siten, postlajo nam. postajo, tovlrgijo nam. tovarno, picvo nam. pecivo, druzbosovje nam. druzboslovje, paseteta nam. pasteta, prudnig nam. puding ...). Seveda je teh napak vec pri dijakih, pri katerih se slusna izguba kombinira se z ucnimi tezavami in motnjami.

Podobnost ze znanih besed navaja dijake k pravopisnemu mesanju (dvojka nam. dojka, kasno nam. kaksno, celo prihodnost nam. pridnost, spredaj glagol nam. spregaj glagol, preidem k sebi nam. pridem k sebi, v avtomobilu predstavim nam. prestavim, panterji nam. pancerji). Tudi pri narekovanju odkrivamo glasoslovne napake: ceprav ucitelj narekovano odkreta, imajo nekateri dijaki tezave z odgledovanjem⁶ koncnic (mesajo e in a, o in u, i in e: sekunde nam. sekunda, postajeta nam. postajata, ekuloski nam. ekoloski, agrisivnost nam. agresivnost), otezeno je odgledovanje istorodnih glasov p/b/m. Glasoslovne napake najdemo tudi pri nekaterih naglusnih, celo pri zapisovanju znanih besed, ce so nekoliko daljse. Za tocno narekovanje uporabljajo dober sistem na osnovni soli ZGN, in sicer poleg kretnje se ustrezno koncnico (Mama bere mala --- i deklica --- i knjiga --- o.)

Raba velike zacetnice je problematicna zaradi nepoznavanja/neprepoznavanja besedisca. Tako dijaki ne prepoznavajo lastnih imen (Kaj pomeni Zdenka?), ucitelj pa se srecuje z zapisi italija, Cerkev /v pomenu 'zgradba'/, pa tudi zanimivejsimi, kot npr. Klub Kosarka iz Maribor mnogo Prijatelj! Bil Poletje Prijatelj Skupaj i Zled v Portoroz in 4 dni na Hotel PALaca (jezikovne tezave so tu kombinirane z ucnimi motnjami).

Napake v zapisovanju so posledica:

a)  povrsnosti: puscio nam. puscico; menekenka, mati Pereza (izpuscanje in zamenjevanje glasov, napacen prepis) --- napaka se pojavi enkrat ali samo obcasno;

b)  neutrjenega zapisa: zajtrjak --- napaka se ponavlja;

c)  slabega razumevanja (svojega ali uciteljevega) izgovora: zelim si, na bi postal pilot (nam. da); s kolesom, z avtobusom;

d)  neutrjenega besedisca, ki ga nadomescajo z drugim, znanim: se pocistim nam. se pocesem; preidem k sebi nam. pridem, (med avtomobilsko voznjo) predstavim nam. prestavim, strmijo za tem nam. stremijo za tem.

3.2  Besedoslovje in besedotvorje

Na podrocju besedoslovja se srecujemo z napacno izbiro besedisca: od vseh zivali so mi najbolj ljubljeni ptici (najraje imam ptice --- govora je o ljubljenckih); malicam nam. zajtrkujem itn. Tezave so tudi z uporabo sopomenk v besedilih, kakor opazam, se dijakom nekako ne zdi smiselno, da bi za neko stvar v istem besedilu uporabljali razlicna poimenovanja, s cimer bi se izognili ponavljanju in popestrili besedilo (npr. pes, kuza, kosmatinec, zverina ...). Kretnja je pac smotrna in ima samo eno poimenovanje.

Pri besedotvorju imajo naglusni, vcasih pa tudi gluhi dijaki tezave z izbiro ustrezne oblike: jeznost nam. jeza, goljufac nam. goljuf, srebro nam. srebrnik. Ta vrsta »logicne« izpeljave je sistemsko sicer pravilna in kaze, da so ze usvojeni vzorci jezikovnega sistema, ne pa vse izjeme.

Pri gluhih pa se mesajo besedne vrste in njihove mnogotere oblike: potem sem sivalija obleko (potem sem sivala obleko): mesanje besed sivilja/sivala, tvorba novih besed pa predstavlja se posebno tezavo. Nekatere tvorjene oblike so sicer ze usvojene, vendar jim to prav nic ne olajsa vzorcev za aktivno tvorbo novih besed: nogomet, zobozdravnik, lenoba, lepota ...

