-
Kodni sistem
Slovenska knjizevnost
Avtorji
Urednistvo <-> bralci
Jezik in slovstvo
Razprave in clanki 		Jezik in slovstvo
Kazalo letnika
 
Zadnja verzija


-



Mihaela Koletnik UDK 811.163.6'282(497.4-18)
Pedagoska fakulteta v Mariboru



Cersaski govor1



- Zahodno slovenskogorisko narecje, kamor spada cersaski govor, uvrscamo v panonsko narecno skupino. Znacilna zanj sta izguba tonemskih nasprotij in poznejse daljsanje starih skrajsanih in kratkih novoakutiranih samoglasnikov, zato se danes razlikujejo odrazi za te akutirane in stalno dolge samoglasnike. V pregibanju prevladuje nepremicni naglasni tip na osnovi. Tvorba zlozenih povedi se bistveno ne razlikuje od knjizne tvorbe.


0   Cersak (716 prebivalcev), ki se prvic omenja l. 1215 z imenom Reinbertus de Cierberc,2 je obmejno obcestno srediscno naselje, ki lezi na poloznem pobocju in slemenu v severozahodnem delu Slovenskih goric, juzno nad reko Muro. K naselju spadajo se zaselek Povhnice, del Novin in skupine novih stanovanjskih his ob cesti Sentilj v Slovenskih goricah-Sladki Vrh. Domacini kraj imenujejo 'Ci:rbek, sebe pa Cirbe'za:ni. L. 1910 je nemska solska druzba Schulverein v kraju ustanovila svojo solo, ki je prenehala delovati l. 1918, vendar pa so vsi slovenski otroci se naprej obiskovali solo v Sentilju, ki se prvic omenja l. 1787. Od l. 1958 je v Cersaku stirirazredna podruznicna osnovna sola. Cerkev sv. Ilija, ki se prvic omenja l. 1329 in ki so jo l. 1523 Turki oropali in oskrunili, tako da so jo l. 1806 podrli in postavili sedanjo klasicisticno cerkev, ter pokopalisce sta v Sentilju. V vasi so krajevna skupnost, vrtec, posta, vec trgovin in gostiln. Cistih kmeckih druzin skorajda ni vec. Najvecjega gospodarskega pomena za vas in okolico je tovarna lepenke, obrat Palome iz Sladkega Vrha. Pred prvo svetovno vojno so bili v Cersaku hudi narodnostni boji. Od Nemcev odvisni vinicarji na Kozjaku in nemskutarji iz bliznje Selnice so bili hitlerjanski tudi v casu okupacije.


1  Glasoslovje

1.1  Naglas in kolikost

Cersaski govor spada k zahodnim slovenskogoriskim govorom, sirse pa k panonski narecni skupini. Govor ne pozna tonemskega naglasevanja in tudi ne kolikostnega nasprotja. Izvedena sta bila oba splosnoslovenska naglasna premika: (1) pomik z dolgega in kratkega cirkumflektiranega zloga: zlâto -> zlatô; òko -> ôko -> okô ter (2) umik naglasa s koncnega kratkega zloga na prednaglasno dolzino: dsà -> dúsa. Izveden je umik naglasa s koncnega kratkega zloga na prednaglasni kratki samoglasnik: zenà -> zèna; kosà -> kòsa; mglà -> mgla; novo naglaseni samoglasnik se je podaljsal: 'zie:na; 'ku:sa; 'm:gla.

Najmlajsi so umiki tele vrste: (1) v posameznih besedah s cirkumflektiranega dolgega koncnega, zlasti odprtega zloga: b'la:go, 'n:bo, 'pe:ra, 'v:xa; (2) s kratkega cirkumflektiranega zloga: 'su:rki, 'v:ski, 'za:cnem.


1.2  Samoglasniski sistem

Samoglasniski sistem cersaskega govora vsebuje dolge naglasene in nenaglasene samoglasnike.


