Skladnja in otroski govor¹

Domneve, ki podpirajo pogled na jezik z vidika psihologije jezika, se zdijo tako naravne, da se o njih niso nikoli sprasevali. Prvic, postavili so vrsto zelo splosnih domnev o delovanju mozganov in razumu. Mozgani so predmet raziskav na podrocju biologije, fiziologije itn. in so materialni pojav, razum pa je postal predmet kognitivnih raziskav. Mozgani so omejene velikosti. Imajo omejeno stevilo nevronov. Obstajajo tako omejitve maksimalne hitrosti, pri kateri se lahko nevroni sprozijo, kot razlike med hitrostmi delovanj, ki so funkcionalno ucinkovita. Mozgani so zato lahko le v omejenem stevilu funkcionalno razlicnih stanj delovanja, to je v stanjih, ki so izvor razlicnih obnasanj. Domneva se, da je razum odvisen od delovanja mozganov. Zato obstaja samo omejeno stevilo razlicnih stanj razuma, zelo veliko stevilo, vendar omejeno.

Postavljenih je bilo veliko domnev o jeziku in nacinu, kako je ta strukturiran. To vprasanje je postalo osrednji predmet skladenjske obravnave. Stavek je sestavljen iz enot, povezanih skupaj. O teh enotah se obicajno misli kot o besedah, vendar so to lahko fonemi (najmanjse enote, ki lahko spreminjajo pomen) ali morfemi (najmanjse enote jezika, ki nosijo pomen). Enote se proizvajajo in zaznavajo v zaporedju. Poslusanje (govorjenje) besede spreminja poslusalcevo (govorcevo) stanje razuma iz stanja s₁ v s₂ (kjer sta s₁ in s₂ dve od omejeno mnogih stanj razuma). Vsaka beseda ne povzroci vedno, ko se pojavi, enake spremembe, ker je lahko izrecena (slisana) v razlicnih dusevnih stanjih (stanjih razuma). Sprememba je odvisna neposredno od s₁ (in besede), ne pa od predhodnih stanj, toda dejstvo, da je sistem v stanju s₁ in ne v s₂, ko slisi doloceno besedo, je doloceno s prejsnjo besedo, ki jo je slisal.

V tako zacrtanem modelu tvorjenja pomena v stavku ne obstaja noben problem utemeljitve nacina, po katerem besede razlicno prispevajo k pomenu stavka v razlicnih kontekstih.

Vendar pa opisani model ni dozivel samo odobravanja. Njegov glavni nasprotnik je bil Noam Chomsky.

1.1  Spodbijanje modela

Ali je lahko porocilo o rabi jezika, ki temelji na takih hitro sprejemljivih splosnih znacilnostih, nepopolno ali morda neustrezno? Chomsky je pokazal, da je odgovor na to vprasanje pritrdilen. Razlozil je, da je bilo predstavljanje problema napacno pri samem oblikovanju in uporabi matematicne tehnike za izpeljevanje zakljuckov iz njega.

Leta 1957 je Chomsky zastavil vprasanje, kako definirati jezik. Menil je, da bi bilo treba najprej zbrati slovar, nato pa ugotoviti, katere serije slovarskih enot so lahko stavki nekega jezika. Ker imata jezika, kot sta npr. anglescina in slovenscina, nedolocljivo mnogo slovnicnih stavkov, mora vsak poskus opredeljevanja, katere skupine besed so mozni stavki v konkretnem jeziku, teziti k oblikovanju vrste pravil. To vrsto pravil je Chomsky imenoval slovnica. Domneval je, da obstaja sredstvo za ucenje jezika, ki ustreza vsaki slovnici in bo tvorilo v abstraktnem smislu samo tista zapovrstja, ki so mozni stavki nekega jezika.

To sredstvo za ucenje jezika dolocajo naslednje prvine (povzeto po Chomskem, 1957).

1.  Slovar obsega omejeno stevilo besed.

2.  Omejeno stevilo stanj razuma, vkljucujoc a) nekatera zacetna stanja, ki priblizno odgovarjajo dusevnemu stanju Jaz sem na tem, da bom izrekel stavek, in b) nekatera stanja po dovrsenem dejanju, ki odgovarjajo stanju Pravkar sem koncal stavek.

3.  Pravila, ki opisujejo, kaj se zgodi, ko je sredstvo v dolocenem stanju in proizvaja dano besedo. Vsako pravilo obsega dvoje stanj in slovarsko enoto: ce je sredstvo v prvem stanju in proizvaja besedo, bo potem na naslednji stopnji v drugem stanju.

V enem samem izreku,² pa naj bo se tako preprost, je zdruzenih veliko jezikovnih pojavov, ki jih je mogoce opisati in razloziti, vendar se jih govorec z nezavednem procesu tvorjenja izreka ne zaveda oziroma se zaveda le katerega od njih. Vsaka beseda v izreku ima svoj arbitrarni slovarski pomen in smisel,³ ki ji ga dodeli vsakokratna konkretna uresnicitev v izreku. Odvisen je od konteksta (torej od konkretnega govornega polozaja in sobesedila, v katerem je bil izrek izrecen). Druga pomembna prvina je besedni red, s katerim izrazamo razmerje med bolj in manj pomembnimi informacijami, nato izbira tonskega registra, v katerem bo izrek realiziran. Pomembna prvina jezikovnega sporazumevanja je primerna izbira vrste sporocila glede na konkretni govorni polozaj.⁴ Razlicne jezikovne pojave v sistemu opisujemo na razlicnih jezikovnih ravninah,⁵ vendar se je pri takem nacinu opisovanja posameznih prvin na posameznih ravninah treba zavedati, da se vcasih v besedilu izgubijo pomembne informacije, ki bi jih sicer v celovitem opisu ne prezrli.

Tradicionalno mnenje, ki izhaja iz strukturalizma,⁶ je, da je mogoce pojavne oblike jezikovnega obstajanja deliti na stevilne sestavine. Tako je npr. precej globoko zakoreninjeno mnenje, da je mogoce potegniti jasno crto med jezikovno kompetenco in performanco, da je mogoce locevati med jezikovno strukturo in diskurzom ter pragmatiko, znotraj jezikovne strukture pa so jezikovne ravnine, kot so pomenska (semantika), skladenjska (sintaksa), oblikoslovna (morfologija) in glasoslovna (fonologija), do petdesetih let, ko pridejo do obravnave skladenjske problematike, pojmovane kot locene avtonomne sestavine, vendar pa ze Cehi v tridesetih letih 20. stoletja v praskem lingvisticnem krozku obravnavajo medsebojno povezavo med njimi.

V studijah jezika se seveda poleg fonemov, morfemov in leksemov lotevamo tudi vecjih strukturnih enot, kot so besedne zveze in stavki na strukturni ravni, na ravni komunikacije pa izreki. Za zacetek poglejmo strukturno raven.

V vseh jezikih so stavki⁷ strukturirani na poseben nacin. Konstitutivna struktura,⁸ ki tvori stavke, je po Trasku (1993: 57-58) »tip hierarhicne strukture, ki je v vecini slovnicnih teorij postavljen za vecino ali vse stavke v vecini ali vseh jezikih. Pri analizi konstitutivne strukture se domneva, da se stavek sestoji iz majhnega stevila enot (vsaka nepretrgana sekvenca), imenovanih neposredni konstituenti; vsak neposredni konstituent se sestoji se iz manjsih konstituentov, ki se sestojijo iz se manjsih konstituentov, itn. do najmanjse skladenjske enote (besed ali morfemov). Taka vrsta strukture je najbolj pregledno prikazana v drevesu sorodne vrste. Predstavo skladenjske strukture kot konstitutivne strukture je prvi predlagal Bloomfield (1933); to je bila ena od osrednjih idej v ameriskem jezikoslovju do zdaj in prav verjetno so ravno do nje cutili glavno spostovanje.«

Besede so v stavkih torej razvrscene v skupine, med seboj pa se razlikujejo ravno v nacinu razvrscanja. Lahko so med seboj odvisne ali pa samo sopostavljene druga ob drugo. Na najnizji ravni besede med seboj tvorijo besedne zveze. Odnos, ki se med njimi oblikuje, je lahko prireden ali podreden, nacinov, kako se podredni odnos oblikuje, pa je vec, in sicer ujemanje, vezava in primik.

Posebno mesto znotraj jezikoslovja in psiholingvistike je dobila tvorbna slovnica (kasneje tvorbno-pretvorbna slovnica) --- teorija N. Chomskega.⁹ »Pretvorbna slovnica (transformacijska gramatika) (popolneje tvorbno-pretvorbna slovnica) je teorija slovnice, ki jo je prvi zacel v petdesetih letih razvijati Noam Chomsky in jo razvil skupaj s sodelavci v naslednjih desetletjih.¹⁰

Chomsky je znotraj jezikoslovnih teorij razlikoval dve komponenti --- univerzalno slovnico in slovnice posebnih jezikov. Univerzalna slovnica je vrsta nacel, skupnih vsem jezikom. Definira stalisce moznega clovekovega jezika, razumel pa jo je kot prirojeno jezikovno znanje. Zato je mnenja, da se vsak otrok rodi z znanjem univerzalne slovnice. To mu omogoca, da se lahko tako hitro in s tako majhnim naporom nauci jezikov kljub njihovi zapletenosti. Tisto, cesar se je treba nauciti, je slovnica posameznega jezika. Po mnenju N. Chomskega je jezikoslovje del teoreticne kognitivne psihologije. Ocenjuje jezikovno znanje govorca ali poslusalca, kar imenuje jezikovna zmoznost. Toda jezikoslovci ne pojasnjujejo, kako je jezik rabljen v posameznih priloznostih. Opisujejo samo sorazmerno staticno védenje, ki je shranjeno v posebnih mentalnih sposobnostih, ki jih imenujemo jezikovne sposobnosti. Razlaga jezikovne rabe je domena psiholingvistike, ki ne opisuje samo postopkov, ki imajo dostop do znanja, shranjenega v jezikovni sposobnosti, in ga uporabljajo, marvec tudi nacin, po katerem poteka interakcija med njimi in drugimi psiholoskimi sposobnostmi. Psiholingvisti lahko tako pojasnjujejo odklone od idealnega, kar Chomsky imenuje jezikovna performanca (aktualna raba jezika v konkretni situaciji).¹¹

Naceloma ne razlikuje med dvema vrstama odklonov, ki ju mora pojasniti psiholingvisticna teorija. Najprej so tu tiste napake, ki jih ljudje hitro popravijo, kot npr. napacna artikulacija, napacni naglasi ali pomanjkanje v ujemanju med osebkom in povedkom. Drugic, tu so vprasanja, ki se jim ni mogoce izogniti, npr. tezava v razumevanju stavkov, ki jim tezko dolocimo odnosnico.

V slovnici je doloceno, katere serije besed so mozni stavki jezika, se posebno pa njihove skladenjske strukture. Ta je izrazena v obliki serije pretvorbnih pravil. Nameravan pomen pretvarjanja je abstrakten. Vendar pa slovnica ni porocilo o tem, kako govorci proizvajajo izreke, ko govorijo, nemara celo ne odraza nacina, kako je organizirano védenje. Psiholingvisticna teorija samo natancneje doloca, kako je jezikovno vedenje mentalno predstavljeno. Stalisce, ki ga zastopa Chomsky, je, da so slovnicna pravila, kot so jih odkrili jezikoslovci, shranjena v misljenju, vendar o tem ni nobenega odlocilnega dokaza. Psiholingvisticna teorija bi morala poleg tega pojasnjevati tudi, kako je jezikovno vedenje uporabljano, hkrati pa mora biti kompatibilna (harmonicna) s teorijami kognitivne psihologije tako, da lahko skupaj s teorijama spomina in pozornosti razlozi, zakaj ljudje delajo napake pri razumevanju in proizvajanju jezika.

Chomsky je formaliziral idejo o deljenju stavkov in besednih zvez na dele, uporabljajoc pravila strukture besednih zvez. Pravilo frazne strukture potrjuje, da je (a) popolni izraz vecinoma, toda ne vedno, besedna zveza (clen na levi strani pravila), narejen iz enega ali vec drugih izrazov, ki so lahko besedne zveze ali samostojne besede (cleni na desni strani pravila), in (b) da se cleni na desni strani pojavljajo v dolocenem redu. Nekatera pravila frazne strukture za angleski jezik so prikazana spodaj skupaj s pojasnilom, kaj pomenijo. Puscico lahko preberemo kot »narejen iz« (prepisi v). Pravilo frazne strukture se lahko pri opisu posameznega stavka uporabi veckrat.

S -> NP VP
NP -> DET N
VP -> V
VP -> V NP

Med kognitivnimi lingvisti pa se je pojavil dvom v moznost take delitve jezikovne strukture. Langacker (1991: 105) zato postavlja nekoliko drugacno shemo: jezikovno strukturo sestavljajo jo tri komponente, semanticna, fonoloska in simbolicna, ki so v slovnici predstavljene z ustreznimi enotami. Vendar pa se simbolicna struktura ne razlikuje od semanticne ali fonoloske.

Simbolicne enote so bipolarne. Sestavljene so iz semanticne enote na eni strani in so v povezavi s fonolosko enoto na drugi strani. Besedisce, oblikoslovje in skladnja¹² so v kognitivni lingvistiki pojmovani kot simbolicne komponente, ki tvorijo zapovrstje simbolicnih enot.

1.2  Simbolicna narava slovnice

Najmanjsa simbolicna enota so morfemi, ki zdruzujejo fonolosko in semanticno predstavitev. Npr. beseda pes-ø, ki je sestavljena iz dveh morfemov, pes + ø, je na glasoslovni ravnini sestavljena iz manjsih enot, fonemov [dzpdz-dzdz-dzsdz], ki so med seboj povezani na sintagmatski osi.¹³

Tudi semanticni pol je kompleksen, predstavimo ga kot [PES]. Beseda kot celota nastane, ko se oba pola zdruzita, to pa se zgodi takrat, ko besedo izrecemo. Oba pola pa postavimo v simbolicno zvezo, ko ju razstavljamo in analiziramo: [[PES]]/[dzpdz-dzdz-dzsdz]]. Podobno kot pri besedi poteka tudi proces tvorjenja daljsih, kompleksnejsih struktur.

