Pes in plesalka (ali Kako Pikalo laja in plese)^*

Matjaza Pikala (rojenega 1963) je ob izidu njegove tretje knjige pesmi Pes in plesalka Esad Babacic oznacil za »redko zival, ki je ne smemo izgubiti«. Zakaj zival, zakaj redka in predvsem, zakaj je ne izgubiti, bo, upam, pokazala ta prispevek. V osebnost, ki pa jo je sploh mogoce tako poimenovati, ga je oblikovala njegova zivljenjska pot. Prihaja iz vasi Lese na Koroskem, kar je bistveno oblikovalo njegov (pesniski) pogled na svet in njegovo osebnost. Odlocil se je namrec za studij etnologije in sociologije kulture. Za diplomo je preuceval vpliv medijev na zivljenje --- spet ne nakljucno, kajti bil je voditelj na Radiu Student. Po diplomi je zbolel za tuberkulozo (sam ji pravi »tipicno pesniska bolezen«) in prav med boleznijo, v bolnisnici, je zacel pesniti. Ko je ozdravel, je nekaj mesecev zivel kot svobodni umetnik, nato je sel v Pariz in se vpisal na podiplomski studij (smer etnologija in film), a ga je zaradi ponovitve bolezni dokoncno opustil. Udejstvoval se je na razlicnih podrocjih kulture: pridruzil se je igralski skupini Ane Monro, bil pobudnik in prvi moz skupine Autodafe, nastopal z Andrejem Morovicem v t. i. Fantovscinah, leta 1990 je celo kandidiral za predsednika kot skrivnostni dr. Voice for President. Danes se vedno bolj posveca literaturi: »Ugotovil sem, da se moras stoodstotno ukvarjati z literaturo, ce hoces biti literat. In to je brzcas poglavitno spoznanje. Ker do sedaj je bilo vse bolj ali manj samo tipanje. Kaze, da so se stvari tako obrnile, da me je cisto celega zaneslo v ocean, imenovan literatura.« (Titan Felix, 1997: 80.)

Do sedaj je izdal stiri knjige pesmi, prvi dve v samozalozbi: V avtobusu (1990), Dobre vode (1991), Pes in plesalka (1994) in Bile (1997). Napisal je se dramo Preseren (1993) in roman Modri e (1998).

Prvi dve pesniski knjigi sta prisli v javnost precej neopazeni. Zanimanje zanju, predvsem za prvo, je vzbudila sele tretja --- Pes in plesalka, kajti Pikalo pred tem skorajda ni objavljal (le eno pesem v Mladih potih, se to pod psevdonimom). V avtobusu je pisana v duhu ameriske bitniske generacije, ki je vplivala na slovenske pisce osemdesetih in devetdesetih let. Ce pomislimo na Jacka Kerouaca in njegov roman On the road, najdemo podobnost ze v naslovu. Poleg tega Pikalo sam v eni od pesmi zapise:

Pravzaprav so to verzi iz Antologije
ameriskih pesnikov 20. stoletja,
ampak imel sem jih cisto na koncu jezika
in jih nisem in nisem mogel izreci.

Ob izidu knjige Pes in plesalka

Prvi se je odzval nanjo Jurij Hudolin v Knjizevnih listih (Blodnje po labirintu cloveske duse: Zelo berljive poezije) (1994: 13-14). Ugotavlja, da je Pikalo dozorel kot pisec, da je njegova poezija sveza in namenjena tudi sirsemu krogu bralstva. Znacilna zanj se mu zdita »zavezanost poeziji in samemu pesniskemu aktu ustvarjanja« ter »nekaksno umirjeno in stoicno ugotavljanje stanj in blodenj po labirintu cloveske duse.« Zato Pikalova poezija ni »travmaticno-katarzicna«, ampak je »iskanje cistega izraza in pritrjevanja pesniski besedi«.