Etimologiranje je pri gluhih popolnoma napacno --- npr. povratek povezujejo z ovratnik, zato je treba razumevanje med razlago ali pogovorom redno in dovolj pogosto preverjati. Tako je na primer kretnja za Medvode sorodna s kretnjo za medveda, ne z vodo, medvodjem.

3.3  Oblikoslovje

Glavna oblikoslovna napaka je raba napacnih sklonskih in casovnih oblik. Vcasih je tezko odkriti, ali gre za glasoslovno-pravopisne ali oblikoslovne napake: napacne sklonske ali druge oblike zapisejo dijaki zaradi povrsnosti, napacnega prepisa ali slabega razumevanja govora. Sklonske in casovne oblike ostajajo vecinoma neutrjene. Najpravilnejsa je raba tam, kjer je utrjen cel vzorec: avtobus je prisel ob ..., sel sem domov, imeli smo izlet-, pojedel sem kosilo, Ko se zjutraj zbudim, najprej zajtrkujem. Seveda pa lahko dovolj utrjeni vzorec tudi negativno vpliva na prevzemanje podobnih vzorcev (odgovor na vprasanje, koliko je ura, je ponavadi Ob desetih ali Pet do ob desetih).

Slabo razumevanje razlicnih oblik ene besede je izrazito pri glagolu (jem --- jesti: to razumejo kot dve razlicni besedi). Ko ob novem besedilu razlaga neznane (nerazumljene) besede, je ucitelj vecinoma v dilemi, ali naj razlozi obliko iz besedila ali slovarsko obliko besede (vandali --- vandal, uprizorili so --- uprizoriti, hrepenec --- hrepeneti), se zlasti tam, kjer se ena in druga oblika prevec razlikujeta (neizdelanih --- izdelan). Ze starejsi praktiki so uporabljali tak nacin: sprotni slovarcek ob obravnavani snovi vsebuje obliko, ki se pojavlja v besedilu, zraven pa je navedena se slovarska oblika.

Pri analizi oblikoslovnih napak najdemo:

a)  mesanje spolskih oblik pri samostalniku in glagolu: nesreca se je zgodilo nam. zgodila, s sestro sva prisla nam. prisli, vsako petek nam. vsak petek. Sem spada tudi prenasanje koncnic s pridevnika na samostalnik --- logicna napaka: slabo vremo;

b)  izbira napacne stevniske oblike: imam tretji brati nam. tri brate;

c)  mesanje besednih vrst: Ko se zjutraj zbudim, naprej malico (+ neustrezna izbira besedisca: jem/zajtrkujem), Zajtrk jem pasteta, kruh in caj (zajtrkujem); smo se igrali na Drsanje na ledu (drsali smo se na ledu/igrali smo se drsanje na ledu; + pravopis + napacna raba predloga = skladenjsko-oblikoslovna napaka); sel sem na gledalisce v nogometu (sel sem gledat nogomet; moti ga dvoje glagolskih oblik; skladenjsko-oblikoslovna napaka). Radi bi hodili na praznike nam. praznovat (mesanje: hoditi na izlet). Vpliv kretnje: Ribnik je led, Moj prijatelj je alkohol (misljeno je pijan);

d)  napake pri uporabi samostalniskih oblik so:

• napacno sklanjanje nove, se neznane besede: varnostnik hotel Ritizo (+ napacen prepis);

• mesanje stevilskih oblik: umijem zob in obraz;

• mesanje samostalnikovih krajevnih oblik (Kje? Mestnik. Kam? Tozilnik.): v Kobarid smo ogledali muzej, sla sem v soli, gremo v soli. Sem spada tudi raba napacnih sklonov ob predlogih: me je peljal do zeleznisko postajo. Tovrstne napake so lahko tudi posledica mesanja oblik: nato grem na poti v Ljubljano (iti na pot/ iti po poti), pije za kavo (za malico pijem kavo); rad bi spet na izletu (rad bi sel na izlet/ rad bi bil na izletu). Oblike so napacne tudi zaradi vpliva skladnje znakovnega jezika: Moj brat je sluzba v italija;

