Cankarjev prostorski trikotnik

Ko je obiskoval ljubljansko realko, je pogosto hodil domov na Vrhniko, kjer je prezivljal tudi pocitnice, kadar ni sel k sorodnikom v Pulj. Na Vrhniko je prihajal z Dunaja in pozneje, ko je prebival v Ljubljani. Bila so obdobja, ko obiski Vrhnike niso bili prevec pogosti ali jih sploh ni bilo, toda kraj je bil usidran v pisateljevi zavesti in podzavesti, zato ni cudno, ce je spominjanje nanj --- vcasih opazneje, drugic komaj zaznavno --- neprestano vpletal v svoje pisanje. Vedno znova se je v pripovedih vracal na Vrhniko, kamor je osredinjal svoja vesela in zalostna dozivetja in vanje umescal ljudi, nemalokrat z obrazi, na katerih je odsevalo njegovo lastno zivljenje. Bilo je nekaj predelov in krajevnih tock, ki jih je razmeroma pogosto omenjal ali se jih vsaj bezno dotikal, spominjal, poudarjal, se nanje skliceval ipd. Po raziskovanju Franceta Dobrovoljca, avtorja Cankarjevega albuma, je cerkev sv. Lenarta pod Klancem v svojem opusu omenjal najmanj osemnajstkrat, Sv.Trojico najmanj osemindvajsetkrat, farno cerkev sv. Pavla najmanj sedemindvajsetkrat itn. Klanec je v romanu Na klancu (1902) dobil simbolicne razseznosti in postal pojem za socialno bedo. To seveda ni bil Klanec, kakor bi ga opisal realist, marvec je bila podoba kraja, ki jo je ob spominu na resnicnost zarisala Cankarjeva domisljija, polna bolecine zaradi druzbene krivicnosti:

»Mihovi so se preselili na klanec, tja, kjer so gledale umazane koce z mrkim in zavidnim pogledom dol na bela poslopja. Na klancu jih je stanovalo mnogo, ki so ziveli prej doli v tistih lepih hisah; skrili so se in so se borili v temi za zivljenje. Strasen boj je bil --- lica so plahnela, oci so se vdirale, gledale so iz globokih jam nezaupno in pricakovale so strahoma, ko se je blizalo poslednje zlo, goli, ostudni, neusmiljeni glad. Velika druzina je bila, v tesno ogrado jih je nagnala ista skrb, nic ni bilo skritega med njimi. Zivljenje je bilo enako, tudi obrazi so bili podobni in, kar so govorili, je bilo zmerom isto --- ena sama strasna skrb v tisocerih besedah ... Propali obrtniki, kmetje, ki so jim bili prodali koco in zemljo, pijanci, ki niso bili za nikakrsno delo in so sami cakali, da poginejo kakor zivina, v jarku, za plotom --- vsi so se skrili na klanec, v nizke koce z nizkimi okni in slamnatimi strehami. Klanec se je vil po kameniti grapi; na obeh straneh se je dvigalo nevisoko pusto hribovje, porasceno samo z neplodnim grmicevjem in posuto z belim kamenjem, tako da je bilo podobno od dalec velikanskemu pokopaliscu.«

V Cankarjevi predvinjetni prozi je vrsto pripovedi, v katerih so upovedeni ljudje in lokacije, ki spadajo na Vrhniko in njeno okolico. Vrhniske razmere odseva kratka pripoved Slavnostni govor, crtica Oce in sin se zagotovo dogaja na Vrhniki, enako velja za kratko povest Dve druzini in za kratke pripovedi Domov, Domá, Lavrin, Gospod Ognjiscek in gospod Mravljincek, Njegova mati, Gomila, Sreca, Ob smrtni postelji, Nj. visokost v Beli vasi itn. Belo vas je opisal z nekaj ironije in jo predstavil kot upravno sredisce s trsko uradnisko gospodo, ki jo dobro poznamo iz poznejsih Cankarjevih del. Pisatelj se je s tem najprej srecal na Vrhniki:

»Bela vas je imela v obilni meri vse, kar potrebuje velika, snazna in ugledna vas za svojo sreco in svoj blagor: okrajno sodisce, davkarijo, financni urad, notarja, veliko stevilo suhih, srednjedebelih in jako debelih uradnikov, kontrolorja in dvoje slug ...«

Prepesaceno razdaljo od Vrhnike do Ljubljane in narobe je Cankar veckrat popisal; tega se je spominjal tudi v poznih letih. Najzgovornejsi so sestavki Mladost, Moje zivljenje, Vecerne sence, Ottakring, Hoja v solo idr. V pripovedi Hoja v solo beremo:

»Sel sem pes do mesta. Lepo in toplo jesensko jutro je bilo. Disalo je blago od pokosenih senozeti; jablane ob cesti so bile polne rdecega sadja; par tenkih belih oblackov se je pocasi izprehajalo po cistem sinjem nebu, od juga proti severu, kakor da bi me spremljali za kratek cas. Ne spominjam se, da bi bil hodil kdaj z materjo ob takem jutru.

