Skladenjska dolocitev lastnega imena
(na podlagi samostalniskih zvez z imenovalnim prilastkom^*)

1.1   Da bi lahko teoreticno razmejila oba tipa zvez, tj.

1.1.1   skladenjske zveze (oziroma samostalniske zveze), sestavljene iz dveh samostalnikov v imenovalniku, od katerih je levi/prvi obcno, desni/drugi pa lastno ime (tj. tip slap Savica, reka Sava, teta Marija, hotel Slon itd.), in

1.1.2   morebitna lastna imena tipa Slap Savica, jih bom tipolosko primerjala s samostalniskimi zvezami, ki so sestavljene iz dveh obcnih imen v imenovalniku (tj. I₁-I₂), saj se zdi, da bi morale tudi te izkazovati dolocene pomenske in skladenjske znacilnosti, skupne samostalniskim zvezam z lastnim imenom v polozaju I₂ (in celo samostalniskim zvezam, kjer sta sestavini v polozajih I₁ in I₂ lastno ime), zlasti se glede na dejstvo, da lastna imena izvorno nastajajo iz obcnih imen in obcnoimenskih besednih zvez v procesu polastnoimenjenja (onimizacije).

2.0   Glede na polozaj, v katerem se v samostalniski zvezi pojavlja lastnoimenska sestavina (tj. v polozaju I₂; v polozaju I₁; in hkrati v polozajih I₁ in I₂),³ je samostalniske besedne zveze v imenovalniku mogoce razdeliti na naslednje skupine:⁴

2.1 Desna/druga sestavina (= I₂) samostalniske zveze je lastno ime: sln. mesto Ljubljana; hrv. rijeka Neretva, starac Draskovic', majstor Albert Knez, susjeda Ines, ucenik Ivan Pavlovic'; ces. (zlatonosná) eka Vltava, vlcák Zora, román Bratrstvo; polj. miasto Lód, profesor Wójcik, willa Marzenie, hotel Metropol; rus. gorod Moskva, reka Volga, selo Gorki, gazeta »Pravda«, magazin »Lavka pisatelja« itd. Besedna zveza se kot celota nanasa na isti objekt imenovanja, ki je izrazen ze z lastnim imenom.

2.2   Leva/prva sestavina (= I₁) samostalniske zveze je lastno ime, prim. sln. narecno Lajko baci, Mica teta (NSS, 1982: 47, op. 43); ces. Kublaj chán; rus. Sapun-gora, Ivan-gorod, Volga reka in Moskva-reka. Gre za podtip, ki je primerljiv s skupino 2.1, saj se besedni pomen sestavine v polozaju I₂ prekriva s funkcionalnim (onomasticnim) pomenom⁵ sestavine v polozaju I₁. Nastanek te strukture ni popolnoma razjasnjen (tujejezicni vpliv, stilem, razvoj iz apozitivne zveze -> atributivno), prav tako nista natancneje dolocena areal in korpus, ki jo izkazuje.

2.3   Leva/prva sestavina (= I₁) samostalniske zveze je lastno ime, prim. sln. Ljubljana mesto; ces. Brno msto, Novák krejcí. Za ta podtip je znacilno, da se besedna zveza ne nanasa na celoto nosilca imenovanja, ki jo obsega sestavina v polozaju I₁, ampak le na tisti njegov del, ki ga dopusca sestavina v polozaju I₂, zato ima v tem podtipu I₂ funkcijo zozevanja onomasticnega pomena I₁.

2.4   Samostalniske zveze z dvema lastnoimenskima sestavinama (= I₁ in I₂) se v slovenski slovnici delijo na dve podskupini, in sicer na:

2.4.1   dvojna imena (ki so sestavljena iz dveh priredno zlozenih sestavin, npr. Smarje -- Sap 'naselje, sestavljeno iz dveh prvotnih naselij: Smarja in Sapa'; Sivic -- Dular 'oseba s priimkoma Sivic in Dular');

2.4.2   dvodelna imena (ki so zlozena podredno, npr. Ljubljana Bezigrad 'Ljubljana, in sicer tisti del, ki se imenuje Bezigrad', in so primerljiva s skupino (3) itd.). Zdi se, da spada sem tudi (sicer drugace zapisani) ces. Praha-Smíchov.

3.0   Kolikor sem lahko preverjala po literaturi, se zdijo razlage za skupini 2.3 (npr. Brno msto, Novák krejcí) in 2.4.2 (npr. Ljubljana Bezigrad) razmeroma enotne v oceni, da sestavina v polozaju I₂ zozuje (modificira) funkcionalni pomen sestavine v polozaju I₁ in da se tudi celotna samostalniska zveza nanasa samo na tisti del objekta imenovanja, ki ga zajema in dopusca sestavina v polozaju I₂: npr. sln. Ljubljana mesto pomeni samo del Ljubljane, ki ga dopusca ozji pomen besede mesto; ces. Novák krejcí pomeni samo tiste nosilce priimka Novák, ki so krojaci. Ker sestavina I₂ nedvomno zozuje pomen sestavine I₁ (s tem pa daje zozen pomen vsej besedni zvezi), smemo sestavini I₂ pripisati funkcijo skladenjskega dolocila (za sestavino I₁) ne glede na to, ali ga podrobno opredeljujemo kot t. i. samostalniski prilastek ali pristavek.⁶