• vidski pari (dovrsna in nedovrsna oblika glagola): oblacem (oblecem se/oblacim se + neuporaba proste pripone --- se, si); Zjutraj sem zbudil in umival. Potem oblacim in jem zajtrk. (/.../ zbudil in umil. /.../ oblekel in pojedel); Ko se zjutraj zbudim, najprej zajtrkujem. Potem umivam. (umijem);

• stevilske oblike: zjutraj sem vstala, najprej jedli (ednina/mnozina); vsi smo se v Italijo (smo sli/sem sel + mesanje besedisca: se); smo sem sel (odvecna pomozna oblika);

• casovne oblike: ko se zjutraj zbudim, najprej od doma sem sla z avtobusom; me je peljal do zeleznisko postajo, nato grem ...; sem sel na avtobus in grem v Tivoli; Zjutraj sem vstane. Posodo sem pomiva. Pospravi sem mojo sobo.

• naklonske oblike: zelim si, da ima veliko punc (bi imel) --- raba povednika namesto zelelnika.

Skladenjske napake so najbolj opazne. Pojavljajo se pri vseh dijakih; pri naglusnih ni jasno, ali uporabljajo napacne oblike zaradi nepopolnih jezikovnih informacij (pravilne oblike preslisijo ali slisijo narobe) ali zaradi podrejanja »gluhemu« jeziku: pri nekaterih naglusnih dijakih je opaziti, da svoj jezik prilagajajo komunikaciji z gluhimi sosolci, kar se kasneje pozna tudi pri njihovem govornem in pisnem izrazanju.

Tovrstne napake pa so najpogostejse pri prelingvalno gluhih: napacna raba sklonov ob predlogih ali napacna raba predlogov, napacen besedni red, neraba zlozenih povedi oziroma svojevrstna raba zlaganja stavkov (z vezniki in potem pa, in). Pozaimljanja ni, vecinoma v vsakem stavku ponavljajo isti osebek, ceprav vse besedilo govori samo o njem.

Skladnja je za gluhe najtezje in najpomembnejse poglavje: v stavku uporabljamo veliko besed, ki jim je tezko konkretno razloziti pomen (clenki, fraze, masila, celo vezniki so pretezki ... Kaj pomeni beseda saj?). Dijaki pogosto vrivajo pomozne besede, kamor ni potrebno, ali pa ponavljajo nekatere oblike (in potem pa, seveda); tisti, ki se se posebej tezko pisno izrazajo, uporabljajo celo nesmiselne besede (ceprav vcasih ni jasno, ali gre samo za napacen zapis »prave« besede). Nekateri (pogosteje uporabljani) stavcni vzorci so dobro usvojeni, samostojna tvorba stavka pa je vedno velik napor tako za pisca kot za bralcevo razumevanje.

Otezeno je razumevanje pomena oblike: ce npr. vprasamo Kaj so knjizevne zvrsti, pricakujemo drugacen odgovor, kot ce vprasamo Katere knjizevne zvrsti poznas, dijaki pa odgovorijo na obe vprasanji enako. Ali na vprasanje Kaj vidis na sliki (iscemo samostalnike) nastevajo poleg samostalnikov se pridevnike in celo glagolske oblike.

Napake v skladnji:

a)  napacna tvorba besednih zvez: kovanec za Grciji nam. grski kovanec; muzej pred 2. svetovne vojne nam. izpred 2. svet. vojne oz. iz 1. svet. vojne (moznost napacnega zapisa);

b)  neutrjeni skladenjski vzorci: Zajtrk jem pasteta, kruh in caj (za zajtrk ali zajtrkujem); pripravila sem oblecila hlace (pripravila sem /si/ oblacila, za obleci sem si pripravila hlace, pripravila sem si hlace, da si jih bom oblekla);