V spominu sem se razgovarjal z njo. Tam sva stala takrat, ko je dala mojemu potrtemu srcu na pot bozji in svoj blagoslov. Tam sva se poslovila nekoc, ko je dezevalo in sva gazila blato, da sva bila obadva oskropljena do kolen; pa nisva cutila dezja in ne videla blata, ker nama je bilo srce pretezko in oko od solz zamegleno. Tam pod tistim mladim hrastom sva nekoc pocivala, ker sva bila trudna od soparne vrocine in od zalostnih misli. Tam sva se poslovila takrat, ko sem bil prvi dan v mestu in je moje veliko, veselo upanje tako nenadoma usehnilo v strahu pred crno prihodnostjo.«

Prijaznost v srcu rojeva tudi prijazen pogled na pokrajino:

»Vsa goreca, v pomladanskem soncu vriskajoca je lezala pred njima pisana, valovita pokrajina; polje, travniki, holmi, zadaj v megleni daljavi gozdovi, visok temen zid. Sredi polja in sredi vrtov fara, vsa bela in prazniska; dalec preko holmov, po vaseh in travnikih se je oziral svetli stolp sv. Lenarta ...« (Kriz na gori).

»Procesija se je víla zmerom dalje, zmerom navkreber, blizala se je gozdu. Ali namesto da bi se bila pot zozila, da bi se skrila v senco, se je se zeló razsirila, takó da je segala preko njé le tu pa tam senca smrekovega vrsicka. Tla so bila ilovnata, razrita in razpokana. Rdeckastorjav prah se je vzdigal za procesijo. Gozd je bil redek, siroke golice so bile porascene s praprotjo ali pokrite za ped visoko z orumenelim bodicevjem. Tenke sence smrek so risale cudne ornamente. Slo je zdaj zeló navkreber, takó da so hodili pocasi, vsi skljuceni in trudni. In zgalo je, razbeljen dez je lil na zemljo, pot je bila pokrita z zerjavico. Sonce je stalo ze skoro sredi nebá, v strasnem velicanstvu« (Krizev pot).

»Vas je bila dolga in prostrana, toda tako temna in umazana, kakor ji Kacur nikjer se ni videl podobne. Po ulicah Blatnega dola se je prelivalo blato v sirokih jezerih, ce je sijalo sonce na ves ostali svet. Lezala je v globokem kotlu, od vseh strani zastrazena od holmov, porastlih z nizkim grmicevjem in tako temnih in pustih kakor vas sama.«

Glede na povedano ni cudno, da se je pisateljeva navezanost na rodni kraj prelila v zanosne in custva polne besede, zapisane v povesti Ales iz Razora (1907):

»Vrhnika, precuden kraj! V mehkem domotozju mi zakoprni srce ob misli nate. Kdo te je videl z bdecimi ocmi, kdo te je spoznal? Sli so mimo, videli so bele ceste, bele hise, in so sli dalje. Jaz pa sem ti pogledal v obraz kakor ljubljenemu dekletu in zdaj je moje srce bolno po tebi ...

Kraj ravni pod gozdom, pod temnim, mogocnim Raskovcem sedi jata golobov; bele peroti se leskecejo v soncu. Tam je Vrhnika. Cez bore, cez hoje, od tihega Krasa, od morja sumi burja, plane v ravan, postane, vztrepece, osupla in utolazena ob toliki lepoti. Bela kakor nevesta se sveti na holmu sveta Trojica, razgleduje se po soncni ravni, po tihem, sanjajocem mocvirju, do Zalostne gore in do Krima. Zamolkla pesem, kakor vzdih iz globoke zemlje, od visokega neba, pretrese jasno tisino; na Zalostni gori je zapel veliki zvon, ki kraljuje od Krima do Ljubljanskega vrha. Pod pesmijo, nad ravnino trepetajoco, se lesketajo vasi, ugasajo in se vzigajo v cisti beloti: blesci se jim pod mladim soncem; kakor ob prostranem jezeru leze, bele, tihe; a iz jezera, v tisini sanjajocega, se vzdigajo samotni otoki, nizke, s slamo krite kolibe, gruce brez in vrb in visokih jagnedi.«

V Pulju je pisal dramo Romanticne duse, sicer pa prebivanje v Istri ni pustilo pomembnejsih sledov v njegovem delu. Istrsko motiviko je uporabil v mladostnih crticah Na izprehodu, V kupeju, Klara se je izgubila, Ob morju; v prvi daljsi pripovedi Tujci (1901) osrednja oseba Slivar pravi, da je Istra del njegove domovine, crtico Istrski osel iz cikla Tuje zivljenje pa je napisal in objavil leta 1911.

