K dvojini v slovenskem in hrvaskem jeziku

1.  Primer eksaktnosti dvojine v lirski pesmi

Gramaticna kategorija stevila dvojina obstaja v slovenskem jeziku od nekdaj. Prevajalec Nove zaveze in utemeljitelj slovenskega knjiznega jezika Primoz Trubar (1508-1586) se je zavedal dvojine tudi v starogrskem in hebrejskem jeziku.¹ Slednje govori o tem, da je hebrejscino poznal bolje, kakor pa je v svoji samokriticnosti o tem tvegal zapisati.

V danasnji govorjeni in pisani slovenscini se dvojina uporablja logicno in je ziva, od drugih slovanskih jezikov jo delno ohranja se luziskosrbscina.² O dvojini v slovenscini je najbolj obsirno in studiozno pisal Francoz Lucien Tesnière, lektor francoscine v Ljubljani, nato profesor slovanske filologije na univerzi v Montpellieru.³ Z metodo lingvisticne geografije in ob zgodovinskih virih je odkrival kronoloske pojave pri odmiranju dvojine v slovenskih narecjih, ob cemer je zaznaval tudi regenerativne procese. Na osnovi zivih pojavov rabe dvojine v Istri, pri cemer je pomagal raziskovalec istrskih narecij in sploh jezikovne narave celotne Istre, odlicen poznavalec regije Josip Ribaric' (tedaj profesor na gimnaziji v Mariboru), je Tesnière oznacil narodnostno razmejisce, kakor se je kazalo sredi tridesetih let 20. stoletja. To je storil na osnovi bistvenih pojavov, ki locujejo slovenscino od hrvaskih govorov, med njimi so imele glavno vlogo zlasti jezikovne kategorije dvojine.

V kajkavskem narecju je dvojina izpricana v knjigi Kronika Antona Vramca, slovensko-hrvaskega duhovnika, rojenega v slovenskem Ormozu. Ko je kajkavcem napisal in v Ljubljani objavil prvo izvirno kajkavsko knjigo,⁴ je v njej dovolj opazno, poleg nekaterih drugih znacilnosti slovenskega jezika, uporabljal tudi dvojino.

Najvidneje in precej celovito je dvojina v nekdanji hrvascini izpricana v narodni baladi Marko Kraljevic' i brat mu Andrijas.⁵ Pripovedovana iz ust preprostega ribica je kot vlozna pesem vkljucena v Hektorovic'evo verzificirano pripoved Ribanje i ribarsko prigovaranje (Benetke, 1556). Na Hvaru rojeni Petar Hektorovic' (1487) je vanjo poleg ze omenjene balade vkljucil se eno pesem prav tako dolgega verza (burgastica) in tri kratke lirske pesmi.⁶

V nasem primeru pa je balada Marko Kraljevic' i brat mu Andrijas pomaknjena v ospredje zaradi navzocnosti, poleg mnozine, prav avtenticne, cetudi le rudimentarne dvojine, ki jo je prodiranje stokavscine ravno v tem casu naglo izrivalo z mnozino, dokoncno pa izrinilo v 16. stoletju.

Dva sta mi siromaha dugo vrime drugovala,
lipo ti sta drugovala i lipo dragovala,
lipo plinke dilila i lipo se razdiljala.

Vec' mi nigda zarobise tri junacke dobre konje, dva siromaha,
tere sta dva konjica mnogo lipo razdilila,
o tretjega ne mogose junaci se pogoditi,
neg su se razgnjivala i mnogo se sapsovala.