c)  mesanje vzorcev: vsak petek sem pomagal pri ocetu nam. ocetu; sla sta pri babici; smucam pri hribu; Jaz cakam rada zelo otroke; pocakam je prisla s avtobusom (pocakala sem, da je prisel avtobus); Starsi vsi smo sli masa v Cerkev (skupaj s starsi/vsi smo sli) + nap. oblika k masi + pravopis Cerkev); ko se zbudim, si grem najprej operem glavo (operem/grem oprat); pricakujemo boljso humanosti (boljso humanost/vec humanosti); ena najpogostejsih napak je grem v soli;

d)  odvecna raba pomoznika: smo malo pili in se pogovarjali smo (+ napacna in odvecna stava pomoznika);

e)  napacno nastevanje oz. napacno povezovanje stavkov v zlozene povedi (zelo pogosto: z in/in potem pa): Ko se zjutraj zbudim, naprej zajtrkujem. Potem umivam. Grem v solo.; Ko zadnjic sem vstala ob 1030 in potem pa sem malo zaspala. (+ napacna raba veznika ko; lahko tudi mesanje sklad. vzorcev);

f)  tezave z vezniki oz. napacna tvorba odvisnikov: Ko prihajajo prvi spomladanski dnevi, ki jih ze tezko pricakujemo, saj je ze navelicano dolge zime. (dokaj pesnisko, vendar ni glavnega stavka! to napako srecamo pogosto tudi pri slisecih --- poved je predolga, clovek na koncu pozabi, kako je tvoril zacetek); Svet nase novo zivljenjsko obdobje, ki ga bomo spremenili bomo morali pocakati in potrpeti! --- zapleteno zlozena poved, razumljiva, vendar tezave s skladnjo;

g)  napacen besedni red: V sluzbi Marko je gostilna.; Pade je dolg sneg. (+ mesanje besednih vrst);

h)  vecina gluhih dijakov ima tezave z glagoli s prostostojeco pripono se/si. Ne uporabljajo je tam, kjer bi morala biti, pogosto pa jo najdemo, kjer nima kaj iskati:

• umivati se, uciti se (imajo vzporednico brez: umivati, uciti),

• pocutiti se, zdeti se, zbuditi se,

• pripravim (si) zvezek, ogledali smo (si) muzej,

• zjutraj se najprej umivam zobe (mesanje: umivati si zobe/umivati se);

j)  pozaimljanje je za gluhe eno najtezjih poglavij, uporaba je otezena zaradi nerazumevanja. Napake:

• pozaimljanja ni: Potem sem sel v jedilnico. V jedilnico sem zajtrkoval. (dobra stava);

• napacno razumevanje njegove vloge/pomena: Moj oce je nabiral liste s travnika in mi je dal jih sem dala liste detelje. Na jajce, prevlekla stare zabe cez jajce in zvezela z vrvico. (+ pravopis + napacno clenjenje povedi. Pravilno: Moj oce je nabral liste s travnika in mi jih je dal. Prinesel mi je tudi liste detelje. Dala sem jih na jajca, ceznje sem prevlekla stare zabe in jih zvezala z vrvico.);

• nelocevanje zaimkov svoj/moj: Z sestro sva prisla iz trgovine, da takoj sem pospravljala moje stanovanje, ker mama cista moje stanovanje. (+ napacna izbira razlicice predloga + napacna izbira zaimka: nase stanovanje);

• odvecna raba: Moj pes mu je ime Runo. (napacno rabo oblike nadomesca odvecen zaimek --- naglusni);

• logicna napaka, ki jo delamo tudi sliseci: Imela sem papigo. Ime mu je bilo Koki. (naglusni);

• Posebno zanimiv pa je zgled, ko dijak o sebi govori kot o tretji osebi: Lojzek sem v solo. (namesto jaz) --- osamljen primer, verjetno povezan tudi z drugimi tezavami.

Jezikovne zvrstnosti v pisnih izdelkih zavodskih dijakov pravzaprav ni. Tako v govoru kot v pisnem izrazanju uporabljajo samo en tip jezika (tu se kaze lastnost slovenscine kot drugega jezika --- laiki vecinoma uporabljamo samo eno zvrst tujega jezika). Pri solski obravnavi zvrstnosti jezika se da razlike med posameznimi zvrstmi dokaj nazorno pokazati, da dijaki snov razumejo, vendar ostaja to znanje izkljucno teoretsko in za solsko rabo, ne usvojijo pa ga do te mere, da bi znali za razlicne tipe besedil rabiti razlicne tipe jezika. V zvezi s tem je opaziti tudi posamicno nizko rabo jezika: ce dijak v svojem vsakdanjem govoru rabi vulgarizme, psovke ..., jih bomo verjetno nasli tudi v kaksnem njegovem (samostojnem) pisnem izdelku.

4  Navodila za delo pri ucenju jezika

Navodila se nanasajo na delo pri predmetu slovenski jezik in knjizevnost v zavodih, vendar bodo v pomoc tudi starsem in tistim, ki pomagajo gluhim pri domacem delu.

a)  Osnovno pravilo, ki se ga moramo zavedati pri delu z gluhimi, je, da ima slovenscina pri nasih dijakih tudi vlogo tujega ali vsaj drugega jezika (to velja zlasti za prelingvalno gluhe), zato naj bi posvetili posebno pozornost funkcionalnemu opismenjevanju, se pravi razumevanju pisanega sporocila in samostojnemu ustvarjanju besedila, ki ga bodo tudi drugi razumeli.

Ucitelj naj za naglusne dijake, ki lazje delajo, poskrbi z notranjo diferenciacijo: cim bolj jih obremenimo, da izkoristimo njihove jezikovne potenciale, ki so nedvomno vecji kot pri gluhih. Tako jih navajamo na samostojno delo.

b)  Prenove predmeta slovenski jezik in knjizevnost se bo treba lotiti tudi v solah s prilagojenim programom: ucitelj naj se osredotoci na razumevanje konkretnega besedila in aktivno tvorjenje krajsih besedil, kar je osnova za razumevanje drugih ravnin (glasoslovna, besedoslovna in oblikoslovna).

c)  Smer je od sirsega k podrobnejsemu, od pomena k obliki, ne vec od glasu do besede in stavka in povedi. Za tvorbo povedi naj dijak usvoji modele/vzorce (»okvircke«), ki jih »polnimo« z ustrezno vsebino. Osnova je skladnja, ne oblikoslovje. Pravilno usvojena skladnja veca razumljivost.

Zgled mama spece torta jaz rojstni dan je bolj razumljiv kot zgled splekla mojim rojstnega dnevu bos torti mamo, ker je skladnja pravilna, ceprav so oblike v obeh primerih napacne. Ce bo dijak obvladal skladnjo, se bo ob tem sproti naucil tudi oblikoslovja (od razumevanja k uporabi).

d)  Za usvajanje (in razumevanje) vzorcev je pomembna tudi vaja v brezhibnem prepisovanju. Ocenjujte ga in pazite na prepis s table, iz knjige ... Uporabljajte samonarek tudi se na visji stopnji in v srednji soli.

e)  Na zacetniski ravni spisov ne ocenjujte in ne popravljajte z rdeco. Besedilo ocenite samo »razumem« ali »ne razumem«. Ucitelj naj napise celo popravo, ki naj jo dijak natancno prepise.

5  Sklep

Pisne tezave dijakov v ZGN Ljubljana vcasih spominjajo na legastenicne motnje ali vsaj povrsnost pri pisanju, ceprav to niso vedno. Preprosto bi te tezave lahko pojasnili s tem, da jim besede pac nic ne pomenijo.

Napacno zapisovanje in pravopisna pravila potrebujejo najprej sirjenje besednega zaklada in uzavescanje pomena novih besed (pri cemer naj bi nam v veliki meri pomagala prav kretnja), in sicer ne samo z razlago, pac pa tudi z rabo v konkretnem besedilu. Za pravilno zapisovanje mora biti beseda znana in dovolj utrjena v razlicnih polozajih. K odpravljanju pravopisnih napak pripomore tudi redno pregledovanje zvezkov --- celo v srednji soli. Oblikoslovne in skladenjske tezave lahko resuje le vaja in utrjevanje vzorcev izrazanja, mnogo bolj kot le ucenje oblikoslovnih vzorcev na pamet in brez prakticnih primerov (sklanjanje, spreganje brez rabe v povedih).