Ljubljane se je Cankar dotaknil v pesniskem ciklu Helena, ki je nastajal v letu 1895 in ga je objavil v Ljubljanskem zvonu, nato pa na zacetku v zbirki Erotika (1899). V drugi pesmi tega cikla pravi:

Tam od vzhoda, od Ljubljane,
divna pesem se glasi ...

Noc je pala nad Ljubljano,
godba obmolcala je ...

V Cankarjevem albumu (str. 243) je avtor France Dobrovolj takole opisal Ljubljano Cankarjeve mladosti:

»Ko je Ivan Cankar jeseni 1888 prvic prisel z Vrhnike v Ljubljano, je mesto stelo kakih 30.000 prebivalcev, od katerih je bilo nekaj nad 5.000 Nemcev. Tedaj je preteklo sele komaj 6 let, odkar je neprekinjeno imelo slovenskega zupana, a s svojimi dvojezicnimi nemskoslovenskimi ulicnimi napisi je zbujalo videz nemskega naselja.

Ljubljana je dajala podobo provincialnega avstrijskega selisca, ki je imelo od kulturnih institucij predvsem nemsko gledalisce na danasnjem Trgu revolucije in Citalnico s slovenskim gledaliskim odrom v nekdanji Selenburgovi ulici (danes juzni del poslopja Konzorcija na Titovi cesti) pa Slovensko matico kot literarno druzbo za izdajanje 'visje' literature. Poleg tega je bila v licejskem poslopju na danasnjem Vodnikovem trgu po stevilu knjig razmeroma skromna, po vsebini pa dovolj bogata licejska (studijska) knjiznica.

V mestu sta izhajali dve slovenski leposlovni reviji, Ljubljanski zvon in Dom in svet, dva mladinska lista, Vrtec in Angelcek, dva slovenska dnevnika, Sovenski narod in Slovenec, poleg uradne nemske Laibacher Zeitung.

Sicer pa je Ljubljana, ki je vse bolj privzemala vlogo slovenskega kulturnega sredisca, tedaj premogla dve ali tri slovenske ljudske sole, nemsko ljudsko solo, gimnazijo in realko, ki sta bili po nemskem ucnem jeziku (razen nekaj izjem) pravzaprav nemski, dalje mosko in zensko uciteljisce, nato nekaj privatnih (samostanskih in nemskih) sol in tecajev, med njimi znamenita Mahrova trgovska sola ...«

V Tujcih se prva stiri poglavja dogajajo v Ljubljani. Opisan je spehod po parku in navzgor po hribu, od koder se je Slivarju in Ani odprl precudovit pogled na »prelepo ljubljansko ravan«, pod njima pa se je »lesketal v soncu« stolp franciskanske cerkve. Pogled na bezeco pokrajino se je pisatelju utrnil ob Slivarjevi voznji z vlakom, ko je zapuscal domovino in odhajal na Dunaj. Zanimivo je, da je Cankar upovedil dozivetje slovesa na podoben nacin, kot je pozneje z izjemno zvocnostjo predstavil tak prizor Oton Zupancic v pesmi Z vlakom. Pravi:

»Peron se je pocasi pomikal v daljavo, izginil je. Nizko drevje je hitelo mimo, visoka ograja od ocrnelega lesa, prostrana fabrika z visokimi dimniki, kup uboznih his: zadnji izrastek mesta, ali ze morda okoliska vas, --- in vlak je zazvizgal, kakor bi pozdravil ravnino, ki se je razprostirala do daljnih, meglenih hribov. Bilo je poldne in polje je gorelo v soncu.«