Manj enotne pa so interpretacije skladenjske funkcije sestavin v polozajih I₁ in I₂ v gornji skupini 2.1, in sicer celo znotraj slovnicne tradicije posameznih slovanskih jezikov. O tem vprasanju je v letih 1955, 1956, 1957 potekala na straneh casopisa Cesk jazyk zivahna diskusija: sprozil jo je J. Novotn, v imenu uredniskega sveta casopisa pa jo je formalno sklenil K. Hausenblas, vendar s pripombo, da predlozena resitev velja samo za pedagoske potrebe. V razpravi je sodelovalo sedem vidnih ceskih jezikoslovcev,⁷ ki so podali historiat pogledov na vprasanje v ceskem jezikoslovju, predstavili gradivo in pretresli znanstvene razloge v korist tega ali onega pogleda. Diskusija tedaj ni prinesla enoumnega odgovora na zastavljeno vprasanje, katera izmed sestavin (tj. I₁ ali I₂) v samostalniski zvezi ima funkcijo skladenjskega jedra (= nadrejena/dominira) in katera skladenjskega dolocila (= podrejena) in celo sama samostalniska zveza se obravnava ali kot pristavcna (spojení pístavkové; npr. Danes, CJ 6: 226) ali pa kot prilastkovna (spojení pívlastkové; prim. Svoboda, CJ VI: 307) zveza.

3.1   J. Novotn je v samostalniski zvezi tipa msto Praha obcnoimenski sestavini v polozaju I₁ (msto) pripisal funkcijo skladenjskega jedra (in vice versa lastnoimenski sestavini v polozaju I₂ funkcijo skladenjskega dolocila) iz dveh razlogov, in sicer (a) zaradi ujemanja med povedkom in sestavino v polozaju I₁ v spolu (prim. Msto Praha psobilo velkolepm dojmem, jak hoelo v zapadajícím slunci.), in (b) zaradi analogne distribucije skladenjskih funkcij med obcnoimensko in lastnoimensko sestavino v frc. la ville de Prague, la fleuve du Rhin (kjer predlozni zvezi de Prague in du Rhin skladenjsko dolocata sestavino v polozaju I₁, tj. la ville in la fleuve).⁸ Enako stalisce (tj. da je obcno ime v polozaju I₁ »základní clen spojení«, lastno ime v polozaju I₂ pa determinant) sta tedaj zavzela se F. Danes in F. Kopecn, pridruzil pa se jima je tudi uredniski svet casopisa in kasneje je bilo sprejeto tudi v obravnavo ceske sintakse (MC, 1987: 431).⁹ Na vmesno stalisce se je postavil J. Bauer: lastnoimensko sestavino v polozaju I₂ je stel za jedro samo v samostalniskih zvezah z osebnim lastnim imenom v funkciji I₂ (npr. krejcí Novák), v vseh drugih pa naj bi imel funkcijo jedra obcnoimenski samostalnik (npr. tip msto Praha), vendar pa vzrokov in razlogov za taksno razlikovanje ni navedel.

3.2   V hrvaskih slovnicah (prim. SHKJ, 1984: § 994; HG, 1997: § 1212, § 1845-1846, § 1868-1871; GHJ, 1966: 196) se v samostalniskih zvezah, v katerih je sestavina v polozaju I₂ lastno ime v imenovalniku (tip strina Mara, starac Draskovic' gospodin Galovic', grof Maksimilijan Axelrode, *brdo Gric, grad Modrus), prav ta dosledno steje za jedro skladenjske zveze, medtem ko se obcnoimenska sestavina v polozaju I₁ steje za apozicijo.¹⁰

3.3   V tradicionalni slovenski slovnici (SS, 1964: 313-314) se v tovrstnih samostalniskih zvezah z lastnim imenom v polozaju I₂ imenuje obcnoimenska sestavina v polozaju I₁ apozicija (npr. pisatelj Trubar, tako kot v konstrukciji Trubar, prvi slovenski pisatelj, /.../), v samostalniskih zvezah z dvema obcnoimenskima ali dvema lastnoimenskima sestavinama pa se govori o samostalniskem prilastku (v polozaju I₂, npr. sinko potepinko, krava dimka, in v sestavini I₁, npr. Peter Klepec). V nasprotju s tem pa J. Toporisic (NSS, 1982: 47-50; SS, 1984: 467-468)¹¹ sestavino v polozaju I₂ v samostalniskih zvezah dosledno steje za skladenjsko dolocilo¹² in sestavino v polozaju I₁ za skladenjsko jedro.

3.4   Tudi v poljski skladnji (GWJP, 1984: 350)¹³ se sprejema, da ima v samostalniskih zvezah z lastnim imenom v polozaju I₂ funkcijo skladenjskega jedra (tj. »skadnika konstytutowego«) obcnoimenska sestavina v polozaju I₁ (npr. miasto ód, minister Kowalski) in da je to jedro v povrsinski strukturi izrecno izrazeno iz komunikacijskih (tj. zaradi nedvoumne identifikacije nosilca imenovanja, kadar ta iz sobesedila ni dovolj razviden) ali kakih drugih (npr. vljudnostnih itd.) razlogov, v nasprotnem primeru pa se pogosto opusca.

3.5   V ruski skladnji (RG II: 58-59) se samostalniske zveze z lastnim imenom (za mesta, vasi, gore, reke, jezera, postaje, casopise, hotele, trgovine, ustanove, osebna imena itd.) enotno pojmujejo kot apozicijske zveze, in sicer tako, da se lastnoimenski sestavini v polozaju I₂ prisoja funkcija apozicijskega dolocila (npr. gorod Moskva, reka Volga, gostinica »Moskva«, pansionat »Zolotye peski«, programma »Sojuz-Apollon«, devocka Olja, sobaka Sarik, sosedka Petrenko itd.), ta pa se podobno kot tudi v drugih slovanskih jezikih --- s skladenjskim jedrom (tj. sestavino v polozaju I₁) --- lahko ujema v stranskih sklonih (npr. reka Neva, G. na reke Neve) ali pa tudi ne (npr. ozero Bajkalo, G. na ozere Bajkalø).

3.6   Iz gornjega pregleda se vidi, da se najbolj locijo prav interpretacije skladenjskih funkcij sestavin I₁ in I₂ v samostalniskih zvezah z lastnim imenom v polozaju I₂ (tj. tip reka Sava). Pri tem se zdi, da razlog za to ne lezi v razlicni sestavljenosti ali naravi tovrstnih zvez v (slovanskih) jezikih, ampak da dolocene nejasnosti v pojmovanju skladenjskega razmerja med sestavinama v polozajih I₁ in I₂ izhajajo tudi iz tega, da se premalo upostevajo karakteristicne posebnosti lastnih imen in njihov posebni polozaj v besednem sestavu. Zato si v tej razpravi prizadevam predvsem izostriti vpogled v pomensko in skladenjsko razmerje med (linearno sledecima si) sestavinama v polozajih I₁ in I₂ v obravnavani vrsti imenske zveze in podati elemente, po katerih se locijo tako od t. i. tesnih¹⁴ kot tudi od prostih zvez.

Podane interpretacije lahko povzamemo v naslednje ugotovitve:

3.6.1   Obcnoimenska sestavina v polozaju I₁ se danes pojmuje kot skladenjsko jedro samostalniske zveze, lastnoimenska v polozaju I₂ pa kot dolocilo (sln., ces., polj., rus.).

3.6.2   Obcnoimenska sestavina v polozaju I₁ se pojmuje kot dolocilo (= apozicija), lastnoimenska v polozaju I₂ pa kot jedro (hrv.; starejse razlage v sln., ces.).

4.0   Izhajajoc iz formule, za katero se zdi, da lepo ponazarja proces onimizacije, tj. prehod obcnih imen (nomina appellativa) v lastna (nomina propria), in da nakazuje tudi bistveno skladenjsko (tj. jezikoslovno) razliko med podskupinama samostalnikov, prek tega pa tudi jezikoslovno naravo lastnih imen, bom v nadaljevanju skusala osvetliti posamezne prvine in karakteristike v pomenskem in skladenjskem razmerju med sestavinama I₁ in I₂ v samostalniskih zvezah z dvema imenovalnikoma (tip reka Sava). Znano je, da je delitev samostalnikov na obcna in lastna imena utemeljena na pomenskih razlogih: tako obcna imena oznacujejo predmete vrstno, lastna imena pa jih imenujejo (tj. individualizirano identificirajo). Meja med podskupinama ni neprepustna, zato obcna imena v ustreznih okoliscinah lahko prehajajo v lastna (tj. se onimizirajo), prav tako pa se tudi lastna imena lahko razvijajo v obcna (tj. se deonimizirajo ali apelativizirajo). S pomenskega gledisca polastnoimenjenje pomeni prehod samostalnika iz sredstva za oznacevanje vrstnosti v sredstvo za oznacevanje individualnega (identifikacijskega) in obrnjeno, poobcnoimenjenje (apelativizacija) pa je prehod samostalnika iz sredstva za oznacevanje individualnega v sredstvo za oznacevanje vrstnega. S skladenjskega vidika pa je v onimizaciji mogoce videti prehod samostalnika (tj. obcnega imena) iz prvotne funkcije (tj. iz funkcije jedra) v samo drugotno (tj. v funkcijo dolocila), in to bom skusala v nadaljevanju natancneje utemeljiti. Proces je mogoce prikazati z naslednjo formulo

¹⁵

in ga utemeljiti z naslednjim razmisljanjem.

4.1   V slovnicni in se posebej v imenoslovni literaturi je splosno uveljavljeno mnenje, da obcna imena v procesu polastnoimenjenja izgubijo svoj besedni (predmetni) pomen in da so kot lastna imena v tem smislu pomensko izpraznjena.

4.2   Ko se obcna imena v procesu polastnoimenjenja pomensko izpraznijo in preidejo v lastna ime, postanejo formalne prvine (tj. njihova glasovna oblika skupaj z oblikoslovnimi in skladenjskimi karakteristikami) nosilke funkcijskega pomena, ki lastno ime identificira in individualizira, ali pa celo snopa moznih funkcij (npr. komunikativne, individualizacijske, ideoloske, emocionalne, karakterizacijske; MC 2, 345-346). To je razumljivo ze zato, ker je obstoj tako pomensko izpraznjenega samostalnika ali besedne zveze v jezikovnem sestavu smiseln predvsem zato, ker »prelazi iz apelativnog polja, gdje je imala funkciju oznacivanja, u onomasticko polje, gdje ima funkciju imenovanja« (ToB 2).

4.3   Ko ugotavljamo, da je za lastna imena --- v nasprotju z obcnimi --- znacilno, da nosilca imenovanja ne imenujejo vrstno, temvec ga samo identificirajo in individualizirajo (tj. izdvojijo iz vseh isto- in raznovrstnih objektov), smemo celo sklepati, je prav zaradi tega lastnemu imenu imanentna predvsem vloga razlocevanja. In ce to drzi, smemo dalje sklepati, da se lastno ime ze po svoji naravi priblizuje tistim jezikovnim sredstvom, ki imajo sama po sebi funkcijo dolocila.