Matevz Kos, prav tako v Knjizevnih listih, napise recenzijo z naslovom Ples redke zivali (1994: 5). Tudi on ugotavlja Pikalovo drugacnost v okviru slovenskega pesnistva devetdesetih. Njegovo posebnost vidi predvsem v mnogih podobah iz ruralnega sveta in v fragmentarnih zivljenjskih modrostih, ki jih vcasih ironizira ali pa jim doda duhovito ugotovitev oz. opazko. Zaradi tega naj bi ponekod ze mejil na trivialnost, kar pa ni slabost, temvec dobro sovpada s samo »pesemsko strukturo; ta je dovolj odprta, da dopusca hkratnost visokega in nizkega jezika, aristokracije in plebsa, transcendentalne meditacije in govorice trznice.« Doda se, da knjiga »pomeni sintezo (namerne) pesniske infantilnosti (tako na semanticni kot na sintakticni ravni) in lirizirane filozofije zivljenja«, vendar pa bi bila potrebna »strozja selektivnost, saj obilje kvalitativno neuravnotezenega pesniskega materiala ponekod zamegljuje temeljno Pikalovo intenco«. Kaj naj bi ta intenca bila, Kos ne pove. Najbolj je namrec verjetno, da Pikalo sploh nima nikakrsne intence, saj sam o svojem pesnjenju pravi: »Gre bolj za obcutenje tega, kar se mi je zapisalo, jaz to nosim v sebi. S poezijo pa lahko to, kar vsebujem, tudi izrazim. To je vse.« (Hudolin, 1996: 15.)

Pikalo sam se je lotil promocije svoje tretje knjige zelo izvirno. (Ze ob izidu prvenca je posnel kaseto, na kateri je ob spremljavi orglic pel ali govoril svoje pesmi.) Z dvema prijateljema je ustanovil »pesnisko gledalisce« (tako je dejavnost poimenoval Veno Taufer) Autodafe.¹ Trio je nastal ob tristoletnici Voltairovega rojstva in tudi ime so vzeli iz Kandida, ki je nekaksna sveta knjiga skupine. Z nastopi po razlicnih krajih Slovenije (pa tudi v zamejstvu, na Dunaju in v Beogradu) so tako promovirali knjigo dve leti, 1997. pa so posneli tudi zgoscenko z naslovom Le voyage imaginaire. Projekt je bil zgolj poskus zdruzenja poezije in gledalisca. Po tem se je Pikalo omejil le na pisanje.

Skupina Autodafe je se en dokaz za to, kako velik vpliv ima na Pikala izrocilo. Trio namrec precej spominja na kolednike: igrajo na enaka glasbila (violino, harmoniko, trobento), na glavah pa nosijo starinske klobuke. Podobnost je pesnik opazil sele kasneje, kar kaze na to, da se vpliva tradicije na zacetku ni zavedal, ampak je vse pocel nekako instinktivno. In prav instinktivnost je ena od Pikalovih znacilnosti ali bolje receno --- odlik.

Znacilnosti Pikalove poezije v Psu in plesalki (ali Kako Pikalo laja in plese)

O cem nasploh govorijo pesmi v tej knjigi? Govorijo o zivljenju, in sicer o njegovi kakovosti in njegovem koncu. Ta zelo splosna dolocitev izhaja iz stirih izrazitejsih in prevladujocih tem, potrdi pa jo tudi uvodna pesem:

Iz globin teme izplavamo
Skupaj
Odidemo za obzorje
Vmes oder:
plesemo in pojemo

Zdaj razumem,
zakaj bi bila rada
raztresena v morje

Govoriti o poeziji kot o kakovosti zivljenja je pri Pikalu ne le upraviceno, ampak celo nujno. Na to kaze nacin, kako vidi pesnistvo: »Zame je to kot izvir ciste vode, kamor se hodijo pojit zivali, to me ohranja pri zivljenju, gre za cisti vitalizem.« (Steger, 1994: 65.) V pesmi Hisa ogledal iz Psa in plesalke pa zapise naslednje verze:

Poezija mi je resila zivljenje,
poezija je vse.
Sanjam, da bi resil zivljenje poeziji,
da bi bil vse.

Zivljenje je v pesmih opevano na dva nacina: na eni strani gre za zivljenjska spoznanja in iskanja (Pot cez celino, Hodec), na drugi za sliko zivljenja, ki je ostala v spominu se iz otrostva. Taksne slike so vcasih nostalgicne (Otrok in kralj), a vecinoma lahkotne in zelo pogosto povezane z vsakdanjimi vaskimi navadami in opravili (Zdaj pa po francosko, Belo leto).