1.2.1  Dolgi naglaseni samoglasniki3




1.2.1.1  Izvor

i:
<- stalno dolgi u pred istozloznim - <- -: 'gu:r o'bi:;
<- staroakutirani i pred r: 'si:r, s'ti:ri;
<- v prevzetih besedah in imenih: 'ci:g, g'li:t; 'Ci:rbek 'Cersak', 'Mi:lan.

u:
<- prednaglasni o, ki je prisel pod naglas po umiku naglasa s koncnega kratkega zloga, v polozaju pred nazalnim soglasnikom: 'ku:nec, 'u:na;
<- v prevzetih besedah: 'fu:rtox, 'ku:rbos, s'tu:rm.

i:/:
<- stalno dolgi i: k'r:, 'l:st, 'zi:ma;
<- staroakutirani i v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: brada'v:ca, 'xi:sa, 'l:pa; 'n:c, 'r:t;
<- v prevzetih besedah: f'r:sna, 'pi:cili 'mozolji '.

u:/:
<- stalno dolgi u: 'd:sa, g'ru:ska, 'v:s;
<- staroakutirani u v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: 'bu:kva, 'k:ra, 'm:xa; 'k:p, k 'r:x;
<- v prevzetih besedah: g'ru:nt, 'pu:ngrat, s'tu:nfe.

i:
<- staroakutirani : b'ri:za, 'mi:sto, st'ri:xa;
<- del novoakutiranih e v nezadnjem in novoakutirani e v zadnjem besednem zlogu: 'mi:lem, 'ni:so, 'si:d; k'mi:t;
<- redko prednaglasni e, ki je prisel pod naglas po umiku naglasa s koncnega kratkega zloga: 'si:stra, 'ti:kla;
<- v prevzetih besedah: 'ki:tna, 'li:der.

u:
<- novoakutirani o v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: 'bu:tra, 'xu:dim, 'u:s; g'ru:p, 'ku:s, 'pu:t;
<- prednaglasni o, ki je prisel pod naglas po umiku naglasa s koncnega kratkega zloga: 'du:bra, 'ku:sa, 'ku:t;
<- stalno dolgi o pred j: g'nu:j, 'lu:j.

:
<- stalno dolgi e: 'l:t, 'p:c, 's:st;
<- stalno dolgi : 'l:n, 'v:s, z 'm:no;
<- stalno dolgi in staroakutirani v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: i'm:, 'p:t, g'l:dam; 'd:tela, s'r:ca; 'z:t;
<- po zapoznelem umiku naglasa s koncnega kratkega zloga, ce se naglas ni umaknil, ko je bil se dolg: g'r:da, 'j:cmen, p'r:sti;
<- del novoakutiranih v nezadnjem in novoakutirani v zadnjem besednem zlogu: 'm:sa, pre'm:kne; 'd:s, 't:s;
<- prednaglasni , ki je prisel pod naglas po umiku naglasa s koncnega kratkega zloga: 'm:gla, 'p:k;
<- redko prednaglasni e, ki je prisel pod naglas po umiku naglasa s koncnega kratkega zloga: 't:ta;
<- del novoakutiranih e v nezadnjem besednem zlogu: t'r:tji, 'z:nim;
<- staroakutirani pred r: 'm:ra, 'v:ra;
<- v prevzetih besedah: 'p:nzija, t'r:geri.

:
<- stalno dolgi in staroakutirani : go'l:p, k'l:p, 'm:s; 'g:ba, 'k:ca, 't:ca;
<- po zapoznelem umiku naglasa s koncnega kratkega zloga, ce se naglas ni umaknil, ko je bil se dolg: 'm:ski;
<- redko prednaglasni o, ki je prisel pod naglas po umiku naglasa s koncnega kratkega zloga: 'n:va, 's:ba;
<- - v skupini -: d'r:, m'r:, z'r:;
<- v prevzetih besedah in imenih: b'l:nt, k'n:blix; Ce'l:vec, 'P:xorje.

e:
<- stalno dolgi e pred r: ve'ce:r;
<- stalno dolgi pred j: 've:ja.

o:
<- prednaglasni o, ki je prisel pod naglas po umiku naglasa s koncnega kratkega zloga, v polozaju pred r: 'to:rk, z'go:rni;
<- v prevzetih besedah: 'ko:r, 'ko:rp.

ie:
<- prednaglasni e, ki je prisel pod naglas po umiku naglasa s koncnega kratkega zloga: 'cie:la, 'zie:mla, 'zie:na;
<- redko , ki je prisel pod naglas po umiku naglasa s koncnega kratkega zloga: 'die:ska;
<- del novoakutiranih v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: 'lie:xki, s'nie:xa; 'pie:s;
<- po zapoznelem umiku naglasa s koncnega kratkega zloga, ce se naglas ni umaknil, ko je bil se dolg: 'jie:zik, 'mie:xka;
<- staroakutirani pred m in n: 'sie:me; ko'lie:no, 'pie:na.

a:
<- stalno dolgi : be'sa:da, g'ra:x, 'la:s, m'la:ko, s'va:ca, z'va:zda.