4.4   Kot ima vsako obcno ime svoj besedni pomen (lahko pa kot vecpomenka vsebuje tudi vec izvorno med seboj povezanih pomenk), tako ima tudi vsako lastno svoj funkcionalni pomen, ki se nanasa na samo enega, natancno dolocljivega nosilca imenovanja.¹⁶ Vendar pa imenoslovci hkrati ugotavljajo, da se enako lastno ime na ozjem podrocju (tj. mikroarealu) lahko uporablja tudi za identifikacijo vec entitet oziroma se nanasa na vec entitet, ki pripadajo razlicnim tipom/vrstam nosilcev (tj. enako ime se lahko uporablja v vec funkcionalnih pomenih). Ti so praviloma v dolocenem medsebojnem razmerju, npr. topografski objekti najpogosteje v prostorskem stiku (prim. potok -> 1. Potok 'ime vodnega toka' -> 2. Potok 'ime naselja ob Potoku'). Iz tega je mogoce soditi, da lastno ime po dolocenih pravilih lahko prehaja z nosilca imenovanja enega tipa/vrste objekta na nosilca drugega tipa/vrste. S tem se v prvotno istem lastnem imenu povecuje stevilo funkcionalnih pomenov, taksno kopicenje funkcij v izvorno isti in pomensko izpraznjeni jezikovni prvini pa povzroca funkcijsko preoblozenost in razpad prvotno istega lastnega imena z vec funkcijskimi pomeni v lastnoimenske homonime s po enim funkcijskim pomenom (npr. Krka 'ime reke' : Krka 'ime naselja ob Krki'; Jana 'zensko ime' : Jana 'revija z imenom Jana'). Do homonimije pride pri lastnih imenih laze in prej kot pri obcnoimenski vecpomenki, saj so vezi med funkcijskimi pomeni dosti sibkejse, kot so vezi med posameznimi pomenkami v vecpomenski besedi.

4.5   Ker vsebuje lastno ime samo funkcijski pomen, lahko samostojno sluzi za ucinkovito identifikacijo samo toliko casa, dokler ga udelezenci v procesu sporazumevanja nedvoumno prepoznavajo kot ime natancno dolocenega nosilca imenovanja. V primeru pa, da lastno ime preneha biti zadosten in nedvoumen jezikovni signal za prepoznavanje konkretnega nosilca imenovanja, se nujno dopolnjuje z obcnim imenom, ki se (v slovanskih jezikih) postavlja levo od lastnega imena (tj. v polozaj I₁). V polozaju I₁ se lahko pojavlja samo tisto obcno ime v imenovalniku, ki vrstno (npr. reka Sava, kadar gre za 'reko'; naselje/vas Ig, kadar gre za 'naselje/vas'; revija Arena 'vrsta revije'; vila Moj mir, kadar gre za 'vrsto zgradbe') ali z dolocenega vidika (dramatik Krleza, kadar se misli na 'dramatika'; stric Marko, kadar se misli na 'strica' in ne na 'brata' ali 'sina', kar vse je lahko isti Marko) imenuje nosilca imenovanja, na katerega se nanasa lastno ime v polozaju I₂. V tem tipu samostalniskih zvez se izraza posebno razmerje med sestavinama, za katerega je znacilno, da obcnoimenska sestavina v polozaju I₁ s svojim pomenom osmislja funkcijskega v lastnoimenski sestavini v polozaju I₂ in da jo udelezenci v sporazumevalnem procesu avtomaticno vkljucujejo, tudi kadar ni izrecno izrazena oziroma kadar ze sama lastnoimenska sestavina v polozaju I₂ prevzame funkcijo (celotnega) lastnega imena. Prav zaradi te avtomaticne hkratnosti obeh sestavin bi lahko govorili o imenoslovnem modelu, za katerega je v slovanskih jezikih znacilno, da vrstno (tj. obcno) ime stoji praviloma levo (tj. v polozaju I₁) od lastnega imena (tj. v polozaju I₂): vrstno ime --- lastno ime. Obcnoimenska sestavina I₁ je v samostalniskih zvezah izrecno izrazena iz razlicnih vzrokov, a navedem naj vsaj naslednje:

4.5.1   Kadar vrstnost nosilca imenovanja ni dovolj razpoznavna/splosno znana ali pa jo zelimo iz katerega koli razloga se posebej poudariti (npr. mesto Rim : samo Rim).

4.5.2   Kadar zelimo posebej opozoriti na (pomenski) vidik, ki je povezan z nosilcem imenovanja (npr. gospa Marija 'Marija kot gospa' : sestra Marija 'Marija kot sestra' : sivilja Marija 'Marija kot sivilja' : Marija).

4.5.3   Praviloma tudi takrat, kadar vrstnost nosilca lastnega imena v polozaju I₂ ni avtomaticno predvidljiva (npr. obcina Ljubljana : naselje/mesto Ljubljana). Te samostalniske besedne zveze so pogosto vir za nastajanje homonimnih stvarnih lastnih imen, v katerih pa tudi obcnoimenska sestavina v polozaju I₁ postane obvezen del celotnega lastnega imena (npr. obcina Ljubljana -> Obcina Ljubljana). Razlika med samostalnisko zvezo z lastnim imenom (imenovalnim prilastkom) in stvarnim lastnim imenom je razvidna tudi iz tega, da slednje ni mogoce pretvarjati tako kot prvo (npr. obcina Ljubljana -> ljubljanska obcina). Prav zaradi povedanega je mogoce golo lastno ime pojmovati kot okrnjeno (reducirano) obliko imenskega modela. Glede na dejstvo, da se opuscajo predvsem tisti jezikovni elementi, ki so kot nosilci splosnejsih informacij sibki, ohranijo pa se tisti, ki so kot nosilci posebnih informacij krepki (npr. v skladenjskem besedotvorju dezurna sestra -> dezurna 'isto', velik clovek -> velik-an, prebivalec Rima -> Rim-(l)jan), smemo domnevati, da tudi moznost opuscanja obcnoimenske sestavine I₁ (npr. mesto Rim -> Rim) dokazuje, da je v onomasticnem modelu sestavina I₁ (tj. obcno ime) sibka in torej jedro (= J), sestavina I₂ (tj. lastno ime) pa krepka in torej dolocilo (= D), ne obrnjeno.