Simbolicna struktura je torej po Langackerju (1987: 76-78) bipolarna, sestavljena iz fonoloskega in semanticnega pola in zveze med njima. Iz te svoje predpostavke izpelje povezavo s semanticnim in fonoloskim prostorom kot dvema sirokima vidikoma clovekove kognitivne organizacije. Ce pa obstajata semanticni in fonoloski prostor, potem lahko na podlagi obeh definiramo tudi bipolarni simbolicni prostor in simbolicno strukturo v njej. Simbolicno strukturo tako tvorita semanticna struktura na enem polu in fonoloska struktura na drugem ter interakcijski odnos med obema. Ta odnos ju povezuje v simbolicno enoto. Pri tem moramo razlikovati med simbolizacijo (simb.) in kodiranjem (kod.). Simbolizacija je po Langackerju (1987: 77) »odnos med strukturama v semanticnem in fonoloskem prostoru, ce ta odnos tvori enoto, ki je ze v nekem jeziku ali je ustvarjena v trenutku posebne rabe. Kodiranje pa, na drugi strani, stopa preko meje med konvencijo in rabo. Poiskati mora primerno ciljno strukturo, ki ustreza izbrani enoti znotraj pricakovane stopnje tolerance med dogovorom in realnostjo.« Oceniti mora torej pragmaticne okoliscine konkretnega govornega polozaja in izbrati tako ustrezno strukturo kot ustrezno zvrst besedila.

V nadaljevanju povzemamo graficno ponazoritev simbolicnega prostora (Langacker, 1987: 77).

Poglavje o nekaterih splosnih in zgodovinskih usmeritvah, ki so vodila razpravljanja o tradicionalni delitvi jezikovne problematike na jezikovne ravnine, zakljucujemo z diametralno nasprotnim staliscem kognitivnih lingvistov, ki jezikovno strukturo vidijo kot enoto treh sestavin --- semanticne, fonoloske in simbolicne, kot jo je nakazal ze De Saussure. S tem je sklenjen krog s strukturalizmom in De Saussurjem kot njegovim utemeljiteljem. V podrocje svojega raziskovanja tako kognitivna lingvistika vkljucuje vprasanja, ki so bila iz tradicionalnih skladenjskih razpravljanj izkljucena ali pa jim ni veljala osrednja pozornost, med njimi predvsem deikti in vzpostavljanje reference, ker sta bili ti dve poglavji vkljuceni v semantiko, ta pa locena od sistemske skladnje, medtem ko je v besedilni skladnji od sredine sedemdesetih let naprej ze njen sestavni del.

1.3  Sklep

Jezikoslovci, ki delujejo v okviru teoretskega podrocja, imenovanega kognitivna lingvistika, dokazujejo, da je njihov opis jezikovnih pojavov nemogoc brez opozorila na kognitivne sposobnosti tistega, ki »uporablja« jezik. Kognitivni lingvisti delijo s funkcijskimi jezikoslovci delovno hipotezo, da funkcija jezika (komunikacija) omejuje vrsto slovnicnih oblik v naravnih jezikih. Jezikoslovci, ki zastopajo kognitivni/funkcijski vidik, so opisali slovnico kot sistem za izrazanje (kodiranje) odnosa med izreki in njihovim pomenom. To izrazanje (kodiranje) je prikazano kot sorazmerno neposredno: slovnica je seznam ali inventar povezav med izreki in njihovo semanticno in pragmaticno interpretacijo. Lastnosti kodirnega sistema naj bi bile naslednje:

• slovnicna pravila v inventarju so ponazorjena s pari izrek --- pomen in niso nujno eksplicitno predstavljena (opisana);

• strukturna pravila (regularne oblike) med paroma vhodni --- izhodni podatek (input --- output) so povzeta in predstavljajo temelj (osnovo) za tvorjenje in razumevanje novih izrazov (besedil);

• uporaba konvencionalnih izrazov predstavlja velik delez slovnicne zmoznosti;

• prototipi obveljajo, ko podobni vzorci okrepijo drug drugega;

• nepravilni vzorci se obdrzijo, ce se pogosto pojavljajo;

• osnovo za jezikovno kodiranje dogodkov tvori bogat niz kognitivnih sposobnosti.

Jezikoslovci vseh teoretskih smeri se strinjajo v tem, da slovnica predstavlja sistem za udejanjanje komunikacijskega namena. Cilj jezikoslovne teorije je, oznaciti lastnosti kodirnega sistema, ki to omogoca. Generativisti so dolgo verjeli, da je njegova kljucna lastnost ta, da ga ni mogoce opisati z referenco na konceptualne bitnosti. Poudarjali so, da je lastnosti slovnic treba opisati samo s cistimi jezikoslovnimi termini, kar je imelo zelo velik vpliv in je odvracalo pozornost od prave predmetnosti, to je od besedila. S tem namenom so se lotili opisa. Zgodovinski cilj generativne paradigme je bil --- pripraviti metodo za izdelavo popolnoma eksplicitnih (dolocnih) slovnic. Taka slovnica je tista, ki jo je mogoce opisati brez sklicevanja (in nanasanja) na inteligenco razumevajocega bralca (Chomsky, 1965). Na zacetku (s Chomskym) je bila razumljena kot aparat ali formalno sredstvo, ki lahko tvori vse in samo slovnicne stavke nekega jezika. Vendar se pri tem zdi potrebno usmeriti pozornost tudi v komunikacijski namen, ki ga ima sporocevalec. Ce bi npr. zeleli razloziti, zakaj ima jezikovni sistem taksno obliko, kot jo ima, se zdi naravno raziskati namen, vsebino in smisel kodirnega sistema. Pri razlaganju strukture Morsejeve abecede se najprej srecamo z razlogom, zakaj je uporabljen ta in ne drugi kod, potem s sredstvi, ki so na voljo za prenos koda, in ne nazadnje z zmoznostjo procesiranja informacije pri sporocevalcu. Podoben je tudi cilj kognitivnih in funkcijskih lingvistov, ki tezijo k temu, da bi razumeli, kako so prvine povrsinske strukture (npr. odnosi med razlicnimi prvinami besedila in izreki, besedni red, struktura stavka, sklonski sistem in podobno) dolocene s komunikacijskimi cilji, pragmatiko govorne situacije in cloveskim kognitivnim aparatom.

Funkcijski lingvisti vidijo funkcijo slovnice v kodiranju in dekodiranju sporocil. Definirajo jo kot (Langacker, 1991) konvencionalizirano in shematizirano serijo oblikovno-pomenskih parov. Ta serija se udejanja v obliki, ki je aktualen ali mogoc izrek. Pomen je torej razumljen tako splosno, da obsega konceptualizacijo v celoti, vkljucuje pa tudi komunikacijsko funkcijo in zunajjezikovne vidike govornega dejanja. Shematizacija ali shema je povzetek oblike oziroma pomena. Tipicno se uporablja za opis stalnosti v veliki seriji pojavljajocih se oblik ali pomenov. Langacker (1987) te abstraktne pare imenuje simbolicne enote. V taki interpretaciji slovnice imajo vse slovnicne oblike konceptualno osnovo, ceprav je ta pogosto zelo abstraktna. Zato ni jasnega locevanja med slovnico, semantiko in pragmatiko, ker so v slovnicni opis vkljucene tudi semanticne in pragmaticne strukture.

Langacker (1987) je slovnico opisal kot seznam ali inventar slovnicnih konstrukcij z nekaterimi posebnimi lastnostmi.

1.  Seznam obsega prevladujoce jezikovne pravilnosti z izjemami in aktualnimi posebnostmi.

2.  Pravila niso predstavljena neposredno, marvec so implicirana v popisu oblikovno-pomenskih parov.

3.  Druzenje v oblikovno-pomenske pare je konvencionalno in posebno za vsak jezik, zato ga je najbolj smiselno pojmovati kot nauceno.

4.  Jezikovno kodiranje dogodkov omogoca in podpira bogat niz kognitivnih zmoznosti.

Na osnovi teh dveh pristopov, to je funkcijskega in kognitivnega, bomo v nadaljevanju analizirali nekatere prvine iz skladenjskega opisa otrokovih govorjenih besedil, ker poleg tega, da kazejo prepletanje in odvisnost med kognitivnim in jezikovnim razvojem, kazejo tudi nacine oblikovanja mehanizmov za odkrivanje aktualnih pomenov v besedilu.

2.1.0  Skladenjskostrukturna zgradba otrokovega govorjenega diskurza

Med dejavnike, ki vplivajo na razvoj otrokovega govora, sodi tudi neke vrste obcutljivost za konstitutivne strukture jezika. Zdi se, da ze otrok v enobesednem¹⁴ obdobju razvoja govora vé, da besede v nizu niso izolirane, ampak so del visjih enot, izrekov, ki opravljajo komunikacijsko funkcijo in prenasajo informacijo o pomenu manjsih enot, ki sestavljajo to vecjo enoto. Izreki so sestavljeni iz manjsih pomenskih enot. Na strukturni ravni pa govorimo o vecjih enotah --- povedih, sestavljenih iz besednih zvez. Najmanjsa enota take strukture je beseda. Da bi se torej otrok naucil jezika, mora odkriti, da so vhodni podatki (besede), ki jih slisi, povezani v enote in da te dolocajo njihov pomen. Seveda pa pomena ne dolocajo le najmanjse enote (besede). Odvisen je tudi od nacina kombinacije najmanjsih enot (besedni red ...) in od konteksta,¹⁵ v katerem je bil izrek izrecen. Jezik torej ni sestavljen iz izoliranih besed, marvec iz strukturiranih enot, ki jih tvorijo besede. Otrok, ki se uci jezika, se mora zavesti teh konstitutivnih struktur, ker bo le tako lahko iz oblike izpeljal pomen.

Zavedanje konstitutivnih struktur jezika je mogoce opazovati le na konkretnem gradivu posnetega govora otrok. Zato bo v nadaljevanju teoreticno razpravljanje o posameznih prvinah skladenjskega opisa vpeto v konkretne kontekste otroskega govora.

2.1.1  Konstitutivna struktura stavka

O tem, kako otrok razlocuje konstitutivne strukture, se ne vé veliko. Analiza otrokovega govora sicer nudi vpogled v skladenjske strukture, ki jih otrok tvori, vendar nicesar ne pove o nacinu razlocevanja. P. Bloom (1990) je v skladenjski analizi otroskega govora opazil, da otroci med 18. in 34. mesecem v spontanih izrekih upostevajo konstitutivno strukturo. V gradivu se niso nikoli pojavljale mozne, toda pomensko neustrezne konstitutivne besedne zveze, kot npr. mlad avtomobilcek, pojavljale pa so se besedne zveze mlada mamica. Kot konstitutivna struktura se pojavljajo izreki, v katerih je pri drugi ponovitvi samostalnik nadomescen z zaimkom. Otroci nadomescajo samostalniske besedne zveze z zaimki ze pred tretjim letom, kar kaze tudi primer iz posnetega dialoga med otroki, starimi tri leta.

Kontekst: otroci se igrajo z raznimi vrstami igrac. Ena od njih je tudi torbica. Igrajo namrec razlicne vloge (solarji, mamice, ki se odpravljajo v sluzbo, odrasli na poti v trgovino, priljubljena vloga, ki jo otroci igrajo, je tudi postar). Eden od otrok je nasel torbico, ki je niso mogli zapreti, ker je imela zlomljeno sponko. Med njimi se je potem vnel prepir, kdo je povzrocil skodo. (Posneto 11. 11. 1992.)

Rok:

Lej ga.

Lucijan:

Lej, kaj je to. Kdo spet to kvaru? (Kdo je to pokvaril?)

Marcel:

Kdo je to kvaru?

Lucijan:

Ti si kvaru to.

Rok:

Gledu.

Marcel:

Nisem.

Rok:

Kaz. Kaz. (Pokazi!)

Lucijan:

Kdo pa je to pokvaru?

Rok:

Kaz. Kaz.

Lucijan:

Jes sem to kvaru.

Iztok:

Jes bom. Kazi ga. Glej.

Sarah:

Spet.

Lucijan:

To tuki tko dau.

Sara:

Ja. Kvalu je.

Sarah:

Pokvaru je.

Marcel:

Jes nisem kvaru. Ja.

Iztok:

To tobica. Tobica. Neki vrgu je. (To je torbica.)

Rok:

Cak. Kvaru je.

Tudi raziskave otrokovega razumevanja govora do zdaj niso dale kaksnih opaznih razlag procesa razlocevanja konstitutivnih struktur. Pri njihovem razlocevanju otroku zelo pomagamo z razlicnimi zvocnimi signali. Ocitna informacija o tem, da gre vec besed skupaj, je, da jih izgovorimo kot eno enoto med dvema vdihoma, od druge skupine besed pa jih locimo s krajsim premorom.¹⁶ Med otroki so velike razlike v procesu razlocevanja konstitutivnih struktur, ne vemo pa, kdaj in kako pride do tega.

Ob teh vprasanjih se postavlja se eno, ki se zdi bistveno za pridobivanje jezikovne zmoznosti, in sicer, kdaj otrok ugotovi, da se jezik na nekaj nanasa ali da je mogoce jezikovne konstituente preslikati v neki pomen. Nekateri avtorji trdijo (Hirsh-Pasek, Michnick Golinkoff, 1996: 76), da je pri otroku ze ob koncu prvega leta navzoce nacelo reference; besede je namrec mogoce preslikati v otrokove predstave predmetov, dejanj in lastnosti v okolju. V definiciji smo se srecali s pomenoma besede in preslikave, s konceptoma, ki zaposlujeta mnoge jezikoslovce, filozofe in psihologe. Za nase predstavljanje naj na tem mestu zadostujeta razlagi Lyonsa (1977). »Beseda (ali skupina besed), s katerimi vzpostavljamo referenco, je glasovna oblika, ki ima arbitraren odnos do koncepta, ki ga predstavlja. Preslikava se nanasa na simbolicen odnos med besedo in dogodkom ali predmetom, ki ga predstavlja.« Zdaj pa se bomo ustavili se ob vprasanju, kako poteka proces tvorjenja besedila od prve besede do vecbesednih izrekov.

2.1.2  Od besede do besedila

V obdobju intenzivnega ucenja jezika (od prvega do tretjega leta) gre otrok skozi tri glavne stopnje. Na prvi stopnji je njegova sposobnost produkcije omejena na enobesedne enote, imenovane holofraze, na drugi se zmoznost tvorjenja poveca na vec enot znotraj enega izreka, na tretji stopnji pa doseze zmoznost tvorjenja zapletenejsih vecstavcnih besedilnih enot. V tem casu otrok ne le pridobi zmoznost tvorjenja daljsih besedil, marvec se izpopolni v obvladovanju znakov tudi na drugih jezikovnih ravninah.