»Tam, kjer sem doma, se razprostira ob leni vodi, molceci v globoki strugi, veliko poslopje, crno in tiho, kakor ogromna mrtvasnica. Zapisano je na mokrem zidu, na omrezenih, mrkih oknih, da je bilo sezidano poslopje trpljenju za dom in posteljo. Ce sem sel mimo, ko je povsod drugod sijalo sonce, sem videl koscene roke, ki so se oklepale zeleznega omrezja v oknih, in velike crne oci, ki so strmele v sonce ... Siroke kamenite stopnice so se vzdigale iz veze na vse strani; siroki, vlazni, vecnotemni koridorji so se krizali brez konca. Oglasil se je casih korak, kakor v blizini, toda cloveka ni bilo; husknila je senca mimo, senca brez telesa; blisnil je zarek cez mokri zid ter ugasnil. Disalo je po smrti in trohnobi in do srca je segal mraz ...«

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana! Vecja in lepsa mesta so na svetu --- ali vendar ni ti ga enakega pod nebom! Pozdravljena, ti kraljica veselja, ti mati vseh sladkosti, ti botrca presernih ur! Prav na sredo vseh nadlog te je postavila nebeska modrost, luc v temo, zeleno trato v pustinjo! Devetkrat obremenjen popotnik pride in te pozdravi; ko se poslavlja, si mu odvzela osmero bremen. Romar se cudi in srce mu poje: obraz do obraza, nikjer bridkosti, nikjer hudih misli; romar gleda: hisa do hise, smejo se prijazno, nekatere celo mezikajo; romar poslusa: beseda do besede, pesem do pesmi, vse so preserne. Tako romar gleda, poslusa ter se cudi in njegovo srce je potolazeno ...«

Po prvem bivanju na Dunaju --- od oktobra 1896 do konca marca 1897 --- se je Cankar vrnil tja v drugi polovici novembra 1898. Na Dunaju je poslej --- s krajsimi in daljsimi presledki --- zivel do zacetka septembra 1909 (po izracunu Slavka Frasa »je skupna doba njegovega zivljenja v tem mestu trajala nekako devet let«). Pretezni del svojega bivanja na Dunaju je stanoval v XVI. dunajskem okraju Ottakringu (pri Löfflerjevih), v katerem so prevladovali delavski prebivalci.

France Dobrovoljc v Cankarjevem albumu (str. 256):

»Na Cankarja, ki je jeseni 1896 prvic prisel iz druzbeno in kulturno zaostale, provincialne Ljubljane v siroki svet, je milijonsko cesarsko mesto ob Donavi napravilo neizbrisen in mogocen vtis s svojim velemestnim vrvezem in razgibanim zivljenjskim ritmom. Siroke in dolge ulice, bulvari, razkosne palace in javna poslopja zlasti v srediscu mesta (Ring), razstave, gledalisca, kavarne in nocna zabavisca ... vse to je v njem zbudilo opojno navdusenje in entuziazem.

... Vendar je bil ves blisc, ki ga je Dunaj takrat razkazoval radovednim in vsega lepega zeljnim ocem, v veliki meri zunanja politura, ki je kazala samo eno plat njegovega zivljenja. Cankar je zlasti potem, ko se je stalno naselil na Dunaju, kmalu spoznal njegovo varljivo podobo; spoznal je vso trdoto in krutost zivljenja, ki sta se skrivali za tem lepim videzom. Odprl se mu je pogled v zivljenje delovnih mnozic dunajskega proletariata, ki je zivotaril po zakajenih in umazanih predmestjih kot zrtev kapitalisticnega druzbenega sistema ...«

Dunaj je v polni meri zazivel v Tujcih, saj se v vecini dogajajo prav tam, kot se prav tam konca zivljenjska pot Pavleta Slivarja, ki je bil tujec povsod: v domovini in tujini. Slivarjev prihod na Dunaj:

»Noc je bila, ko je izstopil Slivar na dunajskem kolodvoru. Po razsvetljenih, zivih ulicah je sel v mesto pocasi, skoro ni cutil nog: polno valovanje velikomestnega zivljenja ga je nosilo kakor na rokah, plaval je brez truda, komaj zavedno. Prisel je na Ring. Ponosna poslopja so samevala sredi vrtov, le tupatam okno razsvetljeno: zaspano oko je gledalo iz noci.«

Cankarja je motiv zatiranih, bolnih, revnih, trpecih otrok preganjal vse zivljenje, kar je bilo seveda v najtesnejsi zvezi z njegovim otrostvom in druzinsko revscino. Na Dunaju je imel v Ottakringu priloznost nenehno srecevati in opazovati otroke, ki jih je zaznamovala revscina, se posebej priseljence iz sosednjih slovanskih dezel. O tem je zvrstil nekaj pretresljivih kratkih pripovedi, ki jih je vkljucil v zbirki Krpanova kobila (1907) in Za krizem (1909): Spomladi, Pavlickova krona, Zdenko Petersilka idr. V prvi je opisal Maenkino okolje, ki ni poznalo sonca:

»Okno moje izbe gleda na visoko, sivo hiso; komaj da vidim nad streho ozko progo neba in le malo je noci, da bi se zasvetila zvezda na tej ozki progi; ce se zasveti, izgine takoj, zakaj neprijazen je ta kraj. V tisti visoki, sivi hisi domujejo siromaki in izgnanci, ki se je zivljenje pred Bogom samim pregresilo nad njimi; iz oken, temno strmecih, gleda strah in globoko v srcu skrito, neuteseno in neutesljivo hrepenenje po domu. Tudi Maenka domuje tam.

Veza je tako siroka, da pregleda clovek, ce gre mimo, vse dvorisce. Prazno je in mracno, na vseh straneh se vzdiga visoko zidovje. Skoro vse duri v pritlicju so odprte na stezaj; okna so zagrnjena s cudnimi zagrinjali, z rutami, zelenimi predpasniki, z umazanimi in razcefranimi ostanki belih zastorov ...«

Dunajski zrak je vdihaval tudi Jakob Jarebicar v noveli Melitta (iz zbirke Volja in moc, 1911), ki ga je najprej speljeval v nocno klatenje po krcmah in kavarnah, pozneje se je pomiril, se z vso mocjo zaljubil v Melitto in si zaradi nesrecne ljubezni »ustavil zivljenje«. Pripoved je nastala se v dunajski dobi oz. prav na robu, medtem ko se je v ljubljansko-rozniskem obdobju se velikokrat vracal v spominjanju na Dunaj in obujal ponavadi grenkobne spomine. Pozneje je nastal tudi nedokoncani potopis Iz Ottakringa v Oberhollabrunn, v katerem se je spominjal Donave in predmestne pusce, iz katere sta bezala zenin in nevesta v lepse, bolj soncne kraje. Predmestje, kot ga je dozivljal Cankar:

»Tukaj je temni, strasni obroc vélikega mesta. Dimnik ob dimniku, kolikor dalec seze pogled. Kraji neveseli, grozeci, obup, grozo, greh in smrt sopeci. Pognojeni so bogato z vrocim potom in s clovesko krvjó, pa vendar ne raste ne roza, ne jablan, le trpljenje brez konca in brez resitve kipi proti nebu v stoterih crnih plamenih --- krici proti nebu, vraca se trudno, spusca se v prah, neuslisano, zavrzeno. Zdaj je vse tiho, mrtvo, je pokopalisce, da nikjer tako strasnega; pod temi ogromnimi nagrobniki ne spé telesa, spé ubite duse. Ali ze cez pol ure se bo vzdramilo zivljenje groznejse od samega umiranja. Iz teh krajev sta bila pac onadva in se jima ziví tod tisocero bratov in sester, zaznamovanih, brez usmiljenja obsojenih ... Urno, voznik, iz teh prokletih krajev, urno na polje, pod jasnejse nebo, v svetlobo in sreco!«

Cankar je kar precej popotoval, vendar ne v vecje daljave, in zagotovo je mogoce trditi, da so v njegovem pisanju na svoj nacin velikokrat opazni (veckrat tudi ne) kraji, ki jih je spoznaval in v njih prebival. Sicer pa je objektivna stvarnost v njegovi domisljiji in ob subjektivnem odnosu do sveta po pravilu dobila znacilnosti, ki so izrazale njegovo lastno dozivljanje in razpolozenje. Skratka, kraji so dobili cankarjanske poteze in te razkrivajo njihovega ustvarjalca.

Literatura

F. Petre (1947). Rod in mladost Ivana Cankarja. Ljubljana: SKZ.

F. Dobrovoljc (1956). Zivljenje Ivana Cankarja. Ivan Cankar, slovenski pisatelj (1876-1918). Ljubljana: Mestni muzej, 2. izd. 1965.

F. Dobrovoljc (1972). Cankarjev album. Maribor: Obzorja.

G. Kocijan (1996). Kratka pripovedna proza v obdobju moderne (Razprave FF). Ljubljana: ZI Filozofske fakultete.

Cankarjeva kratka pripovedna proza (1997). (Klasje). Spremna besedila G. Kocijan. Ljubljana: DZS.

Ivan Cankar (1967-1976). Zbrano delo I-XXX. Opombe F. Bernik, J. Kos, D. Moravec, J. Munda, D. Voglar (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev).