Poskusni ucbenik in delovni zvezek za slovenski jezik v 1. letniku gimnazije
(Marja Bester, Martina Krizaj Ortar, Marija Koncina, Darinka Ambroz, Mojca Bavdek, Mojca Poznanovic in Stanislava Zidan)

Prenovljeni ucni nacrt, ki so ga pripravile ali pri njem sodelovale prav avtorice Poskusnega ucbenika za slovenski jezik v 1. letniku gimnazije (1. del, 94 str.) in Poskusnega delovnega zvezka za slovenski jezik v 1. letniku gimnazije (1. del, 101 str.), izhaja iz novih jezikoslovnih spoznanj, da jezik ni le abstraktni sistem znamenj in pravil, temvec osnovno sredstvo sporazumevanja; to pa --- tako kot vsaka clovekova dejavnost --- vedno poteka v dolocenih okoliscinah in z dolocenim namenom. Poglavitna naloga sodobno zasnovanega jezikovnega pouka naj bo torej usposabljanje ucencev za ustrezno, razumljivo, pravilno in ucinkovito govorno in pisno sporazumevanje v razlicnih okoliscinah (Ucni nacrt za predmet slovenscina v gimnazijah, str. 4). Da bi dosegli ta cilj, pa moramo pri pouku slovenskega jezika uciti ne samo jezikovni sistem, temvec tudi rabo jezika, in to v skladu z ugotovitvami sodobne pedagoske, psiholoske in didakticne vede, da lahko pride ucenec do zazelenih spoznanj samo z lastno dejavnostjo in da samo prek nje razvija zmoznosti. Prirocnika Marje Bester, Martine Krizaj Ortar, Marije Koncina, Darinke Ambroz, Mojce Bavdek, Mojce Poznanovic in Stanislave Zidan tako po eni strani pomenita nadaljevanje njihovega dosedanjega dela, a hkrati zacetek novega. Spopadle so se namrec s prav tako obsezno in dolgotrajno nalogo, kot je bilo oblikovanje ucnega nacrta: zapolniti zelijo praznino, ki je na podrocju ucbenikov nastala zaradi neusklajenosti dosedanjih ucbenikov, delovnih zvezkov in vadnic s prenovljenim poukom slovenscine. Prvi del poskusnega ucbenika in delovnega zvezka, ki ju imamo pred seboj, to svojo nalogo v celoti izpolnjujeta: dijakom in njihovim profesorjem omogocata, da ob izbranih vsebinah (besedilnih vrstah) uresnicujejo (materializirajo) tako splosne kot etapne cilje jezikovnega pouka.

Avtorice v uvodu dijakinjam in dijakom opozarjajo, da sta prirocnika delna in poskusna. Zato jih spodbujajo, naj jim skupaj s svojimi profesorji posljejo pripombe, predloge, pohvale. In ker sem prepricana, da so prav oni najbolj poklicani, da opozorijo na morebitne pomanjkljivosti, bom sama omenila le tisto, kar se mi zdi se zlasti pomembno in kar v didaktiko slovenskega jezika prinasa najvecje novosti.

Temeljna razlika in novost, ki jo v primerjavi s prejsnjimi ucnimi nacrti, ucbeniki in drugimi prirocniki prinasajo novi, je ze v izhodiscni opredelitvi. Pouk slovenskega jezika ni vec usmerjen v zavestno, deduktivno in analiticno spoznavanje jezikovnega sistema po ravninah, temvec v razvijanje dijakove sporazumevalne zmoznosti. To zahteva ob pragmaticnem znanju seveda tudi poznavanje slovnice, vendar slovnicno znanje ni vec cilj, ampak sredstvo, ki ucencem, ce ga znajo uporabljati, pomaga besedila razumeti in jih ustrezno oblikovati. Zato je bilo treba storiti predvsem dvoje: 1. preseci dosedanjo delitev jezikovnega pouka na dve loceni podrocji --- jezikovno vzgojo in sporocanje --- , ki se je ob razporeditvi ucnih vsebin in funkcionalnih ciljev vse doslej ohranjala; in 2. dijakom omogociti, da pridejo do zazelenih spoznanj cim bolj samostojno ter svoje novo znanje z vajo utrjujejo.

Avtoricam je z novo vsebinsko in didakticno zasnovo uspelo oboje: vsebin niso vec razporedile tako, da bi ucenci spoznavali jezikovni sistem po posameznih ravninah, ampak so povezane v sirse tematske sklope. Pri izboru tem, njihovem povezovanju v sirse tematske sklope in razclenjevanju na posamezne enote so upostevale splosne in delne cilje, kot jih opredeljuje ucni nacrt za gimnazije, sporazumevalne izkusnje in potrebe ter spoznavne zmoznosti dijakov v prvem letniku gimnazije. Ali kot so same zapisale v uvodu, je temeljna naloga obeh knjig v tem, da v ucbeniku dijaki »ob opazovanju in primerjanju besedil pa tudi ob opisih in razlagah njihovih znacilnosti dopolni/jo/ svoje znanje o jeziku, sporazumevanju in besedilu«; v delovnem zvezku pa bodo »to znanje utrjevali in nadgrajevali ob mnozici vaj in nalog.«

Taksna vsebinska in didakticna zasnova se uresnicuje v treh poglavjih --- Jezik, Sporazumevanje in Besedilo. Pri tem je posamezno poglavje zgrajeno tako, da je v temi nadpomenka, nanjo pa se navezujejo podpomenke: dijaki v prvem poglavju najprej izvedo, kaj je jezik, nato pa posebej spoznajo besedni jezik (v njegovem okviru funkcijsko usmisljeno utrdijo znanje o besedah, slovnicnih, pravopisnih in pravorecnih pravilih); slovenski jezik kot materni, drugi, tuji, uradni in drzavni jezik; njegovo socialno zvrstnost in izvor. V drugem poglavju najprej govorijo o sporazumevanju, nato pa posebej o sporocanju: njegovih dejavnikih (ob prenosnikih z lastno sporazumevalno potrebo utemeljeno povzamejo znanje glasoslovja in pisavoslovja), fazah in nacelih uspesnega sporocanja; ter o sprejemanju. V tretjem splosnemu uvodu sledi podrobnejsa obravnava besedilnih vlog in vrst. Tudi podpoglavja so vsako zase tema s posebno strukturo; njihove enote so razporejene bodisi tako, da temo pojasnjujejo vsaka s svojega vidika --- npr. nacela uspesnega sporocanja, bodisi tako, da se navezujejo na vsebino prejsnje enote.

Posamezne enote so zgrajene iz treh delov: uvoda, obravnave nove snovi v ucbeniku ter vaj za utrjevanje in ponavljanje v delovnem zvezku, kar se ujema s temeljnimi didakticnimi koraki v ucnem procesu.

1.   Uvodni odstavek se vedno navezuje na dijakovo predznanje --- iz sirsega okolja, kulture, osnovne sole ali prejsnjih enot ---, tudi kadar se na prvi pogled zdi, da avtorice zacenjajo kar z obravnavo nove snovi. To dijaku omogoca, da umesti novo snov v ze znano ter jo lazje sprejema, hkrati pa mu pomeni spodbudo za ucenje. Pokaze mu namrec, da se bo sreceval s stvarmi, ki jih ze pozna in jih bo v zivljenju se pogosto potreboval. Da se zavedajo, kako pomembna je za uspesno ucenje motivacija, dokazujejo avtorice tudi v vseh nadaljnjih korakih z izborom raznovrstnih besedil in nalog.

2.   Ucno snov namrec dijaki obravnavajo po sinteticno-analiticni metodi: uvodni predstavitvi teme sledijo kot ponazoritev besedila ali konkretne situacije, tem zgledom pa nadaljnja obravnava. Pri izboru besedil je avtorice vodila tematska naravnanost pouka in povezanost z dijakovim zivljenjem v soli in sirsem okolju. Slovenski jezik spoznava ob raznovrstnih besedilih, ki so vsebinsko povezana z medsebojnimi odnosi, solo, konjicki, kulturo, zaposlitvijo, z ekoloskimi, zdravstvenimi in socialnimi vprasanji ipd. Naj za ponazoritev nastejem le nekaj naslovov: Geografija kot veda, Sah, Poletno kulturno dogajanje v nasem kraju, Artur disciplinirano caka, kadar premier nakupuje, Ciciban kuha sam, Rojeni strelec Michael Owen, Prvi solski dan ... Zelo ucinkovite so ponazoritve z vec besedili, ob katerih dijaki samostojno opazujejo podobnosti in razlike.

V nadaljnji obravnavi dijaki novo znanje usvajajo ob prepletu razlage in vprasanj. Ta jih usmerjajo k opazovanju znacilnih lastnosti in koncno k povzemanju ugotovitev. Pri tem je avtorice ob temeljnem nacelu, da dijaki vsebine spoznavajo v funkciji, vodilo tudi naslednje:

a)  Obravnava vodi dijake od lazje opaznih, konkretnejsih vsebin k spoznavno zahtevnejsim posplositvam.

b)  Obseg obravnave in njen jezik sta primerna spoznavni in sporazumevalni razvojni stopnji dijakov. Tako po eni strani ne segajo pregloboko --- poudarijo npr. prelomni pomen, ki ga imajo Brizinski spomeniki za Slovence, ne spuscajo pa se v nastevanje oblikoslovnih in glasoslovnih posebnosti ---, po drugi strani pa zacenjajo dijaki ob slovenskih strokovnih izrazih sistematicno spoznavati tudi mednarodne (npr. sporazumevanje/komunikacija, iznajdba/invencija, urejanje/ dispozicija, ubesediljenje/kompozicija).

c)  Dijaki niso pozorni le na besedno-slovnicne prvine besedila (V kateri glagolski osebi je napisano besedilo? Ali ste opazili tudi custveno zaznamovane besede?), temvec tudi na pomenske (O cem govori besedilo? Katere bistvene podatke nam posreduje?) in pragmaticne (Kdo je naslovnik prvega besedila? Ali sta bili obe besedili objavljeni v casopisu?).

d)  Pri obravnavi se povezujejo z vsebinami iz knjizevnosti, tujih jezikov, drugih predmetov, z aktualnimi dogodki in zivljenjskimi situacijami ter jih s tem spodbujajo k uporabi jezikovnih ali drugih prirocnikov. Metajezikovno vlogo besedila npr. dijaki spoznavajo ob izseku iz racunalniskega slovarcka novih strokovnih izrazov (str. 66).

e)  Bogata barvitost omogoca notranjo diferenciacijo besedila (velikost pisave, obarvano ozadje, povzetki v obliki miselnih vzorcev); tako povecuje obvladljivost ucne snovi ter skupaj s skrbno izbranim slikovnim gradivom povecuje privlacnost in nazornost ucbenika.