a:
<- stalno dolgi o: 'ba:k, 'ma:c, 'na:c, 'sa:la, 'va:s;
<- stalno dolgi in staroakutirani v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu skupaj z //: 'da:k, 'va:k; 'ba:xa, 'va:na; 'pa:x;
<- v prevzetih besedah: f'ra:stik, pla'fa:n, 'sa:star.

a:
<- stalno dolgi a: d'va:, k'ra:l, 'la:s;
<- staroakutirani a v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: k'ra:va, 'ma:ti, s'la:ma; b'ra:t, 'ja:s, 'ta:m;
<- v prevzetih besedah: 'ca:jt, g'la:s, 'xa:mer.

r
<- stalno dolgi in staroakutirani : 'brf, 'crf; 'grca, 'xrbet.


1.2.2  Nenaglaseni samoglasniki

1.2.2.1  Prednaglasni samoglasniki

1.2.2.1.1  Izvor

i
<- i : ci'ga:n, zi'da:r;
<- a pred stalno dolgim o : ti'ka:;
<- u : pis'ti:, vi'ci:.

u
<- v redkih knjiznih besedah: u'j:tnik, zu'pa:n.

e
<- e : be'sa:da, ve's:la;
<- : cre'p:a, le'sa:ni, sme'ja:t;
<- : pre'd:vo.

o
<- o : o'ta:va, ko'va:c;
<- : dlo'bu:k, klo'p:;
<- u : so'si:, zgo'b:la.

a
<- a : brada'v:ca, stva'r:;
<- v prevzetih besedah: pla'fa:n.

r
<- : r'ja:va, gr'm:;
<- ru : dr'ga:c;
<- ob onemitvi istozloznega i, e : pr'ni:so, sst'r:cna.


1.2.2.2  Ponaglasni samoglasniki

1.2.2.2.1  Izvor

i
<- i : 'xu:dim, 'ma:ti;
<- u : 'pa:zdixe;
<- -u4 v daj., mest. ed. m., s. sp: k/pr b'ra:ti, k/pr te'lie:ti.

e
<- e : 'nie:sem, 'pi:ce;
<- : c'lu:vek, 'u:bet;
<- : 'zie:ne (im. mn.), 'pa:met;
<- : 'ku:sec, 'pa:sek;
<- a pred r : k'ra:meri, 'ri:xter;
<- a v breznaglasnicah: de, ze;
<- v prevzetih besedah: s'tu:nfe.

o
<- o : 'mi:sto, m'la:ko;
<- : 'l:po (toz., or. ed.), 'z:lot;
<- skupine -il, -l, -al, -l : 'xu:do, 'vi:do, 'di:lo, 'ni:so;
<- : 'ja:boka;
<- v prevzetih besedah: b'r:tof, 'fa:rof.

a
<- a : ne'di:la, 'za:gat;
<- vcasih : 'si:dat, 'vi:dat;
<- pripona -ni- : po't:snala, z'd:gnali;
<- v prevzetih besedah: 'sa:star.

r
<- zaradi redukcije samoglasnika ob r : 'bi:brca.

<- zaradi redukcije samoglasnika ob l : 'k:sca, 'ku:t.

<- zaradi redukcije samoglasnika ob n : 'na:sca, s'vi:cca.


1.3  Soglasniski sistem obsega zvocnike l, r, m, n, j, , v (z variantama f in ) ter nezvocnike p, t, k, s, s, b, d, g, z, z, c, f, c, x.