Tema ljubezni in erotike ni tako pogosta kot ostale. Predvsem so izjema pesmi o usodni ljubezni (Suzenj), kajti Pikalu ne gre toliko za razmerje eros --- tanatos, kot za prikaz lahkotnega eroticnega vzdusja (Pticki, pticki ...,Tratica). Vcasih je pridih erotike, redkeje ljubezni, cutiti tudi v pesmih z drugimi temami.

Smrt se v pesmih pojavlja pogosto, priblizno tolikokrat kot pesnistvo. Ni predstavljena kot grozec konec, ki se ga je teba bati. Tudi ni odresilna, saj zivljenje za Pikala ni nekaj travmaticnega, da bi si zato cim prej zelel njegovega konca. Smrt je le naravna nujnost, ki caka vsakogar, je samoumevna. Pesnik jo zaradi tega spoznanja pricakuje spravljivo, brez kancka resignacije, kar je vidno na primer v pesmih Poslednji ples, Jutranja pesem, Une vielle dame sans dentes. Iz zadnje je sledeca kitica:

Ne bojim se smrti.
Ko se mi zgodi, hocem biti zraven,
da ji poljubim roko,
da ji pokazem, kje angela stojita,
metulje ...

Pikalova poezija je polna slik iz narave in vaskega zivljenja. Vendar oboje ostaja na ravni motivike in v temo preraste le izjemoma (npr. v pesmi Pourquoi le titre? je narava téma). Redke so pesmi, ki so povsem brez taksnih motivov. Peter Kolsek (sicer v recenziji knjige Bile) to znacilnost opise zelo slikovito: »Pikalova rariteta naj bi bila v tem, da je v sodobno slovensko poezijo, ki je --- kolikor ze ni kozmicna ali estetsko kozmeticna --- predvsem urbana, pripeljal lojtrski voz s podobami kolikor toliko trdnega ruralnega sveta.« (Kolsek, 1997: 62.)

Pesnikova mocna povezanost z naravo in izrocilom ima korenine ze v otrostvu, kar je eksplicitno izrazeno v pesmi Otrok in kralj in vpliva tudi na ton pesmi, ki so enkrat nostalgicne, drugic igrive, toda nikoli tragicne. Pikalo v svojem izrazu ohranja otrosko veselost, ki jo ponekod dopolni (oz. zamenja) z ironijo ali duhovitostjo odraslega.

Mestoma je v Pikalovi poeziji cutiti nekaksno religioznost, ki se izraza na tri razlicne nacine. Mnoge pesmi so prek vaske motivike povezane s krscanstvom (kar je se bolj izrazito v Bilah), toda v njih je pristnega verskega obcutja malo (Na verando pada vecer). Krscanstvo je torej prej kulisa dogajanja kot notranje bistvo sporocila. Mocnejsa je religioznost v obliki nekaksnega panteizma, ki je prisoten povsod, kjer je najti opise vseobsegajoce moci in cistosti narave (Pourquoi le titre?, Poslednji ples, Vonj smole). Posebne vrste vera je v odnosu pesnika do svoje stvaritve in svojega ustvarjanja, ki sta mu sveta, kar pa je bilo opisano ze zgoraj. V zvezi s tem je zanimiva pesnikova pripomba: »Moram pa dodati, da me vcasih se zmeraj prime, da bi sakralnemu prilepil kak cigumi.« (Steger, 1994: 65.) To stori v pesmi Un chien Andalou takole:

(...) Prosim te le
za milost, za svincnik izza tvojega
usesa, da bom lahko pisal, lajal.

Za veliko pesmi je znacilna zakljucna poanta, ki obsega enega do stiri verze in prej povedanemu doda novo razseznost. Pogosto gre za ugotovitev, opazko ali izrek, ki vsebino ironizira ali banalizira. V marsikateri pesmi se pojavi insert, ki je videti, kot da ne spada vanjo. Taksna potujitev doseze podoben ucinek kot poanta.