Vse ta nacela lepo ponazarja uvod v obravnavanje posameznih vrst besedil. Splosnemu opozorilu, da se v zivljenju srecujemo z razlicnimi vrstami besedil, sledi 7 besedil: casopisna novica o epidemiji gripe, poziv za zascito Ljubljanskega barja, slovarski clanek, prijavnica za nezgodno zavarovanje, Petrarcov Sonet, uradno in zasebno pismo. Dijaki jih najprej v celoti preberejo, nato pa ob vprasanjih besedila opazujejo z razlicnih vidikov. S svojimi odgovori tako izluscijo bistvene sestavine, po katerih besedila razvrscamo na umetnostna ali neumetnostna, govorjena ali zapisana, eno- ali dvogovorna, subjektivna in objektivna, zasebna ali javna, uradna ali neuradna, prakticnosporazumevalana, uradovalna, strokovna ali publicisticna itn. (Vrste besedil, str. 69.)

3.   Medtem ko je vloga vprasanj in nalog v ucbeniku zlasti v tem, da dijaki z lastno dejavnostjo prihajajo do novih spoznanj, so naloge v delovnem zvezku namenjene predvsem utrjevanju in ponavljanju. S tem smo tudi v gimnazijah dobili delovni zvezek, ki je v resnici namenjen temu, da ga uporabljamo socasno z ucbenikom in ne sele po koncani obravnavi celotnega poglavja, kar se je prepogosto pocelo doslej. Ker delovni zvezek funkcionalno dopolnjuje ucbenik in je sele z njim ucni proces zaokrozen, je strokovno in didakticno sestavljen zelo premisljeno. Zdi se mi, da velja posebej omeniti naslednje znacilnosti:

a)  Naloge v so ucbeniku vecinoma v obliki vprasanj, v delovnem zvezku pa so tudi po obliki raznovrstne --- vprasanja zahtevajo krajse in daljse odgovore, dopolnjevanje, povezovanje, izbiranje ipd.

b)  Naloge so konkretne in jasne, tako da dajejo dijakom obcutek, da se ne spuscajo v nic tezkega.

c)  Dejavnosti, ki jih naloge zahtevajo, so razlicne zahtevnostne ravni in smotrno taksonomsko razporejene po nacelu postopnosti, od manj zahtevnega k zahtevnejsim --- dijaki z njimi pokazejo reproduktivno znanje in prepoznavanje, najpogosteje pa zahtevajo razumevanje in ustvarjalno uporabo ob novih primerih.

d)  Povezujejo se s snovjo iz ucbenika in se v enem delu nanasajo na obravnavana besedila, se vec pa je vaj, ki jih ucenci obravnavajo ob novih besedilih razlicnih vrst.

e)  Dejavnosti so zasnovane tako, da razvijajo vse dijakove sporazumevalne sposobnosti --- ucenci sprejemajo in tvorijo besedila v slusnem in vidnem prenosniku.

f)  Ucence vodijo k samostojnemu delu, srecevanju z novimi besedili in k uporabi razlicnih virov, zlasti jezikovnih prirocnikov.

g)  Tako kot ucbenika so ga lahko dijaki in profesorji veseli tudi zaradi vidne podobe.

Zgodi se lahko, da bosta ucbenik in delovni zvezek, ki ob tako temeljitih vsebinskih spremembah prinasata s svojo barvitostjo in ne nazadnje formatom tudi oblikovne novosti, dijake in profesorje presenetila. A prepricana sem, da bodo kmalu spoznali, da so dobili didakticna prirocnika, ki jih sistematicno in z veliko domiselnosti vodita pri spoznavanju in raziskovanju maternega jezika. Vsega, kar kaze na strokovni in didakticno domisljen ucbenik in delovni zvezek, je namrec zelo veliko, toliko, da gotovo lahko recemo, da pomenita zgledno metodicno operativizacijo v ucnem nacrtu zapisanih ciljev. In ne nazadnje --- avtoricam je z njima uspelo dokazati, da je odvec bojazen, da bi v tako zasnovanem pouku raba povsem izpodrinila poznavanje jezikovnega sistema. Prav nasprotno --- potreba po poznavanju slovenskega jezika je z njo osmisljenja in njegova koristnost nazorno prikazana. To pa je za dijaka zagotovo spodbuda, saj si koncno lahko odgovori tudi na vprasanje, cemu se slovenskega jezika uciti.