Besede s prve stopnje, ki so sicer ze izreki s propozicijsko vsebino (PROP) in komunikacijsko funkcijo (KF), se tako po obliki kot po pomenu dostikrat locujejo od besed odraslih. Obe razliki sta posledica stopnje otrokovega kognitivnega razvoja. Zanj je znacilno, da otrok prej razlikuje med glasovoma na zacetku besede oziroma pred naglasom, prej razlikuje med besedami, ki se razlikujejo v vec kot enem fonemu, in besedami, ki so razlicne po samoglasnikih. O popolnem glasovnem zaznavanju lahko govorimo sele pri dveletnem otroku, ki pa tezje prepoznava svoje besede kot besede sogovorca. Poudariti kaze tudi to, da »zaporedje v razvoju govornega izrazanja nujno ne sledi zaporedju glasovnega zaznavanja« (Marjanovic-Umek, 1990: 27). Otrokove besede se od besed odraslih na glasoslovni ravnini razlikujejo po tem, da otrok izpusca nepoudarjene zloge, podvaja zloge, izpusca foneme (koncni in zacetni soglasnik ali zacetno soglasnisko skupino), dodaja samoglasnike in zamenjuje foneme, kar se kot posledica kaze tudi na morfoloski ravnini. P. Reich (1986: 48-49) pa navaja sedem teoreticno moznih odnosov med otrokovim pomenom posameznih besed in pomenom, ki ga imajo iste besede v besednjaku odraslih.

1.  Zozen pomen, ko beseda otroku pomeni le nekatere konkretne referente, drugih, ki jih tudi poimenuje ista beseda, pa ne.

2.  Presirok pomen, ko je pomen besede za otroka sirsi kot za odraslega, npr. teta, ki otroku ne pomeni le osebe, ki je z njim v sorodu, ampak vse osebe zenskega spola.

3.  Popolna prekrivnost pomena pomeni, da imata besedi v besednjaku otroka in odraslega popolnoma enak pomen. V zgodnjem otrokovem govoru se le redko pojavlja.

4.  Delno prekrivanje, ko je otrokov pomen besede na nekaterih podrocjih razsirjen, na drugih pa zozen (primer beseda kolac, ki jo je otrok uporabljal za borovnicev kolac in borovnice, ne pa tudi za druge vrste kolacev).

5.  Neprekrivanje, pri cemer se otrokov pomen neke besede niti delno ne prekriva s pomenom besede pri odraslem. (Primer takega pomenskega odnosa med dvema besedama je beseda odpadek,¹⁷ ki jo je otrok uporabil za poimenovanje majhnega odpada, v besednjaku odraslega pa je beseda odpadek rezervirana za poimenovanje smeti.)

6.  Besed ni v besednjaku odraslega. V tem primeru otrok izgovarja besede, ki jih tvori sam, imenujemo jih idiomorfi (Marjanovic-Umek, 1990: 25), te pa kasneje izginejo iz otrokovega besednjaka.

7.  Besed ni v besednjaku otroka, kar pomeni, da se otrok teh besed se ni naucil.

Pomen otrokovih enobesednih izrekov lahko razberemo iz konteksta, v katerem je bil izrek izrecen, pogosto pa nam pri tem procesu pomaga tudi intonacija, s katero je otrok opremil svoj izrek.

Vrsta studij o enobesedni fazi razvoja govora (Bates, MacWhinney, 1979: 190) ugotavlja, da enobesedni izreki izrazajo predvsem nove, spreminjajoce se in negotove informacije. Ozadje neke informacije ali dana informacija, relevantna za pomen izreka, sta le redko izrazena. Ce je taka informacija slucajno izrazena, potem so za to uporabljena nejezikovna sredstva, kot so npr. kretnje, s katerimi pokaze na predmet. Bistven problem za otroka v tem primeru je, nauciti se, da manj pomembna informacija ni nujno manj pomembna tudi za poslusalca, da torej obstajajo razlike v védenju in besedilnih svetovih udelezencev v komunikacijskem procesu. Prvi enobesedni izreki ne izrazajo konceptov, marvec predvsem otrokove komunikacijske namere.

Najpopolnejse zbirke otrokovih enobesednih izrekov nudijo dnevniski zapiski. Za slovenski otroski govor sta znana dva taka dnevniska zapisa, in sicer Kolaricev iz leta 1959 in Zagarjev iz leta 1992 (glej Reference na koncu prispevka). Prvi poleg seznama besed in izrekov avtorjevih vnukov prinasa tudi dragocen popis razvoja glasov v prvem obdobju razvoja govora. V svetovni strokovni literaturi pa je znanih vec takih dnevnikov, med njimi je prav gotovo najveckrat citiran in najbolj znan Leopoldov iz leta 1939.

Dnevniski zapis je podlaga tudi Hallidayevi studiji (1975) o enobesednih izrekih njegovega sina Nigela. Gradivo je zbiral od otrokovega devetega do osemnajstega meseca. Do sestnajstega meseca in pol je otrok izgovarjal le enobesedne izreke, njegov slovar pa je obsegal priblizno 50 besed.¹⁸ Halliday za to obdobje meni, da je se nemogoce govoriti o skladnji, ker da poteka neposredna preslikava med glasom in pomenom, ki ga otrok ne pridobi s pomocjo ucenja iz jezikovnega okolja, marvec ga za svoje izreke ustvari sam. Tak otrokov jezik imenuje protojezik, vokalizacijo pa protobesede. Njihov pomen izhaja iz otrokove notranje sposobnosti izrazati namere.

V gradivu je prepoznal sest funkcij, od teh so stiri pogoste (instrumentalna, urejevalna, interakcijska in osebna), dve (hevristicna in predstavna) pa se pojavljata sele po sestnajstem mesecu.

Med stevilnimi semanticnimi taksonomijami otrokovih enobesednih izrekov smo izbrali Hallidayevo, ker se zdi s kognitivnega stalisca zelo utemeljena, hkrati pa se da vanjo razvrstiti celotno zbirko enobesednih izrekov, posnetih v mlajsi skupini otrok v vrtcu v Sevnici (glej Kranjc, 1998). Na tej stopnji smo torej preverili gradivo s Hallidayevo razvrstitvijo, v prihodnosti pa bi ga kazalo se natancneje pregledati morda tudi z vidika dopolnjevanja taksonomije.

Poglejmo si nekoliko bolj natancno vseh sest funkcij (Halliday, 1975).

1.  Instrumentalna funkcija je namenjena zadovoljevanju otrokovih zelja in potreb. Imenujemo jo lahko tudi funkcija zelim.

2.  Urejevalna funkcija se kaze v izrekih, s katerimi govorec nadzira vedenje drugih. Opisali bi jo lahko tudi z besedno zvezo naredi, kot ti pravim.

3.  Interakcijska funkcija se uporablja za interakcijo s tistimi, ki so zbrani okrog otroka (funkcija jaz in ti).

4.  Osebna funkcija pomeni izrazanje otrokove lastne originalnosti (funkcija to sem jaz).

5.  Hevristicna funkcija sluzi za raziskovanje okolja (funkcija povej, zakaj).

6.  Predstavno funkcijo otrok uporablja za ustvarjanje lastnega okolja (funkcija igrajmo se, da smo ...).

Po osemnajstem mesecu stevilo besed pri otroku naraste, zacne sodelovati v dialogu, skladnja se razsiri na dvobesedne izreke in sest funkcij iz prvega obdobja se spremeni. Oblikujeta se dve osnovni funkciji jezika, to sta »mateticna« in »pragmaticna« (znanje in sporazumevanje ali slovnicna in sporazumevalna zmoznost).