4.6   Iz slovnic je znano, da je obcno ime pomensko in oblikovno samostojna enota, s katero izrazamo pojave zunanjega sveta in clovekovega notranjega dozivljanja. Samostalnik ima praviloma dve skladenjski funkciji, ki se pokazeta prav v samostalniskih zvezah, in sicer (a) funkcijo jedra besedne zveze (npr. breg reke), ki je temeljna, in (b) funkcijo (desnega) dolocila (npr. breg reke, pismo materi), ki je drugotna. V tistih primerih, kjer sestavina I₂ stoji v katerem izmed stranskih sklonov, ni dvoma, da stoji jedro besedne zveze v imenovalniku --- razen ce se besedna zveza sklanja (npr. brega reke, k bregu reke), pri cemer pa ostaja sestavina v polozaju I₂ nespremenjena --- in se vedno umesca levo od skladenjskega dolocila. Naceloma enako je tudi razmerje med sestavinama v samostalniskih zvezah, sestavljenih iz dveh leksikalno razlicnih obcnoimenskih samostalnikov v imenovalniku (npr. drevo lipa, ptica selivka, beseda mati), v katerih drugi I₂ pomensko doloca (zozuje) prvega I₂. Ker sta sestavini I₁ in I₂ pomensko (in posledicno tudi skladenjsko) med seboj lahko tesneje ali pa tudi manj tesno ali prosto vezani (npr. hipernim --- hiponim, semioticno ipd.), ju nekatere slovnice opredeljujejo bodisi kot samostalniski prilastek bodisi kot apozicijo, vendar pa razmejitev med njima niti teoreticno ni vselej zadosti ostra. Za potrebe te razprave so zanimive predvsem tiste samostalniske zveze, kjer se zdita sestavini v polozajih I₁ in I₂ tesneje vezani, ceprav se zavedam, da jezik tu prepusca odlocanje o razmejevanju 'tesnih' in 'netesnih/prostih' zvez obcutku in hotenju govorecega. Domnevam pa vendarle, da bi se lahko govorilo o tesnejsi zvezi med sestavinama v polozajih I₁ in I₂, kadar dobivata vrednost stalne zveze ali kadar pripadata istemu pomenskemu polju, v katerem ima I₂ funkcijo pomenskega zozevanja/modifikacije pomena sestavine v polozaju I₁ (npr. sln. pes cuvaj 'pes, ki ima nalogo cuvati', prim. lovski pes 'pes, ki ima nalogo loviti'; hrv. ( suze radosnice 'suze *(iz) radosti'; sln. drevo lipa) itd.

4.7   Teoreticno zanimive se zdijo redko izpricane samostalniske zveze, v katerih se v polozajih I₁ in I₂ pojavlja etimolosko isti (tj. podvojen) obcnoimenski samostalnik (npr. samostalnik -> samostalnik samostalnik, beseda -> beseda beseda), ki bi jih lahko tipolosko primerjali s pogostejsimi v imenoslovnem modelu, kjer je obcnoimenska sestavina I₁ etimolosko identicna z lastnoimensko sestavino I₂ (npr. reka -> reka Reka, hrib -> hrib Hrib). Iz podanih primerov se vidi, da so taksne samostalniske besedne zveze mogoce le tedaj, kadar podvojeni sestavini nista vec pomensko identicni oziroma ko je do pomenskega premika prislo v sestavini I₂: tako I₂ (= samostalnik) nima vec jezikoslovnega pomena 'besedna vrsta, ki ji pravimo samostalnik', ampak je samo (konkreten) element iz te besedne vrste (kot npr. lepota, misel itd.), prav tako I₂ (= beseda) ne pomeni vec jezikoslovnega pojma 'jezikovna enota iz glasov za oznacevanje pojmov', temvec je samo upodobitev (ponazoritev) tega pojma; tudi I₂ (= Reka) ni vec vrstno ime za tip vodnega toka, temvec samo enega izmed njih. Ker ocitno prav pomenski premik (ali pridobitev zgolj funkcionalnega pomena) v sestavini I₂, ki vodi do pomenske razlike med sestavinama v polozajih I₁ in I₂, omogoca strukturiranje obeh sestavin v besedni zvezi na skladenjsko jedro (I₁) in skladenjsko dolocilo (I₂), postane se jasneje, da je tudi v skladenjsko strukturiranem imenoslovnem modelu obcnoimenska sestavina I₁ njegovo jedro in lastnoimenska I₂ dolocilo. Iz takih besednih zvez (tip beseda beseda, reka Reka) je mogoce sklepati, da bi se teoreticno vzeto lahko podvojilo vsako obcno ime in da bi bilo mogoce tudi vsak goli samostalnik (tj. brez skladenjskega dolocila) pojmovati kot potencialni besedni niz dveh podvojenih samostalnikov, v katerem ne pride do pomenske spremembe in se zato sestavini ne moreta strukturirati v skladenjsko jedro in skladenjsko dolocilo, kar je pogoj za realno pojavitev taksnih zvez. V taksnem primeru bi se namrec sestavini v polozajih I₁ in I₂ zaradi popolne pomenske prekrivnosti znasli v svojevrstnem skladenjskem »patu« in bi se avtomaticno spet strnili v goli samostalnik. V potencialnem, skladenjsko se ne strukturiranem samostalniskem nizu ponovljenega samostalnika v imenovalniku bi morda lahko videli tudi tipolosko predstopnjo skladenjskega modela samostalniskih zvez s sestavinama v imenovalniku (ceprav v njegovem nastajanju ni mogoce povsem izkljuciti tudi razvoja iz zvez s pristavkom), iz katerega izhaja tudi imenoslovni model.

4.8   Receno je ze bilo, da funkcionalni pomen lastnega imena postane navzven razviden sele, kadar je izrecno podana tudi obcnoimenska (vrstna) sestavina v polozaju I₁, tj. v jedru onomasticnega modela, ki dano entiteto poimenuje vrstno (npr. Stol = gora Stol, Brdo = naselje Brdo). Vendar pa se opaza, da se pri lastnem imenu z enim samim funkcionalnim pomenom lahko pojavlja tudi vec obcnoimenskih samostalnikov v polozaju I₁, vendar pa samo tisti, ki pripadajo istemu pomenskemu polju in ki so v razmerju podpomenka --- nadpomenka, pri cemer predstavlja podpomenka prvi in osnovni samostalnik v polozaju I₁ imenoslovnega modela, ki ze popolnoma obsega funkcionalni pomen lastnoimenskega samostalnika v polozaju I₂ (npr. vas Brezje in naselje Brezje; mesto Ljubljana in naselje Ljubljana; gric/hrib Volcji hrib in vzpetina Volcji hrib), ali pa, ce zelimo poudariti samo katerega izmed vidikov, povezanih z istim nosilcem imenovanja (npr. teta Marija, gospa Marija, profesorica Marija, soseda Marija). Pri lastnoimenskih homonimih ali pri lastnih imenih domacega izvora z vec funkcijskimi pomeni je zanesljivo prvoten samo tisti, ki je predvidljiv na leksikalni ravni, tj. v katerem se funkcionalni pomen lastnoimenske sestavine prekriva z besednim pomenom njegove obcnoimenske ustreznice (npr. tip Reka 'ime dolocenega vodnega toka' : reka 'vrsta vodnega toka'), vsi drugi pa so drugotni (npr. naselje Reka). Pri lastnoimenskih homonimih prepoznavamo posamezne funkcionalne pomene najzanesljiveje prek razlicnih obcnoimenskih samostalnikov v polozaju I₁, ki se vsakic prekrivajo z funkcionalnim pomenom sestavine v polozaju I₂ in ki jih je toliko, kolikor je funkcionalnih pomenov lastnega imena, poleg tega pa se pri vsakem lahko pojavljajo tudi njegove nadpomenke (npr. reka Krka in vodni tok Krka, vas Krka in naselje Krka).

Kot smo videli, se je v literaturi pojavljalo tudi mnenje, da v samostalniskih zvezah z lastnoimensko sestavino v polozaju I₂ obcnoimenska sestavina v polozaju I₁ blize doloca (zamejuje) lastnoimensko sestavino I₂ in da je zato prav to treba steti za skladenjsko dolocilo (prilastek) ali celo pristavek, ki naj bi se v tem tipicnem primeru umescal levo od lastnega imena. Pri tem se ta funkcija pripisuje vsaj zato, ker naj bi bilo obcno ime zamenljivi del v samostalniski zvezi (tj. reka Krka in vas Krka). Ce razumemo pomen lastnega imena v smislu Smilauerjevega funkcionalnega (onomasticnega) pomena (prim. opombo 5), je se ocitneje, da obcnoimensko jedro v lastno ime ne vnasa prav nobene dodatne (dopolnilne) informacije o nosilcu imena, temvec v lastnem imenu samo vzdrzuje in krepi njegov funkcionalni pomen oziroma pomaga vzdrzevati povezavo med lastnim imenom kot pomensko izpraznjenem jezikovnem signalu in njegovo referenco.

4.9   Po obcnoimenski sestavini (oziroma jedru) je mogoce zelo olajsati razlikovanje med dvojnimi lastnimi imeni in dvodelnimi lastnimi imeni, in sicer tako, da so dvojna lastna imena tista, kjer imata obe sestavini lastnega imena isti obcnoimenski samostalnik v jedru svojih onomasticnih modelov in ta postane jedro tudi za celoto (npr. vas/naselje Smarje - Sap <- vas/naselje Smarje in vas/naselje Sap), dvodelna lastna imena pa so tista, kjer imata sestavini lastnega imena razlicna obcnoimnenska samostalnika v jedru delnih onomasticnih modelov, pri cemer postane jedro za celoto desno/podredno (npr. obmocje Ljubljana Bezigrad <- mesto Ljubljana, obmocje Bezigrad).

5  Sklepi: Povedano bi lahko strnili v naslednjo ugotovitev: Lastnoimenjenje obcnega imena je proces, ki pelje v nastanek lastnega imena. Njegov zunanji izraz je »vstop« v onomasticni model, ki ga tvorita obcnoimenska I₁ (= J) in lastnoimenska sestavina I₂ (=D), od katerih se I₁ vrstno ali z dolocenega vidika popolnoma prekriva s funkcionalnim (onomasticnim) pomenom sestavine v polozaju I₂. Iz tega je mogoce sklepati, da proces polastnoimenjenja v skladenjskem smislu pomeni prehod samostalnika iz njegove primarne funkcije (tj. jedra) v njegovo drugotno funkcijo (tj. dolocila) in da ga lahko izrazimo s formulo obcno ime -> lastno ime = funkcija J -> funkcija D.

Viri in literatura

CJ --- Cesk jazyk. Casopis pro metodiku ceského jazyka V (1955), VI (1956), VII (1957). V letniku V: J. Novotn, Typ msto Praha, 313-320. V letniku VI: F. Svrák, K typu msto Praha, 47-50; J. Bauer, Spojení typu msto Praha, básní Neruda a pojetí pístavku, 219-223; F. Danes, Jest jednou typu msto Praha, 223-226; K. Svoboda, O pístavku, shodném substantivním pívlastku a neshodném pívlastku jmenovacím, 303-310. V letniku VII: F. Kopecn, Jest k otázce msto Praha a krejcí Novák, 92; K. Hausenblas, Závr diskuse o spojeních typu msto Praha a pod., 201-207 (v imenu redakcije).