Praslovanski , srednji l in l' so sovpadli v srednji l. V l je presel tudi pred soglasnikom: 'f:lga, 'j:lsa, s'ta:lno; - se v naglasenem zlogu izgovarja kot -/-o: ka'di:, m'le:o, s'pa:o, 'ze:o, sicer pa kot -o: 'di:lo, 'nu:so, 'vi:do, 'ri:ko. R je kot v knjiznem jeziku. R' v pregibanju izgubi palatalni element: di'r:ktora, xek'ta:ra, me'sa:ra; cr- in zr-: c'ra:da, c'ra:sna, z'rie:be. Disimilaciji: r--r > n--r ( 'ma:ntra) in r--r > j--r ( 'fa:jmastr). Koncni -m je ohranjen; m--n > m--l: 'gu:mla, na 'ka:mli; sekundarni nazalni soglasnik: 'e:nga (rod., toz. ed.). Rinezem: 'ma:sc, 'pa:jenk. N' > n, na zacetku besede in med dvema samoglasnikoma > : 'ku:stan, 'l:kna; 'e:nga, ':va; gospo'd:a, 'k:xia. V je [v]: ko'va:c, ne'vi:sta, t'ra:vnik, 'va:m, le pred nezvenecim nezvocnikom in na koncu besede je f: fp'ra:sali, f'x:t; f 'p:nzijo; 'brf, pos'trf, zd'ra:f. V vzglasju besede pogosto onemi: 'ca:si, 'sa:ki, 'z:t, nastopa pa tudi kot proteza: 'v:xa, 'v:ste, 'v:s; v > b: 'bi:brca, 'ja:bor; redko - za /v/: 'A:strija, 'a:to. J se pojavlja tudi kot novonastali prehodni glas: 'xu:jdo, 'u:jstro. P, t, k, b, d, g in x so dobro ohranjeni. Nezvocniki imajo razvrstitev kot v knjiznem jeziku. Primarna dl > l: 's:lo, 'v:le. Disimilacija tl--dl > l: fk 'ra:o, po 'mie:la, vendar tudi: fk'ra:dla, f's:dla, 'ji:dla. V soglasniskem sklopu zaradi lazjega izgovora t lahko onemi: 'krsni, 'l:sno. Prim. se: pt- > t ( 'ti:ci), tl--dl > kl--gl (k'la:cit, g'la:tva), dn > gn (g'na:r, g'nie:s), xc > sc (s'ce:rka) in xt > st (s'ti:la 'hotela '). Vzglasni t in izglasni x se izgubljata: 'x:r <- thor 'dihur '; 'ca:si, 'na: 'potem, nato '. Z, z pred nezvenecimi nezvocniki in na koncu besede pred premorom > s, s. Sk- > sk- (sk'r:a); sc > s ( ':sem, k'la:se, 'n:se). Z pred > z (z'mrzeno, z 'a:). F se premenjuje z v (glej zgoraj); v starejsih in mlajsih prevzetih besedah: 'fa:rof, 'fa:senk, f'ri:sno, s'ka:f, 'za:jfa.


2   Oblikoslovje

2.1  Samostalniska beseda

2.1.1  Samostalnik

V ed. so ohranjeni vsi trije spoli. Z. obliko imajo nekateri sam. s. sp (g 'na:zda, 'je:ca, 'u:kna), v mn. pa sam. s. sp. postanejo ali z. ali m. sp. Moskospolski so v dv. in mn. sam. s. sp., ki osnovo podaljsujejo s -t.


2.1.1.1  Moske sklanjatve

Sam. 1. m. sklanjatve se sklanjajo po naslednjem naglasno nepremicnem nagl. tipu: b 'ra:t-ø -a -i -a/-ø -i -om; -i -of -om -e -ax -ami; -a -of -oma -a -ax -oma. Po nepremicnem naglasnem tipu se sklanjajo tudi samostalniki knjiznega koncniskega: 'd:s 'd:za, 'pie:s 'pie:sa in mesanega naglasnega tipa: 'la:s 'la:sa, 's:n 's:na, medtem ko je premicni naglasni tip dobro ohranjen: c'lu:vek clo'vi:ka, 'jie:zik je'z:ka. Samostalniki, katerih osnova se koncuje na govorjeni samoglasnik, v sklonih z nenicto koncnico osnovo podaljsujejo z -j: 'V:li 'V:lija. Samostalniki na -r osnove ne podaljsujejo: 'ku:sara, me'xi:ra. Govor ne pozna podaljsevanja osnove z -ov v mn. in dv.: c'va:ti, c'va:ta; 's:ni, 's:na ter naglasene koncnice -u v rod. ed.: s'va:t s'va:ta; 'z:t 'z:da. V im. mn. je -i: 'la:si, 'l:di. Samostalniki 2. m. sklanjatve se sklanjajo po vzorcu, veljavnem za prvo mosko sklanjatev: 'di:lo'v:dj-a -a -i -a -i -om. Samostalnikov 3. m. sklanjatve v cersaskem govoru ni najti, samostalniki 4. sklanjatve pa se sklanjajo po pridevniski sklanjatvi tipa 'v:sk-i -iga.