Primeri, ki jih navajamo, so iz gradiva, posnetega v vrtcu v skupini otrok, starih okrog 18 mesecev. Besede se med seboj razlikujejo po intonaciji, tonskem pasu, v katerem so izgovorjene; predvsem pa njih in njihovo funkcijo definira kontekst, v katerem so izgovorjene.

Prehod iz obdobja enobesednih izrekov v obdobje dvobesednih je zelo tezko natancno dolociti. Otrok besede izgovarja cedalje bolj skupaj, kar lahko opazamo tako ob glasovnih znacilnostih besed kot v njihovem kontekstu. Besede si lahko sledijo na vec nacinov. L. Bloom jih je razdelila v dva tipa, in sicer verizni in holisticni tip. Verizno si besede sledijo druga drugi takrat, kadar se vsak enobesedni izrek nanasa na svoj dogodek ali aktivnost. (Posnetek iz vrtca v Sevnici, 22. 10. 1992.)

Kaja2:

Lej ga. A-gu. A-gu. Avto. Avto.

Sara:

Ni. Tkole.

Kaja2:

Aaa.

Vesna:

Ku-ku.

Lenart:

Lej ga.

Vesna:

Men dej. Men. Tkole. Lej ga, medo. Medo.

Gordana:

Pe-pe-pe.

Vesna:

Padu. (Kuzek je padel.)

Doroteja:

Pala. Lej.

Lenart:

Slo. Aha. Tam je. Padu.

Doroteja:

Na.

Lenart:

Stisni.

Doroteja:

Ni.

Vesna:

Tako ma mama. Ta lala. Mama tut. Lucke. To ma mamica. Kaseto. Krogec. To la-la. Luckice. La-la. Tole la-la. Mikofoncek. (Mikrofoncek.) Pastiricka. Goga. (Gordana.)

3   Iz gradiva je moc razbrati, da se ze otroci v zgodnjem obdobju razvoja govora zacnejo zavedati konstitutivne strukture stavka. Seveda se ta proces odvija nezavedno, kaze pa se v njihovih besedilih. Iz otrokovih izrekov je mogoce sklepati tudi na primarne oz. sekundarne strukture v stavkih, ki so potencialni stavki nekega jezika.

Reference

Anisfeld, Moshe (1984). Language Development from Birth to Three. New Jersey: Lawrence Erlbaum Associates, Inc.

Atkinson, Martin (1992). Children's Syntax. An Introduction to Principles and Parameters Theory. Oxford, UK --- Cambridge, Massachusetts: Blackwell Publishers.

Bates, Elizabeth, Inge Bretherton, Lynn Snyder (1988). From First Words to Grammar. Individual differences and dissociable mechanisms. Cambridge --- New York: Cambridge Univeristy Press.

Bates, Elizabeth, Brian MacWhinney (1989). Functionalism and the competition model. V: B. MacWhinney, E. Bates (ur.). The crosslinguistic study of sentence processing. Cambridge: Cambridge University Press.

Bloom, Lois (1973). One word at a time. The Hague: Mouton.

Bloom, Lois (1991). Language development from two to three. Cambridge: Cambridge University Press.

Bloom, Lois (1993). The transition from infancy to language. Acquiring the power of expression. Cambridge: Cambridge University Press.

Chomsky, Noam (1957). Syntactic Structures. The Hague: Mouton & Co.

Chomsky, Noam (1965). Aspects of the Theory of Syntax. Cambridge, Massachusetts: MIT Press.

Chomsky, Noam (1972). Language and Mind. Enlarged Edition. New York --- Chicago --- San Francisco --- Atlanta: Harcourt Brace Jovanovich, Inc.

Chomsky, Noam (1981). Lectures on government and binding. Dordrecht: Floris.

Chomsky, Noam (1988a). Language and problems of knowledge: The Managua lectures. Cambridge, Mass.: MIT Press.

Fletcher, Paul, Brian MacWhinney (ur.) (1995). The Handbook of Child Language. (Blackwell Handbooks in Linguistics, 2). Oxford: Blackwell Publishers Ltd.

Fox, Barbara (1993). Discourse structure and anaphora. Written and conversational English. (Cambridge studies in linguistics 48). Cambridge: Cambridge University Press.

Frazier, Lyn, Charles Clifton, Jr. (1996). Construal. (A Bradford Book). London, England --- Cambridge, Massachusetts: The MIT Press.

Garnham, Alan (41990). Psycholinguistics: Central Topics. London --- New York: Routledge.

Grepl, M. in Karlík (1986). Skladba spisovné cestiny. Praha: Státní pedagogické nakladatelství.

Halliday, M. A. K. (1973). Explorations in the functions of language. (Explorations in Language Study). London: Edward Arnold (Publishers) Ltd.

Halliday, M. A. K. (1975). Learning how to mean: explorations in the development of language development. London: Edward Arnold.

Halliday, M. A. K. (²1994). An introduction to functional grammar. London --- Melbourne --- Auckland: Edward Arnold.

Harris, Catherine L. (1990). Toward a Connectionist Representation of Grammatical Knowledge. San Diego: University of California. (htmL format; <http://crl.ucsd.edu/newsletter/4-2/ Article1.html>.)

Hofmann, T. R. (1993). Realms of Meaning. An Introduction to Semantics. (Learning about Language). London --- New York: Longman

Kranjc, Simona (1992). Govor predsolskih otrok. (Diplomska naloga). Mentorica: prof. dr. Breda Pogorelec. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in knjizevnosti.

Kranjc, Simona (1995). Razvoj govora predsolskih otrok. (Magistrska naloga). Mentorica: prof. dr. Breda Pogorelec, somentorica: prof. dr. Ljubica Marjanovic-Umek. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in knjizevnosti.

Kranjc, Simona (1998). Skladnja otroskega govora od prvega do tretjega leta. (Doktorska disertacija). Mentorica: prof. dr. Breda Pogorelec, somentorica: prof. dr. Ljubica Marjanovic-Umek. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in knjizevnosti.

Langacker, Ronald (1987). Foundations of cognitive grammar. Vol. 1. Theoretical Prerequisites. Stanford, California: Stanford University Press.

Langacker, Ronald (1990). The Rule Controversy: A Cognitive Grammar Approach. San Diego: University of California. (htmL format; <http://crl.ucsd.edu/newsletter/4-3/Article1.html>.)

Langacker, Ronald (1991a). Concept, Image, and Symbol. The cognitive Basis of Grammar. (Cognitive Linguistics Research 1). Berlin --- New York: Mouton de Gruyter.

Langacker, Ronald (1991b). Foundations of cognitive grammar. Vol. 2. Descriptive Application. Stanford, California: Stanford University Press.

Marjanovic-Umek, Ljubica (1990). Misljenje in govor predsolskih otrok. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.

Meadows, Sara (1993). The child as thinker. The development and acquisition of cognition in childhood. (Developmental Psychology/Cognitive Psychology). London --- New York: Routledge.

Nelson, Katherine (1996). Language in Cognitive Development. Cambridge: Cambridge University Press.

Pogorelec, Breda. Povzetek slovenske skladnje. Ljubljana: tipkopis.

Polansky, Kazimierz (ur.) (1993). Encyklopedia jezykoznawstwa ogólnego. Wroclaw, Warszawa, Kraków, Ossolineum.