Dvojina je bila in je ostala posebej funkcionalna v lirski poeziji.⁸ V njej nastopata dva subjekta v soodnosu nagovarajoci --- nagovorjeni. Vendar s tem ni receno, da bi bil jezik brez avtenticnih dvojinskih oblik (brezdvojinski jezik) v lirski poeziji izrazevalno omejen ali da se samo z dvojinskimi oblikami dá brez nejasnosti, brez dvoumnosti, brez nedolocenosti izraziti to, kar se nanasa na razmerje med dvema subjektoma. Ze naslov pesniske zbirke Janija Virka Teceva cez polje (1990) je lahko dovolj nazoren, da tudi v slovenscini ne zadosca zgolj dvojina, hrvasko bi se naslov glasil: Trcimo nas dvoje preko livade! Dva ni vedno dvoje, zlasti ne v lirski pesmi. In tega se je pesnik v brezdvojinskem jeziku zavedal, ko je izoblikoval verz: Obalom bludimo nas dvoje (Vojislav Ilic', 1860-1894). Tudi v brezdvojinskem jeziku se torej dá dvojinsko izraziti z razlocevalnimi oblikami, ki obstajajo v slehernem jeziku. Kar clovekov um doume in domisli, domisli s pojmi, govorno in pisno pa so pojmi izrazeni z besedo. Beseda in pojem oziroma pojem (pojav) in beseda sta nelocljivo povezana, kar je znano ne sele od strukturalizma dalje.

Tezave in nesporazumi nastajajo ob prevajanju, slovenjenju zlasti lirskih pesmi, nastalih v jeziku, ki nima slovnicne kategorije dvojine in ne avtenticnih dvojinskih oblik. Te so zamenjane, nadomescene z mnozinskimi in reklo bi se, da se v takem jeziku mnozinsko misli ze ob dveh subjektih ali pojavih, predmetih, medtem ko se v jeziku z avtenticnimi dvojinskimi oblikami izraza tako tudi slovnicna kategorija stevila, pojavljajocega se v dvojem.

Izrazitejse ponazoritve razmerja glede dvojine med slovenscino in hrvascino v obsegu lirskega ljubezenskega pesnistva, kot je Tina Ujevic'a (1891-1959) pesniska zbirk Kolajna (1926), skorajda ni najti. Ta zbirka je venec lirskih ljubezenskih pesmi, izoblikovan v slogu in duhu cinquecentisticnega konconjera. Da gre v Kolajni za razmerje nagovarjajocega do nagovorjene, je ocitno ze iz V. pesmi; v zbirki so pesmi brez naslovov, zaporedno pa so ostevilcene z rimskimi stevilkami. V peti pesmi daje pesnik z zadnjo kitico kljuc za branje celotne zbirke:

No one imati c'e cijenu ako ih jednom, u perli i zlatu, kolajnu vidim slavno objesenu, ljubljeno dijete, bas o tome vratu.

A te imele bodo ceno, ko bo od biserov in zláta ogrlica ti v slavo obesena, preljubo dete, okoli tvoj'ga vrata.     (seminarski prevod)

Z naslovom Kolajna je Ujevic' imenoval to, kar se v slovenscini izrazi z besedo ogrlica. Na njej so umetnine, dragi kamni, pesmi. Srediscna pesem je srediscni, estetsko najbolj izoblikovani dagulj, najbolj dognana umetnina. V Kolajni ima ta dragotina kot naslov le zapovrstno stevilko XXI, kadar pa je ta pesem objavljena loceno, samostojno, kar je zelo pogosto, saj je tako rekoc v vseh antologijah modernega hrvaskega pesnistva in prav tako tudi v solskih berilih, ima naslov Notturno.

Notturno Noc'as se moje celo zari, noc'as se moje vjedze pote; i moje misli san ozari, umrijet c'u noc'as od ljepote.      Dusa je strasna u dubini, ona je zublja u dnu noc'i; placimo, placimo u tisini, umrimo, umrimo u samoc'i.

Slovenska knjizna prepesnitev: Nocoj moje celo zari se, nocoj je na vekah mokrota; in sen moje misli presije, nocoj me ubija lepota. Dusa je strastna v globini, kot bakla v nocni temoti; jokajmo, jokajmo v tisini, umrimo, umrimo v samoti.

Notturno

Nocoj se moje celo zari,
nocoj se moje veke pote;
in moje misli sen osvetli,
umrl nocoj bom poln lepote.

Dusa je strastna v globini,
ona je zubelj v nocni temoti,
jociva, jociva v tisini,
umriva, umriva v samoti.

Prikazani primer prepesnjenja lirske pesmi, izvirno napisane v jeziku brez dvojine, zahteva posebno pozornost ob postavitvi v jezik, ki ima slovnicno kategorijo dvojine in v katerem se namesto nje togo po izvirniku z mnozinsko obliko bistveno spremeni pomen, oddalji od hrvaskega izvirnika in Ujevic'evi pesmi daje nejasni pomen, medtem ko je v njegovi pesmi cisto dolocen, v skladu s celotno lirsko pesnisko zbirko. Res je, da se v jeziku, ki nima dvojinske paradigme, cuti mnozinsko vse, kar ni izrazeno edninsko. To je potrdila percepcija slusateljev, katerih materinscina je Ujevic'ev jezik. Res pa je tudi, da niti slusatelji niso doziveli pesmi in njenega bistva tako dolocno, kot jo izraza dvojinska oblika slovenske prepesnitve, to pa je konkretno izrazena in dosezena obcuteljska dolocenost in pomenska presojnost z naravnavo na dozivljanje zveze z bliznjim bitjem, cesar mnozinska oblika pesnikovega nagovora ne usmerja eksaktno.⁹ Prva percepcija te pesmi med slusatelji iste materinscine, kot je Ujevic'eva, tega ni mogla zatajiti.

Toda v sedanjem casu, ki ga oznacuje skupinska percepcija posameznega pesniskega besedila (tudi seminarsko interpretacijo spremlja skupinska percepcija) prek razlicnih danasnjih moznosti interpretacije, potrjuje to Ujevic'evo lirsko miniaturo kot vrhunsko pesnisko stvaritev. V takih okoliscinah percepcije se Ujevic'evo pesnisko sporocilo skupaj z njegovo artificielno naravo uveljavlja vsekakor z mnozinsko obliko nagovora drugega bitja in tedaj s sociativno mnozino objema udelezence skupinske percepcije. Toda cetudi se zdi protislovno, je vendar ocitno, da pesnikovo osebno dozivetje in obcutje dolocno in nedvoumno izraza ubeseditev s pravo dvojinsko obliko nagovora, ki zajema poanto te pesmi. Za percepcijo lirske miniature Notturno v izvirnem pesnikovem jeziku je potemtakem bolj neogibno upostevanje celotne Kolajne, njene obcuteljske pogojenosti in izrazne izoblikovanosti.

2.  Dvojina v navzkrizju z vljudnostno mnozino

Obravnavani primer Ujevic'eve pesmi in njene slovenske prebeseditve zadeva visoko socialno raven enega in drugega jezika, jezika klasicne leposlovne ravni. Za prepoznavanje dvojine v slovenscini in njene ekspresivnosti tudi v nizji socialnozvrstni rabi --- o cemer ni zaslediti jezikoslovnih razpravljanj ---, naj bo predstavljenih nekaj znacilnih primerov, ki osvetljujejo zivljenjskost dvojine nasploh, aktualnost tako v oblikoslovno-skladenjskem kot pomenskem polozaju in njegovih razponih na nizji socialni ravni jezika, slovenscine dandanes.

Za ponazoritev so potrebni primeri. Na ta nacin je mogoce opozoriti na slovnicno »pravilno«, slogovno skladenjsko pa vprasljivo rabo dvojine, »nespodobno« rabo dvojine glede na mnozinsko vkljudnostno nagovarjanje, ki izstopa zlasti z rabo sociativne dvojine.

Primer A

Vljudni natakar nagovori starejsi par: »Kaj bosta pa vidva?« Jezik z dvojino ni njegova materinscina, govori pa ga odlicno in posebej pazljivo se zaveda dvojine. Toda zastavljeno vprasanje je lahko vsebina drugacnega vprasalnega stavka, na primer: »Kaj boste vi in ona?« ali preprosto celo »Kaj bos ti in ona?« To nevarnost izkljucuje raba mnozine namesto pedantne dvojine. »Forma di cortesia« predpostavlja, da se posameznika od dvojice, para, pac, vika, nagovarja mnozinsko. Gre za slogovno, torej tudi obcutenjsko drugacen primer, kot je raba mnozine pri omenjanju telesnih delov, ki se pojavljajo v parih: Od vrocine se mu svetijo oci, Od utrujenosti ga bole noge.

Primer B

Komitent, stranka pristopi k okencu banke zvenecega imena v Mayerjevi palaci sredi Ljubljane in uradnik ga z znano ustrezljivostjo nagovori: »Kaj bova pa midva?« Vprasani bi lahko odgovoril manj vljudno: »Kaj boste vi, ni moja stvar, jaz pa zelim dvigniti 50.000 silingov.« Vendar se odloci za 'pedagoski' ogovor, da bi z njim vprasevalca spodbudil k razmisleku o ravni jezikovnega komuniciranja s strankami: »Jaz zelim dvigniti 50.000 silingov, vi pa boste, kot je tu navada, napisali list za dvig.« Uradnik ni najbrz nikoli imel priloznosti, da bi kaj slisal o zdruzevalni, sociativni dvojini, kakrsno je uporabil v svojem nagovoru komitenta, varcevalca.

Primer C

Pooblasceni organ ustavi voznico avtomobila in jo ogovori z vprasanjem: »A bova kaj voznisko in prometno pogledala?«¹⁰ Le malokatero nagovorjeno more tak nagovor uniformiranega cloveka pustiti hladno, naj ima psiholoski in sociolingvisticni cut razvit ali ne, ceravno je moznost, razumeti kot dobrohotno, kot izrazito pokroviteljsko ali celo zasmehljivo. Vse te moznosti so odvisne od situacije same, od osebnostnega nastopa uradne osebe, o cemer razmislja komunikologija. Zelo koristno je, ce se s pojavi taksne dvojine (in zlasti mnozine!) ukvarja, ko jo uporabljajo starsi in vzgojitelji sploh, nagovarjajo pa otroka, ucenca.

V vseh primerih je dvojina neustrezna in obsega bolj ali manj prepoznavne nevsecne negativne podtone, ki pa se jih uporabnik bodisi ne zaveda ali podton namerno sporoca prav z rabo afektivno zdruzevalne dvojine (prim. C). Primera A in C sodita v obmocje posameznikove osebne kulture in sta njen izraz, primer B pa poleg tega izkazuje neustrezno pojmovanje o rabi dvojine. Dvojina je v primeru A in B navzkriz z vljudnostno rabo mnozine, gre za dve osebi, ki se ju posamicno v vsakem primeru vljudnostno nagovarja z mnozinsko obliko. To ni stvar slovnice, slovnicnih pravil, ampak osebnega sloga in torej obcutij.

Naj bo tu naveden zanimiv pojav glede vljudnostnega nagovarjanja. Kot je znano, se tako v slovenscini kot tudi v hrvascini uporablja mnozinska vljudnostna oblika vselej, ko clovek nagovori neznanega odraslega, a se posebej odraslo. Ponekod v juznoslovanskih in sosednjih jezikovnih okoljih je v nemescanskih socialnih krogih v veljavi tikanje in edninsko nagovarjanje tudi takrat, ko je nagovorjen neznanec in celo starejsi, oziroma je tako bilo v navadi do nedavnega. In ko je bil tak posameznik nagovorjen v slovenscini in torej mnozinsko, denimo: »Kod ste hodili, da ste varno in hitro prisli na cilj?«, je nagovorjeni odgovoril mnozinsko, ceravno je govoril le o sebi: »Sli smo ...« Pojav je zanimiv s socioloske in psiholoske, manj s sociolingvisticne plati. Nagovorjeni se je odzval in se odziva logicno: sklepal je in sklepa, v srecevanju s tezko razumljivim govorjenjem, da je to posebnost tega jezika, ki ga hoce cim hitreje spoznati, se ena od posebnosti jezika, ki vendarle ne zveni tako tuje, kakor se slisi posamezna izrazito narecna govorica.

Opombe

¹

Prim. Primoz Trubar (1986). Ena dolga predguvor k novimu testamentu, 1557. Reprint, Ljubljana, dodana monografija Jozeta Rajhmana k tej izdaji. Francka Premk (1992). Korenine slovenskih psalmov. Ljubljana, 23-42.

²

Aleksandra Derganc (1993). Spremembe nekaterih dvojinskih oblik in zvez v slovenscini in ruscini. Slavisticna revija 41, I, 209-218. Ista (1988). On the History of the Dual in Slovene and Russian. Wiener slawistischer Almanach, Bd. 22, 237-247. Ista (1994). Some specific Features in the Development of the Dual in Slovene as Compared to Other Slavic Languages. Linguistica, XXXIV, 1, Melanges Lucien Tesnière. Ljubljana, 71-80. Ista (1996). Nekatere paralele v zgodovini dvojine v slovanskih jezikih. XXXII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Ljubljana, 7-16.

³

Lucien Tesnière (1925). Les formes du duel en slovène. Paris. Isti (1925). Atlas linguistique pour servir à l'étude du duel en slovène. Paris. Vladimir Pogacnik (1995). L'actualité des »Formes du duel en slovène«. Lucien Tesnière aujourd'hui. Bibliothèque de l'information grammaticale. Paris, 297-300. Ada Vidovic-Muha (1994). La syntaxe de Tesnière interpretée par Mikus. Linguistica XXXIV, 1, Melanges Lucien Tesnière. Ljubljana, 225-234.

⁴

Antol Vramecz (1578). Kronika Vezda znovich zpravliena Kratka Szlouenzkim iezikom, stampane v Lublane MDLXXVIII.

⁵

Bugarstica Marko Kraljevic' i brat mu Andrijas je prva tiskana juznoslovanska narodna balada. Zanimiva je tudi po tem, ker je v njej ubeseden arhetipski, tudi biblijski motiv o razdoru med bratoma, ki se razresi s smrtjo; vsebuje torej kajnovski motiv. Balada je pripovedovana z izrazitim pomikom materine percepcije v ospredje. Po tej svoji temeljni znacilnosti sodi v obmocje tako imenovane zenske pisave, kot to fenomenolosko znamenitost imenujemo danes. V juznoslovanskih narodnih baladah, lirsko-epskih pesmih, sploh prevladuje zenska percepcija. Prim. J. Rotar (1997). Zenska pisava v narodnih baladah. XXXIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Uredila Aleksandra Derganc. Ljubljana, 145-156.

⁶

Prim. V. Pavletic' (1971). Zlatna knjiga hrvatskog pjesnistva, od pocetaka do danas. Zagreb, 27-28; 187-188.

⁷

Prim. op. 5, str. 25. V tej pesmi je ena sama dvojinska oblika: »ter mi dva pojmo na vodu.«. Kot razsirjeno omenja pesem Petar Zoranic' (1596) v arkadijskem romanu Planine, Benetke.

⁸

Rado L. Lencek (1982). On Poetic Functions of the Grammatical Category of Dual. South Slavic and Balkan Linguistics. Amsterdam; tudi slov. (1998). O vlogi dvojine v pesniskem izrazanju. Izbrane razprave in eseji. Uredila Marta Pirnat - Greenberg. Ljubljana: Slovenska matica, 242-249.

⁹

Pri razpravi, ki je zajemala slovensko prepesnitev in resitev vprasanja dvojine v Ujevic'evi miniaturi Notturno, je profesor z zagrebske slavistike in strokovnjak za vprasanja sodobnega hrvaskega knjiznega jezika dr. Josip Silic' menil, »kako se prav ob Ujevic'evi pesmi v slovenski prebeseditvi izpricuje izredna eksaktnost dvojine v takem obcutljivem lirskem pesniskem izrazanju«.

¹⁰

Kot drugi navedeni primeri tudi ta ni fiktiven, informacijo je dala mag. \urdza Strsoglavec z Oddelka za slovanske jezike in knjzevnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.