2.1.1.2  Zenske sklanjatve

Samostalniki 1. z. sklanjatve se sklanjajo le po nepremicnem naglasnem tipu. Koncnice v 1. z. sklanjatvi odstopajo od knjizne norme le v daj. in or. dv: 'm:z-a -e -i -o -i -o; -e -ø -am -e -ax -ami; -i -ø -oma -i -ax -oma. Tako se sklanjajo tudi: 'm:gla 'm:gle, 't:ma 't:me in samostalniki tipa g'la:va g'la:ve, 'vu:da 'vu:de. Samostalniki z. sp. ne -ev imajo tudi v im. ed. obliko: 'bu:kva, 'c:rkva, mla't:tva. Tudi samostalniki 2. z. sklanjatve se sklanjajo samo po nepremicnem naglasnem tipu: 'm:s-ø -i -i -ø -i -jo; -i -i -am -i -ax -ami; -i -i -oma -i -ax -oma. Koncnice v daj., mest. in or. mn ter dv. so enake koncnicam 1. z. sklanjatve. Tako se sklanjajo npr.: 'ma:c 'ma:ci, 'na:c 'na:ci, 'p:c 'p:ci, 'ra:c 'ra:ci, 'v:s 'v:si. Samostalnikov 3. z. sklanjatve, npr. 'Ka:rmen, je malo, 4. sklanjatev pa je enaka zenski prid. sklanjatvi.


2.1.1.3  Srednje sklanjatve

Samostalniki s. spola lahko ohranjajo svoj spol in sklanjatev le v ednini, saj se v dvojini in mnozini femininizirajo ali maskulinizirajo. Pri nestevnih je srednji spol ohranjen: ka'm:e, m'la:ko, 'v:no, 'z:to. Sklanjatveni vzorec: 'li:t-o5 -a -i -o -i -om; 'la:t-e -f -am -e -ax -ami; 'li:ti-i -ø -oma -i -ax -oma. Premicni naglasni tip je ohranjen pri samostalnikih, ki svojo osnovo podaljsujejo s -t: 'tie:le-ø -a -i -ø -i -om; te'lie:t-i -of -om -e -ax -ami; te'lie:t-a -of -oma -a -ax -oma. Samostalniki, ki osnovo podaljsujejo z -n, svoj spol ohranjajo ( 'la:po 'sie:me), podaljsevanja osnove s -s ni; ti samostalniki so zenskospolski ze v ednini: 'a:ka 'a:ke, c'ra:va c'ra:ve, d'ra:va d'ra:ve, 'v:xa 'v:xe. Mnozinski samostalniki s. spola so presli med zenske samostalnike: 'drve, 'j:tre, p'lu:ce, 'prse. Med nicto sklonljive samostalnike s. sp. se stejeta 'ji:sti 'hrana ' in 'p:ti 'pijaca '. Tretja sklanjatev posamostaljenih pridevnikov je enaka pridevniski sklanjatvi.


2.1.2  Samostalniski zaimki

Osebni zaimki se sklanjajo kot v knjiznem jeziku. Povratni osebni zaimek ima naslednjo sklanjatev: 'sie:be se, 'sie:bi si, 'sie:be se, pri 'sie:bi, s 's:bo.

Vprasalna zaimka g'da:/ 'k:ri in 'ka:j/ 'ke:j/ 'ke: opravljata tudi vlogo oziralnih zaimkov. Poljubnostna zaimka sta 'k:ri 'kdo' in 'ka:j/ 'ke:j/ 'ke:, nedolocna pa neka't:ri in 'n:ke. Nikalni zaimki so 'n:se, 'n:c, no'bie:d, celostna sta f'sa:ki/ 'sa:ki in f's:, drugostna d'ru:gi, d'ru:go, istostna pa ':sti , ':sto.


2.2  Pridevniska beseda

2.2.1  Pridevnik

Pri pridevniku prevladuje navidez dolocna oblika tudi za nedolocnost. Sklanja se kot v knjiznem jeziku, le v rod. ed. m. in s. sp ter v toz. ed. m. sp. je posplosena koncnica -iga. Sklanjatev za moski spol: 'v:sk-i -iga -emi -iga/-i -em -im; -i -ix -im -e -ix -imi; -a -ix -ima -a -ix -ima. Za srednji spol je posebna oblika le v im. in toz. ed., druge koncnice so enake kot v m. sklanjatvi. Sklonske koncnice za vse tri spole sovpadejo tudi v dv. in mn., le v im. mn. in im. ter toz. dv. se sklanjatev pridevnikov z. sp. razlikuje od sklanjatve pridevnikov m. in s. sp.