Reich, Peter A. (1986). Language development. New Jersey: Prentice-Hall.

Slovar slovenskega knjiznega jezika (1994). Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.

Toporisic, Joze (²1984). Slovenska slovnica. Maribor: Zalozba Obzorja.

Toporisic, Joze (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. (Leksikoni Cankarjeve zalozbe. Zbirka Sopotnik). Ljubljana: Cankarjeva zalozba.

Trask, R. L. (1993). A Dictionary of grammatical terms in linguistics. London --- New York: Routledge.

Zagar, France (1992/1993). Klemenov govorni razvoj v drugem letu njegove starosti. Jezik in slovstvo XXXVIII, st. 7-8, 297-300.

Opombe

¹

Prispevek je predelan odlomek iz doktorske disertacije, ki je nastala v podiplomskem seminarju pod mentorstvom prof. dr. Brede Pogorelec leta 1998.

²

Locimo med stavkom, povedjo in izrekom --- stavek je sistemska enota, torej abstraktna stavcna struktura, poved enota sporocila oziroma z besedami zapolnjena struktura, izrek pa poved s komunikacijsko funkcijo. Pri izreku upostevamo ne le jezikovna, marvec tudi nejezikovna sredstva.

³

Smisel je treba locevati od pomena. Teorijam o pomenu so se do pred dvajsetih let izogibali. Vzrok je v njihovi domnevni neznanstvenosti. Po Hofmannovem mnenju (1993: 7) so se zaradi pobembnosti, ki jo ima pomen v vecini druzb, za izrazno podobo in pomen besede uporabljali razlicni termini. »V literaturi sta bila pogosto imenovana oblika in vsebina, ker je psihologija zelela slediti prejsnji filozofski rabi znaka in referenta. Vendar filozofi zdaj pozorno locujejo med smislom in referentom /.../. Najbolj splosna termina sta izraz in vsebina; njuna prednost je, da sta sistematicna in relativno nedvoumna.« Vsebina pomeni isto kot pomen, ki pa je bolj nejasen. »Natancneje, vsebina neke besede je koncept, ki jo povezuje z njeno obliko ali izrazom. /.../ Ko ima oblika vec razlicnih konceptov, povezanih z njo, jih imenujemo razlicni smisli ali 'branja' (besed).« (Hofmann, 1993: 7.)

⁴

Vedeti moramo, kdaj, kje, s kom, kako, zakaj in o cem govoriti, kar pomeni, da moramo poznati pragmaticna nacela sporazumevanja.

⁵

V jezikovnem sistemu so ravnine razvrscene hierarhicno od glasoslovja, oblikoslovja do skladnje kot funkcije semantike. Najvisje se uvrsca semanticna ravnina.

⁶

»Strukturalizem. 1. Vsak pristop k jezikoslovnemu opisu, ki vidi slovnico jezika najprej kot sistem odnosov. Strukturalizem v tem pomenu v veliki meri izhaja iz dela svicarskega jezikoslovca Ferdinanda de Saussura. Dejansko so vsi jezikoslovni pristopi 20. stoletja v tem smislu strukturalisticni in so v nasprotju s prevladujocim atomisticnim pristopom velikega dela jezikoslovcev 19. stoletja, ki so jezik primarno videli kot zbirko samostojnih prvin. Z besedami Lepschyja (1982), strukturalizem je zaznamovan s svojim poudarjanjem abstrakcije in splosnosti, medtem ko je bilo za predstrukturalisticne pristope znacilno poudarjanje konkretnega in posebnega. 2. Poseben pristop k jezikoslovnemu opisu, ki je bil razvit v ZDA v 40. in 50. letih. Ameriski strukturalisti (ali postbloomfieldovci) so crpali inspiracijo iz dela Leonarda Bloomfielda, ceprav je jasno, da se Bloomfield ne bi strinjal z nekaterimi njihovimi najskrajnejsimi stalisci. Predmetno podrocje je bilo oznaceno s skrajno ozkim pogledom na to, kaj utemeljuje znanstveno raziskovanje, in z opaznim nizom dogmaticnih nacel, ki jih je zavrnila vecina drugih pristopov. Med temi naceli je bila doktrina o locevanju med ravninami, po kateri morfoloska analiza ni bila mogoca, dokler ni bila koncana fonoloska analiza, tako tudi skladenjska analiza ni bila mogoca, dokler ni bila koncana morfoloska; in popolno zavracanje kakrsnegakoli sklicevanja na procese v jezikoslovnem opisu v korist togemu distribucionalisticnemu pogledu na jezikovne prvine, na katere so se pogosto sklicevali kot na predmetno podrocje posameznosti in razvrstitve. Zagovorniki generativne slovnice so zavracali vecino teh doktrin. Termin strukturalizem so uporabljali kot zmerljivko; strukturalisticni program so v celoti zavracali kot le taksonomicni termin, torej termin, ki samo oznacuje in razvrsca, ne nudi pa nobenega pojasnila. Kljub temu so bili uspehi/dosezki ameriskih strukturalistov upostevanja vredni: prizadevali so si za nedvoumnost in jasnost, za natancnost in splosnost, kar je pomagalo pri oblikovanju poti za tvorbno slovnico; njihovo razvijanje predstave o konstitutivni strukturi je vplivalo na poznejsi razvoj skladnje mnogo bolj, kot se pogosto priznava; tudi njihovo ogromno spostovanje osnovnega jezikovnega gradiva za ceno teoreticne elegance zasluzi vec ugleda, kot se mu ga vcasih pripisuje.« (Trask, 1993: 262-263.) Podobno strukturalizem definira tudi Toporisic (1992: 316).

⁷

Stavek je »/z/veza besed, zbranih okrog osebne glagolske oblike, in sicer na podlagi glagolske vezljivosti in druzljivosti. Prim. glagol loviti, ki je obvezno dvomestno vezljiv (tj. hoce imeti ob sebi vrsilca dejanja in od dejanja prizadeto: Andrej lovi ribe), odpira pa tudi mesta za primicna dolocila glede okoliscin kraja, casa in vzrocnosti ter glede lastnosti, tako da imamo koncno lahko naslednji stavek: Andrej tamle za Savo sedaj za vecerjo mirno lovi ribe. 2. Stavek posebne vrste je brez osebne glagolske oblike, namrec pastavek (Oh; Da; Joze!), polstavek (tega dobimo s pretvorbo iz glagolskega: Sedec za mizo, smo poslusali porocila). 3. Poved. --- Prim. se neglagolski stavek.« (Toporisic, 1992: 309-310.) Primerjaj Karlík, Grepl, 1986: 202 in dalje.

⁸

V terminologiji ameriskih strukturalistov je »fraza drugo ime za »skladnik stavka«, za sestavino stavka. Enaka je tudi terminologija v Toporisicevi Novi slovenski skladnji. Znacilna lastnost frazne gramatike je, da pojmuje »funkcijo stavcnih prvin glede na to, kako so izrazeni njihovi polozaji v vecjih enotah.« (Polansky, 1993: 184.)