EL --- Enciklopedijski leksikon. Mozaik znanja: 1. Srpsko-hrvatski jezik. (1972). Beograd: Interpres.

GHJ, 1966 --- Brabec, I., Hraste, M., Zivkovic', S. (1966). Gramatika hrvatskosrpskoga jezika. VII, neizmijenjeno izdanje. Zagreb: Skolska knjiga.

GWJP, 1984 --- M. Grochowski, St. Karolak, Z. Topoliska (1984). Gramatyka wspóczesnego jzyka polskiego. Skadnia. Warszawa: Instytut Jzyka Polskiego PAN.

HG, 1997 --- Baric', E., Loncaric', M., Malic', D., Pavesic', S., Petic', M., Zecevic', V., Znika, M. (1997). Hrvatska gramatika. II. promijenjeno izdanje. Zavod za hrvatski jezik Hrvatskoga Filoloskog instituta --- Zagreb. Zagreb: Skolska knjiga.

--- --- Krizaj - Ortar, M. (1984/85). O samostalniskem prilastku v imenovalniku. Jezik in slovstvo 30/3, 82-85.

MC, 1986 --- Mluvnice cestiny 2. Tvarosloví (1986). Ceskoslovenska akademie vd, Ustav pro jazyk cesk CSAV. Praha: Academia. (vd. red. prof. PhDr. Jan Petr).

MC, 1987 --- Mluvnice cestiny. 3. Skladba (1987). Praha: Academia.

NS, 1982 --- Toporisic J. (1982). Nova slovenska skladnja. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.

--- --- Oresnik, J. (1994/8 /5). O desnem prilastku v slovenscini. Jezik in slovstvo 30/7-8, 242-243.

OS --- Osnoven sistem i terminologija na slovenskata onomastika (1983). Skopje: Makedonska akademija na naukite i umetnostite.

RG, II --- Russkaja grammatika II. Sintaksis (1980). Akademija nauk SSSR Institut russkogo jazyka. Moskva: Izdatelstvo Nauka.

SHKJ, 1984 --- Katicic' R. (1984). Sintaksa hrvatskog knjizevnog jezika. Nacrt za gramatiku. Zagreb. Djela Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti. Razred za filologiju. Knjiga 61.

Slovar toponimske terminologije (1995). Geodetska uprava Republike Slovenije. Ministrstvo za okolje. Republika Slovenija. Ljubljana.

SP --- Slovenski pravopis 1. Pravila. Peta, ponovno pregledana izdaja (1997). Ljubljana: DZS.

SS, 1984 --- Toporisic J.: Slovenska slovnica. Pregledana in razsirjena izdaja (1984). Maribor: Zalozba Obzorja.

SS, 1964 --- Bajec, A., Kolaric, R., Rupel, M. (1964). Slovenska slovnica. Druga popravljena izdaja. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.

ToB --- Simunovic', P. (1972). Toponimija otoka Braca. Supetar.

Toponimska navodila za Slovenijo (1995). Ljubljana: Geodetska uprava Republike Slovenija. Ministrstvo za okolje. Republika Slovenija.

ÚT --- Smilauer, V. (1966). Uvod do toponomastiky. Praha: Statní Pedagogické nakladatelství, (2. vyd.).

Opombe

^*

V tem clanku, katerega problematika je bila prvic predstavljena na IV. Skokovih etimoloskih srecanjih (Krk, 6.-7. novembra 1998), prva verzija clanka pa objavljena v Folia onomastica croatica 7 (Zagreb, 1998, 281-293), se ne dotikam vprasanja sklonljivosti obravnavanih primerov (npr. reka Krka, reke Krke : hotel Slon, hotela Slon), temvec se omejujem na problematiko, razvidno iz njihovega imenovalniskega izhodisca.

¹

Elaborat je nastajal spomladi 1998. leta na pobudo Komisije za standardizacijo zemljepisnih imen pri Vladi Republike Slovenije, pri njegovi izvedbi pa so sodelovale dr. Metka Furlan, mag. Alenka Glozancev, dr. Alenka Sivic-Dular.

²

Onimizacija besedne zveze se zdi primerljiva s tisto pri stvarnih lastnih imenih, npr. Obcina Ljubljana 'ime administrativne enote' <- (samostalniske zveze z lastnim imenom) obcina Ljubljana 'podrocje uprave te administrativne enote'; Hotel Slon 'vrsta gostinske ustanove, ki se imenuje Hotel Slon' <- hotel Slon 'vrsta gostinske ustanove (= hotel), ki se imenuje Slon'.

³

Primeri in njihova tipologija so vzeti iz SS, 1984: 465, 467-468; HG, 1997: § 1845-1848, § 1868-1871; GHJ, 1966: 196; MC, 1987: 431; GWJP, 1984: 304; RG II: 57-59.

⁴

Izhajam iz Smilauerjeve (ÚT, 161) definicije, po kateri je pomen lastnega imena enak samemu nosilcu imenovanja (tj. njegovemu obsegu, velikosti, karakteristikam itd.). Pomen lastnega imena se spreminja (tj. zozuje ali razsirja) samo v tem smislu, da se zmanjsa ali poveca obseg (povrsina) nosilca imenovanja.