V cersaskem govoru prevladuje stopnjevanje z » 'bolj«; obrazilo -si je redko: 'ba:ga 'b:l 'ba:ga 'na:j'b:l 'ba:ga; 'ba:la 'b:l 'ba:la 'na:j'b:l 'ba:la; 'la:pi 'la:psi 'na:j'la:psi.6


2.2.2  Pridevniski zaimki

Svojilni zaimki 'mu:j, 'mu:ja, 'mu:jo, t'vu:j, t'vu:ja, t'vu:jo, 'e:gof, ':ni, 'na:s, 'va:s, od 'u:vix 'njihov ' ter povratni svojilni zaimek s'vu:j, s'vu:ja, s'vu:jo se sklanjajo po pridevniski sklanjatvi. Druge oblike so se: od 'na:ji, od 'va:ji, od 'u:vixd'va:x 'njun '. Kazalni vrstni zaimki so 'tu:ti -a -o, 't:sti -a -o, ':ni/ 'u:ni/ 'u:vi -a -o, kazalni kakovostni pa 'ta:ki -a -o. Oziralna zaimka sta 'k:ri -a -o in 'ke:j, vprasalna pa 'ka:ki -a -o in 'k:ri -a -o. Poljubnostni in oziralnopoljubnostni zaimki so po obliki enaki vprasalnim zaimkom, mnogostni zaimek je 'du:stik'(t):ri -a -o, drugostni d'ru:gi -a -o, nedolocni pa 'n:ki -a -o. Celostna zaimka sta f'sa:ki/ 'sa:ki -a -o in 'ca:li -a -o.


2.2.3  Stevniki

Glavni stevniki: 'ie:d 'ie:na 'ie:no; d'va:/d 'va:, d'va:x, d'va:ma, d'va:/d 'va:, d'va:x, d'va:ma; t'ri:, t'ra:x, t'ra:m, t'ri:, t'ra:x, t'ra:mi; s'ti:ri, 'p:t, ed'ne:st, d'va:jsti, 'ie:nd'va:jsti, t'ri:sti, s'ti:rdeset, s'ta:, 'ta:zt. Sklanjatev glavnih stevnikov ima pridevniske koncnice. Vrstilni stevniki: ti 'prvi -a -o, ti d'ru:gi -a -o, t'r:tji, de's:ti, d've:sti, s'ta:ti. Locujejo z mnozilnimi in glavnimi stevniki. Samomnozinski samostalniki se stejejo z glavnimi stevniki: 'ie:ne d'vie:ri.


2.3  Glagol

Glagol ni dozivel velikih sprememb. S knjiznim jezikom se razhaja v predpretekliku, ki se ne uporablja. Razmerje med osebkom in vrsilcem dejanja se izraza s tvornim, redkeje s trpnim nacinom. Nedolocnik je kratek. Opisni deleznik na -l se rabi za opisovanje tvornih casov in naklonov, trpni deleznik na -n/-t za izrazanje trpnosti, deleznik stanja na -n/-t pa je navadna pridevniska beseda: D'vie:ri so otp'ra:te; po'l:mlene 'si:pe, zd'ru:blen 'k:lk. Deleznik stanja na -l ni znan, za deleznik na -si je primer 'bi:fsi kot pridevnik, deleznik na -c pa je redek in postane pridevnik: no's:ca 'zie:nska, z'g:ca 'vu:da. Delezij na -c, -aje, -e in -si v cersaskem govoru ni. Glagolnik ohranja iste pomene kot v knjiznem jeziku. Spregatev glagola se od knjizne razlikuje le v 1. osebi dvojine: 'nu:sim -s -ø; -ma -ta -ta; -mo -te -jo. Enako se spregajo: 'da:m, 'ja:m, 'va:m; s si je, sma sta sta, smo ste so. Glagoli s korenom na -c imajo v nedolocniku -t kot tipicno obrazilo za to obliko ( 'gu:r ob'la:ct, 'pie:ct). Po analogiji s sedanjikom prehajata d in n tudi v nedolocnik: fk'ra:dt fk'ra:dnem, 'pa:dt 'pa:dnem. Glagol rasti je presel med I/1: 'ra:st, 'ra:sem, glagol sopsti med V/2: 'su:pat 'su:plen, glagola krasti in pasti pa med glagole druge glagolske vrste. Glagoli V/1 in VI prehajajo med glagole V/2: 'da:vlem, ko'p:vlem, s'ta:plem. Glagoli s korenom na -k, -g: 'tu:ci, 'pie:ci, 'd:l se s'la:ci. Iti: ':di, g'r:mo, ':te, g'r:ma, ':ta; videti: pog'lie:dni; najti: po':si. V dv. in mn. obliki deleznika na -l za s. sp. se je posplosila moska oblika, dvojinska oblika deleznika na -l za z. sp. pa je enaka mnozinski obliki.


2.4  Prislov

Prostorski: b'l:zo, 'da:c, do'ma:, 'du:l, 'du:lma, 'du:lta, 'gu:rma, 'gu:rta, 'ka:m, k're:, 'no:rta, 'nu:t, 'pa:lek, p'ra:k, s'pa:t, 'ta:, 'ta:m, 't:, 'v:n, ' v:nta, 'za:di.

Casovni: 'ca:si/f'ca:si, do'pa:dne, f'ce:re, g'nie:s, je's:ni, 'li:tos, 'na:/ 'na:x, ni'ku:l, po'nu:ci, po'z:mi, pre'pu:zno, s'ka:s, ve'ce:r, v'ju:tro, 'za:j/ 'ze:.

Vzrocni: za'ta:.

Lastnostni: 'ba:go, dr'ga:c, 'du:bro, 'x:tro, 'ka:k, 'la:po, 'ma:lo, 'mu:cno, 'na:ci, po'ca:si, p're:vec, s'la:bo, st'ra:sno, 'ta:k, z'la:.

Brez -j so: f'ce:re, k're:. Razsirjeni sta obrazili -ma za oznacevanje kraja: 'du:lma, 'gu:rma in -ta za oddaljevanje: 'du:lta, 'gu:rta, 'no:rta, 'v:nta.

Stopnjujejo se opisno ali z obrazili: 'x:tro 'b:l 'x:tro 'na:j'b:l 'x:tro; 'la:po 'la:psi 'na:j'la:psi.


2.5   Predlog, clenek, veznik in medmet so kot v knjiznem jeziku. Posplosene in stalne so le velelnice za velevanje zivalim, za pozdrave ipd. Posebnosti pri clenkih: 'vnda 'menda ', 'ka:r in 'ne:na 'ne '.


3  Skladnja

Ljudsko skladnjo oznacujejo naslednji pojavi:

1.  Ponovitve: 'Ja:, 'ta: 'ta: je 'bi:, 'ta: je 'bi: /.../; 'T: f 'Ci:rbek, f 'Ci:rbek so p'r:sli.

2.  Izpusti: In 'ka:k je 'b:la 't:sta za'ma:zana, 'ke:j smo 'mu:gli. 'Ze: pa se 'ta: 'sa:mo 'ta:k f 'p:c.

3.  Zanikani biti v sedanjiku ostaja kot vez v povedkovem dolocilu: /.../ pa se 'n:smo 'xi:si 'k:rli; /.../ pa 'n:s s'ti:la ':t /.../. Zanikani sedanjik glagola imam je 'n:mam: /.../ s 'rie:kla, da 'n:mam ve's:lja za 'ta:., glagola hocem pa 'n:cem: /.../ te pa 'n:cem ':t.

4.  Besednoredne posebnosti:

  • obrnjeni besedni red v besedni zvezi: (a) samostalniski prilastek se lahko pojavi na levi strani od odnosnice: ot 's:sede s'ce:rka; (b) pridevniski prilastek se lahko prestavi na desno stran: 'ma:ma 'e:gova, 'mie:tle 's:rkove;

  • glagol, tako polnopomenski kot pomozni, se pomakne na zadnje mesto v stavcni zgradbi: /.../ po ne'di:lax s'la:bo 'vu:zijo. /.../ pa 'ra:na nas'ta:la.; /.../ ko sta ze 'b:l 'ta:ka s'ta:ra b'la:. /.../ 'u:na pa je 'mu:cna b'la:.

5.  Zaporedje naslonk v naslonskem nizu za knjizni jezik urejajo posebna pravila (Toporisic, 1984: 535-543). Posebnosti v cersaskem govoru:

  • pomozni glagol je na zacetku stavka: Je b'la: s'ti:rix d'n:vax 'mrtva. S 'ma:la 'la:pe 'la:se /.../;

  • naslonka osebnega zaimka je (a) za glagolom: /.../ je 'u:ce pr'ni:so nam go'v:dino., (b) med sestavinama zlozene glagolske oblike: In 'p:l je mi 'ri:ko /.../, /.../ 's:set mi je ga po's:ro /.../, (c) na koncu stavka: /.../ s po bo'l:zni zgo'b:la je. 'N:s 'ma:rala je.;

  • naslonka bi je pred naj: 'Na: 'u:na, 'u:n bi 'tie: 'na:j p'r:so.;

  • poudarni clenek, ki navadno stoji pred tistim delom stavka, ki ga poudarja, se v govoru lahko premika: /.../ in 'ta: se 'di:lamo 'da:nes 'ta:k. /.../ 'tie: se 'bi: pa s'la:psi.