Besediloslovne tezave, povezane z razvojem visjih ravni kognitivnega misljenja, bo verjetno tezje odpraviti, ce sploh, saj nanje posredno vpliva prav gluhota, ki ovira razvoj visjih oblik verbalnega misljenja.

Osnovno pravilo, ki se ga moramo zavedati pri delu z gluhimi, je, da slovenscina nasim dijakom ni »povsem materinscina« (to velja seveda samo za prelingvalno gluhe). Ker pa nas obvezuje tudi program dela, menim, da je nujno potrebna notranja diferenciacija, da naglusne dijake, ki z lahkoto delajo, v okviru ucnega nacrta cim bolj obremenimo in navajamo na samostojno delo, pri gluhih pa naj bi posvetili posebno pozornost funkcionalnemu opismenjevanju, se pravi razumevanju pisanega sporocila in samostojnemu ustvarjanju taksnega besedila, da ga bodo tudi drugi razumeli.

Ravninska analiza tezav pri pisnem izrazanju nam je sicer v pomoc pri metodah poucevanja, vendar se je treba zavedati, da je vzrok vseh teh napak samo eden --- pomanjkljiva jezikovna struktura. Odpravljanje pomanjkljivosti v jeziku torej ne bi smelo temeljiti samo na spoznavanju in odpravljanju posameznih napak po posameznih ravninah, pac pa predvsem na pridobivanju jezikovnega sistema v cim zgodnejsi dobi otrostva, kajti postavlja se tudi vprasanje, do kdaj so mozgani sposobni vzpostaviti osnovno strukturo.

Opombe

¹

V izrazu gluhi upostevam tudi tezje naglusne, pri nekaterih se namrec pojavljajo podobne jezikovne tezave kot pri prelingvalno gluhih.

²

Prelingvalna gluhota je gluhota, ki nastane pred razvojem jezika; prelingvalno gluhi se torej rodijo gluhi ali iz razlicnih vzrokov oglusijo v prvem letu ali dveh. Zanje je znacilno, da vecinoma ne razvijejo osnov jezikovnega sistema, zato je njihovo jezikovno izrazanje vecinoma strukturalno pomanjkljivo.

³

Pravzaprav uporabljamo metodo totalne (novejse: diferencirane) komunikacije, katere preprosto bistvo je --- razumeti in biti razumljen.

⁴

Z izrazom nesamostojen jezik v razpravah, ali kretnja je jezik ali ne, ne podpiram strani, ki trdi, da ne. Kretnja je naravni (in vsaj prvi, ce ze ne materni) jezik tistih gluhih, ki ga uporabljajo. Res pa je, da je slovenski znakovni jezik raziskan in normiran mnogo manj kot nekateri drugi. Zaradi razlicnih okoliscin, ki jih na tem mestu ne gre navajati, tudi ni tako visoko razvit in specializiran kot drugi, vendar ti procesi potekajo z nezadrzno naglico.

⁵

Med javnostjo, ki se ukvarja z jezikom gluhih (gluhi, njihovi svojci, strokovnjaki), ni enotnega mnenja o tem, kaj naj bi bil gluhim prvi/ jezik in kaj materinscina. Gluhemu otroku iz gluhe druzine je kretnja prav gotovo tudi materinscina, medtem ko tistemu iz slisece druzine ni; ima pa vlogo prvega jezika, saj se morajo starsi v komunikaciji prilagoditi svojemu otroku, ce zelijo z njim vzpostaviti stik. Druga nejasnost v zvezi s tem je, da je v nekaterih primerih kretnja resnicno jezik (gluha populacija), v drugih pa samo metoda/nacin/vrsta komunikacije (npr. v soli ali v sliseci druzini). To je stvar posebne razprave.

⁶

Odgledovanje --- surdopedagoski termin za branje z ustnic.