Jezik Pikalove poezije je zelo sproscen in obsega razlicne plasti. V isti pesmi tako najdemo hkrati zelo poeticne metafore in povsem pogovorne zveze (v nobenem primeru pa vrstni red besed ni zaznamovan), in tudi to prispeva k lahkotnosti in sproscenosti dikcije. Za ilustracijo povedanega naj sluzi odlomek iz pesmi Kam pelje vlak?:

Reka,
v tvojih derocih laseh
izmijem utrujene noge
in stopim na pot,
kakor takrat, ko sva stopala v mesto,
pa kupila hrosca.

Izbrane pesmi: Vonj smole, Hodec, Zdaj pa po francosko, Nikoli ne bi prodal babicinega pohistva

Vonj smole

Vonj smrek je gost in tezek
Metulji letajo skozi
z lahkoto
Njihov posnetek je b.p.
Vsi crvi v kljunih ptic
so zame
Vse pesmi, ki jih polagam na oltar,
so za ptice
Ob jutrih jih pojejo
pod mojim oknom
Potegnil bom predal iz mize
Pustil bom kruh in noz
Vzel bom list
Napisal neizrekljivo
Smola mojega zivljenja
bo crnilo za pero
Disalo bo gosto in tezko
izrekel bom prosnjo:
Naj ne razpade zivo tkivo
vedno kadar pisem
Prosil bom za moc

Tebe zaprtosim za psa
Prinesi mi psa!

Hodec

Kaplice rose
biserno svetlikajo
v pajcevino ujete
Hodcu so znamenje
na njegovi poti
Cez deroci graben
lezi izruvano deblo
Hodec previdno stopi nanj
in ga ovije s popkovino
Tako precka slap
Mogoce bo »tisto«
nasel na drugi strani
Tehniko ima dobro

Si videl?

Zdaj po francosko

Kmet z motorko
vejam zile zaga
Steljo napravlja
in se poja med drevesi
Otroci ga spostljivo pozdravljajo,
ko se vracajo iz sole
Po blatnem kolovozu
prihaja njegova mlada zena
Ustnice si je namazala
z rdeco sminko
Na stara leta
bosta na topli peci
trla lesnike in pila most
»Dobro si podiral, takrat ...«,
mu bo dobrikala
Zdaj priganja: »Pridi jest!«

Pripravila mu je ptica
»a la francaise«.

Nikoli ne bi prodal babicinega pohistva

Ze stoletja spi
na gori kralj
Mansarda ima fantasticno blescavo
Podpira svojo belo glavo
Misli na radio
Druidi, Druidi, kdo ste bili?
Druidi pravijo: »Taksni kot ti.«
Ze stoletja spi ...
Pokrit z babicinim pregrinjalom

Iz ust se mu poceja
kri

Hodec je pesem o iskanju. Hodcu iskalcu kazejo pot kapljice rose, lepa, a hitro izginjajoca znamenja. Premaguje nevarnosti in ovire v tesni povezanosti z naravo in se ne ustavlja. Grozeci moci se izogne tako, da se tesno in zaupljivo oprime necesa, kar je sicer nekoc taksni ali podobni moci podleglo. Deluje tako, kot nekje pravi William Wordsworth:

Ceprav nic nam ne povrne
trenutkov razkosja v travi,
sijaja v cvetici, ne bomo zalovali,
temvec nasli moc v tem, kar nam je ostalo.

Kmecko motiviko in vsakdanje zivljenje lahkotno in s pridihom erotike upesnjuje pesem Zdaj pa po francosko. Izrazito je tu izrazen pesnikov odnos do kmeta, ki ga vidi kot »naravnega cloveka, ociscenega vseh negativnosti, nekaksnega nadcloveka, /.../ ideal, /.../ ki ni nujno vezan zgolj na tocno doloceno mesto, ampak ga vidim v vseobsegajocem smislu. Zato imajo te pesmi v sebi tudi nekaj urbanega, recem lahko francoskega sarma ali nanj asociirajo.« (Pikalo, 1997b: 64.) Jezik je sproscen, vsebuje tako pogovorne prvine (»se poja med drevesi«), kot tujejezicne zveze.

Nikoli ne bi prodal babicinega pohistva je primer asociativno pisane pesmi. Prepletajo se spomini na babico, bajka o kralju Matjazu in motiv druidov, starokeltskih poganskih svecenikov (Druidi je tudi naslov ene Salamunovih pesniskih zbirk, torej gre, kot ze prej pri Hodcu, spet za navezavo na predhodnika). Povezave med tem trojim so zelo nenavadne in povsem subjektivne, tako da je kolikor toliko gotova razlaga skoraj nemogoca. Poanta je v tej pesmi pesimisticna, kar je v Psu in plesalki redkost. Pozornost vzbudi rima, ki je pri Pikalu sicer ni, tu pa se pojavi celo dvakrat (blescavo --- glavo, bili --- ti). Tudi ritem je morda za spoznanje izrazitejsi kot drugod.

Za konec

V zakljucku se navadno strne in povzame ugotovitve ter ovrednoti obravnavano. Kot povzetek naj sluzijo pesmi, ki sem jih izbrala za ilustracijo ze prej ugotovljenega. (Mimogrede --- opazila sem, da so vse stiri izbrane pesmi iz prvega razdelka, kajti ta mi je bil najbolj vsec. Kljub temu so pesmi dovolj reprezentativne za celo knjigo, saj je bilo ze ugotovljeno, da ni trdnejsega nacela delitve na razdelke.) Ob vrednotenju pa se mi zastavlja vprasanje, kako nekaj tako subjektivnega, kot je poezija, vrednotiti objektivno? To je tezko, kajti zapisati osebno oceno o zelo osebnem pesnjenju nekoga drugega se slisi precej neobjektivno. Pa vendar, Pikalova poezija je vredna branja. Za to je vec razlogov: obilje naravne in vaske motivike, mnogi ironicni inserti in smisel spreminjajoce oz. dodajajoce poante ter izvirna in pogosto nenavadna metaforika dajejo pesmim svezino. Poleg tega se pesnik, ceprav cuti pesnjenje kot poklic (poklic v izvornem pomenu --- kot poklicanost), ne vidi kot glasnik univerzalnih metafizicnih resnic, ampak le sporoca svoja vsakdanja obcutenja in dozivetja svoje resnice. Vcasih se imenuje psa, ki pise --- laja.

Zaradi vsega tega bi ga lahko umestili v postmodernizem, smer nekaksne renesanse romantike, romantike z distanco (ce je kaj takega sploh mogoce reci). In iz istega razloga je redka zival, ki je ne smemo izgubiti, kot se je zelo posreceno izrazil Babacic.

Viri in literatura

Hudolin, Jurij (1994). Blodnje po labirintu cloveske duse (Zelo berljive poezije). Delo, 6. oktober. Knjizevni listi, str. 13 in 14.

Hudolin, Jurij (1996). Vse, kar je lepo, vsebuje smrtni strah (Cakajoc na novo zbirko). Delo, 10. oktober. Knjizevni listi, str. 15.

Kolsek, Peter (1997). Ruralno v poeziji, poezija v ruralnem. Glasnik slovenskega etnoloskega drustva, st. 4, str. 62.

Kos, Matevz (1994). Ples redke zivali (Recenzijski izvod). Delo, 8. december. Knjizevni listi, str. 62 in 63.

Pikalo, Matjaz (1990). V avtobusu. Ljubljana: Samozalozba.

Pikalo, Matjaz (1994). Pes in plesalka. (Zbirka Prehod.) Ljubljana: Knjigarna Karantanija.

Pikalo, Matjaz (1997a). Bile. (Knjizna zbirka Beletrina.) Ljubljana: SOU, Studentska zalozba.

Pikalo, Matjaz (1997b). Ruralno v poeziji, poezija v ruralnem. Glasnik slovenskega etnoloskega drustva, st. 4, str. 62-64.

Steger, Ales (1994). Zadnji stavek je dan od boga (Intervju). Mentor, st 7-10, str. 62-69.

Titan Felix, Robert (1997). Vse, kar je lepo, vsebuje smrtni strah (Intervju). Mentor, st. 3-4, str. 74-82.

Opombe

^*

Besedilo je nastalo v diplomskem seminarju doc. dr. Irene Novak -- Popov.

¹

Beseda autodafe je portugalska in izhaja iz latinske zveze actus fidei, kar pomeni verski akt, to je dejanje, s katerim se izprica vera. V casu inkvizicije je to pomenilo slovesno razglasitev sodbe inkvizicijskega sodisca in njeno izvrsitev (predvsem sezig krivovercev in krivoverskih knjig).