6.  Tvorba priredno, podredno in soredno zlozenih povedi se bistveno ne razlikuje od knjizne tvorbe. Posebnosti: v dopustnem odvisniku 'ka: ko 'ceprav ', v casovnem k'da: 'ko ', v prilastkovem ko in 'ke:j 'ki ', v krajevnem pa ki in ko 'kjer '.





Navedenke

Ramovs, Fran (1952). Morfologija slovenskega jezika. Ljubljana: DZS.

Toporisic, Joze (1984). Slovenska slovnica. Maribor: Zalozba Obzorja.


Viri in literatura

Blaznik, P. (1986). Historicna topografija Slovenije II, Slovenska Stajerska in jugoslovanski del Koroske do leta 1500. Maribor: Zalozba Obzorja.

Bregant, M. (1995). Severozahodni goricanski govori. Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Fonoloski opisi srpskohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovenackih i makedonskih govora obuhvacenih opsteslovenskim lingvistickim atlasom (1981). Sarajevo: Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine.

Krajevni leksikon Slovenije (1995). Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.

Logar, T., Rigler, J. (1990). Karta slovenskih narecij. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Ramovs, F. (1924). HG II, Konzonantizem. Ljubljana: Uciteljska tiskarna.

--- --- (1935). HG VII, Dialekti. Ljubljana: Uciteljska tiskarna.

Zorko, Z. (1988/89). Narecna podoba mariborskega predmestja. JiS XXXIV/7-8, 170-178.

--- --- (1992). Mariborski pogovorni jezik na sticiscu treh narecnih baz. XXVIII SSJLK. Ljubljana, 43-55.

--- --- (1993). Daljsanje akuta v severovzhodnih slovenskih narecjih. SR XLI/1, 193-207.

Toporisic, Joze (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva zalozba.





Opombe


1
Clanek je nastal na osnovi gradiva, zbranega za jezikovno analizo severozahodnih goricanskih govorov v moji magistrski nalogi Severozahodni goricanski govori; mentorica red. prof. dr. Zinka Zorko.

2
Blaznik, Pavel (1986). Historicna topografija Slovenije II, Slovenska Stajerska in jugoslovanski del Koroske do leta 1500. Maribor: Zalozba Obzorja, 106.

3
V razvoju iz izhodiscnega sistema dolgih in kratkih samoglasnikov severnostajerskega narecja in panonske narecne skupine sta se v slovenskogoriskem narecju vzporedno razvijala stalno dolgi jat in stalno dolgi o v e: in o:. V cersaskem govoru sta se razvila v a: in a:, kot je to v sosednjem severnostajerskem kozjaskem govoru, le da je tu razvoj jata potekal vzporedno s stalno dolgim e; v cersaskem govoru je razvoj stalno dolgega e potekal vzporedno s stalno dolgim in stalno dolgim , kot je to v panonskih govorih. Pod vplivom kozjaskega narecja se je izgubil dolgi ü iz u:, dolgi i in u se diftongirata v i:/:, u:/:, stalno dolgi in staroakutirani sta se razvila v :, stalno dolgi in staroakutirani v :, stalno dolgi in staroakutirani pa v a:. Kratki naglaseni samoglasniki panonskih narecij, ki so nastali iz staro- in novoakutiranih v nezadnjih in zadnjih besednih zlogih, so se v cersaskem govoru podaljsali, vendar pozneje kot v osrednjih slovenskih narecjih, zato se danes razlikujejo odrazi za te akutirane in stalno dolge samoglasnike. Da so procesi v spreminjanju se zelo zivi, dokazuje tudi cersaski govor s po dvema ali tremi razlicnimi odrazi za isti izhodiscni fonem.

4
V panonski narecni skupini se v daj. in mest. ed. m. sp. nepoudarjeni u preko ü depalatalizira v i. Prim. Ramovs (1952: 32).

5
Samostalnik leto ima v ed. in dv. odraz staroakutiranega, v mn. pa stalno dolgega jata.

6
Ta pridevnik stopnjujejo tudi z bolj.








BBert grafika