⁵

V nadaljevanju se obravnavajo samo besedne zveze z lastnoimensko sestavino, ki so po tvorbi analogne tistim z obcnoimensko sestavino (npr. sln. clovek zaba, ptica pevka, beseda mati; hrv. ptica selica, pjesma radosnica; rus. car-ubijca, mesjac mart, xudoznica-priroda).

⁶

Samostalnik v funkciji I₂ v teh samostalniskih zvezah se oznacuje razlicno: (1) kot desni prilastek (NSS, 1982: 47-50); (2) kot tesno sledeca sestavina, v kateri je sestavina I₂ restriktivna in nujna za izrazitev pomena celote (MC, 1987: 430-431: Novák krejcí, Havlícek básník); (3) kot netesno sledeca sestavina, ki se priblizuje apoziciji in ki je lahko locena s premorom oz. vejico (MC, 1987: 432-3: Otava, zlatonosna eka; Svoboda, CJ VI: 307 govori o linearni zvezi: Brno msto / Brno venkov); (4) kot apozicija, v kateri je med sestavinama premor oz. vejica (MC, 1987: 433: v Praze, v Karlin, prim. psa, vlcáka), ali (5) kot dolocilo (opredeljajuscee) tipa apozicije v zemljepisnih imenih, ki je lahko loceno z vezajem (RG II: 57-59: Sapun-gora, Ilmen-ozero, Moskva-reka in Volga reka).

⁷

V letniku V (1955): J. Novotn, Typ msto Praha, 313-320. V letniku VI (1956): F. Svrák, K typu msto Praha, 47-50; J Bauer, Spojení typu msto Praha, básník Neruda a pojetí pístavku, 219-223; F. Danes, Jest jednou k typu msto Praha, 223-226; K. Svoboda, O pístavku, shodném substantivním pívlastku a neshodném pívlastku jmenovacím, 303-310. V letniku VII (1957): F. Kopecn, Jest k otázce msto Praha a krejcí Novák, 92; K. Hausenblas, Závr diskuse o spojeních typu msto Praha a pod., 201-207.

⁸

Pri tipu msto Praha pa sta F. Svrák (ki se je skliceval na stces. stanje) in J. Svoboda (ki to zvezo steje za kompleksno) videla jedro samostalniske zveze v sestavini I₂, dolocilo (apozicijo) pa v sestavini I₁. Na podlagi pomenskih razlogov sta domnevala, da se v kompleksnih zvezah povedek vedno ujema z dolocilom (in ne z osebkom). Svoboda je domneval, da so linerne zveze nove, da pa zaradi pogostega ponavljanja veckrat postanejo kompleksne celo v istovetnih obcnoimenskih zvezah, npr. capka radiovka (<- capka J in radiovka D/d) -> radiovka J (CJ 6: 308).

⁹

Vendar se med nekaterimi odprtimi vprasanji opozarja tudi pri besednih zvezah, ki vsebujejo obcno in lastno ime (npr. tipa profesor Jirásek, msto Rokycan, eka Ohe, hora Klínovec hrad Rozomberok (MC, 1987: 435)).

¹⁰

Apozicija se pojmuje kot »preoblika kojom se imenica jedne ishodisne recenice usavrsava uz imenicu ili zamjenicu u drugoj na isti nacin na koji se pridjev usavrsava atribucijom (gl. HS, 1997: § 1845)«. Nasprotno pa se v besednih zvezah z dvema obcnoimenskima samostalnikoma v imenovalniku steje za apozicijo sestavina v polozaju I₂ (npr. ptice selice, vrapci pokuc'arci pas skitnica, covek ocajnik itd.), ki ceprav v netesni zvezi s sestavino I₁ zozuje (predmetni) pomen sestavine I₁.

¹¹

Podrobneje o tem skupaj z literaturo J. Toporisic (NSS, 1982: 47, op. 45).

¹²

Izraza levo/desno dolocilo oznacujeta tipolosko razlicni dolocili, in sicer se levo dolocilo nanasa na ujemalne prilastke (ki se pojavljajo levo od samostalnika in so najpogosteje pridevniki) in desno dolocilo praviloma na neujemalne (ki se pojavljajo desno od samostalnika in so najpogosteje samostalniki). Med desna doloca se uvrsca tudi ujemalni samostalnik (npr. teta Mica, G. tete Mice).

¹³

Lastna imena pojmuje kot »prava lastna imena« (tj. imena ljudi, zivali, topografskih objektov) in imena razlicnih objektov in institucij (tj. stvarna lastna imena), ki se delijo na titule (tj. poljudno podeljene lastnoimenske oznake, npr. (kino) Jutrzenka) in nazive (tj. skladenjske konstrukcije -> lastno ime, npr. Polska Akademia Nauk) (GWJP, 1984: 304d.).

¹⁴

Termin spojení tsné in spojení volné uporabljam v smislu MC, 1987: 430-436.

¹⁵

Za ilustracijo je mogoce navesti naslednje zglede: A/ obcno ime reka -> B/ lastno ime Reka (tj. reka/ vas Reka) -> C/ elipticno lastno ime Reka. Stopnja B/ in C/ je primerljiva s tipom dezurna sestra -> dezurna, kjer dolocilo (= D) v besedni zvezi pri posamostaljenju postane jedro (= J). Analogno temu tudi *dolg selo -> Dolg selo -> Dovje -> naselje/vas Dovje.

¹⁶

Ta trditev ni v nasprotju z dejstvom, da se doloceno ime na sirsem prostoru lahko uporablja za vec entitet v okviru iste vrste objekta imenovanja, tj. v enakem onomasticnem pomenu oz. funkciji (npr. Potok 'ime (vec) vodnih tokov'), ker so nastajala neodvisno drugo od drugega v procesu onimizacije in z rabo (izbiro) istega obcnega imena.