⁹

»Pretvorba (transformacija). 1. V delu Zelliga Harrisa formalna, staticna, neusmerjevalna trditev (statement), ki izraza sistematicni odnos med dvema stavcnima vzorcema, to je linearnima nizoma prvin, kot npr. med aktivnimi in pasivnimi strukturami v anglescini. V Harrisovi koncepciji ni bila nobena od struktur bolj osnovna ali izpeljana iz druge. 2. V zgodnjem delu N. Chomskega in njegovih kolegov formalna, usmerjevalna trditev, ki izraza sistematicni odnos med dvema stavcnima vzorcema, to je linearnima nizoma prvin, kot npr. med aktivnimi in pasivnimi strukturami v anglescini. V njegovi koncepciji velja ena od struktur za osnovno, druga pa za izpeljano iz nje v procesu pretvorbe, ki jo vidi kot ucinkovanje na nize sestavin. 3. V obdobju okrog 1965 do okrog 1976 formalna, usmerjevalna teza, ki predstavlja sistematicni odnos med dvema poddrevesoma, kjer je eno drevo osnovno in drugo izpeljano iz njega s pomocjo pretvorbe, to je delovanjem na poddrevo. V tej koncepciji je mogoce obravnavane strukture natancno dolociti do resnicno neskoncnih podrobnosti. 4. Od okrog 1976 formalna, usmerjevalna predstava, podobna opisani v tocki 3, toda razlicna v tem, da so se mocne sile usmerile v mozno oznacitev vkljucenih poddreves, predvsem do te mere, da ne sme biti nic natancno dolocenega razen zahteve, da morajo biti nekatere kategorije nekje prisotne pred in po uporabi pretvorbe.
Pretvorbni krog. V standardni teoriji pretvorbne slovnice glavno nacelo vodenja uporabe vecine pretvorbnih pravil na drevesu. Nekatera vozlisca, imenovana krozna vozlisca (cyclic nodes), so dogovorni vozli s posebnim statusom, zato so tista poddrevesa, kjer prevladuje krozno vozlisce, imenovano krozno podrocje/torisce. Ko so pretvorbe izvrsene na drevesu, se morajo vsa pravila, podrejena krogu, najprej izvrsiti na nizjem kroznem podrocju drevesa, nato na naslednjem visjem in tako dalje, dokler niso izvrsena na najvisjem moznem podrocju; vsaka posebna uporaba pravil na posebnem podrocju se imenuje samostojni krog. Najpogosteje sta kot krozni vozlisci oznaceni kategoriji S (stavek) in NP (nominalna fraza), ceprav so bili dani se drugi predlogi. Nacelo pretvorbnega kroga (pogosto preprosto imenovanega krog) se je ohranilo v vezalno-navezovalni teoriji, ceprav se zdi, da velja za manj osrednje kot prej. V standardni teoriji so bila nekatera pravila, npr. WH-premik (KZ-premik --- vprasanja, ki se zacnejo z vprasalnicami na K in Z, op. S. K.), med osrednjimi pravili izvzeta kot pogoj za krog, toda v vezalno-navezovalni teoriji so vse pretvorbe podrejene prav temu premiku.« (Trask, 1993: 281-283.)

¹⁰

Ideje N. Chomskega so bile prvotno zapisane v obseznem in prepovedanem delu Logicna struktura jezikoslovne teorije (The Logical Structure of Linguistic Theory), dokoncanem l. 1955, vendar do leta 1975 neobjavljenem. Lingvisti so postali pozorni na to teorijo l. 1957, ko je izsla knjiga N. Chomskega z naslovom Skladenjske strukture (Syntactic Structures), ki je nudila kratek programski ocrt predmetnega podrocja. Njegove ideje je vecina uveljavljenih jezikoslovcev sprejela z vljudnostjo, vendar z malo zanimanja; toda z velikanskim navdusenjem jih je sprejela mlada generacija jezikoslovcev in v nekaj letih je tvorbno-pretvorbna slovnica postala ortodoksna smer v ameriskem jezikoslovju. Spremembo je spremljalo veliko grenkobe, kot opisuje Newmeyer (1986). Leta 1965 je Chomsky objavil Vidike skladenjske teorije (Aspects of the Theory of Syntax), kjer je predstavil razlicico tvorbno-pretvorbne slovnice, ki je bila precej drugacna od prvotne verzije in mnogo razumljivejsa. /Med drugim je v teorijo vkljucil tudi semantiko, ki je leta 1957 se nima./ Teorija, opisana v Vidikih, je hitro postala znana kot standardna teorija tvorbno-pretvorbne slovnice. (Precej casa so studenti jezikoslovja imenovali knjigi iz l. 1957 in 1965 Stari in Novi testament.) Tvorbno-pretvorbna slovnica je bila prvi jasni generativni pristop k slovnici v modernem casu. Dolgo casa je ostala tudi edini. Pomeni revolucijo v raziskovanju jezikoslovja na splosno in se posebej skladnje. Tvorbno-pretvorbna slovnica je bila presenetljivo mocna, toda dokazano je, da je bila opazno slaba pri analiziranju sirokega spektra slovnicnih pojavov; v tem casu je dozivela stevilne in stvarne modifikacije (razsirjena standardna teorija in popravljena razsirjena standardna teorija); v zgodnjih osemdesetih letih jo je spodrinila njena neposredna potomka --- vezalno-navezovalna teorija.« (Trask, 1993: 282-283.)

¹¹

Na tem mestu prikazujemo le strnjeno teorijo Noama Chomskega in njegovih sodelavcev, in sicer le toliko, kolikor se zdi nujno potrebno za razumevanje izbranih slovnicnih prvin v besedilih otrok.

¹²

Skladnja je »/t/isti del nauka o besedilu, ki raziskuje naravo (in nato podaja tipologijo) medsebojnih zvez besed, zvez besednih zvez, stavkov in povedi, ali ki uci, kako se poved in njene sestavine tvorijo. --- Sopom. sintaksa.« (Toporisic, 1992: 274.) Po Trasku (1993: 273) pa je skladnja »veja/panoga slovnice, ki se ukvarja z organizacijo besed v vecje strukture, predvsem v stavke; tudi preucevanje stavcne strukture«. Obema definicijama je skupno, da kot predmetno podrocje oznacujeta zvezo besed.

¹³

O izrazu glej tudi De Sausurre, 1997, in Kranjc, 1998.

¹⁴

Enobesedno obdobje v razvoju govora se zacne okrog prvega leta, ko otrok izgovarja prve besede najprej po govornem vzorcu, kasneje pa tudi ze samostojno. Vec o fazah razvoja govora v Kranjc, 1992 in 1995.

¹⁵

Kontekst je nadpomenka za okoliscine, v katerih poteka govorno dejanje, in sobesedilo.

¹⁶

Take premore merimo v mikrosekundah.

¹⁷

Uporabljena beseda kaze, da otrok sicer obvlada pravila tvorjenja besed, in sicer dodaja obrazilo -ek za majhno stvar moskega spola pri tipu modifikacijske izpeljanke, ne pozna pa prvega pomena tvorjene besede, to je »1. kar se v gospodinjstvu, vsakdanjem zivljenju izloci, zavrze kot neuporabno; 2. kar se pri predelavi, obdelavi cesa odstarni, izloci kot neuporabno za prvotni namen« (SSKJ, 1994: 737). V SSKJ torej ni predviden pomen besede odpadek kot »majhen kraj, kamor odlagamo stvari, ki so neuporabne«.

¹⁸

Preden izgovori prvo besedo, otrok razume priblizno 100 besed. Okrog leta in pol otrok pozna 50 besed, po prvih 100 besedah pa njegov besednjak hitro narasca.